sodna praksa
Sodna praksa v Sloveniji ni formalen vira prava. Sodna praksa predstavlja sekundaren vir prava, ki zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Absolutno zavezujoči viri prava so le akti zakonodajalca (oziroma ustavodajalca), bodisi slovenskega bodisi evropskega. Ustava in zakonodaja, ratificirani mednarodni sporazumi, evropska zakonodaja, zato predstavljajo t.i. primaren vir prava. To so tisti viri, ki zarisujejo okvir prava na abstraktni ravni. Namen sodišč je polnjenje vsebine v okvir prava z njegovo konkretizacijo in razlago.
V slovenskem kontinentalnem pravnem sistemu sodišča niso vezana na odločbe višjih sodišč izven obsega konkretnega primera. Po Zakonu o sodiščih so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, in še to zgolj za senate vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje.
Sodna praksa služi kot posvetovalno orodje, ki ga sodišče sicer ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Posamezen sodnik mora namreč v specifičnih in konkretnih primerih “ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste,” njihovo dejansko stanje pa je v praksi tudi sicer le redko ponovljivo. Prav tako ne more biti absolutna obravnava pravnih vprašanj v odločbah, saj najpogosteje izhaja iz analize omejenega niza argumentov, kot so jih predstavile stranke v (z različnimi okoliščinami omejenem) konkretnem postopku.
Tehtni in prepričljivi argumenti, ki jih sodišče uporabi pri svojem odločanju, so lahko povsem uporabni v podobnih primerih. Namen baz sodne prakse (in sodne prakse same kot take) je v seznanitvi s primeri, ki pravno analitično razrešujejo postopkovna ali vsebinska vprašanja, in njihovi uporabi ali nadgradnji argumentacije. Zato lahko rečemo, da primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije.
Z delitvijo vej oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, se pristojnost za poenoteno uporabo prava nahaja na strani samega sodstva. Sodnik pri svojem delu ni zakonodajalčev subsumpcijski avtomat. Sodni proces od sodnikov zahteva temeljito preučitev dejanskega stanja ob upoštevanju navedb obeh strani, ugotovitev katero pravo morajo uporabiti v tem primeru (iura novit curia!), predvsem pa vrednostno tehtanje v primerih nedoločnosti ali nejasnosti primarnih norm.
Sodni postopek tako omogoča objektivnejše ugotavljanje dejanskega stanja in upoštevanja dokaznih standardov, kot pa ga lahko zagotavljajo druge metode odločanja, sistem pravnih sredstev pa zagotavlja visoko stopnjo kakovosti odločitev.
Poznavanje ustreznih pravnih virov, predvsem pa sodne prakse lahko proces ugotavljanja prava močno olajša.