Vrhovno sodišče odločilo: pravic ni dopustno omejevati z računalniškimi aplikacijami
13.05.2026 / Vrhovno sodišče
Vrhovno sodišče je sprejelo odločitev v zvezi s sofinanciranjem zasebnih vrtcev, iz katere izhaja, da pravic, določenih z zakonom, ni dopustno omejevati z informacijskimi sistemi ali aplikacijami. Z njimi naj bi se namreč olajšalo, ne pa oteževalo ali celo onemogočalo uveljavljanje pravic.
Vrhovno sodišče je o zadevi odločalo v dopuščeni reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča, ki jo je vložil zasebni vrtec. Temu je bilo s strani Ministrstva za vzgojo in izobraževanje za določeno obdobje zavrnjeno sofinanciranje iz javnih sredstev, do katerega so bili skladno z Zakonom o vrtcih upravičeni starši, ki so imeli v javno veljavni program zasebnega vrtca vključenega več kakor enega otroka, enako kot če bi bil otrok vključen v vrtec, ki izvaja javno službo.
Razlog, da zasebni vrtec v tem obdobju ni pridobil javnih sredstev, je bilo zavrženje njegovega zahtevka kot prepoznega, saj naj bi zaradi napačne uporabe računalniških aplikacij, ki jih je vzpostavilo ministrstvo, zamudil roke, ki jih je predpisoval pravilnik, izdan s strani pristojnega ministra. Sklep ministrstva je zasebni vrtec izpodbijal s tožbo pred Upravnim sodiščem, vendar neuspešno.
V sporu med zasebnim vrtcem in državo je šlo za vprašanje, ali lahko Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje zavrne zahtevke za sofinanciranje zgolj zato, ker so bili vloženi prepozno glede na roke, določene v računalniški aplikaciji. Vrhovno sodišče je odločilo, da takšno ravnanje ni zakonito.
Kot ugotavlja v sodbi, Zakon o vrtcih sploh ne določa roka, do katerega morajo vrtci uveljavljati pravico do sofinanciranja, prav tako zakon ministra ne pooblašča, da lahko ta rok določi s pravilnikom. In če zakon roka ne določa, ga po presoji Vrhovnega sodišča ne sme določiti niti podzakonski predpis, še manj pa računalniška aplikacija. Na ta način se namreč brez zakonske podlage omejuje tako uresničevanje pravic staršev kot pravic zasebnih vrtcev, določenih z omenjenim zakonom.
Vrhovno sodišče je ob tem posebej poudarilo, da tehnične rešitve - kot so informacijski sistemi ali aplikacije - ne smejo ustvarjati novih pravil ali omejitev, v smislu, da bi se z njimi ožilo ali omejevalo uresničevanje pravic in pravnih interesov fizičnih ali pravnih oseb v posameznih postopkih. Namen takšnih sistemov ali aplikacij je namreč v tem, da olajšajo uveljavljanje pravic, ne pa da jih otežujejo ali celo onemogočajo.
V konkretnem primeru je aplikacija vrtcu pravzaprav preprečila oddajo zahtevkov. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato pomembno, da posamezni fizični ali pravni osebi ni mogoče naložiti odgovornosti za to, da informacijskih ali tehničnih rešitev uprave ni uporabila ali ni uporabila pravilno, če njihova uporaba ali v njih vsebovane omejitve nimajo potrebne podlage v zakonu ali na njegovi podlagi izdanih zakonitih predpisih.
Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt ter zadevo vrnilo ministrstvu v ponovno odločanje. V novem postopku bo moralo ministrstvo zahtevke obravnavati kot pravočasne in o njih vsebinsko odločiti.
Sodna odločba bo na tem mestu objavljena, ko bodo za to izpolnjeni pogoji.
To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.