Vrhovno sodišče o dovoljenosti retroaktivne razlage prava Sodišča EU v sporu o posojilni pogodbi v CHF
17.07.2025 / Vrhovno sodišče
Vrhovno sodišče RS je zavrnilo revizijo banke kot tožene stranke, ki jo je vložila v zadevi glede ugotovitve ničnosti posojilne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih. Pritrdilo je stališču višjega sodišča, da banka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Hkrati pa se je Vrhovno sodišče v tokratni odločitvi opredelilo tudi do dopustnosti uporabe sodne prakse Sodišča Evropske unije, ki je bila oblikovana po sklenitvi pogodbe, na katero se nanaša razlaga sodišča (t.i. novejše prakse), v tovrstnih zadevah.
Sodišča (Sodišče EU, zatem pa tudi slovensko Ustavno in Vrhovno sodišče) so v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava.
Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj vrednosti švicarskega franka je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo oziroma povečanjem vrednosti določene valute glede na drugo valuto. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca.
V tem primeru ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Tako kot ji je to dolžnost narekovalo že ob sklepanju sporne pogodbe, ji jo narekuje tudi danes. Zato v tem primeru ne gre za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče danes presoja na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče druge stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, temveč je le napolnilo pravni standard “pojasnilne dolžnosti” z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal oziroma bi moral ravnati dober strokovnjak.
To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.