Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zdravniške napake je utemeljen
19.06.2025 / Vrhovno sodišče
Vrhovno sodišče je v revizijskem postopku odločalo o tožbenem zahtevku v zvezi s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zdravniške napake in drugače kot sodišči prve in druge stopnje odločilo, da je v tem primeru tožnikova škoda posledica zdravniške napake. Zato je zahtevek za plačilo odškodnine po podlagi utemeljen.
Tožnik je v tej zadevi uveljavljal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zoper zdravstveno ustanovo zaradi zdravniške napake, in sicer zaradi nepravilnega zdravljenja v letu 2010, ko je bil star 21 mesecev. Trdil je, da zaposleni v zdravstveni ustanovi bakterijske okužbe niso zdravili z antibiotiki in da so zamudili z zdravljenjem sepse, zaradi česar se je razvil septični šok. Zaradi nepravilnega zdravljenja je pri tožniku prišlo do multiple odpovedi organov, do dveh možganskih krvavitev in nekroz, kar mu je pustilo hude trajne posledice: krajše prste rok in nog, brazgotine po telesu, zmanjšane motorične sposobnosti rok, zaostanek gibalnih sposobnosti in zmanjšane mentalne sposobnosti.
Kot je v svoji odločitvi zapisalo Vrhovno sodišče, je situacija, ko se stanje bolnika bistveno poslabšuje, ob tem pa se pojavi dilema, ali gre za virusnega ali bakterijskega povzročitelja, predvidljiva. Zaposleni pri toženki pa so opustili ponovitev laboratorijskih preiskav oziroma pridobitev novih izvidov, ki bi jih morali pridobiti takoj, ko se je tožnikovo stanje bistveno poslabšalo. To je bilo kritičnega dne ob sedmi uri zjutraj, po tem, ko je tožnik noč že prestal v bolnišnični oskrbi. Kar pomeni, da v ključnem časovnem obdobju (od 8. ure zjutraj do 12.20) tožnika, ki ni dobival antibiotične terapije, niso pravilno zdravili. Po pravilih medicinske stroke bi namreč moral izkušen specialist že med 7. uro in 7.30 zjutraj ponoviti laboratorijske preiskave in po pridobitvi izvidov (praviloma v eni uri, torej že ob 8.30) uvesti zdravljenje z antibiotikom, je ocenila izvedenka. Tako bi tožnika na ustrezen način, to je z antibiotikom, začeli zdraviti že skoraj štiri ure prej, kot so ga v resnici. Poleg tega je prišlo do dve uri in pol dolgega zamika pri njegovi premestitvi na intenzivni oddelek, čeprav je bil tedaj v urgentnem stanju.
Konkretne okoliščine po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljujejo sklep, da je bilo ravnanje zdravnic in zdravstvenega osebja pri toženi stranki zaradi opustitve laboratorijske preiskave ob bistvenem poslabšanju njegovega zdravstvenega stanja in posledične prepozne uvedbe antibiotika v nasprotju s strokovnimi standardi ravnanja oziroma dolžno skrbnostjo (contra legem artis). Te ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je toženka storila zdravniško napako.
Po strokovnem stališču izvedenca je tudi pri zdravljenih otrocih smrtnost zaradi bakterije streptococcus pyogenes 50-odstotna. Tožnik ni umrl, temveč je prav zaradi (sicer zapoznelega) antibiotičnega zdravljenja preživel. Antibiotik je torej pri njem učinkoval. S tem je po oceni Vrhovnega sodišča tožnik z zadostno (več kot polovično) stopnjo verjetnosti dokazal, da je prepozno ukrepanje toženke pravno odločilno povečalo verjetnost nastanka septičnega šoka ali vsaj hujših trajnih posledic pri njem. Upoštevaje težo toženkine opustitve (skoraj štiriurno zapoznelo zdravljenje z antibiotikom, na katerega se je tožnik nato pozitivno odzval) je torej bolj verjetno, da je tožnikova škoda v vzročni zvezi s to opustitvijo, kot pa da ni. Tožnikova škoda je torej posledica zdravniške napake.
Vrhovno sodišče je v tej zadevi presodilo drugače kot sodišči prve in druge stopnje, ki sta tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili. Reviziji je ugodilo in z vmesno sodbo spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje, in sicer tako, da je ugotovilo, da je zahtevek za plačilo odškodnine po podlagi utemeljen. Prvostopenjsko sodišče bo moralo tako sedaj v novem postopku odločati še o višini odškodnine, ki pripada tožniku.
To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.