Koprska pravica se predstavi

Avtorji

 

Aleš Sedmak, rojen 1952 v Postojni, akademski slikar, grafik, ilustrator, oblikovalec, pedagog, mentor ter organizator izobraževalnih delavnic in dogodkov. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. V času študija je bil med ustanovitelji delavnice SOG (sekcija za oblikovanje in grafiko) in vodja likovne dejavnosti pri študentskem kulturnem društvu Forum. Večino delovne dobe je bil samozaposlen v kulturi. Bil je eden od organizatorjev pri ustanavljanju društvene Galerije Insula v Izoli (1987) in programski svetovalec za ustanovitev likovne gimnazije v Kopru. Od leta 1983 do 1987 je bil predsednik Društva likovnih umetnikov slovenske obale, od 2011 do 2021 pa predsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU). Šestnajst let je bil vodja projekta Kaverljag kot edine tovrstne manifestacije z mednarodno udeležbo profesorjev in študentov. Njegov atelje v istrskem zaselku nad dolino Dragonje je zapisan kot prizorišče edinstvenih  izobraževalnih taborov s poudarkom na aktualnih vsebinah, zlasti ekologiji, uporabnosti izdelkov ter povezovanju in sinergiji likovne umetnosti in različnih znanstvenih ved.

 

Andrej Trobentar, rojen leta 1951 v Podtaboru pri Grosupljem. Leta 1976 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 1978 dokončal tudi podiplomski študij pri prof. Jožetu Ciuhi. Leta 1994 in 1995 študijsko bival v Pragi. Ob slikarstvu se samostojno ukvarja tudi s glasbo, poezijo in ilustracijo. Sodeloval je v glasbenih skupinah Sedem svetlobnih let, Na lepem prijazni in pri projektu Trak z O. Rimelejem in V. Aleksičem.

 

Pavle Učakar, rojen leta 1953 v Ljubljani. Leta 1976 je diplomiral in leta 1979 magistriral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Po študiju se je zaposlil v založbi Partizanska knjiga kot likovni urednik. Ob tem je slikal in razstavljal v različnih galerijah v Sloveniji in tujini. Leta 1983 do upokojitve leta 2020 je bil likovni urednik v založbi Mladinska knjiga. Po nekaj letih se je odločil opustiti ateljejsko delo in se popolnoma posvetil urejanju ilustriranih knjig v založbi. Uredil je nekaj tisoč knjig od katerih so bile mnoge nagrajene tako v Sloveniji kot po svetu. Organiziral je preko tristo razstav originalov ilustracij ter pisal strokovne članke o ilustraciji. Leta 2015 je bil s strani knjigotrške zbornice izbran za urednika leta, leta 2021 pa je na knjižnem sejmu prejel najvišjo založniško Šventnerjevo nagrado.

 

Besede avtorjev Pavla Učakarja in Aleša Sedmaka

Projekt likovne opreme oziroma slike za novo sodišče v Kopru je obsegal najprej razprave o konceptu  in sporočilih ki smo jih želeli izpostaviti v prav posebnem kontekstu pravice, sodišča, zmage ali izgube,  in nasploh “plavanja” posameznika ki trči ob njeno obličje. Odločili smo se za format, ki ga je ponujala avla s stopniščem v obliki trikotnika. Hoteli smo izpostaviti obliko jadra, močnega simbola povezanosti mesta z morjem in njenimi prebivalci. S to obliko smo dobili tudi veliko več prostora za zasnovo velike monumentalne atrakcije.

Osnova za idejo upodobitve je bila skulptura Justicije na Pretorski palači na Titovem trgu v Kopru. Justicija (Iustitia), ki  redstavlja rimsko božjo poosebitev pravice je navadno upodobljena z mečem, tehtnico in prevezo čez oči. Podoba koprske  pravice je posebna, ima odprte oči, njen pogled je usmerjen v gledalca, v desni roki drži visoko dvignjen meč in je v tej svoji pojavi nekoliko grozeča. Naslikali smo jo v treh sekvencah; ko obiskovalec vstopi v avlo in se začne vzpenjati po stopnišču je naslikana cela figura, nato se ob vzpenjanju veča do portretne podobe in na vrhu stopnic tik pred vstopom v sodne dvorane je
viden samo še meč. Želeli smo doseči večanje napetosti pred slehernim sodnim dogodkom in premislek o smislu in žrtvi ob soočanju s Pravico.

 

Odločitev za prenos prav te koprske skulpture je bila njena domicilna lokacija v mestu, kjer je zgrajeno novo poslopje in je bila njena prisotnost nepogrešljiva povezava z zgodovino mestnega sodstva. Njena erodirana površina je priča zgodovine veselja in obupa, življenja in smrti, trpljenja in odrešitve. Vsaka poškodba na skulpturi je bila za avtorje slike dokaz “pravičnih” ali “krivičnih” sodb. Pa vendar Pravica še stoji.

 

Jadro, podlaga je bilo izdelano pri mojstrih jadrarjih, da je bilo prav skrojeno in vpeto z jeklenicami in priponami, ki se uporabljajo na sodobnih plovilih. Želeli smo, da je jadro vpeto nekoliko stran od zidu in deluje kot resnično jadro v prostoru.

 Pravica in moč mesta

 Na pročelju Pretorske palače v Kopru stoji danes preoblikovan antični kip, ki predstavlja boginjo Pravico.
Njegova postavitev okoli leta 1610 ni bila naključna – v tem času je mesto postalo sedež vrhovnega sodišča
za Istro, kar je prej urejala le prestolnica Beneške republike.

Dogodek sovpada z vladanjem vplivnega podestata Nicolòja Donata, ki je za Koper dosegel zgodovinski
pravni pomen. Mesto mu je v zahvalo posvetilo celo edini bronasti doprsni kip. Kip Pravice pa ima še globlje korenine – že stoletja prej je njena podoba krasila sramotilni steber na bližnjem trgu Brolo. Pravica z mečem in tehtnico je tam sporočala,
da je zakon temelj svobode in reda.

 

Z izbiro simbola Pravice in njegovo vidno umestitvijo v mestno središče so meščani poudarili svoje pravno
dostojanstvo ter zvestobo rimskemu in beneškemu pravnemu izročilu. Kip tako ni zgolj okras, temveč izjava o pravnem in političnem ponosu mesta.

povzeto po Edviliju Gardini

Od leve proti desni: Prospero Petronio “Memorie Sacre e Profane dell Istria, 1680 (“Justitia”); Kip Justicije, ki ga v stalni zbirki danes hrani Pokrajinski muzej Koper, foto Dušan Podgornik; reprodukcija kipa, ki je danes nameščena na Pretorsko palačo, foto Riccardo Speziari

Kip Justicije (Pravice)

(Besedilo iz Wikipedije, proste enciklopedije)

Kip Justicije, ki ga v stalni zbirki danes hrani Pokrajinski muzej Koper, je predelana antična soha, ki je do prenove v zadnjih desetletjih 20. stoletja krasila pročelje Pretorske palače; danes je na tem mestu nekoliko spremenjena reprodukcija kipca.

V svoji osnovi je kip torzo rimskega togatusa, figura rimskega skriptorja (pisarja) v naravni velikosti, najverjetneje iz obdobja 1. stol. po Kr.[1], ko je služil kot del monumentalnega nagrobnega spomenika[ 2]. Soha je bila najdena med izkopavanji na vrtu kapucinskega samostana v času humanizma: v duhu vsesplošnega navdušenja nad antiko je bila povezana tudi z Ateno in legendo o nastanku mesta (Atena naj bi se pred Pozejdonom zatekla na nabrežino pri koprskem otoku: ko si je oddahnila, je odšla naprej, na ščitu, ki ga je pozabila, pa je nastalo mesto Koper[2]), kar še danes odraža replika napisa, posvečenega
Paladi Ateni[3].

Kipec je bil verjetno najden ob obnovi škofijske palače l. 1582, v času protireformacijskega škofa Giovannija Ingeneria: tedaj je v Kopru potekala radikalna duhovna obnova in zoperstavljanje vsem antičnim elementom, ki bi vodili v krivoverstvo, spričo tega pa je moral biti predrugačen tudi najdeni kipec[1]. Nekdaj rimskemu uradniku so (najverjetneje lokalni podobarji) iz lokalnega peščenca izdelali gotsko glavo in nežnejše roke, v katere so mu posadili meč in tehtnico[2], tako da je zadobil žensko podobo boginje Justicije.

Justicija (Iustitia) predstavlja rimsko (a iz grške mitologije prevzeto) božjo poosebitev pravice[4]. Navadno je upodobljena z mečem (ta predstavlja oblast, moč), tehtnico (simbolizira presojo, »tehtanje« argumentov) in prevezo čez oči (predstavlja nepristranskost, Justicija naj bi »videla« le argumente); slednje dotični kip, ki naj bi sicer simboliziral pravičnost tedanje oblasti in vez z antičnim izročilom[2], nima. V primerjavi z drugimi podobnimi kipi po Sloveniji (npr. Lombardijev kip Pravice na nekdanjem koprskem sramotilnem stebru, Beyerjev kip v paru Zakon in Oblast na desni strani vhoda v predsedniško palačo, reprodukcija Pravice, ki sedaj stoji na Pretorski palači) je dotični kip Justicije vizualno bolj robat, po okrasu asketski (npr. na glavi nima poveznjene krone), po velikosti pa povsem primerljiv (v višino meri 197 cm).

Kipec so po zadnji večji slogovni prenovi l. 1664[5] vstavili na pročelje Pretorske palače, beneškogotske stavbe mestne uprave, ki stoji na južni stranici nekdanjega trga Platea Communis, danes Titovega trga[6]. Palača je med drugim služila kot sedež urada podestata(podestà), komunalnega uradnika, katerega pristojnosti so se (zlasti po nastopu beneške nadvlade) raztezale tudi na področje kazenskega prava.

Sklici
1.Gardina, Edvilijo (2010). Museo Giustinopolitano: oris zgodovine muzeja v Kopru lineamenti storici per un museo
a capodistria. Koper: Pokrajinski Muzej. ISBN 978-961-6384-15-5.
2. Cunja, Radovan (2005). Od amfore do žare: stalna arheološka zbirka. Koper: Pokrajinski muzej.
3. Pobežin, Gregor (2023). Epigrafska dediščina na pročelju koprske Pretorske palače: stanje raziskav in nekaj
predlaganih rešitev za nadaljnje delo. Koper: Osrednja knjižnica Srečka Vilharja. str. 13-42. ISBN 978-961-7157-02-4.
4. Janković, Vladeta (2004). Kdo je kdo v antiki: mitologija, zgodovina, umetnost. Ljubljana: Modrijan. ISBN
961-241-004-6.
5. Semi, Francesco (1975). Capris, Iustinopolis, Capodistria: la storia, la cultura e l'arte: in appendice Documentario
fotografico. Trst: Lint.
6. Hoyer, Sonja Ana (1995). Koper (Capodistria), Pretorska palača: sredina in 2. pol. 15. stol. Ljubljana: Narodna
galerija. str. 383-386. ISBN 961-6029-06-1.