Vrhovno sodišče zavrnilo ugovor banke glede neuporabe Direktive Sveta 93/13/EGS
27.06.2024 / Vrhovno sodišče
Vrhovno sodišče je izdalo novo odločbo v zadevah kreditov, sklenjenih v švicarskih frankih, v kateri je prvič obravnavalo ugovor banke, da se na podlagi drugega odstavka 1. člena Direktive Sveta 93/13/EGS izključi presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev pri sklenitvi kredita. Ugotovilo je, da nevestno ali nepošteno opravljena pojasnilna dolžnost banke potrošniku lahko vodi kvečjemu v formalno, ne pa tudi dejansko potrošnikovo privolitev v pogodbeni pogoj.
Pri presoji je Vrhovno sodišče upoštevalo ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU), med drugimi zadevi Andriciuc in Trapeza Peiraios. V skladu s to prakso pomenijo obvezno zakonsko določbo kogentna in tudi dispozitivna nacionalna pravna pravila, ki veljajo po zakonu med pogodbenima strankama, če se nista dogovorili drugače. SEU navaja, da morajo nacionalna sodišča izjemo razlagati ozko. Vrhovno sodišče je iz sodne prakse SEU izluščilo naslednje pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da je uporaba Direktive izključena:
- Pogodbeni pogoj se opira na obvezno (kogentno ali dispozitivno) zakonsko določbo.
- Določba je oblikovana za pogodbo določene vrste in ne gre zgolj za splošno (obligacijsko) določbo.
- Določba ureja pravice in obveznosti pogodbenih strank.
Pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo glede vsebine pojasnilne dolžnosti ne temelji zgolj na obveznih sestavinah določila prvega odstavka 7. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), ampak tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere), kot izhaja iz (novejše) sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevah CHF (predvsem II Ips 8/2023) in razlage sodne prakse SEU. Dispozitivni določili 371. člena in 372. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pomenita splošno civilnopravno določbo, ki določa predmet obveznosti in ne tudi pravic in obveznosti pogodbenih strank iz pogodbe. Merila SEU, na podlagi katerih so izpolnjeni pogoji za izključitev presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po Direktivi, zato niso izpolnjena.
Vrhovno sodišče je opozorilo, da Direktiva zaradi načela minimalne harmonizacije omogoča državam članicam uporabo in razlago prava, ki je za potrošnika najugodnejša. Ker izjema iz drugega odstavka 1. člena Direktive ni bila predmet implementacije (uskladitve) ZVPot z Direktivo, po ZVPot ni izključena presoja nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo. ZVPot s tem ohranja ureditev, ki je za potrošnika ugodnejša. Poleg tega tretji odstavek 21. člena ZPotK izrecno določa, da se ne glede na določbe ZPotK (torej ne glede na njihovo kogentno vsebino) uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnike ugodnejše. S tem napotuje na uporabo ZVPot, ki v razmerju do ZPotK kot splošni zakon ureja širši obseg pravic potrošnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK. Glede na to je Vrhovno sodišče toženkin materialnopravni ugovor izključitve uporabe Direktive zavrnilo kot neutemeljen in nadaljevalo presojo zadeve po določbah ZVPot, upoštevaje merila SEU glede presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Tožnikovi reviziji je ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, iz katerih sta izpeljali materialnopravno posledico o dobroverno opravljeni pojasnilni dolžnosti, niso skladne z merili pravnega standarda pojasnilne dolžnosti, kot jih je izoblikovalo SEU in sta jim s svojo sodno prakso sledili Ustavno sodišče in z novejšo sodno prakso tudi Vrhovno sodišče. Pri tem je opozorilo, da nevestno ali nepošteno opravljena pojasnilna dolžnost vzdržuje informacijsko asimetrijo pogodbenih strank, kar pomeni kvečjemu formalno in ne tudi dejansko potrošnikovo privolitev v pogodbeni pogoj, s tem pa tudi neuravnotežen poseg v njegov pravni položaj, ki bi se mu lahko potrošnik, če bi banka pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost, lahko izognil.
To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.