Vrhovno sodišče se je v povezavi z vprašanjem materialne sodniške neodvisnosti obrnilo na Sodišče EU

V njem sprašuje, ali so pravila o prejemkih sodnikov, kot jih določa z Ustavo neskladna zakonska ureditev plač sodnikov, lahko skladna s pravom Evropske unije, ali pa pravu EU nasprotujejo.

Tožnik, okrajni sodnik na Okrajnem sodišču v Ljubljani, je pred toženko, Sodnim svetom, vložil (med drugim) predlog za hitrejše napredovanje v plačnih razredih. Sodni svet je v izpodbijani odločbi pojasnil, da tožnik izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje, vendar ga ne more uvrstiti za dva plačna razreda višje od že doseženega, saj je razpon plačnih razredov za okrajne sodnike v prilogi 3 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) oziroma Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju povsem jasen.

V okoliščinah obravnavane zadeve je pomembna odločba Ustavnega sodišča (U‑I‑772/21), s katero je ugotovilo, da so konkretne določbe predpisov v neskladju z Ustavo. Pojasnilo je, da razveljavitev teh predpisov ni mogoča, ker bi to pomenilo, da plače sodnikov sploh ne bi bile urejene z zakonom, in dodalo, da se bo morala do izdaje novih plačnih predpisov, s katerimi bo moral zakonodajalec odpraviti ugotovljene protiustavnosti, še naprej uporabljati izpodbijana plačna ureditev. Rok za odpravo neskladja je sicer potekel že 3. januarja 2024.

V opisanih okoliščinah obravnavanega primera so sodstvo kot celota in sodniki kot posamezniki zaradi nedopustne opustitve Državnega zbora, ki v odrejenem roku ni izvršil jasne in nedvoumne odločbe Ustavnega sodišča, ostali brez učinkovitega pravnega varstva. Pri tem je očitno, da dolžina trajanja z ustavo neskladnega stanja, ki posega v materialno neodvisnost sodnikov, le še stopnjuje težo posledic in intenzivno ogroža materialno neodvisnost sodnikov. Ob izhodiščni predpostavki, da sega vprašanje materialne sodniške neodvisnosti tudi na področje urejanja prava Evropske unije, se Vrhovnemu sodišču spričo izpostavljene odločbe Ustavnega sodišča in 125. člena Ustave, ki določa vezanost sodnikov pri odločanju na Ustavo in zakon, poraja vprašanje dolžnosti odločanja v obravnavanem sporu v sporu polne jurisdikcije, ustrezno z razlogi omenjene odločbe Ustavnega sodišča.

Odločba Ustavnega sodišča pomeni novo zavezujoče pravno dejstvo v slovenskem pravnem redu. Jamstvi iz 23. in 157. člena Ustave Vrhovnemu sodišču nalagata, da zagotavlja učinkovito sodno varstvo. Temu v konkretnih okoliščinah primera stoji nasproti z Ustavo neskladna ureditev ZSPJS. Ključno je torej, ali ob upoštevanju načela neodvisnosti sodnikov, v povezavi z vrednoto pravne države, ter načela primarnosti oziroma prevlade prava Evropske unije sme in mora Vrhovno sodišče, da bi zagotovilo pogoje za materialno neodvisnost sodnikov, v obravnavanem sporu ustrezno upoštevati razloge že navedene odločbe Ustavnega sodišča, iz katerih (med drugim) izhaja, da je zakonska ureditev neskladna z ustavnim načelom neodvisnosti sodnikov.

Razsežnost predstavljene problematike se tako nanaša na dilemo, kako v položaju opustitve uresničitve navedene odločbe Ustavnega sodišča v roku, odrejenem v tej odločbi, ustrezno zagotoviti pogoje za materialno neodvisnost sodnikov. Nevzdržno je, da zakonodajna veja oblasti v nasprotju z načelom neodvisnosti sodne veje oblasti ugotovljenega neskladja konkretnih zakonskih določb z Ustavo ne odpravi, in to celo v položaju ugotovljenega nespoštovanja zahteve po enakovrednosti sodne veje oblasti v razmerju do zakonodajne veje oblasti. Na podlagi veljavne zakonske ureditve je Vrhovno sodišče pristojno, da odloči v sporu polne jurisdikcije, v katerem ima možnost, da sámo odloči tako o dejanskih kot o pravnih vprašanjih. Ko je tako in ker vprašanje materialne neodvisnosti nacionalnih sodnikov sega tudi na področje (primarnega) evropskega prava, Vrhovno sodišče v zadevi ne more vsebinsko odločiti, ne da bi predhodno razpolagalo z razlago prava Evropske unije.
 

Sklep U 2/2024-10

 

---

To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.