Vrhovno sodišče odločilo o tožbi nekdanjega imetnika podrejenih obveznic

V prvi zadevi (II Ips 41/2022) se je Vrhovno sodišče najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je zakonitost oziroma ustavnost odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti poslovne banke kot izdajateljice podrejenih obveznic. Pritrdilni odgovor bi namreč utemeljeval prekinitev postopka. Na vprašanje je odgovorilo negativno – predpostavka odškodninske odgovornosti banke je njeno protipravno ravnanje, ki je neodvisno od zakonitosti oziroma ustavnosti odločbe Banke Slovenije.

Vrhovno sodišče je tudi poudarilo, da je po naravi stvari odgovornost za morebitno škodo treba iskati pri Banki Slovenije, ki je pristojna za izrek izrednega ukrepa. Vendar to ne pomeni, da tudi ravnanju poslovne banke že a priori ni mogoče pripisati nobene teže, saj ne drži povsem, da pri izreku ukrepa ni imela nobene vloge. Bila je stranka upravnega postopka, v katerem je bila izdana sporna odločba, zato je imela skladno z Zakonom o bančništvu pred njeno izdajo vsaj možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, in s tem vpliva na njeno vsebino.

V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek, da ni vložila pravnega sredstva. Toženka bi bila lahko odškodninsko odgovorna samo, če bi med njeno opustitvijo in škodo, ki je tožniku nastala zaradi domnevne nezakonitosti odločbe, obstajala pravno relevantna vzročna zveza. Ker (upravno) sodišče skladno s 350. členom Zakona o bančništvu ne bi moglo odpraviti sporne odločbe, temveč bi lahko le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep, takšna odločba ne bi vplivala na učinke odločbe o prenehanju ali na učinke izrednega ukrepa. Tožniku bi tako škoda nastala, čeprav bi bila njegova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita.

Tožnikov zahtevek ni utemeljen niti iz naslova neupravičene obogatitve. Čeprav bi se izkazalo, da je sporna odločba neustavna in nezakonita, bi pravni temelj prenehanja podrejenih obveznic ostal v veljavi, saj je bil ukrep nepovraten.

Vrhovno sodišče se je v obeh zadevah (II Ips 41/2022 in II Ips 59/2022) ukvarjalo tudi z vprašanjem vsebine pojasnilne dolžnosti poslovne banke pri prodaji podrejenih obveznic. Moralo je odgovoriti na vprašanje, ali se je toženka v trenutku sklenitve pogodbe leta 2010 zavedala oziroma bi se kot strokovnjak vsaj morala zavedati, da bo v prihodnje zunaj stečaja mogoče izreči reorganizacijski ukrep prenehanja terjatve tretjih do banke, in bi o tem morala informirati tožnika. Zavzelo je stališče, da namen Direktive 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 4. 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij (Direktiva) ni bil harmonizacija področne zakonodaje držav članic, ampak vzpostavitev sistema vzajemnega priznavanja reorganizacijskih ukrepov, kar potrjuje šesti odstavek njene preambule. Direktiva državam članicam ni neposredno naložila sprejema spornega reorganizacijskega ukrepa zunaj stečaja (niti katerega koli drugega), temveč je bila odločitev o (ne)sprejemu reorganizacijskih ukrepov za ponovno vzpostavitev kapitalske ustreznosti bank in določitev pogojev prepuščena nacionalnemu pravu posamezne države članice. Izrek izrednega ukrepa za toženko torej ni bil ne predvidljiv ne pričakovan.

Vrhovno sodišče je zaključilo, da ob sklenitvi pogodb leta 2010 niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi toženka morala in mogla predvideti možnost izreka ukrepa prenehanja podrejenih obveznic oziroma spremembo slovenskih predpisov v letu 2013, ki bi izrek takšnega ukrepa omogočal. Slovenska zakonodaja takrat ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, evropska ureditev pa državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage zanje. S tem ko je toženka tožnika seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnih primerih izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
 

Sodba II Ips 41/2022
Sodba II Ips 59/2022

 

---

To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.