sodni postopki

Vrhovno sodišče za ustavno presojo Zakona o kazenskem postopku

16.11.2022 / Vrhovno sodišče

Vodilna fotografija odločb

Vrhovno sodišče RS je prekinilo postopek odločanja o reviziji v zadevi, povezani z izročitvijo državljanke Ruske federacije tej državi, ter na Ustavno sodišče RS vložilo zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku. Vrhovno sodišče ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi neskladnost nekaterih določb omenjenega zakona z Ustavo in državnemu zboru naloži, da se v določenem roku ta neustavnost odpravi.

Po presoji vrhovnega sodišča del Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki ureja postopek izročitve obdolžencev in obsojencev drugi državi, ni v skladu z Ustavo. Glede na pravno naravo postopkov odločanja o izročitvi je treba način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v teh postopkih predpisati z zakonom, torej z ZKP. Gre za formaliziran postopek, ki se uvede na prošnjo druge države in konča z odločbo, ki jo izda pristojni minister. Po oceni Vrhovnega sodišča RS je bistvena in protiustavna pomanjkljivost ZKP v tem, da ne opredeljuje ne materialnopravnih ne procesnih podlag za odločanje ministra na način, ki bi zagotovil, da v postopku ne bi prišlo do kršitve človekove pravice iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 18. člena Ustave, ki govorita o prepovedi mučenja.

Vrhovno sodišče kot razrešitev vprašanja neustavnosti ZKP ne vidi v možnosti take razlage 530. člena ZKP, po kateri bi imel minister za pravosodje pravico odločanja po prostem preudarku o izročitvi tujca po tem, ko o pogojih za izročitev že presodijo pristojna sodišča. Ker gre pri diskrecijskem odločanju za relativno izjemo od vezanosti uprave na zakon, mora obstoj takšnega pooblastila jasno izhajati iz zakona oziroma se mora v primeru dvoma šteti, da upravni organ nima pooblastila za diskrecijsko odločanje. Takega izrecnega pooblastila za odločanje ministra po prostem preudarku pa ZKP ne vsebuje. Zato bi utemeljevanje obstoja pooblastila ministra za diskrecijsko odločanje brez izrecne podlage v zakonu (v obravnavanem primeru ZKP) lahko v širšem kontekstu pomenilo tveganje za druge pravne vrednote in že dosežene standarde pravne varnosti in zakonitosti dela uprave tudi na drugih pravnih področjih.

Glede na navedene pomanjkljivosti Vrhovno sodišče RS ugotavlja, da zgolj z razlago zakona in drugimi pravnimi instrumenti, ki so mu na voljo, ni mogoče zapolniti pravne praznine glede učinkovitega varstva človekove pravice iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave za osebo, ki je v postopku izročitve po ZKP. Zaradi te neustavne pravne praznine je ureditev ZKP v nasprotju z 2. členom Ustave.

Vrhovno sodišče ob tem še predlaga, da Ustavno sodišče RS za rešitev tovrstnih odprtih postopkov določi tudi način izvršitve svoje odločbe, ki bo omogočil ustavno skladno dokončanje postopkov, ki so v teku ali bodo v teku do odprave neustavnosti sedanje zakonske ureditve.

 

X Ips 3/2022-38 - Zahteva za oceno ustavnosti

 


To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.