Javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na določeni osebni, praviloma nespremenljivi okoliščini posameznika, je kaznivo dejanje, če ga storilec stori bodisi na način, ki lahko potencialno ogrozi ali moti javni red in mir bodisi z uporabo groženj, zmerjanja ali žalitev.
Prepoved razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, je namenjena zavarovanju vrednote mirnega sobivanja v državni skupnosti. Temeljna pravna dobrina, ki se varuje s tem kaznivim dejanjem je javni red in mir, pa tudi človekovo dostojanstvo, ki ima v demokratični družbi poseben pomen in je, kot je večkrat zapisalo Ustavno sodišče, v središču ustavnega reda Republike Slovenije. Pomemben cilj uzakonitve tega kaznivega dejanja je preprečiti na predsodkih temelječo diskriminacijo deprivilegiranih, ranljivih družbenih skupin.
Vrhovno sodišče besedilo prvega odstavka 297. člena Kazenskega zakonika razlaga tako, da v primerih, ko je bilo dejanje storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, če so podani ostali zakonski znaki za obstoj kaznivega dejanja, ni treba, da bi zaradi takega storilčevega ravnanja prišlo tudi do potencialnega ogrožanja javnega reda in miru. Besedno zvezo, ki se nanaša na način storitve, s katerim se lahko ogrozi ali moti javni red in mir, pa je treba razlagati tako, da ni nujno, da bi zaradi storilčevega ravnanja do neposredne ogrozitve javnega reda in miru dejansko tudi prišlo, ampak je dovolj, da je dejanje sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi varovane dobrine. Sodišče mora v okviru opisa dejanja, na podlagi okoliščin obravnavanega življenjskega primera presoditi, ali je bilo storilčevo ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti. Pri tem samo abstraktna nevarnost ogrožanja ali motenja javnega reda in miru ne zadošča.
V zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče, je sodišče prve stopnje izreklo obsodilno sodbo, višje sodišče pa je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe. V konkretni kazenski zadevi beseda grožnja ni bila izrecno uporabljena, vendar zapis, sicer eden od številnih v tistem času objavljenih na določenem spletnem portalu, ki s svojo vsebino napotuje na uporabo eksploziva in strelnega orožja zoper romsko skupnost, v povezavi z glasbeno željo, v kateri se pevec sprašuje, kam so odšli vsi Romi (cigani), po vsebini pomeni grožnjo per se. Glede na to, da je romski skupnosti že ustavno zagotovljeno dodatno varstvo in s tem pozitivna diskriminacija, kar je glede na zgodovinsko izkušnjo te skupnosti tudi razumljivo, obdolženčev predlog za rešitev „problema“ vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja, tako da ni potrebno, da bi bil izpolnjen še dodatni pogoj, da bi ravnanje storilca privedlo do potencialne nevarnosti ogrožanja ali motenja javnega reda in miru.
Vrhovno sodišče je zato vloženi zahtevi za varstvo ugodilo in ugotovilo, da je bila s sodbo sodišče druge stopnje kršena določba prvega odstavka 297. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.
