Govori predsednika Vrhovnega sodišča RS dr. Miodraga Đorđevića

 

Različica za tisk 

 

Spoštovani predsednik Sodišča Evropske unije, prof. dr. Koen Lenaerts,
Spoštovani podpredsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, dr. Rok Čeferin,
cenjeni gostje,
spoštovane kolegice in kolegi.

 

Uvodne misli

Izjemno me veseli, da se je predsednik prof. dr. Lenaerts odzval mojemu vabilu in da bomo danes imeli čast biti v njegovi družbi. Izjemno cenim njegov obisk in podporo, za kar se mu iskreno zahvaljujem. Njegov obisk ocenjujem kot izjemno pomemben in dragocen za slovensko sodstvo.

Danes, ob obeležitvi 20. obletnice evropskega prava, lahko ugotovim, da se je ob zadržanih začetkih glede sodelovanja nacionalnih sodišč s Sodiščem Evropske unije z leti to sodelovanje okrepilo. Kot je kmalu po vstopu Slovenije v Evropsko unijo zapisal naš prvi sodnik na Sodišču Evropske unije, cenjeni prof. dr. Marko Ilešič[1] “Sodno oblast štejemo za enega najpomembnejših zunanjih znakov državne suverenosti. Kot ena od treh vej oblasti naj bi prispevala k temu, da sta ustavnost in zakonitost v določeni državi varovana in spoštovana”. To je bil razlog, da je slovenska pravna stroka ob začetkih s previdnostjo zrla v to novo realnost – ko je bil del suverenosti prenesen v dobro skupnega evropskega pravnega sistema – in se spraševala glede pristojnosti in (ne)odvisnosti nacionalnih sodišč nasproti skupnemu Sodišču Evropske unije. Po začetni zadržanosti Slovenije do skupnega prava Evropske unije pa se je nekje po letu 2010 odprtost do sodelovanja s Sodiščem Evropske unije okrepila, predvsem je bil prepoznan pomen in nujnost skupnega evropskega prava. Sodišče Evropske unije je v svojem delovanju ohranjalo izrečeno obljubo o vsaj enaki ravni varovanja pravic kot v nacionalnih pravnih sistemih. Evropsko pravo se ni odmaknilo od tiste ravni zagotavljanja varstva človekovih pravic, demokracije in pravne države, na podlagi katere so države članice predale del svoje suverenosti na Evropsko unijo in s tem tudi na Sodišče Evropske unije. Odprla se je pot in izgradilo se je zaupanje v skupni evropski pravni sistem.

Danes želim poudariti zavedanje o pomenu in pomembnosti vloge Sodišča Evropske unije in dialoga z njim ter izraziti podporo temu sodelovanju, ko se prek postopka predhodnega odločanja zagotavlja enotno razlago prava Evropske unije v vseh državah članicah in s tem – predvsem – enako raven varstva pravic.

Postopek predhodnega odločanja je torej izraz sodnega dialoga med Sodiščem Evropske unije in nacionalnimi sodišči, s katerim nacionalna sodišča postavijo vprašanje Sodišču Evropske unije, ko so v dvomu glede interpretacije evropskega prava. Na ta način skupaj poskušamo doseči koherentnost razlage evropskega prava in enotnost sodnega presojanja. Enotnost evropskega pravnega prostora je dosežena s tem, da je posamezna odločitev Sodišča Evropske unije zavezujoča za vse države članice.

Slovenija je na Sodišče Evropske unije do zdaj naslovila 43 predhodnih vprašanj, od teh večino (23) Vrhovno sodišče, zlasti s področja upravnega prava. Vsa vprašanja Vrhovnega sodišča so se nanašala na razlago prava Evropske unije, nobeno na veljavnost pravnih aktov Evropske unije. Prvo predhodno vprašanje iz Slovenije je postavil Civilni oddelek Vrhovnega sodišča; v letošnjem letu (31. 1. 2024) pa je prvič vprašanje postavilo sodišče prve stopnje, Okrajno sodišče v Mariboru. Kot rečeno, je večino vprašanj za predhodno odločanje v Sloveniji postavilo Vrhovno sodišče, čeprav imajo pravico do postavljanja vprašanja tudi nižja sodišča. S postavljanjem vprašanj na nižji stopnji bi se pravni problemi izčistili že na nižjih stopnjah in ne šele na najvišji, čeprav bi to tudi pomenilo, da na nek način sodišče nižje stopnje zaobide svojo nacionalno (naj)višjo instanco. Vendar tudi na ta način udejanjamo pravila in nadnacionalnost evropskega prava.

Kot rečeno, spoštovanje in zaupanje med nacionalnimi sodišči in Sodišče Evropske unije je doseženo. Sodišče Evropske unije uživa ugled in nacionalna sodišča sledijo njegovim odgovorom. To zaupanje in priznavanje se kaže tudi v tem, da ima Slovenija na evropskih sodiščih zasedena vsa sodniška mesta ter tudi na ta način izkazuje in potrjuje pomembnost sodelovanja in udejstvovanja znotraj evropskega sodnega prostora; in sicer sodnik prof. dr. Marko Ilešič Slovenijo zastopa na Sodišču Evropske unije že 20 let, zastopata pa jo tudi Maja Brkan in Damjan Kukovec, na Splošnem sodišču Evropske unije. Ob tej priložnosti se vsem trem in tudi drugim slovenskim sodnikom, ki so delovali v okviru evropskega sodstva, zahvaljujem za njihov prispevek znotraj evropskega prostora, kakor tudi za prenos znanja in izkušenj v domovino.

Pomen sodelovanja

Prenos znanja je za doseganje skupnih ciljev zagotavljanja enotnega varstva pravic izjemno pomemben. Prof. dr. Ilešič[2] je ob stoletnici vrhovnega sodstva na Slovenskem zapisal, da: “Sodišče Evropske unije ni tukaj za to, da tudi v medosebnih odnosih in strokovnih debatah kaže svojo hierarhično nadrejenost, ki je pravzaprav ni. Prav nasprotno, Sodišče Evropske unije je odprto za vse sugestije nacionalnih sodišč in jih z veseljem sprejema.” In da sodelovanje med sodišči ni le fraza, ampak pomembna vrednota s pomembnimi praktičnimi učinki.

V tej luči ocenjujem, da je velikega pomena siceršnje sodelovanje in udejstvovanje sodnikov nacionalnih sodišč na različnih srečanjih in izmenjavah s sodniki Sodišča Evropske unije ter izobraževanjih, ki jih organizirajo institucije Evropske unije. Z veseljem se spominjam srečanja predsednika Sodišča Evropske unije in sodnika prof. dr. Ilešiča z vrhovnimi sodniki na Vrhovnem sodišču v Ljubljani maja 2021, ko smo med drugim govorili o pomenu enotnega pravnega prostora v okviru Evropske unije. Še bolj živ pa je spomin na obisk Sodišča Evropske unije v Luksemburgu lanskega septembra, katerega smo se udeležili slovenski vrhovni sodniki. Njegov namen je bila krepitev razprave o pomembnih pravnih vprašanjih, ki zadevajo nacionalno in evropsko pravosodje, ter izmenjava izkušenj med institucijama.

Obiski nacionalnih sodnikov Sodišča Evropske unije so izjemnega pomena, saj se na ta način sodniki nacionalnih sodišč seznanjamo z evropskim pravom v praksi – z izvajanjem Pogodbe Evropske unije in z Uredbami. Seznanjamo se tudi z argumentacijo in presojanjem sodnikov Sodišča Evropske unije ter na ta način lažje in hitreje identificiramo lastne primere, v katerih je treba Sodišču Evropske unije postaviti predhodno vprašanje. Spoznavamo tudi način postavljanja predhodnih vprašanj in se lahko zaradi poznavanja tega instituta bolj suvereno odločimo zanj.

Neodvisnost sodstva in suverenost nacionalnih sodišč

S spoznavanjem in korektnim odnosom med nacionalnimi sodišči in Sodiščem Evropske unije, ki je v skupnem prizadevanju za ohranjanje vladavine prava in varstva že doseženih osnovnih človekovih pravic, se vse bolj odmika tista prvotna zadržanost, za katero lahko rečem, da ni bila neupravičena niti nepričakovana. Neodvisnost sodstva ter avtonomnost presojanja in sprejemanja odločitev je namreč v bistvu poslanstva sodstva. Zato je bilo pričakovano, da se je ideja, da se država odreče delu svoje suverenosti in podredi svoje nacionalno pravo mednarodnim sodiščem, na začetku dojemala skrajno resno in odgovorno, previdno in zadržano.

Ob tem velja pojasniti in poudariti, da zavzemanje za neodvisnost nikakor ni privilegij sodnikov, ampak pravica državljanov in s tem dolžnost branikov demokratične družbe, da je državljanom zagotovljena nepristranskost sodnih odločitev. Sodniška neodvisnost je temeljna vrednota in podstat vsake demokratične družbe in njenega učinkovitega delovanja. Sodstvo je namreč garant, branik pravne države. Zato je nujno, da se sodna oblast krepi kot jamstvo za zaščito državljanskih pravic pred posegi države in drugih posebnih interesnih skupin. Pravne države namreč brez neodvisnih sodišč preprosto ni. Če sodstvo ne deluje ali ne deluje nepristransko in učinkovito, je lahko ogroženo delovanje celotnega družbenega sistema. Zato je skrb za neodvisno in avtonomno sodstvo ključnega pomena.

Zaključne besede

Kot sem sklenil ob letošnji Otvoritvi sodnega leta, zdaj ponovno poudarjam, da me izjemno žalosti, da se moramo v Sloveniji – v času, ko se zdi, da smo dosegli ustrezen nivo demokratične družbe – ukvarjati z materialno neodvisnostjo sodstva in uresničevanjem ustavne odločbe. Ko nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča (po stališču Posvetovalnega sveta evropskih sodnikov z dne 16. 2. 2024)[3] pomeni nespoštovanje Ustave, vključno z načeli pravne države, delitve oblasti in medsebojnega spoštovanja med različnimi vejami oblasti.

Vendar pa me po drugi strani izjemno veseli, da sodstvo kljub nekaterim težavam, ki jih ima pri izvrševanju svoje oblasti, še naprej odločno, odgovorno in neomajno izpolnjuje dolžnosti svojega poslanstva. Ohranja dostojno držo in zagotavlja izvrševanje tistih nalog, ki mu jih je podelila ustava. Sodniki še naprej zagotavljamo delovanje pravne države, zagotavljamo spoštovanje ustave ter pravilno, nepristransko, pravično in učinkovito izvajamo zakone – vse to kot neizpodbiten del vladavine prava in demokratične družbe.

Hvala za pozornost.

[1.] Ilešič, Marko (2005): Mednarodna mreža sodišč med hierarhijo in sodelovanjem. Dan ustavnosti Republike Slovenije. Dostopno na Zastopanje pred Sodiščem Evropskih skupnosti (us-rs.si).
[2.] Ilešič, Marko (2018): Pomen Sodišča EU za delovanje sodstva v državah članicah EU. V Sto let vrhovnega sodstva na Slovenskem. Ljubljana, Vrhovno sodišče RS.
[3.] Consultative Council of European Judges (CCJE): Opinion of the CCJE Bureau following a Protest Declaration of the Slovenian Association of Judges concerning the failure to enforce a decision of the Constitutional Court of Slovenia aimed at remedying the establishment unconstitutionalities regarding substantial differences between the salaries of judges and other public officials (9.).

 

Različica za tisk

 

Neodvisnost sodstva. Lažne novice. Omejitve družbenih medijev.
Vloga tradicionalnih medijev pri oblikovanju demokracij.

 

Spoštovani,

izjemno sem počaščen, da lahko sodelujem na dogodku, posvečenemu cenjenemu in neomajnemu pravniku in sodniku Anthony-ju Kennedy-ju. Da lahko spregovorim na dogodku v njegovo čast, sem še posebej vesel, ker sem ga imel pred leti priložnost tudi osebno spoznati v Ljubljani, prestolnici Slovenije.

V izhodišču razprave o neodvisnosti sodstva bi želel poudariti, da pravne države brez neodvisnih sodišč preprosto ni. Zato bi vse državne in družbene institucije, vsi nosilci oblasti, morali njihovo neodvisnost spoštovati, varovati in braniti – zaradi legitimnosti njih samih. Poudarjati neodvisnost sodstva je izjemno pomembno, saj je neodvisnost sodstva in sodnikov eden od bistvenih postulatov vzpostavljanja in ohranjanja vladavine prava kot ustavnega načela varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Neodvisnost sodnikom namreč ni podeljena zaradi varstva njih samih, temveč zaradi zagotavljanja vladavine prava. Izhajajoč iz tega, je skrb in odgovornost za varovanje neodvisnosti sodstva, zlasti nas, ki profesionalno delujemo v tem sistemu, ključna.

Neodvisnost nikakor ni privilegij sodnikov, ampak pravica državljanov, ki jim zagotavlja nepristranskost sodnih odločitev. Sodniška neodvisnost je temeljna vrednota in podstat vsake demokratične družbe in njenega učinkovitega delovanja. Sodstvo je namreč garant, branik pravne države. Zato je nujno, da se sodna oblast krepi kot jamstvo za zaščito državljanskih pravic pred posegi države in drugih posebnih interesnih skupin. Saj, kot je zapisal eminentni slovenski profesor dr. Kranjc: "Šibko in nedelujoče sodstvo pomeni konec urejene družbe in je lahko samo v interesu tistih, ki ne želijo živeti po pravu."[1]

Sodniki smo pri svojem delu vseskozi v iskanju ustreznih pravnih odločitev, s katerimi utrjujemo in oblikujemo pravni red, s tem pa predstavljamo moralno avtoriteto družbe. Vendar pa sodnik ni moralna avtoriteta sam po sebi, že s svojo funkcijo. Moralno avtoriteto si pridobi oziroma ustvari šele s svojim delom, dejanji in osebnimi odlikami.

Sodnik se mora zavedati svoje odgovornosti in tako – odgovorno – tudi ravnati. Pri tem je izjemno pomemben njegov etični odnos, občutek za pravičnost in njegova osebna integriteta, ki so poleg strokovnosti ključni za sprejemanje pravičnih in poštenih odločitev. Kot je zapisal Leonid Pitamic, slovenski pravnik in filozof prava, prvi dekan Pravne fakultete v Ljubljani: "Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas."[2]

Sodnik mora biti tudi družbeno angažiran. Imeti mora dovolj življenjskih izkušenj in biti širokega nazora, da je lahko občutljiv za vse odtenke družbenega življenja. Mora mu biti mar. Sodnik mora narediti vse v podporo neodvisnosti sodstva. Varovati mora svojo neodvisnost, tako na individualni kot institucionalni ravni, prav tako pa neodvisnost sodstva kot celote, pred kakršnimkoli vplivanjem in nadzorom zunaj dosega zakona. Sodniška neodvisnost je zaščita neodvisnosti vsakega posameznega sodnika. In obratno, vsak neodvisni sodniki je pomemben člen neodvisnega sodstva kot celote.

Sodnik mora imeti pokončno držo, da lahko tudi ob morebitnih pritiskih, notranjih in zunanjih, sodi po svoji vesti in v skladu z zakonom. Le dovolj pogumen sodnik lahko deluje avtonomno, to je osebno neodvisno, ne oziraje se na zunanje vplive.

Pri neodvisnosti in nepristranskosti sodstva in sodnih odločitev je izjemnega pomena skrb sodnikov za ustvarjanje in ohranjanje videza nepristranskosti. V tem okviru je omejeno udejstvovanje sodnikov v javnih debatah. Kot izhaja iz 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), imajo tudi sodniki pravico do svobode govora in izražanja. Ta je sicer lahko omejena, vendar, kot določa slovenski kodeks sodniške etike, le, ko in kot je to nujno za demokratično družbo. Zato se pričakuje, da se sodnik odzove, ko so na primer v nevarnosti temeljne družbene vrednote ali je potrebna podpora vladavini prava.

Sodniki moramo biti pri izražanju različnih mnenj, tudi v “izobraževalne namene”, previdni in zadržani, da ne zbudimo videza, da lobiramo za določeno rešitev, ali da ne nakažemo, kako bi razsodili v posameznem primeru, če bi ga obravnavalo sodišče. Predvsem vrhovni sodniki se moramo zavedati pomena in teže, ki jo imajo naše besede.

Čeprav imajo ljudje, ki niso poklicno vezani na pravosodje, s sodišči malo stika, pa se zdi, da ima javnost precej trdno oblikovano stališče o sodstvu. Raziskave kažejo, da sodstvo tako v Sloveniji kot v drugih državah v javnosti v glavnem ne uživa prevelike podpore. Vendar pa je dejstvo, da je ta podpora v veliki meri odvisna od medijskega prikazovanja sodnega sistema. Ta, medijsko ustvarjena, podoba sodstva pa sodstvu pogosto ni najbolj naklonjena. Zato je ključno, da sodstvo kljub svoji tradicionalno zadržani drži do javnosti in medijev z njimi komunicira, da javnosti in medijem posreduje informacije znotraj zakonsko začrtanih okvirjev. Pomembno je, da sodstvo javnosti predstavi svoje delo in pozitivne rezultate, da pomembne sodne odločitve objavi in primerno razloži, saj na ta način vpliva na oblikovanje javnega mnenja oziroma lastne podobe.

Sodstvo in mediji imajo v demokratičnih pravnih državah ključno in dopolnilno institucionalno vlogo. Dolžnost medijev je med drugim, da javnost informirajo o družbeno pomembnih zadevah; pravica javnosti pa je, da je o teh zadevah obveščena. Sodstvo kot del družbe se zaveda, da je javna kritika dela sodišč dovoljena. Javnost je namreč v demokratični družbi upravičena do kritike kot ustreznega načina uveljavljanja odgovornosti sodstva in sodnikov. Sodstvo mora upoštevati argumentirano in utemeljeno kritiko, pa čeprav je ostra in neposredna. Po drugi strani pa se mora odzvati na neargumentirano, posplošeno, razdiralno in politično motivirano kritiko, na nespoštljive in neprimerne pritiske.

Velja opozoriti, da se medijska komunikacijska sredstva tekom zgodovine niso samo uporabljala, temveč tudi zlorabljala. In čeprav bi morali biti mediji tako kot sodstvo tradicionalno branik demokracije, pogosto delujejo odvisno od različnih političnih elit, zaradi česar je njihovo poročanje senzacionalistično in neobjektivno, ciljno naravnano, včasih, zaradi pomanjkanja strokovnosti, pa tudi neustrezno. V zadnjem času so mediji tudi prostor širjenja lažnih novic.

S tem v zvezi velja opozoriti na nevarnost nekritičnega sprejemanja poročanja medijev, ko javnost poročanje razume kot sliko dejanskega dogajanja v družbi in družbenih procesov. Saj, kot je znano, mediji ne predstavljajo realnega družbenega dogajanja, temveč družbeno stvarnost konstruirajo na podlagi medijskih predstavitev. Tako oblikovana in predstavljena stvarnost pa je tista, na podlagi katere si javnost oblikuje stališča.

Zaradi vloge, ki jo imajo mediji pri oblikovanju stališč in mnenj civilne družbe, bi morali za prispevek k demokratičnemu razvoju zasledovati visoke etične in profesionalne standarde. Medijski prispevki bi morali biti v službi državljanov. Morali bi biti objektivni in informativni, zlasti pa v korist družbe. S poročanjem bi morali razkrivati nepravilnosti in nezakonitosti v družbi, pri tem pa se boriti proti vsaki institucionalizaciji komuniciranja, ki bi koristila kateri od družbenih skupin, ter na ta način aktivno prispevati k svoji nadzorni funkciji oblasti in dogajanja v družbi. Mediji so ključnega pomena za svobodno in demokratično družbo. Predstavljajo tako imenovano četrto vejo oblasti.

Mediji bi se tudi pri poročanju o sodstvu morali držati profesionalnih standardov ter upoštevati vlogo, ki jo ima sodstvo kot branik demokracije, in to vlogo krepiti, ne pa morda izvajati pritisk na sodno odločanje, na primer s senzacionalističnim poročanjem o sodnih postopkih in osebah, ki so v njih udeležene. Kot je zapisano v Veliki listini o informacijskih svoboščinah iz leta 1997, nobena svoboda ne more biti neomejena. Spoštovati in varovati je treba človeško dostojanstvo in obče človekove pravice.

Za zaključek želim podariti, kot je zapisano v slovenskem sodniškem kodeksu, da morajo biti tako sodstvo kot mediji neodvisni, da lahko prispevajo k pravnemu delovanju države. Le neodvisni sodniki lahko neustrašno sodijo po zakonih. Podobno velja za novinarje, zlasti tiste, katerih zgodbam javnost verjame. Le takšni novinarji lahko opravljajo funkcijo “psa čuvaja” ter poleg ustreznih institucij predstavljajo dodaten branik delovanju po pravu in pravni državi. Tako sodstvo kot mediji bi morali prispevati k družbenemu redu in miru ter, kot je zapisal slovenski pravnik dr. Merc: "k doseganju družbenega konsenza in družbene kohezivnosti."[3] Eni in drugi, pravzaprav pa vsak posamezni državljan, bi morali prispevati k pravičnemu svetu. Predvsem z načelnim delovanjem, v skladu z zavestjo o doseženih standardih pravne države in varovanja človekovih pravic. Pri svojem delovanju pa bi morali imeti pred očmi ljudi in posledice svojih dejanj za njihove usode. Kot je rekel Mahatma Gandhi: “Obstaja višje sodišče od resničnih sodišč in to je sodišče vesti. To nadomešča vsa druga sodišča.”

Zahvaljujem se za pozornost.

[1.] Dr. Janez Kranjc: Je res vse tako slabo?, Pravna praksa, št. 36/2014, uvodnik.
[2.] Leonid Pitamic: Pravo in revolucija.
[3.] Merc, Božidar: Sodstvo in mediji v interakciji. Pravna praksa, št. 2/2012.

Različica za tisk 

 

Spoštovani predsednik Vrhovnega sodišča Republike Avstrije, dr. Georg Kodek,
spoštovana podpredsednica Vrhovnega sodišča Republike Avstrije, mag. Eva Marek,
spoštovani predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, dr. Matej Accetto,
spoštovani predsednik Odvetniške zbornice Republike Slovenije, Janez Starman,
cenjeni gostje,
kolegice in kolegi.

 

Uvod

Vse lepo pozdravljam na letošnji Otvoritvi sodnega leta. Vsem, ki ste danes zbrani, se zahvaljujem za udeležbo. V trenutnih razmerah je vaša udeležba na današnjem dogodku – in s tem razumem tudi vaša podpora našim prizadevanjem – izjemno pomembna.

V svojem govoru se bom osredotočil na ključne in pereče težave, s katerimi se srečuje slovensko sodstvo: (1) na vlogo sodstva kot ene od treh enakovrednih in enakopravnih vej oblasti, (2) na (materialno) neodvisnost sodstva in (3) na druge neuresničene pogoje za njegovo nemoteno delovanje. Pri tem se bom oprl tudi na argumente Ustavnega sodišča v odločbah (iz let 2006, 2008 in 2023) glede neustavnega plačnega položaja sodnikov.

(Materialna) neodvisnost sodstva

Temeljna funkcija sodišč oziroma sodnikov je razsojanje o pravicah in obveznostih posameznikov iz njihovih zasebnih razmerij ter ugotavljanje odgovornosti in izrekanje kazni za storjena kazniva dejanja. Poleg tega ima sodna oblast v sistemu delitve oblasti, kot ga je vzpostavila Ustava, določen poseben položaj, ki se odraža v močno poudarjeni vlogi nadzora, zlasti nad izvršilno oblastjo. V sistemu delitve oblasti je sodstvo pravna oblast in ima odločilen pomen za uresničevanje načel pravne države, ki v najsplošnejšem pomenijo, da je državna oblast omejena s pravom in se izvaja v skladu s pravom. Sodna oblast je tako pogoj za učinkovito delovanje države kot ustavne demokracije. Če sodstvo ne deluje ali ne deluje nepristransko in učinkovito, je namreč ogroženo delovanje sistema delitve oblasti, s tem pa tudi družbe kot celote. (U-I 772/21, 2023)

Pravna država med drugim temelji na uresničevanju in doslednem izvajanju načela delitve oblasti, ki medsebojno delujejo po sistemu zavor in ravnovesij, znotraj svojih pristojnosti. (U-I-159/08-18, 2008) Pri tem velja vedno znova opozoriti, da je sodstvo ena od treh enakopravnih vej oblasti in ne tretja veja oblasti, čeprav se zdi, kot je zapisala kolegica, sodnica Roblekova, da "je v sistemu vej oblasti najšibkejša, saj črpa svojo moč iz strokovnosti, medtem ko zakonodajna in izvršilna veja oblasti temeljita na politični moči"[1].

Zahteva po uravnoteženosti vej oblasti med drugim predpostavlja primerljivo plačilo po statusu medsebojno primerljivih funkcionarjev različnih vej oblasti. (U-I-60/06-200, U-I-214/06-22, U-I-228/06-16, 2006) Ta zahteva je izjemno pomembna, saj je materialna neodvisnost sodne veje oblasti, ki je bistvena tudi za siceršnjo neodvisnost sodstva, ključni element vladavine prava. Materialna neodvisnost sodnikov je izjemnega pomena tudi zato, ker zagotavlja, da v sodniške vrste vstopajo najsposobnejši pravniki, ki imajo samozavest in pogum, ki sta potrebna za ohranjanje resnične neodvisnosti sodnikov. (poziv dr. Ekarta predsedniku Vlade)

Ob tem velja pojasniti, da neodvisnost nikakor ni privilegij sodnikov, ampak pravica državljanov, ki jim zagotavlja nepristranskost sodnih odločitev. Sodniška neodvisnost je temeljna vrednota in podstat vsake demokratične družbe in njenega učinkovitega delovanja. Sodstvo je namreč garant, branik pravne države. Zato je nujno, da se sodna oblast okrepi kot jamstvo za zaščito državljanskih pravic pred posegi države in drugih posebnih interesnih skupin. Kot je zapisal zaslužni profesor dr. Kranjc: "Šibko in nedelujoče sodstvo pomeni konec urejene družbe in je lahko samo v interesu tistih, ki ne želijo živeti po pravu."[2]

Velja poudariti, da pravne države brez neodvisnih sodišč preprosto ni. Zato bi vse institucije in oblasti njihovo neodvisnost morale spoštovati, varovati in braniti. Vsi nosilci državne oblasti bi pri svojem del(ovanj)u morali varovati neodvisnost sodne veje oblasti, ne samo zaradi sodnikov ali sodišč kot takih, temveč predvsem zaradi legitimnosti njih samih. Gre namreč za temeljno pravico državljanov, ki v demokratični družbi zagotavlja vladavino prava in hkrati omogoča zaupanje v sodni sistem.

Da bi sodna oblast lahko izvajala vse naloge, ki so ji po Ustavi zaupane, zlasti, da bi jih lahko izvajala učinkovito in v skladu z načeli pravne države, pa morajo biti poleg že izpostavljene (materialne) neodvisnosti sodstva, zagotovljeni tudi drugi objektivni pogoji za učinkovito delovanje sodstva, sodnega sistema. To so urejena prostorska problematika ter ustavni in zakonski okvir, ki tako izvajanje sodne oblasti podpira.

Prostorska problematika

Poslovni prostori sodišč morajo ustrezati funkciji izvajanja sodne oblasti. Le delo v primernih prostorih zagotavlja doseganje postavljenih ciljev, finančne, časovne in kadrovske prihranke. Zaposleni svoje delo v ustreznih in delu primernih prostorih opravijo hitreje, z večjo vnemo in posledično bolj kakovostno. Poleg tega so sodišča javni prostor, namenjen državljanom, ki so reševanje svojih sporov prepustili sodišču.

Sodišča v Sloveniji se po večini nahajajo v prenovljenih starih stavbah, ki zahtevajo stalno vlaganje v osnovno vzdrževanje. Stavbe so velikokrat energetsko potratne, zdravju škodljive in brez v celoti urejenih dostopov za gibalno ovirane osebe, skratka, uporabnikom sodnih storitev neprijazne. Poseben problem je, da ni zagotovljenih razpravnih dvoran za izvedbo velikih kazenskih postopkov. V Ljubljani so sodni oddelki ter sodne službe prvostopenjskih in pritožbenih sodišč razpršeni, tudi precej oddaljeni od sedeža sodišča, kar povzroča logistične in varnostne probleme, pri državljanih pa zmedo in nezadovoljstvo.

Ker so prostori sodišč večinoma najeti, najemnine zanje pa izjemno visoke, gre posledično za neracionalno, neekonomično porabo proračunih sredstev. To pa odpira možnost različnim oblikam nezakonitih ravnanj in strokovno dvomljivih praks.

Ustavni in zakonski okvir za delovanje sodstva

Pomemben dejavnik za učinkovito delovanje sodstva je tudi ustavni in zakonski okvir, ki podpira uresničevanje ciljev in obveznosti sodstva. Pomanjkljivi ali neustrezni predpisi so lahko namreč resna ovira doseganju ciljev uspešnosti in učinkovitosti sodišč. Zato sodstvo strokovnim aktivnostim v zakonodajnih postopkih namenja posebno pozornost.

Vrhovno sodišče je v preteklem letu na pobudo različnih resorjev v postopkih strokovnega in medresorskega usklajevanja pripravilo odzive na 80 zakonodajnih predlogov in oblikovalo stališča sodstva glede predvidenih sprememb Ustave. Vendar pa so spremembe sodniške zakonodaje in sprememba Ustave še vedno neuresničene.

Ena pomembnejših in obsežnejših aktivnosti je bila priprava odziva na predlog novega Zakona o sodiščih in Zakona o sodniški službi. Omenjena predloga zakonov sta v pripravi že dalj časa in sta bila že večkrat v usklajevanju. Pristojnemu ministrstvu je bil preteklo leto posredovan odziv na zadnje delovno gradivo, ki je poleg splošnih pripomb in pripomb k posameznim členom vključeval tudi temeljna stališča sodstva. Poseben poudarek je bil dan vzpostavitvi enotnega sodnega okrožja (kot osnovne upravljavske enote) z odpravo okrajnih sodišč in uvedbi enovitega sodnika na sodiščih prve stopnje, kar bi omogočilo učinkovitejše poslovanje teh sodišč. Uvedba enovitega sodnika, za katerega še (vedno) ni zakonske podlage, pa bi omogočila tudi izvedbo dodatnih ukrepov za bolj enakomerno razporeditev sodnih zadev znotraj okrožja.

Vrhovno sodišče je bilo od aprila 2023 vključeno tudi v razpravo o spremembi Ustave in je argumentirano predstavilo svoja stališča. Izhodiščna teza je bila podpora spremembam, ki pomenijo poudarjanje sodstva kot ene od enakopravnih vej oblasti. V zasledovanju tega cilja je Vrhovno sodišče podprlo tiste spremembe, ki so predvidevale umik volitev sodnikov iz državnega zbora, ne pa tudi naknadno predlaganih sprememb, ki so se nanašale na sestavo in način sestavljanja sodnega sveta. S prenosom vseh pristojnosti imenovanja nesodnih članov sodnega sveta v državni zbor bi se namreč lahko povečala politizacija postopkov oziroma nedovoljen politični vpliv nanje, kar je v nasprotju z načelom delitve oblasti.

Sodstvo je izvedlo organizacijske spremembe, za katere ima v okviru obstoječe zakonodaje pristojnosti. Zdaj je na zakonodajalcu, da opravi svoje delo in omogoči sodstvu, da z dodatnimi organizacijskimi spremembami delovnih procesov prispeva k še bolj učinkovitemu zagotavljanju sodnega varstva.

Pri tem bi želel opozoriti na problematiko, ki se ne nanaša neposredno na sodstvo, vendar je s sodstvom neločljivo povezana; poleg tega pa je bistvena za učinkovito delovanje celotnega pravosodnega sistem, za kar bi se morali nedvomno skupno zavzemati vsi deležniki v pravosodju.

Problematika izvrševanja kazenskih sankcij

Namreč, na kazenskopravnem področju je pereča problematika: (1) pomanjkanje pravosodnih policistov ter s tem množično odpovedovanje privedb na naroke in glavne obravnave na sodišča, (2) pomanjkanje opreme za izvajanje videokonferenčnih povezav. Oboje predstavlja resno oviro za izvajanje procesnih dejanj v kazenskih postopkih. Poleg tega je v zavodih za izvrševanje kazni zapora (3) pomanjkanje kapacitet za namestitev pripornikov. Lahko se celo zgodi, da zapori ne bodo več mogli izvrševati odločb sodišč o odreditvi pripora.

Zaključek

Naj za zaključek poudarim, da bi morali biti ključni načeli, kot sta delitev oblasti in neodvisnost sodstva, neizpodbiten del politične kulture vsake države. Večkratno ali vztrajno, ponavljajoče se poseganje ene od vej oblasti v pristojnosti druge veje oblasti lahko namreč spodkoplje načelo delitve oblasti, medtem ko lahko pomanjkljiva ali celo nezadostna jamstva za neodvisnost sodstva povzročijo večje tveganje za pritiske na sodstvo ali za poskuse politične prevlade nad pravno državo.

Številna jamstva sodniške neodvisnosti so odvisna od zakonodajne veje oblasti. Nedomišljeni zakonodajni posegi ali neodzivnost zakonodajalca na opozorila glede neustrezne materialne neodvisnosti, varnostnih tveganj, kadrovskih in prostorskih težav lahko vplivajo na učinkovitost in kakovost sojenja.

Vendar pa sodstvo kljub neodzivnosti drugih dveh vej oblasti in kljub težavam, ki jih ima pri izvrševanju svoje oblasti, še naprej opravlja svoje poslanstvo in s tem, kot kaže, ostaja še edini aktivni gradnik in garant pravne države. Obenem ohranja dostojno držo in zagotavlja izvrševanje tistih nalog, ki mu jih je podelila Ustava. Z našim rednim delom želimo še naprej zagotavljati delovanje pravne države, zagotavljati spoštovanje Ustave ter pravilno, nepristransko, pravično in učinkovito izvajanje zakonov. Predvsem pa biti v službi državljanov. Kot pogosto poudarjam, morajo biti zlasti nam, ki delamo v sodstvu, vedno pred očmi državljani, stranke v postopkih, ki so v biti našega dela in poslanstva.

Naj sklenem.

Po eni strani me izjemno žalosti, da se moramo tudi na letošnji otvoritvi sodnega leta posvečati vlogi sodstva v družbi, zagotavljanju materialne neodvisnosti sodnikov in osnovnim pogojem delovanja sodstva, saj bi to moralo biti samoumevno zagotovljeno, da bi lahko sodstvo delovalo nemoteno, skrbelo za svoj razvoj in napredek, s tem pa tudi za dobrobit družbe. Vendar pa me po drugi strani izjemno veseli, da sodstvo še naprej odločno, odgovorno in neomajno izpolnjuje dolžnosti svojega poslanstva.

Hvala za pozornost.

[1.] Janja Roblek: Neodvisnost sodstva – pravica državljanov!, Pravna praksa – 4. 6. 2015 (str. 22/2015), Uvodnik.
[2.] Dr. Janez Kranjc: Je res vse tako slabo?, Pravna praksa – 18. 9. 2014 (št. 36/2014), Uvodnik.

Različica za tisk

 

Spoštovana predsednica Državnega zbora, mag. Urška Klakočar Zupančič,
spoštovani predsednik Vrhovnega sodišča Češke republike, dr. Petr Angyalossy,
spoštovana ministrica za pravosodje, dr. Dominika Švarc Pipan,
cenjeni gostje.
Pozdravljen tudi mag. Damijan Florjančič (nekdanji predsednik Vrhovnega sodišča).

 

Izjemno me veseli, da že vrsto let obeležujemo/predstavljamo dobre prakse v sodstvu, saj tudi sam ocenjujem razvoj in napredek kot bistveni gonili dobrega in učinkovitega dela. Napredek in postavljanje novih izzivov predstavlja tudi motivacijo za nadaljnje delo. To pa je možno le v okolju, ki je vzpodbudno ter omogoča razvoj in napredek. Pri tem je zlasti pomembna vloga vodstva. Vodstvo je steber vseh procesov znotraj posameznega sodišča. Je tisto, ki si mora prizadevati za spremembe, prepoznavati razlike in tudi potenciale. Mora biti dovolj občutljivo, imeti posluh, biti angažirano. Le spodbudno okolje je namreč prostor, v katerem se lahko razvijajo ideje in uveljavljajo spremembe.

Glede delovnega okolja: pomembno je varno delovno okolje. Da v njem vladajo dobri, spoštljivi medosebni odnosi; taki, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju in lojalnosti, pravičnosti. Pravičnosti v smislu pravočasnega in korektnega reševanja morebitnih konfliktov, z občutkom za posameznika in interes kolektiva.

Temeljnega pomena je primerna komunikacija. Primerna delovnemu okolju in spoštljiva, vendar s strani vodstva odločna. Pa tudi spodbuda v obliki primernega plačila za opravljeno delo.

Pri načrtovanju razvoja delovnih procesov je treba izhajati iz analize delovnega okolja. Začetek vsakega napredka namreč temelji na analizi in definiranju ključnih točk za spremembe in izboljšave.

Namen sprememb je v večini primerov poenostavljanje in s tem optimiziranje delovnih procesov. Vzpodbudno delovno okolje in razvojno naravnani delovni procesi olajšujejo delo nam, zaposlenim. Obenem pa prispevajo k dobremu delovanju našega, sodnega, sistema, k njegovi hitrosti in učinkovitosti. V našem okolju, v katerem so ljudje/stranke središče našega dela, to zanje pomeni tudi prijaznejšo izkušnjo.

Moramo se zavedati, da so središče našega dela državljani, stranke. Zavedati se moramo, da smo v službi strank (saj “sodimo v imenu ljudstva”) in ne obratno. Zavedati se moramo pomembnosti našega dela in njegovega vpliva na usode ljudi. Zlasti mi sodniki, ki sprejemamo odločitve, ki lahko bistveno vplivajo na življenja ljudi, na njihove pravice.

Vsi mi skupaj bistveno prispevamo k izkušnji, ki jo imajo stranke ob stiku z našim, sodnim sistemom. Zato moramo upoštevati, da se stranke v naših postopkih ponavadi nahajajo v kočljivem, občutljivem, zahtevnem položaju. Zato so naš odnos, odzivnost in naravnanost še posebej pomembni. Saj razrešujemo njihove konkretne pravne potrebe, rešujemo njihove probleme in spore.

Pri tem je pomembno, da vsi znotraj sodnega sistema spoštujemo ista zakonska načela in imamo enake etične vrednote. Spoštovanje etike je namreč bistveno pri delovanju, ki ga javnost sprejema kot vredno njenega zaupanja. Le na ta način bomo skupaj lahko izboljšali zaupanje javnosti in presegli morebitne družbene neenakosti ter s tem prispevali k pravičnejši družbi.

Ob razmišljanju o dobrih praksah se želim na kratko dotakniti vprašanja, k čemu moramo stremeti, kaj oz. kakšen bi moral biti rezultat naših prizadevanj. Stremeti moramo k najvišjim standardom kakovosti ter v tej luči razvijati svoje delovne procese in vanje vključevati dobre prakse. Na načelni ravni in skozi svoje delo si moramo prizadevati zlasti za pravičen, učinkovit in odziven sodni sistem. Tak, ki mu državljani lahko zaupajo, ker je neodvisen in transparenten.

Zagotovljeno pravno varstvo ter odziven in učinkovit sodni sistem bistveno prispevata k utrjevanju pravne države. Zapleten, zlasti pa počasen ali težko dostopen sodni sistem, ki ogroža zmožnost ljudi, da uveljavijo svoje pravice, da rešujejo svoje težave in spore, namreč spodkopava zaupanje javnosti v sodstvo ter s tem tudi vladavino prava. Pa še to: stagnacija (spanje na lovorikah) vodi v nazadovanje!

V zvezi z učinkovitostjo velja opozoriti, da je učinkovito pravno varstvo eden od poglavitnih dejavnikov, ki prispeva h krepitvi zaupanja javnosti v sodstvo. Sodni sistem mora poskrbeti za učinkovito, to je hitro reševanje zadev, za reševanje zadev v razumnem času. Stranke namreč pri ocenjevanju dela sodstva in sodišč kot najpomembnejši kriterij uspešnosti izpostavljajo ravno učinkovitost.

V današnjem času je bistvena sprememba, nadgradnja organizacije in načina dela. Tako moramo ob vse obsežnejšem in hitrejšem tehnološkem napredku ter digitalizaciji družbe čim več naporov in truda vložiti v digitalizacijo ter se zavzemati za čimprejšnjo digitalno transformacijo naših delovnih procesov. Za inovativna orodja, ki imajo velik potencial za hitrejše in učinkovitejše delo.

Ob digitalizaciji kot ključni in morda najobsežnejši spremembi naših delovnih procesov je še vrsta drugih aktivnosti, dobrih praks, ki bistveno prispevajo k učinkovitosti poslovanja sodišč. O teh v nadaljevanju današnje konference.

Kot že omenjeno v pozdravu, je danes z nami tudi predsednik Vrhovnega sodišča Češke republike, ki nam bo predstavil njihova prizadevanja za učinkovito delovanja sodstva; dobre prakse pri reševanju kazenskih zadev, posebej v najzahtevnejših postopkih. Zakaj je to pomembno? Ker je vpetost v mednarodno okolje in čezmejno sodelovanje bistvenega pomena za napredek lastnega sistema. Širši pogled, pogled navzven, širi obzorja, daje novi vpogled in ustvarja nove ideje. Pomembno pa je tudi medinstitucionalno sodelovanje in spoštovanje znotraj države. Posluh in dobro sodelovanje vseh treh vej oblasti lahko bistveno prispeva k učinkovitemu delovanju sodnega sistema in pravosodja kot celote.

Danes bomo imeli dragoceno priložnost slišati predstavitve nekaterih ukrepov, aktivnosti in dobrih praks, ki so v preteklem obdobju prispevali k izboljšanju organizacije dela in poslovanja sodišč. Namen konference je namreč sodišča spodbuditi k uvedbam novosti v poslovnih procesih in dobrih praks pri organizaciji dela. Zato vas pozivam, da razmislite, kaj inovativnega, kreativnega lahko storite v vašem delovnem okolju.

Za konec, a zato nič manj pomembno, velja poudariti, da je v veselje in užitek delati s proaktivnimi ljudmi, ki stremijo k napredku, k razvoju svojega profesionalnega področja in okolja. Zato se iskreno zahvaljujem vsem vam, ki vam je mar ter kot vodje ali znotraj svojih služb skrbite za razvoj sodstva in s tem pravosodja kot celote. Zahvaljujem se vam za vaš zagon, predanost in vloženi trud.

Sicer pa hvala za pozornost.

V novem letu pa veliko dobre volje in uspehov!

Različica za tisk

 

Spoštovana ministrica za pravosodje, dr. Dominika Švarc Pipan,
spoštovana direktorica za javno upravljanje pri OECD, Elsa Pilichowski,
cenjeni visoki gostje,
lepo pozdravljeni ostali prisotni.

Izjemno me veseli, da lahko sodelujem na dogodku, ki obravnava temo, ki se mi zdi tudi osebno pomembna. Tudi sam namreč podpiram razvoj pravosodja, na vseh področjih, zaradi potrebe po prilagoditvi času in prostoru, novim potrebam razvijajoče se družbe, s poudarkom na ljudeh, strankah sodnih postopkov. Pomembno je zavzemanje za vladavino prava, ki postavlja ljudi v središče pravosodnega sistema, pri čemer se pomen vladavine prava in pravne države vedno bolj kaže kot zadeva skupnega pomena.

V svojem nadaljnjem govoru se bom znotraj pravosodja osredotočil na sodstvo in sodni sistem.

Ključno je poudariti, da bi morala biti osnovna podmena vseh pogovorov o pravosodju, osredotočenem na ljudi, delovanje celotnega sistema na način, ki varuje pravno državo in vladavino prava, ki spodbuja pošten, nepristranski in brez nepotrebnega odlašanja končan postopek pred sodišči. Menim, da bi moral prispevek k pravičnosti sistema temeljiti na prispevku vsakega od nas; na profesionalnem, neodvisnem in pravičnem delu vseh deležnikov v pravosodju. Pri sodnikih se to kaže v sojenju v razumnem roku, pošteno izpeljanem postopku, kvalitetnih, vsebinsko pretehtanih in strokovno utemeljenih/obrazloženih odločbah, skladnih z uveljavljeno sodno prakso.

Vsi mi, ki delujemo znotraj pravosodnega sistema, se moramo zavzemati za tak sistem, ki bo osredotočen na ljudi in na njihove konkretne pravne potrebe, in v tej luči tudi delovati. Zlasti mi, sodniki, državni tožilci, odvetniki, ki delujemo v skupnem interesu, v imenu družbe in državljanov, ki smo najpomembnejši varuhi zakonitosti in pravne države v družbi, prav tako pa varuhi temeljnih človekovih pravic. S svojim delom in odločitvami namreč pogosto posegamo na področja, na katerih je treba človekove pravice najbolje zaščititi. Zato se moramo svoje odgovornosti zavedati, jo upoštevati ter ravnati z največjo skrbnostjo in občutkom za posameznika.

Bolj ko se povečujeta pomen in vloga sodstva v družbi, večje so zahteve javnosti do sodstva in bolj je sodstvo pod budnim očesom javnosti. Sodstvo namreč ni izolirano od družbe, temveč je vanjo vključeno, kar je nujno za ohranjanje njegove legitimnosti in neodvisnosti. Za legitimnost sodstva pa sta poleg ustavnih in zakonskih zagotovil pomembna razumevanje sodstva in javno zaupanje vanj.

Mnenje javnosti, da je pravosodni sistem pravičen in učinkovit, bi se moralo odražati v zasidranem prepričanju, da imajo ljudje v rokah pravične in učinkovite mehanizme za reševanje svojih pravnih problemov. Tudi mednarodne raziskave namreč kažejo, da so tisti, ki so se na sodišču počutili pravično in enakopravno obravnavani, bolje ocenili delo sodišč, tudi če njihova zadeva ni bila rešena v njihovo korist.

V zvezi z učinkovitostjo velja opozoriti, da je učinkovito pravno varstvo eden od poglavitnih dejavnikov, ki prispeva h krepitvi zaupanja v sodstvo.

Na nas kot posameznikih in družbi kot celoti je, da oblikujemo strategije za spodbujanje vključujočih pravic ter si prizadevamo za odziven in učinkovit pravni sistem, ki bo naslovil vse pravne potrebe vseh (skupin) ljudi. Naša naloga na poti do pravosodnega sistema, ki bo resnično vključujoč, dostopen in enakopraven, je biti odprt za različne skupine javnosti, biti seznanjen in osredotočen na njihove specifične konkretne pravne potrebe, pri čemer je treba upoštevati spremenjene družbene okoliščine. Zavedati se moramo, da je pravosodni sistem predvsem v službi državljanov in nikakor ne obratno. Tako na primer pri sodniški neodvisnosti ne gre za varstvo sodnikov samih, temveč za varovanje pravic strank, vladavine prava. Le na ta način bomo lahko dosegli zaupanje javnosti in presegli morebitne družbene neenakosti ter s tem prispevali h krepitvi pravne države.

Zagotovljeno pravno varstvo ter odziven in učinkovit pravosodni sistem bistveno prispevajo k vzpostavitvi in utrjevanju pravne države. Zapleten, zlasti pa počasen ali nedostopen pravosodni sistem, ki ogroža zmožnost ljudi, da uveljavijo svoje pravice, da rešujejo svoje težave in spore, namreč spodkopava vladavino prava ter s tem temeljni steber stabilnosti in demokracije.

V času upadanja zaupanja javnosti v javne institucije, vse večjih pričakovanj državljanov in izzivov, s katerimi se soočajo demokracije in (pravne) države, je bistveno, da si vsi skupaj prizadevamo za pravosodni sistem, ki bo dostopen vsem in katerega delovanje bo državljanom vlivalo zaupanje, za pravosodni sistem, katerega delovanje mora biti dosledno in transparentno, saj bo le kot tak deležen zaupanja javnosti. To velja za vse deležnike v pravosodju, saj je zaupanje javnosti – zlasti tistega dela javnosti, ki ima s pravosodnim sistemom neposredno osebno izkušnjo v okviru kakšnega sodnega postopka – odvisno od prav vseh ljudi, s katerimi posameznik stopi v stik v okviru posameznega postopka.

Ob tem velja poudariti, da moramo najprej mi vsi verjeti in zaupati v (pravo)sodni sistem, katerega del smo. Ostali dve veji oblasti pa morata imeti interes za močan in delujoč sistem, kar predpostavlja tudi ureditev plačnega sistema sodnikov in tožilcev (ter uresničitev ustavne odločbe U-I-772/21-37 z dne 1. 6. 2023). (Pravo)sodni sistem moramo dojemati kot učinkovit in pravičen ter ga kot takega predstavljati skozi svoje delo in tudi zasebno. Tako se zaupanje v sodstvo gradi predvsem na zaupanju posameznemu sodniku, to pa na ravnanju sodnika tako v poklicnem kot zasebnem življenju.

V tej zvezi tudi ni odveč poudariti, da je transparentnost ključnega pomena za delovanje sodstva, saj sodiščem zagotavlja zaupanje in spoštovanje javnosti, hkrati pa spodbuja oblikovanje pozitivne podobe o sodstvu. Zato se sodstvo zavzema za javno in transparentno delovanje, za objavo sodnih odločb. Glede na ustavno vlogo sodstva morajo biti namreč sodne odločbe javno dostopne, razen v primerih, ko procesna zakonodaja določa izključitev javnosti ali se za njeno izključitev na podlagi utemeljenih razlogov odloči sodnik v konkretnem postopku.

Ob vseh teh (navedenih) temeljnih izhodiščih, ki jih mora zasledovati pravosodni sistem, če želi biti učinkovit, odziven, dostopen vsem in pravičen, pa imamo na voljo orodja, s katerimi lahko dosežemo uspeh. Na nas je, da čim prej in čim bolje izkoristimo njihov potencial.

Tako moramo ob vse obsežnejšem in hitrejšem tehnološkem napredku in digitalizaciji družbe na splošno čim več naporov in truda vložiti v digitalizacijo ter se zavzemati za čimprejšnjo digitalno transformacijo naših delovnih procesov in ob tem za inovativna orodja, ki imajo velik potencial za hitrejše in učinkovitejše delo, s tem pa prispevati k boljši odzivnosti in učinkovitosti pravosodnega sistema.

Tudi v okviru slovenskega sodnega sistema je prednostno področje razvoja elektronsko poslovanje. To področje je določeno kot prednostno že nekaj preteklih let. Z letošnjim letom se zaključuje operacija Učinkovito pravosodje, katere prednostni cilji so bili, da se v vseh sodnih postopkih zagotovijo elektronsko vlaganje, elektronsko vročanje in elektronski spis. Prednostno področje je tudi vzpostavitev sistema za obdelavo in objavo odločb sodišč vseh stopenj s podporo za strojno anonimizacijo odločb in drugih dokumentov. To je podpora kakovostnemu odločanju in ohranjanju zgodovinskega spomina, s tem pa zagotavljanju enotnosti sodne prakse. V zvezi s tem moram poudariti, da posebno pozornost namenjamo etičnim vidikom uporabe umetne inteligence v sodnih postopkih in temeljnim pravicam pri njeni uporabi.

Za zaključek želim ponovno poudariti, da je pomembno, da si prav vsi, na vseh ravneh sistema (in družbe) prizadevamo za pravosodni sistem, osredotočen na ljudi, ki bo deloval na strategijah, ki spodbujajo vključujoče pravice ter enakopraven, pravičen in odziven sistem. Vsak posebej in vsi skupaj moramo prispevati k spodbujanju vključujoče družbe in zagotavljanju dostopa do pravnega varstva za vse kot temelja demokratične in pravne države.

Zavedati se moramo, da so središče našega dela državljani, stranke. Te moramo imeti vedno pred očmi, tudi ko sprejemamo odločitve. Zavedati se moramo pomembnosti našega dela (poslanstva) in odločitev, njihovega vpliva na usode ljudi. Pri tem moramo posebno pozornost nameniti ranljivim skupinam. In temu, da vsi, ki delujemo znotraj pravosodnega sistema, spoštujemo ista zakonska načela in imamo enake etične vrednote. Spoštovanje etike je namreč bistveno pri delovanju, ki ga javnost sprejema kot vredno njenega zaupanja.

Na ta način bomo največ prispevali k utrjevanju vladavine prava, ki je kot ustavno načelo varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin temelj našega dela in stanu.

Hvala za pozornost.

Različica za tisk

 

Spoštovana predsednica republike dr. Nataša Pirc Musar,
spoštovana namestnica generalnega državnega tožilca Mirjam Kline (začasna vodja VDT RS),
spoštovani predsednik Društva državnih tožilcev mag. Boštjan Valenčič,
cenjeni zbrane gostje in gosti.

 

Hvala za povabilo na dogodek.

V svojem kratkem nagovoru želim poudariti pomen sodelovanja med nami, sodniki oz. sodstvom in tožilci oziroma tožilstvom, ter s tem skupno zavezanost in prizadevanje za ustrezno in učinkovito delovanje pravosodnega sistema. Verjamem, da je profesionalna želja vseh nas ravno ta, da pravosodni sistem deluje dobro; da je pošten, nepristranski in učinkovit.

Vloge sodnikov in tožilcev se razlikujejo, vendar je bistveno, da se tudi dopolnjujejo. Dopolnjujoča se narava našega dela pomeni, da se moramo zavedati, da nepristransko in pošteno delovanje zahteva enakost orožij državnega tožilstva in obrambe in da morajo tudi državni tožilci tako kot sodniki vedno ravnati pošteno, objektivno in nepristransko. Pri svojem delu moramo biti eni in drugi nedvomno samostojni in neodvisni, eni od drugih in od zunanjih vplivov.

Sodniki in državni tožilci delujemo v skupnem interesu, v imenu družbe in njenih državljanov, ki želijo, da so njihove pravice in svoboščine zagotovljene v vseh pogledih. Smo varuhi zakonitosti in varnosti v družbi. Ob tem pa se moramo zavedati, da posegamo na področja, na katerih je treba najobčutljivejše človekove pravice najbolj zaščititi. Oboji moramo z največjo skrbnostjo in občutkom za posameznika varovati človekove pravice ter spoštovati integriteto osumljencev, obtožencev in žrtev.

Mislim, da v tej skupni nameri, da prispevamo h kakovostnemu delovanju pravosodja in s tem ohranjanju in utrjevanju vladavine prava, (so)delujemo dobro. Tudi pri prizadevanjih za izboljšanje našega plačnega položaja. Menim pa, da moramo vsak znotraj svojih institucij venomer iskati priložnosti za napredovanje in izboljšave ter delovati na način, ki bo zlasti okrepil odzivnost pravosodnih organov in spodbujal pravičen sistem. Bistveno je, da vsi, ki delujemo znotraj tega sistema, spoštujemo ista zakonska načela in imamo enake etične vrednote. S tem bomo prispevali h zaupanju javnosti v sistem in utrjevanju vladavine prava, ki je kot ustavno načelo varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin temelj našega dela in poklica.

Hvala. In prijetno druženje.

Različica za tisk

 

Spoštovana predsednica države Nataša Pirc Musar,
spoštovani predsednik Odvetniške zbornice Slovenije gospod Janez Starman,
cenjene zbrane gostje in gosti.

 

Iskreno se zahvaljujem gostitelju za povabilo – Odvetniški zbornici Slovenije in predsedniku Zbornice, gospodu Starmanu. Hvala.

V čast mi je, da sem danes z vami in da vas imam priložnost nagovoriti.

Na temelju tega, da smo sodniki in odvetniki, oboji, deležniki pravosodja, želim v svojem govoru poudariti predvsem pomembnost skupne odgovornosti, tako nas sodnikov kot vas odvetnikov, za ustrezno in učinkovito delovanje pravosodja. Ključno, za kar se mora zavzemati učinkoviti pravosodni sistem, je vzpostavljanje ter ohranjanje in varovanje vladavine prava.

Skupna zaveza vseh nas, ki delujemo profesionalno v pravosodju, je skrb za ustavnopravno varstvo osnovnih človekovih pravic. Pravno varstvo je univerzalna pravica, ki med drugim posamezniku in posredno družbi omogoča nadzor nad kakovostjo dela sodišč in drugih organov, ki/ko odločajo o konkretnih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih državljanov, in ki na drugi strani posameznikom omogoča zaščito njihovih pravnih interesov.

Središče našega dela so (torej) državljani, stranke. In te moramo imeti eni in drugi vedno pred očmi pri svojem delu in ko sprejemamo svoje odločitve. Zavedati se moramo pomembnosti našega dela in odločitev, njihovega vpliva na usode ljudi, ter v skladu s to odgovornostjo svoje delo opravljati zavzeto in preudarno.

Kot je zapisano v zakonu o odvetništvu, vi odvetniki v okviru svojega poklica pravno svetujete, zastopate in zagovarjate stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi ter v drugih njihovih pravnih razmerjih. Na drugi strani mi sodniki sodimo, pri čemer, kot veleva zakon o sodniški službi, moramo vselej ravnati tako, da varujemo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe. Oboji pa si moramo pri svojem delu prizadevati, še več, naša dolžnost pri tem je varovanje osnovnih vrednot in človekovih pravic, vsak v okviru svojih pristojnosti.

Sodniki smo zavezani k pravičnemu sojenju, vaša skrb pa je bdenje nad zagotavljanjem in udejanjanjem procesnih jamstev.

V tej skupni nameri za učinkovito delovanje pravosodnega sistema in pravne države ter s tem zagotavljanja pravnega varstva ocenjujem, da je primerno in zaželeno sodelovanje med nami sodniki in vami odvetniki.

Čeprav je smiselno, da je to sodelovanje in da so ti odnosi preudarni in zadržani, menim, da so stiki med predstavniki sodne veje oblasti (sodniki na eni strani) in drugimi predstavniki pravne stroke (odvetniki na drugi strani) zunaj sodnih postopkov lahko koristni, saj na ta način prihaja do izmenjave pravnih mnenj, kritičnega diskurza o pravnih dilemah, pa tudi boljšega medsebojnega razumevanja in učinkovitejšega dela.

Zlasti imam v mislih izobraževanja, predvsem s tistih področij, znotraj katerih lahko najdemo skupne interesne točke za boljše skupno delovanje znotraj pravosodnega sistema. Pozdravljam vsako koristno sodelovanje in tvorni dialog pri pomembnih skupnih vprašanjih.

Naj za konec izpostavim izobraževanja s področja zagotavljanja osnovnih človekovih pravic in pozdravim aktivnosti odvetnikov v okviru programa HELP Sveta Evrope, programa izobraževanja o človekovih pravicah za pravne strokovnjake, v katerem smo v sodstvu aktivni že od leta 2015.

Želim vam le še učinkovito delo in izmenjavo mnenj ter prijetno druženje.

Lepo pozdravljeni.

Različica za tisk

 

Spoštovana predsednica sodniškega društva,
spoštovana ministrica za pravosodje,
spoštovani vrhovni državni tožilec,
spoštovana generalna državna odvetnica,
cenjeni gostje,
drage kolegice, dragi kolegi.

Veseli me, da vas prvič nagovarjam v svoji novi vlogi, kot predsednik Vrhovnega sodišča.
Mi je v čast in tudi izziv.

O neodvisnosti na splošno

Poudarjati neodvisnost sodstva in neodvisnost sodnikov je izjemno pomembno, saj je neodvisnost sodstva in sodnikov eden od bistvenih postulatov vzpostavljanja in ohranjanja vladavine prava. Izhajajoč iz tega je skrb in odgovornost za varovanje neodvisnosti sodstva, zlasti nas, ki profesionalno delujemo v tem sistemu, ključna. Ker pravne države brez neodvisnih sodišč ni, pa bi morale tudi vse institucije in oblasti neodvisnost sodnikov in sodstva spoštovati, varovati in braniti, predvsem zaradi njih samih.

O sodniku kot osebi

Akad. zasl. prof. dr. Kranjc je v enem svojih strokovnih člankov[1] zapisal, da opredeljevanje pravilnega in nepravilnega ter ločevanje dobrega od slabega ni tehnično opravilo in da gre za nenehno kritično soočanje z obstoječim, katerega cilj je ves čas ostati v stiku s temeljnimi pravnimi vrednotami. Ob tem se je treba zavedati, da pravne vrednote niso nikjer opredeljene, ampak jih je, kot pravi profesor, treba priklicati v življenje, podobno kot je treba oživiti črke predpisov.

Sodniki smo pri svojem delu vseskozi v iskanju ustreznih pravnih odločitev, s katerimi utrjujemo in oblikujemo pravni red, s tem pa postajamo oziroma smo moralna avtoriteta družbe. Vendar pa sodnik ni moralna avtoriteta sam po sebi, že s svojo funkcijo. Moralno avtoriteto si pridobi oz. ustvari s svojim delom, dejanji in osebnimi odlikami.

Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da gre za filozofsko razmišljanje, in čeprav se morda tega ob vsakodnevnem konkretnem delu, ki ga opravljamo, pogosto niti ne zavedamo, je sodniku zaupana pomembna družbena vloga. To pa terja najprej zavedanje o tem, s tem v roki pa spoštovanje in odgovornost do dela in sprejetih odločitev.

Sodnika mora pri delu vseskozi voditi misel – da njegove odločitve neposredno vplivajo na življenja in usode ljudi. Na vprašanje, zakaj je sodnik kot oseba, zlasti pa njegova drža, tako pomembna, nam odgovori pravnik in filozof Arthur Kaufmann[2], s tem, ko reče: “Ideja prava je ideja človeka kot osebe – ali pa je sploh ni.”

Sodnik se mora zavedati svoje odgovornosti in tako – odgovorno – tudi ravnati. Pri tem je izjemno pomemben njegov etični odnos, občutek za pravičnost in njegova osebna integriteta, ki so poleg strokovnosti ključni za sprejemanje pravilnih in pravičnih odločitev. Sodnik mora imeti pokončno držo, da lahko tudi ob morebitnih pritiskih, notranjih in zunanjih, sodi po svoji vesti in v skladu z zakonom. Le dovolj pogumen sodnik lahko deluje avtonomno, tj. osebno neodvisno, ne oziraje se na zunanje vplive.

Sodnik mora biti tudi vseskozi angažiran. Imeti mora dovolj življenjskih izkušenj in biti širokega nazora, da je lahko občutljiv za vse odtenke družbenega življenja. Mora mu biti mar. Sodnik mora narediti vse v podporo neodvisnosti sodstva. Varovati mora svojo neodvisnost, tako na individualni kot institucionalni ravni, prav tako pa tudi neodvisnost sodstva kot celote. Po drugi strani pa je sodniška neodvisnost zaščita neodvisnosti vsakega posameznega sodnika. Pred kakršnimkoli vplivanjem in nadzorom zunaj dosega zakona.

O neodvisnosti konkretno

Naj neodvisnost opredelim še z drugimi besedami, bolj konkretno.

Sposodil si bom misel[3] nekdanjega predsednika Evropskega sodišča za človekove pravice, sodnika Roberta Ragnara Spana. Neodvisnost sodstva ima tako komponento de jure kot komponento de facto. Neodvisnost de jure pomeni, da mora sam zakon zagotavljati jasna in predvidljiva jamstva glede sodnih dejavnosti in statusa sodnikov, zlasti v zvezi z imenovanjem, napredovanjem, prenehanjem mandata, nepremakljivostjo, disciplino, sodno imuniteto. Neodvisnost de facto pa pomeni, da je obveznost države, da zagotovi sojenje pred “neodvisnim in nepristranskim sodiščem”, tako da ima izvršilni, zakonodajni in kateri koli drugi državni organ, ne glede na stopnjo, dolžnost spoštovati in upoštevati odločbe sodišč, tudi če se z njimi ne strinja.

Ocena stanja v Sloveniji in pogled Vrhovnega sodišča

Čeprav ima slovenski pravni red urejene mehanizme zagotavljanja neodvisnosti, ki ščitijo delo posameznega sodnika in sodstvo kot celote pred zunanjimi in notranjimi vplivi, pa bi vseeno želel izpostaviti dve zadevi v zvezi z našo neodvisnostjo. Gre za postopek izvolitve sodnikov in za vrednotenje sodnikovega dela. Čeprav premoremo sodniki izjemno mero odgovornosti do svojega strokovnega dela in smo osredotočeni zlasti nanj, pa sta enako pomembna urejen institucionalni položaj sodnika in njegov položaj v družbi.

Tako pozdravljam aktualna prizadevanja za spremembo postopka izvolitve sodnikov, za prenos izvolitve sodnikov iz državnega zbora. Gre za enega od načinov (ob)varovanja neodvisnosti sodnika in sodstva. Izvolitev sodnikov bi morala biti neodvisna od političnih ambicij in temeljiti zgolj na strokovnih kriterijih, oceni o usposobljenosti in integriteti kandidata za sodnika ter biti odločitev strokovne presoje. To velja tudi za imenovanje vrhovnih sodnikov ter predsednika in podpredsednika Vrhovnega sodišča.

Hkrati pa opozarjam na neustrezno vrednotenje sodnikovega dela, ki načenja neodvisnost sodnikov in sodstva. Ponovno bom navedel misel akad. zasl. prof. dr. Kranjca, ki je zapisal, da se mora pravnik zavedati pomena svojega dela, vendar ne sme biti plačilo edini motiv in spodbuda. Zapisal je tudi, če v pravniku ni vsaj malo idealizma, potem je zgrešil poklic. Z njegovo mislijo se zelo strinjam, pa vendar je eden od pomembnih vidikov sodniške neodvisnosti tudi finančna, materialna neodvisnost. Višina sodnikove plače mora namreč sodnika varovati pred pritiski, ki bi lahko vplivali na njegovo odločanje. Višina plače mora biti tudi skladna z dostojanstvom sodniškega poklica ter tako ustrezna njegovi vlogi, položaju in odgovornosti.

Zaključne besede

S temi besedami zaključujem svoj govor.

Vsem skupaj želim uspešno delo.

Lepo pozdravljeni.

[1.] Kranjc, Janez, 2003: Ugled pravnika v širšem družbenem okolju: ideal pravnika. Ljubljana, eGV.
[2.] Kaufmann, Arthur, 2013: Uvod v filozofijo prava. Ljubljana: GV založba.
[3.] Spano, Robert Ragnar, 2021: Vladavina prava kot zvezda vodnica Evropske konvencije o človekovih pravicah: Strasbourško sodišče in neodvisnost sodstva.