Vrhovno sodišče kazen dosmrtnega zapora spremenilo v enotno kazen 30 let zapora
12.03.2025 / Vrhovno sodišče
Vrhovno sodišče RS je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi, v kateri je bila obsojencu zaradi treh kaznivih dejanj umora in enega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja izrečena kazen dosmrtnega zapora. Obsojencu je za vsako kaznivo dejanje umora določeno kazen 30 let zapora znižalo na 29 let zapora in mu izreklo enotno kazen 30 let zapora.
O zadevi je najprej odločalo Okrožno sodišče na Ptuju, ki je obtoženega spoznalo za krivega treh umorov decembra 2020 v Gerečji vasi. Izrečena mu je bila enotna kazen 30 let zapora, ki jo je potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru.
Drugače kot v drugih kazenskih zadevah, kjer odločbe sodišča druge stopnje ni več mogoče izpodbijati s pritožbo, je zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila izrečena ali potrjena kazen dosmrtnega zapora ali kazen 30 let zapora, izjemoma dovoljena še pritožba na Vrhovno sodišče. Pritožbo je dovoljeno vložiti iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Vrhovno sodišče v takšnem primeru o pritožbi odloča kot sodišče tretje stopnje v senatu petih sodnikov.
V tej zadevi je pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila državna tožilka, v njej pa je izpodbijala odločbo o kazenski sankciji. Vrhovno sodišče je njeni pritožbi ugodilo, saj je drugače ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Obsojencu je za vsako izmed treh kaznivih dejanj umora kazen zvišalo na 30 let zapora in mu izreklo enotno kazen dosmrtnega zapora.
Zoper pravnomočno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo kot izredno pravno sredstvo je mogoče vložiti izključno zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (pravnih vprašanj), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi odmere kazni. Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper odločbo, s katero je Vrhovno sodišče odločilo o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, o njej odloča senat sedmih sodnikov Vrhovnega sodišča, in sicer v drugačni sestavi, kot v primeru pritožbe.
Senat sedmih sodnikov je delno ugodil zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik, saj je drugače presodil o obsegu pravnega interesa, ki ga sme zasledovati državni tožilec s pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje, in o pooblastilih sodišča tretje stopnje pri odločanju o tej pritožbi. S pomočjo standardnih metod pravne razlage je senat sprejel stališče, da mora biti kazen dosmrtnega zapora ali 30 let zapora preizkušena na vsaj dveh stopnjah, zato je ni mogoče izreči šele na tretji, torej izjemni stopnji. Dopustnost pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje namreč ni vezana na težo kaznivega dejanja, temveč izključno na višino izrečene kazni. Gre torej za preizkus upravičenosti posega po eni od dveh najvišje predpisanih kazni zapora in ne za preizkus utemeljenosti izbire med najvišje predpisanimi kaznimi.
Vrhovno sodišče je ob delni ugoditvi zahtevi za varstvo zakonitosti drugače kot prejšnji senat presodilo obseg pravnega interesa, ki ga sme tožilec zasledovati s pritožbo in je torej določen s kaznijo, ki je bila predhodno izrečena ali potrjena na drugi stopnji, in pooblastil sodišča tretje stopnje pri odločanju o takšni pritožbi, ni pa drugače ovrednotilo teže obsojenčevih kaznivih dejanj, saj navedeno ne more biti predmet odločanja Vrhovnega sodišča na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti.
To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.