Pri odmeri dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja davčnega zavezanca, ki dela v tujini, se upošteva tudi stroške prevoza k njegovi družini
24.10.2022 / Vrhovno sodišče
Vrhovno sodišče je odločilo, da je ob ustavnoskladni razlagi 45. člena Zakona o dohodnini delavec, zaposlen pri delodajalcu v tujini, kot davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj.
Sporno je bilo vprašanje davčnega upoštevanja stroškov prevoza od delavčevega mesta opravljanja dela v tujini do njegovega prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva tudi njegova družina. Ker, drugače kot v nekaterih drugih evropskih ureditvah, v Republiki Sloveniji upoštevanje takšnih stroškov ni posebej urejeno, je Vrhovno sodišče najprej presojalo, ali iz veljavne zakonodaje (45. člen Zakona o dohodnini) izhaja, da se tudi navedeni stroški davčnim zavezancem priznajo kot “stroški prevoza na delo in z dela glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini”, za višino katerih se davčna osnova za odmero dohodnine tem davčnim zavezanem zniža.
Po presoji Vrhovnega sodišča so tudi takšni stroški po svoji pravni naravi v bistvenem enaki drugim stroškom za prevoz na delo in z dela, ki se upoštevajo pri ustreznem izračunu (znižanju) davčne osnove. Tako je povsem razumno in neločljivo povezano z obstojem tesnih družinskih vezi, da se delavec od mesta opravljanja dela v tujini občasno vozi (vrača) tudi na svoje prebivališče v Republiki Sloveniji, kjer prebiva tudi njegova družina. Ker se tudi ob nastanku takih stroškov prevoza razpoložljivi dohodek davčnega zavezanca, ki je bil ustvarjen v navedenem delovnem razmerju v tujini, dejansko zniža, je treba tudi te upoštevati pri odmeri dohodnine, saj bi bilo sicer kršeno ustavno načelo davčne pravičnosti.
Po 45. členu Zakona o dohodnini je edini pogoj za davčno upoštevanje stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu, njegova dejanska prisotnost na delovnem mestu v tujini. V priznavanje dejanskih stroškov bi lahko posegel le zakonodajalec, ki bi to vprašanje z zakonom uredil drugače. Zato je moralo v nadaljevanju Vrhovno sodišče odgovoriti še na vprašanje ali je pravilno z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ki je podzakonski akt Vlade, sprejet na podlagi tega zakona, določiti dodatne pogoje za upoštevanje navedenih stroškov.
Ne da bi se Vrhovno sodišče opredeljevalo do drugih vprašanj ustavnosti pooblastila za podzakonsko urejanje iz Zakona o dohodnini, je bilo po njegovi presoji očitno, da to ne vključuje možnosti določanja dodatnih pogojev za davčno upoštevanje določenih kategorij stroškov teh davčnih zavezancev. Iz zakona ne izhaja pooblastilo, da bi Vlada s podzakonskim predpisom lahko omejevala zakonsko določeno davčno upoštevanje stroškov na prevoz na delo in z dela glede na kraj, od katerega se te davčni zavezanci vozijo na delo. Določba Uredbe, ki kot pogoj za to davčno upoštevanje opredeljuje minimalno število voženj od določenega (običajnega) prebivališča in nazaj (vsaj štirikrat tedensko), je zato v nasprotju s 45. členom Zakona o dohodnini ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom. Zato je v zadevah, kot je bila ta obravnavana, ni dopustno uporabiti.
Vrhovno sodišče je izpodbijano davčno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo Finančni upravi RS v ponovno odločanje. Ob tem pa se glede na vsebino spora ni opredelilo do drugih morebitnih primerljivih situacij, ki bi ob ustavnoskladni razlagi 44. in 45. člena Zakona o dohodnini lahko pomenile obravnavanemu enakovreden položaj in prav tako narekovale ustrezen spregled tega podzakonskega predpisa.
To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.