Ob uspešnem delu se lahko sodstvo vse bolj posveča vprašanjem kakovosti

Vrhovno sodišče se je po njegovih besedah tega področja lotilo z vrsto aktivnosti glede usposabljanja in izboljševanja kompetenc sodnikov in sodnega osebja, v okviru katerih sodniki med drugim sodelujejo v delavnicah, namenjenih mentorstvu in obvladovanju sodniških veščin. Aktivnosti slovenskega sodstva na področju kakovosti niso ostale neopažene niti v mednarodnem okolju, saj je projekt Izboljšanje kakovosti sodstva prejel več nagrad, tudi Kristalno tehtnico sodstva, ki jo podeljujeta Svet Evrope in Evropska komisija.

Tudi v lanskem letu se je nadaljeval trend zniževanja števila novih zadev, ki jih v reševanje prejmejo sodišča, kar je po oceni Vrhovnega sodišča zagotovo tudi posledica vedno bolj konsistentne in enotne sodne prakse. Z nižjim številom novih zadev je povezan tudi upad skupnega števila rešenih zadev, po drugi strani pa je zmanjševanje števila rešenih zadev v preteklih letih vsekakor tudi posledica večletnega zmanjševanja števila sodnikov. V zvezi s poslovanjem sodišč je potrebno izpostaviti še dejstvo, da je reorganizacija poslovnih procesov na sodiščih v zadnjih letih omogočila hitrejše reševanje enostavnejših zadev, a se je po drugi strani začelo večati število kompleksnejših zadev, ki terjajo dalj časa za rešitev. To se odraža v naglem porastu deleža pomembnejših zadev med vsemi nerešenimi zadevami.

V letu 2019 so sicer vsa sodišča skupaj prejela v reševanje nekaj manj kot 839.000 zadev, rešila so jih 850.000, nerešenih oz. v reševanju pa je na zadnji dan lanskega leta ostalo nekaj več kot 133.000 zadev. Število nerešenih zadev se je v primerjavi z letom 2018 zmanjšalo za 8 odstotkov, v primerjavi z letom 2014 pa za 54 odstotkov. Podrobnejši vpogled v strukturo nerešenih zadev sicer kaže, da med njimi prevladujejo pomembnejše zadeve, torej kompleksnejši primeri, ki se rešujejo dalj časa.

Plačni sistem več ne zagotavlja materialne neodvisnosti sodstva

Predsednik Vrhovnega sodišča je opozoril tudi na problematiko plačnega sistema tako sodnikov kot sodnega osebja, ob čemer je izpostavil, da sedanji plačni sistem že dolgo več ne zagotavlja materialne neodvisnosti sodstva. Na to kaže tudi dejstvo, da so institucionalna razmerja med vejami oblasti povsem porušena, saj plače sodnikov, čeprav bi morale biti plače funkcionarjev vseh treh vej oblasti v osnovi primerljive (kot to izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča), za plačami funkcionarjev ostalih dveh vej oblasti zaostajajo za vsaj 8 plačnih razredov oziroma za 32 odstotkov. To kaže, da se krši načelo neodvisnosti sodstva, je izpostavil predsednik Florjančič in dodal, da je bilo na izvršilno in zakonodajno vejo oblasti iz sodstva naslovljenih že več zahtev za ureditev plačnega položaja sodnikov in za odpravo plačnih anomalij, saj se sodniške plače niso spremenile vse od leta 2012, vendar zahteve sodstva niso bile upoštevane. Zato je decembra lani 700 od 892 slovenskih sodnikov podpisalo peticijo za takojšnjo odpravo plačnih nesorazmerij, vendar na to ni bilo konkretnega odziva, kaj šele konkretnih odločitev drugih dveh vej oblasti, ki imata v tem pogledu "škarje in platno" v svojih rokah.

Predsednik Vrhovnega sodišča je povedal še, da je uspešno delovanje sodnega sistema v največji meri odvisno predvsem od sodstva samega, a ob tem ne gre pozabiti, da imajo na njegovo poslovanje pomemben vpliv tudi zunanji dejavniki, zlasti kakovostna, ustavno skladna zakonodaja in zagotovljeni materialni pogoji za delo sodišč in sodnikov. V tem okviru je opozoril, da težave sodstvu pogosto povzročajo tudi premalo dodelani zakonski ali podzakonski predpisi, predvsem pa ima na izvajanje sodne oblasti lahko izjemno resne posledice neustrezno predvidevanje finančnih in organizacijskih posledic zakonodajnih sprememb. Kot primer zakona, ki ima lahko izjemno dolgoročne posledice na učinkovitost in uspešnost poslovanja celotnega sodstva, je izpostavil zakon o t.i. podrejencih v postopkih proti bankam.

Znova je tudi opozoril na neustrezne prostorske pogoje, v katerih delajo nekatera slovenska sodišča, še posebej v Ljubljani, kjer sodišča poslujejo kar na osemnajstih različnih in večinoma najetih lokacijah. Tudi pri tej problematiki se nazorno kaže odnos drugih dveh vej oblasti do sodstva, pa tudi države do posameznika, je dejal predsednik Florjančič. Opozoril je še na že vrsto let nerešeno vprašanje optimizacije mreže sodišč, za katero se zavzema sodstvo, ob čemer bi bilo treba nujno tudi preurediti položaj prvostopenjskih sodišč in sodnikov. Predsednik Vrhovnega sodišča se je dotaknil še raziskave o zadovoljstvu različnih javnosti z delom sodišč, ki jo je sodstvo lani izvedlo že četrtič. Ugotovitve kažejo, da se zadovoljstvo uporabnikov sodnih storitev in strokovne javnosti še naprej izboljšuje, kar verjetno v precejšnji meri odraža najbolj objektivno sliko o delovanju sodstva.

 

Letno poročilo o učinkovitosti in uspešnosti sodišč 2019 (Zapis PDF)

 

 

---

To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.