Vrhovno sodišče odločilo o zastaranju vrnitvenih zahtevkov pri kreditih v švicarskih frankih
06.05.2026 / Vrhovno sodišče
Vrhovno sodišče je sprejelo pomembno odločitev v zadevi kreditov v švicarskih frankih, ki obravnava pravice potrošnikov in vprašanje zastaranja njihovih zahtevkov do bank. Odločilo je, da mora banka dokazati, da je potrošnik vedel za nepoštenost pogodbenih pogojev še pred izdajo pravnomočne sodbe o ničnosti pogodbe, sicer se domneva, da se je šele takrat seznanil s svojimi pravicami.
Vrhovno sodišče je v tej zadevi zavrnilo revizijo banke in potrdilo odločitvi nižjih sodišč, ki sta ugotovili ničnost kreditne pogodbe ter odredili vračilo preplačanih zneskov kreditojemalcu. V konkretnem primeru je kreditojemalec leta 2005 sklenil stanovanjski kredit v švicarskih frankih. Zaradi neplačevanja obveznosti je banka leta 2019 od pogodbe odstopila, tožnik pa je leta 2021 vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe, izbris hipotek ter vračilo že plačanih zneskov. Z obema zahtevkoma je uspel kljub toženkinemu ugovoru zastaranja. Sodišči prve in druge stopnje sta šteli, da zastaranje pred koncem pogodbenega razmerja ne more teči.
Ključno pravno vprašanje v postopku je bilo, kdaj lahko začne teči zastaralni rok za vrnitveni zahtevek zaradi nične kreditne pogodbe v švicarskih frankih (kondikcijski zahtevek), ki je posledica nepoštenega pogoja v potrošniški kreditni pogodbi - ali že med trajanjem kreditnega razmerja ali šele kasneje. Vrhovno sodišče je poudarilo, da zastaranje potrošniku ne sme onemogočiti učinkovitega uveljavljanja pravic in da mora potrošnik imeti realno možnost, da se seznani s tem, da je bila pogodba nepoštena, ter z njenimi posledicami.
Senat vrhovnih sodnic in sodnikov se je pri svoji odločitvi oprl na sodbo Sodišča Evropske unije (v zadevi Banco Santander SA) in odločil, da zastaralni rok za kondikcijski zahtevek začne teči najpozneje takrat, ko je (pravnomočno) ugotovljena ničnost pogodbe oziroma ko se potrošnik lahko jasno seznani z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Vendar pa banka lahko dokaže, da je potrošnik za to vedel že prej - a mora to dokazati s konkretnimi dejstvi, vezanimi na posameznega potrošnika.
Pri vprašanju začetka teka zastaralnega roka je namreč treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten, ali da ne razumejo obsega svojih pravic. Zastaralni rok je lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel. S sodno odločbo o ničnosti kreditne pogodbe (oziroma njenega določila), ki je pravnomočna in naslovljena nanj, se nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo pogodbenega pogoja
V obravnavanem primeru banka kot tožena stran ni uspela dokazati, da je tožnik že prej vedel oziroma bi lahko vedel za nepoštenost spornega pogodbenega določila. Vrhovno sodišče je tako potrdilo, da je bila tožba vložena pravočasno, in revizijo zavrnilo.
Senat je odločitev v tej zadevi sprejel soglasno.
To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.