Zahteva za oceno ustavnosti in predlog za zadržanje izvrševanja določbe o zavarovanju obveznosti Zakona o davčnem postopku

Kot v oceni za zahtevo ustavnosti pojasni Vrhovno sodišče, je za poseg v premoženje zavezanca za davek na podlagi navedene zakonske določbe dovolj, da davčni organ še pred koncem davčnega postopka kot verjetno oceni, da bo pričakovana davčna obveznost presegla znesek 50.000 evrov. To že po zakonu vzpostavlja neizpodbojno domnevo, da zavezanec te obveznosti pozneje ne bo poplačal. Tej zgolj verjetnostni ugotovitvi obstoja davčne obveznosti sledi ukrep zavarovanja, s katerim se zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem.

Po oceni Vrhovnega sodišča je navedena zakonska določba v neskladju s 1. členom Prvega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Za zagotovitev načela sorazmernosti in učinkovitega sodnega varstva, ki ga zahteva 1. člen Prvega protokola, je namreč treba presojo sorazmernosti ukrepa opraviti že v fazi odločanja o zavarovanju in ne šele v fazi izbire ukrepov. Davčni organ bi zato moral najprej presoditi, ali sploh obstajajo razlogi za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti na strani davčnega zavezanca; če ni utemeljenega razloga za to, da bi se lahko pričakovalo, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena, je ukrep povsem nepotreben.

Iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 pa zdaj izhaja, da se v primeru pričakovane davčne obveznosti nad določeno višino ta obveznost zavaruje avtomatično – torej tudi, če je to zavarovanje nepotrebno in zato nesorazmerno posega v položaj zavezanca za davek.

Z razveljavitvijo te izjeme bi se pri odločanju o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti vselej moralo uporabiti splošno pravilo iz prvega odstavka 111. člena ZDavP-2, ki omogoča začasno zavarovanje ob sočasni presoji, ali je sprejeti ukrep potreben zaradi varstva javnega interesa. Ta je podan, če bi davčni organ na podlagi podatkov o zavezancu za davek ugotovil, da utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena.

Prvostopenjski davčni organ je namreč v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ugotovil verjetno izkazano davčno obveznost tožeče stranke. Za zavarovanje njene izpolnitve je izdal začasen sklep za zavarovanje, s katerim je banki prepovedal izplačilo zneska, tožeči stranki pa razpolaganje z njim, dokler ta davčna obveznost ne bo izpolnjena. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo tožničini tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovno odločanje. Tožena stranka (revidentka) z revizijo, vloženo v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije, izpodbija sodbo Upravnega sodišča.

Vrhovno sodišče je prekinilo postopek odločanja o reviziji in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 111. člena ZdavP-2 ter hkrati predlagalo, da Ustavno sodišče do odločitve o vloženi zahtevi prepove izdajo začasnih sklepov za zavarovanje na podlagi navedene zakonske podlage.

Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča.

 

Zahteva za oceno ustavnosti in predlog za zadržanje izvrševanja X Ips 54/2024-25
Sklep o prekinitvi postopka X Ips 54/2024-26

 

---

To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.