Pravica do glavne obravnave v upravnem sporu je samostojna človekova pravica

Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 26. avgusta 2020 presodilo, da Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, mora Upravno sodišče to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.

Svojo sodbo je Vrhovno sodišče sprejelo v upravnem sporu, v katerem je tožnica uveljavljala pravico do odškodnine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V zvezi s tem je zahtevala izvedbo dokazov na glavni obravnavi pred sodiščem, ki je Upravno sodišče ni izvedlo in se do razlogov za to opustitev tudi ni opredelilo. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je s tem kršilo ustavno pravico tožnice do glavne obravnave, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje.

Iz stališč Vrhovnega sodišča v sodbi izhaja, da je v upravnem sporu, v katerem se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih fizičnih in pravnih oseb v razmerju do nosilcev oblasti, v primeru spornega dejanskega stanja vselej treba izvesti glavno obravnavo. Opustiti jo je mogoče samo zaradi izjemnih okoliščin, če so razlogi ustavno dopustni in izrecno določeni v zakonu.

Navedena obveznost izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica. Glavna obravnava je tudi v zakonski ureditvi upravnega spora osrednje procesno dejanje, saj je z zakonom izrecno določeno, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Na njej se mora odviti poleg ugotavljanja dejanskega stanja tudi celotna razprava o dejanskih in pravnih navedbah strank, ki jih mora usmerjati Upravno sodišče skladno z načeli odprtega sojenja. Glavna obravnava ima torej tudi v upravnem sporu svojo temeljno funkcijo sojenja: obravnavati in razrešiti, kar je med strankama spornega v neposrednem in javnem postopku pred Upravnim sodiščem.

S tem se Vrhovno sodišče s svojimi stališči pridružuje nedavnim odločbam Ustavnega sodišča (št. Up-360/16 z dne 18. 6. 2020) in Evropskega sodišča za človekove pravice (v zadevi Cimperšek proti Sloveniji z dne 30. 6. 2020).

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tudi presodilo, da Upravno sodišče ne sme več uporabiti določbe Zakona o upravnem sporu, ki določa možnost, da sodišče tudi v primeru spornega dejanskega stanja odloči o na nejavni seji, saj njena uporaba povzroči kršitev ustavne pravice stranke do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.

Sodba X Ips 22/2020 (zapis PDF)

 

 

---

To sporočilo za javnost je informativne narave in s svojo vsebino ne zavezuje sodišča.