Vrhovno sodišče precedenčno o vprašanju anonimnosti novinarskih virov

Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo v zadevi, v kateri je tožnik zaradi objavljenega članka od medijske hiše zahteval plačilo odškodnine zaradi posega v čast in dobro ime (v višini 9.500 evrov) ter plačilo odškodnine zaradi posega v pravico do zasebnosti (v višini 500 evrov), ker je bila brez njegovega soglasja ob članku objavljena tudi njegova fotografija. Tožnik, nekdanji veleposlanik, je trdil, da navedbe, med drugim, da naj bi državni proračun oškodoval za 350.000 evrov, niso bile resnične. 

V omenjeni tožbi, v kateri je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, po pritožbi pa je prvostopenjsko odločitev potrdilo še drugostopenjsko sodišče, je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede dveh vprašanj. Najprej glede tega, ali je novinar na zahtevo tožnika dolžan sodišču razkriti identiteto neimenovanega vira. Nadalje pa še glede vprašanja, ali skrbnost novinarja pri uporabi informacij, pridobljenih od neimenovanega vira, predpostavlja še dodatno preverjanje takšnih informacij.

Vrhovno sodišče se glede vprašanja anonimnosti novinarskih virov do zdaj še ni izrecno opredelilo, niti ni tega storilo Ustavno sodišče, zato je v tem primeru zavzelo precedenčno stališče. Pri presoji se je Vrhovno sodišče oprlo na odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je v seriji sodb že izoblikovalo načela glede varovanja novinarskih virov. V judikaturi ESČP je v zvezi z omenjenimi vprašanji utrjeno stališče, da je pravica zagotavljati anonimnost virov sestavni del novinarjeve svobode izražanja. Pravice do zagotovitve anonimnosti virov zato ni mogoče šteti za nekakšen novinarski privilegij, temveč zlasti kot del pravice javnosti do obveščenosti.

Vrhovno sodišče tako v omenjenem primeru ugotavlja, da novinar na zahtevo nasprotne stranke ni dolžan razkriti identitete novinarskega vira, saj ne gre za izjemen položaj, v katerem bi javni interes očitno pretehtal nad načelom varovanja zaupnosti virov. 

V zvezi z drugim vprašanjem pa Vrhovno sodišče izpostavlja dejstvo, da sporni članek ni obravnaval tožnikovega zasebnega udejstvovanja, temveč se je omejil na njegova ravnanja pri vodenju slovenskega veleposlaništva. Šlo je torej za poročanje o temi v javnem interesu - neupravičeni porabi proračunskih sredstev - ki ne zadeva le prizadetega tožnika, temveč splošno javnost. Vrhovno sodišče se sicer strinja, da mora novinar neuradno prejete informacije še posebej skrbno preveriti, kar sta avtorici spornega članka po mnenju senata Vrhovnega sodišča tudi skušali narediti. Predvsem pa je pomembno, da sta skušali informacije preveriti tudi pri samem tožniku, ki pa se do njih ni želel opredeliti, zato novinarkama ni mogoče očitati nekorektnega ravnanja.

Glede na vse ugotovljene okoliščine je Vrhovno sodišče pritrdilo presoji nižjih sodišč, da je bila v tem primeru podana zadostna podlaga za dobro vero novinark v resničnost sporne objave, ki je glede na vsebino celotnega zapisa ni mogoče razumeti kot poskus očrnitve in diskreditacije tožnika, temveč kot prispevek k javni razpravi o (ne)upravičenosti porabe proračunskih sredstev. 

V tej zadevi je odločal sodni senat, ki so ga sestavljali vrhovne sodnice in sodnika Jan Zobec kot predsednik, ter mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo in Tomaž Pavčnik kot člani.

Odločba Vrhovnega sodišča (zapis PDF)