Vrhovno sodišče odločilo o začasni odredbi v sporu glede vloge v postopku predaje drugi državi članici Evropske unije

A.S. je po pravnomočni odločitvi glede predaje Republiki Hrvaški, dne 7. 11. 2017 vložil posebno vlogo, v kateri je uveljavljal, naj Republika Slovenija uporabi 17. člen Uredbe Dublin III (torej da bi uporabila diskrecijsko klavzulo), na podlagi katere bi se odločila, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Ministrstvo za notranje zadeve je navedeno vlogo zavrglo. Na podlagi sproženega upravnega spora je Upravno sodišče v prvostopenjskem postopku izdalo sodbo in sklep, s katerim je tožbi tožnika ugodilo in sklep Ministrstva za notranje zadeve o zavrženju vloge odpravilo, zadevo pa vrnilo v ponovni postopek. Ob tem pa je z začasno odredbo ugodilo zahtevi tožnika in odložilo njegovo predajo Republiki Hrvaški do pravnomočne odločitve o navedeni vlogi tožnika v ponovljenem postopku.  

Vrhovno sodišče je v tem sporu odločalo le v delu, ki se nanaša na pritožbo Ministrstva za notranje zadeve zoper odločitev Upravnega sodišča, vezano na izdajo začasne odredbe. Presodilo je, da je izdana začasna odredba nepravilna in nezakonita iz več razlogov, ki vsak samostojno zadošča za njeno razveljavitev in je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.   

Upravno sodišče je začasno odredbo izdalo v nasprotju z zakonskimi pooblastili, saj ji je brez podlage v zakonu dalo učinke, ki presegajo okvir upravnega spora. Začasna odredba je nezakonita tudi iz razloga, ker presega zahtevo, ki jo je za izdajo začasne odredbe podal tožnik. Iz besedila začasne odredbe, ki jo je izdalo Upravno sodišče izhaja, da se z njo posega v izvršitev sklepa z dne 14. 6. 2016, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve že odločilo, da ne bo obravnavalo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški. Ta pravnomočni sklep so potrdila kot pravilen iz zakonit tudi pristojna sodišča in s tem je bilo tožniku že zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Po vsebini je torej Upravno sodišče izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo izvršitev pravnomočnega sklepa, ki sploh ni predmet tega upravnega spora, za kar nima zakonske podlage. Ob tem pa je Vrhovno sodišče presodilo, da stališče Upravnega sodišča tudi po vsebini ni utemeljeno, saj predaje tožnika Republiki Hrvaški ni mogoče brez ugotovljenih konkretnih okoliščin šteti za težko popravljivo škodo.   

Vrhovno sodišče ob tem pripominja, da tudi v primeru, če bi sploh bilo mogoče govoriti o morebitnem obstoju pravice tožnika iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravno odločanje sodišč in drugih organov oblasti glede na zahteve zakonitega, neposrednega in poštenega sodnega postopka (22. člen Ustave), ne sme izhajati iz stališča, da so s strani tožnika zatrjevana dejstva splošno znana zgolj na podlagi tega, da so bila objavljena v sredstvih javnega obveščanja in ob sklicevanju tožnika na spletne strani, na katerih se take objave nahajajo, kot je to storilo Upravno sodišče.   

V obravnavani zadevi tako ni predmet vsebinske presoje sklep Ministrstva za notranje zadeve, ki je podlaga za predajo tožnika Republiki Hrvaški. Prav tako tudi uspeh tožnika v tem upravnem sporu glede odprave kasnejše odločitve ministrstva o zavrženju vloge tožnika ne pomeni posega v že pravnomočni sklep Ministrstva za notranje zadeve, ki navedeno predajo določa in ki ga je ministrstvo v času njegove veljave dolžno izvršiti, če po uradni dolžnosti na podlagi diskrecije ne sprejme naknadne odločitve o tem, da bo njegovo prošnjo obravnavala sama (prvi odstavek 17. člena Uredbe Dublin III).   

Čeprav tožnik v upravnem sporu ni predložil nobenih ustreznih dokazil v zvezi s trditvami o svojem zdravstvenem stanju, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da je tožena stranka skladno s stališči SEU in Vrhovnega sodišča dolžna zagotoviti, da ob izvršitvi svojega sklepa o predaji tožnika ne pride do ravnanja, ki bi pomenilo poseg v njegove pravice, varovane z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.  

Vprašanje, ali je na podlagi materialnega in procesnega prava sploh mogoče odločati o predlogu za uporabo diskrecijske klavzule, ki jo je podal tožnik, pa ni bilo predmet tega pritožbenega postopka, temveč bo o njem Vrhovno sodišče lahko odločalo le na podlagi morebitne dopuščene in vložene revizije zoper sodbo sodišča prve stopnje.