Službeni nadzor VSRS ugotovil pravilnost in zakonitost dela sodišča v zadevi Vaskrsić

Ugotovitve službenega nadzora, ki ga je 13. 3. 2012 odredila podpredsednica VSRS mag. Nina Betetto, so pokazale, da je bilo postopanje sodišča v zadevi Vaskrsić pravilno in zakonito.

Odgovora na vprašanje, ali je bilo v konkretnem primeru načelo sorazmernosti preseženo in je izvršba presegla potreben obseg, ne more dati zgolj dejstvo, da je bila nepremičnina dolžnika prodana v postopku, v katerem se je v času njene prodaje na javni dražbi izterjevala denarna terjatev v višini dobrih 124 EUR. Upoštevati je treba tudi naravo izvršilnega postopka in vse okoliščine konkretnega primera, med katere sodi tudi ravnanje (aktivnost) strank med postopkom.

V postopku izvršbe je vodilno načelo, da se postopek začne, teče in zaključi po volji strank. Sodišče lahko tako na predlog dolžnika bodisi izvršbo omeji samo na nekatera sredstva ali predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve bodisi predlagano sredstvo izvršbe zamenja z drugim, če zadošča za poplačilo terjatve, vendar dolžnik takega predloga ves čas postopka ni podal.

Določba 3. člena ZIZ je sicer eno temeljnih načel postopka, ki določa, da se izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje, konkretizira pa se skozi posamezne zakonske določbe. Tako je imelo sodišče ob uveljavitvi ZIZ leta 1998 možnost, da tudi samo po uradni dolžnosti omeji izvršbo le na nekatere predmete, če zadoščajo za uveljavitev terjatve. Ta določba 34. člena je bila ob večjem poudarku dispozitivnosti izvršilnega postopka z novelo ZIZ-A (iz leta 2002) spremenjena tako, da posegi sodišča po uradni dolžnosti niso več predvideni. Sodišče bi z uporabo načela iz 3. člena ZIZ lahko onemogočilo morebitno zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku, toda okoliščine konkretnega primera ne kažejo na zlorabo pravic s strani upnika, šlo pa je tudi za drugačno situacijo, saj je upnik predlagal naknadno objektivno kumulacijo izvršilnih sredstev (dodatno izvršilno sredstvo poleg prvotno predlaganega).

Časovno zaporedje procesnih dejanj, aktivnost strank in druge okoliščine primera kažejo na ustreznost postopanja v postopkih izvršbe. Upnik je izvršbo predlagal najprej na premičnine in šele, ko je bila ta neuspešna, na nepremičnine. V trenutku, ko je bilo na njegov predlog dovoljeno nadaljevanje izvršbe na nepremičnine, je bil že v teku drug postopek izvršbe na dolžnikove nepremičnine in se je tako izvršba pridružila že obstoječi nepremičninski izvršbi. Po ustavitvi postopka po predlogu vodilnega upnika je ostalo edino izvršilno sredstvo za poplačilo terjatve upnika prodaja nepremičnine in sodišče ni moglo odreči nadaljnjega vodenja postopka. Postopek se namreč po tem, ko je uveden, dalje vodi po uradni dolžnosti. V trenutku, ko je sodišče prejelo predlog upnika za nadaljevanje izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi, je bila v nepremičninski izvršbi že izdana odredba o prodaji nepremičnine na drugi javni dražbi.

Pri upnikovem predlogu je šlo za naknaden dodaten predlog izvršilnih sredstev in ne za morebitno nadomestitev dovoljenih izvršilnih sredstev z novimi. Tudi ob takojšnji ugoditvi njegovemu predlogu ob odsotnosti kakršnegakoli drugega predloga ali dejanja katerekoli izmed strank v postopku, da naj se izvršba na nepremičnino prekliče, ne bili podani pogoji za preklic druge javne dražbe. Razlaga, da bi bilo treba zgolj zaradi abstraktne možnosti poplačila iz drugih sredstev in predmetov izvršbe že odrejeno prodajo preklicati, bi predstavljala preširoko razlago 3. člena ZIZ in možno podaljševanje izvršilnega postopka. Zgolj možnost plačila terjatve, ki se pokaže med postopkom in ki bi za dolžnika lahko prestavljala primernejše sredstvo ali ugodnejši način izterjave dolga, od tistega, ki je že v teku, tudi ne more biti razlog za odlog izvršbe po presoji samega sodišča. V konkretnem primeru je bil sklep o izvršbi izdan že 2. 6. 2009, dolžnik pa ves čas postopka v njem ni sodeloval, čeprav je imel za to vso možnost. Situacija bi bila lahko povsem drugačna že, če bi predlog za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom podal dolžnik in izkazal, da to zadošča za poplačilo terjatve.

Iz poročila o službenem nadzoru tudi izhaja, da so zmotne trditve, ki so se pojavile v javnosti, da do sklepa o domiku, ko naj bi bilo „vse prepozno“, dolžnik ni prejel nobenega sodnega pisanja. Dolžniku oz. dolžnikovi soprogi so bila namreč vročena tri sodna pisanja, in sicer sklep o domiku, pred tem pa tudi sklepa o izločitvi nepremičninske izvršbe upnika v poseben spis, ter nadaljevanje izvršbe za izterjavo terjatve tega upnika na nepremičnine dolžnika in pristopu te izvršbe k drugi izvršilni zadevi, ki se je vodila po predlogu vodilnega upnika. S tem, da se tudi za poplačilo terjatve v višini 124,38 EUR vodi izvršba na nepremičnine, je torej bil dolžnik seznanjen na enak način kot s sklepom o domiku. Vročitev drugih sklepov in odredb je bila opravljena s fikcijo vročitve, ki je skladno z Zakonom o pravdnem postopku zakonit način vročitve, pri čemer so bila vsa pisanja poslana na (isti) naslov, na katerem je dolžnik očitno stanoval.

Dolžnikovo prvo aktivno ravnanje v postopku je bilo plačilo terjatve po končani drugi javni dražbi, ki se je končala s sklepom o domiku nepremičnine kupcu. Čeprav sklep o domiku še ne pomeni pridobitve lastninske pravice kupca, pa je kupec v pravnem položaju, ko je njegova pravica pričakovanja pravno zavarovana. Visečnost njegovega pravnega položaja je odvisna le od zakonitosti javne dražbe in njegove obveznosti plačila kupnine. Njegove pridobitve lastninske pravice ne more preprečiti neka naknadno nastala okoliščina, kot je npr. umik predlaga za izvršbo. To bi namreč pomenilo nedopusten poseg v kupčevo pričakovano pravico, ki ima podlago v 33. členu Ustave.