Sodba II Ips 404/2008

Jedro

Za začetek teka zastaranja je praviloma res odločilna dospelost terjatve, ni pa to vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitev obveznosti. V takem primeru zato začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja. V nasprotnem primeru bi bil izničen namen (kogentnega) instituta zastaranja, začetek teka zastaranja pa bi bila negotova, kar bi bilo tudi v nasprotju s prepovedjo spremembe zastaralnega roka (364. člen ZOR) in prepovedjo odpovedi zastaranju pred potekom zanj določenega časa (365. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.652,47 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. Ocenilo je, da bi tožnica lahko zahtevala vračilo posojila že januarja 1997 in da bi tako lahko rok za vračilo posojila (primeren rok po drugem odstavku 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) potekel že marca istega leta. Ob upoštevanju kogentnosti določb ZOR o zastaranju; veljavnosti pogodbenih klavzul, ki kogentnim določbam ZOR nasprotujejo; in narave posojilnega razmerja (posojilo je bilo dano na odpoklic, določen dva delovna dneva pred vračilom sredstev), je presodilo, da je tožničin tožbeni zahtevek z dne 16. 7. 2002 zastaran.

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi tožničini pritožbi, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da pritožbeno sodišče ni navedlo datuma začetka teka zastaralnega roka. Svojo odločitev je oprlo na 373. člen ZOR. Zaključki nižjih sodišč o teku zastaralnega roka, dejanske ugotovitve o začetku teka roka in materialnopravna podlaga sprejete odločitve so različni. Pritožbeno sodišče razlogov odločitve ni ustrezno obrazložilo, zato je podan revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Razlogi pritožbene sodbe so nejasni. Pritožbeno sodišče očitno šteje, da je zastaranje začelo teči s sklenitvijo posojilne pogodbe (15. 1. 1997). Takšen zaključek je napačen (glej sodbo I Cpg 175/2001). Posojilo je bilo dano na odpoklic z rokom dveh delovnih dni. Zastaranje začne teči po odpoklicu posojila in preteku pogodbeno določenega roka. Ne gre za situacijo iz drugega odstavka 562. člena ZOR, saj je bil konkretni rok določljiv. Posojilo je zapadlo dva dni po odpoklicu. Zastaranje lahko prične teči šele od zapadlosti dalje (glej sodbo I Cpg 967/99), torej šele od odpoklica dalje (v konkretnem primeru 3. 7. 2002). Toženka je s podpisom takšne pogodbe pristala na negotovost, na možnost odpoklica, ki ga tožnica lahko uveljavlja kadarkoli. Taki pravni posli so veljavni in v pravnem prometu niso redki.

Odgovor nasprotne stranke

4. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da iz konteksta pritožbene sodbe izhaja, da je sodišče pri navedbi materialnopravne podlage napravilo očitno pomoto, ko je namesto 371. člena ZOR zapisalo 373. člen ZOR. Poudarja, da so razlogi pritožbene sodbe zadostni in niso nejasni. Glede teka zastaranja opozarja, da je treba upoštevati trenutek, ko bi bil upnik lahko aktiven pri uveljavljanju svoje terjatve. Sicer soglaša z razlogi nižjih sodišč in predlaga zavrnitev neutemeljene revizije.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka po presoji revizijskega sodišča niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja in navajalo drugačnih razlogov o teku zastaranja terjatve kot prvostopenjsko sodišče, temveč je v celoti sprejelo (dejansko stanje in) razloge prvostopenjske sodbe (glej obrazložitev pritožbene sodbe). Revizijsko sodišče soglaša z navedbami v odgovoru na revizijo, da je pritožbeno sodišče z navedbo 373. člena ZOR namesto 371. člena istega zakona (splošni zastaralni rok) napravilo očitno pomoto. Nenazadnje tudi velja, da morebitna napačna uporaba materialnega prava ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje nista navedli točnega dneva začetka teka zastaralnega roka, temveč sta se zadovoljili z mesečnim približkom, kar pa povsem zadostuje za odločitev v tej zadevi (glej tudi spodaj navedene dejanske ugotovitve o sklenitvi posojilne pogodbe in dodatka).

8. Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem:

tožnica (posojilodajalka) je s toženko (posojilojemalko) 15. 1. 1997 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditiranju št. 02/97;

22. 1. 1997 sta pogodbeni stranki k tej pogodbi sklenili dodatek št. 1;

dolgoročni kredit je bil toženki dan na odpoklic, določen dva delovna dneva pred vračilom sredstev;

tožnica je kredit odpoklicala 27. 6. 2002;

toženka je bila o odpoklicu obveščena 28. 6. 2002.

9. Po prvem odstavku 361. člena ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezen primer ni z zakonom predpisano kaj drugega. Za začetek teka zastaranja je praviloma res odločilna dospelost terjatve, ni pa to vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. Dospelost je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika - npr. kadar je vezana na njegovo izstavitev računa, opomin, poziv, ali, kot v obravnavanem primeru, odpoklic kredita. Če je upnik v takem primeru pasiven, ne izkoristi možnosti terjati izpolnitev obveznosti. V takem primeru zato začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oziroma se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja.(1) V nasprotnem primeru bi bil izničen namen (kogentnega) instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja, zastaranje in začetek teka zastaranja pa bi bila negotova, kar bi bilo tudi v nasprotju s prepovedjo spremembe zastaralnega roka (364. člen ZOR) in prepovedjo odpovedi zastaranju pred potekom zanj določenega časa (365. člena ZOR).

10. Nižji sodišči sta skladno z zgoraj navedenimi stališči ocenili, da bi tožnica lahko zahtevala izpolnitev obveznosti v januarju 1997 (pogodbeni stranki sta se dogovorili, da gre za terjatev na odpoklic) in da bi terjatev lahko ob upoštevanju (primernega) roka iz drugega odstavka 562. člena ZOR (najmanj dva meseca) zapadla marca 1997 (in ne po preteku dveh delovnih dni po odpoklicu posojila, kar bi bilo v nasprotju z navedeno kogentno določbo ZOR). Pri tem je napačno revizijsko zavzemanje v prid sklepu, da je bil rok za vračilo posojila določljiv. Določljivost roka (pri čemer je določena le zapadlost posojila, ki nastopi po preteku dveh delovnih dni po odpoklicu) je le navidezna, saj je trenutek odpoklica povsem odvisen od upnikove volje. Prav tako zaradi kogentnosti določb ZOR o zastaranju dolžnik s sklenitvijo pravnega posla ne more (veljavno) pristati na negotovost, da ga bo upnik lahko terjal kadarkoli v bodočnosti. Nenazadnje tožnica med pravdo ni navedla razlogov, zakaj ni bila aktivna že prej oziroma zakaj izpolnitve obveznosti ni zahtevala že takoj po sklenitvi pogodbe. Z ničemer ni grajala presoje nižjih sodišč o tem, da bi izpolnitev lahko zahtevala že v januarju 1997 in ni ugovarjala oceni primernosti roka za izpolnitev, določenega v trajanju dveh mesecev. Zastaranje terjatve je torej (kljub njeni nedospelosti) pričelo teči v marcu 1997. Ob tožničini zadostni skrbnosti oziroma njeni primerni aktivnosti in ob spoštovanju primernega roka za izpolnitev, bi namreč terjatev takrat že lahko zapadla. Tožbeni zahtevek z dne 16. 7. 2002 je zato zaradi poteka splošnega zastaralnega roka iz 371. člena ZOR zastaran in sta ga nižji sodišči pravilno zavrnili.

11. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče tožničino revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

12. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški odgovora na revizijo so toženki priznani po odvetniški tarifi za sestavo odgovora na revizijo (3000 točk, kar je največ za sestavo odgovora na revizijo v pravdni zadevi), z upoštevanjem 20% DDV-ja. Niso ji priznani stroški takse za odgovor na revizijo, saj iz spisa ne izhaja, da ji je ta pravdni strošek nastal (prvi odstavek 151. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Tako tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 784/2005 z dne 27. 3. 2008, II Ips 619/2006 z dne 8. 1. 2009 in številne druge.

Datum zadnje spremembe:

19.05.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 784/2005
• VSL sklep I Cp 3542/2008
• Sodba II Ips 6/2005