VSL sodba I Cp 3461/2014

Jedro

V konkretnem primeru se je usmerjeno odvajanje meteornih voda s toženčeve parcele pričelo najpozneje v začetku leta 1974 in je teklo brez nasprotovanja tožnice oziroma njene pravne prednice vse do leta 2009, torej več kot 30 let. Pri tem ni prišlo do zlorabe zaupanja lastnice služečega zemljišča, prav tako pa se služnost ni izvrševala s silo ali zvijačo, saj sta se v letu 1973 izgradnja sistema in priklop izvedla z dovoljenjem lastnice služeče nepremičnine. V zvezi z dobrovernostjo v času do uveljavitve ZTLR, je sodišče prve stopnje dovoljenju tožničine pravne prednice pripisalo naravo dogovora o ustanovitvi služnosti. Pritožbeno sodišče o tem nima nobenih pomislekov. Morebitna prekaristična narava tega dogovora je izključena že zaradi ugotovitve, da je bilo dovoljenje dano z namenom trajne ureditve odvodnjavanja. Za prekaristično razmerje je namreč značilno, da trajanje in namen uporabe nista določena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II in točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z delno sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica parc. št. 252/7, k. o. X ter tožencu naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine (točka I izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da toženec opusti vsakršno poseganje v njeno lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 251/9, k. o. X in parc. št. 252/2, k. o. X, posebej pa vsakršno prekopavanje parcele št. 251/9, polaganje cevi po isti parceli in spuščanje vode po ceveh iz novozgrajenega objekta, stoječega na parc. št. 252/6, k. o. X, v jaška, stoječa na kotah 490,21 in 490,24 na parc. št. 251/9, k. o. X, ter košnjo parc. št. 251/9 v njenem skrajnem SZ delu ob meji s parc. št. 252/7, k. o. X, in košnjo parc. št. 252/2, iste k. o. X, po celotni dolžini meje od SZ do JZ od mejnika postavljenega na koti 490,31 na SZ do mejnika, stoječega na JZ parcele. Zavrnilo je tudi zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da toženec odstrani vkopano odtočno cev meteornega voda „fi“ 15, na SZ parc. št. 291/9, k. o. X in beton, s katerim je cev vbetonirana v pravokotno postavljeno cev v širini približno 20 cm in globini 20 cm ter nato nastalo odprtino v cevi, postavljeni pravokotno na cev toženca, zalije z betonom ali nadomesti z novo cevjo, vse oddaljeno od mejnika vkopanega na koti 490,17 tromeje med parcelami 251/9, 252/6 in 252/7, približno 1,40 m in širini približno 20 cm in v globini približno 20 cm in kot to izhaja iz geodetskega načrta z datumom 6. 8. 2013 (točka II izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 463,65 EUR s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga tožnica. Izpodbija odločitev pod točko II in III izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo samo dokaze, ki dovoljujejo sprejem izpodbijane odločitve. Dejansko stanje ni bilo ugotovljeno na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. V nadaljevanju povzema ugotovitve sodišča. Opozarja na svoje trditve, da je bilo tožencu izdano gradbeno dovoljene, v katerem je navedeno, kako je treba iz novega objekta speljati meteorne in fekalne vode ter druge priključke ter na predložen načrt poteka fekalne oziroma meteorne kanalizacije, ki potrjuje, da za navedeno območje obstaja javno kanalizacijsko omrežje tik ob toženčevi novi hiši. Soglasja tožnice za priklop na zasebno meteorno odvodnjavanje toženec ni imel. Sodišče ni upoštevalo in ocenilo dopisa občine št. 35403-28/2013 z dne 20. 5. 2013, ki dodatno potrjuje, da ima občina zgrajen javni kanalizacijski vod za odvodnjavanje tako fekalnih kot meteornih voda in da se je ta sistem gradil 1981 leta. Sodišče ni dokazno ocenilo niti zapisnika z dne 31. 8. 2010 in 3. 11. 2011 ter fotografij. Ni povzelo ne ocenilo bistvenih delov zapisa opravljenega ogleda na kraju samem. V zvezi s tem opozarja, da je toženec, drugače kot prej, zatrjeval, da je bila prejšnja cev stare hiše na sporno cev priključena nekoliko višje in da kolenska cev predstavlja zaključek cevi, v katero ima toženec speljano meteorno vodo svoje hiše in da je tožnica sodišče opozorila na netočen zapis glede kolenčne plastične cevi, za katero je sodišče ugotovilo, da ne posega v parcelo tožnice. Iz slike, ki je bila izdelana ob delu geometra, izhaja, da tudi del cevi (1 do 2 cm) posega v parcelo tožnice. Toženec je potrdil, da ni imel in tudi ni iskal soglasja za priklop meteorne vode. V nadaljevanju povzema izpovedbo toženca ter dele izpovedb prič M.J., N. B. in P.K. Sodišču očita kršitev 244. člena ZPP. Toženčevo gradbeno dovoljenje in občinski načrt poteka fekalne oziroma meteorne kanalizacije sta javni listini, ki dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje ali določa. Sodišče je obe listini ignoriralo in odločilo v nasprotju z njima. Njuno dokazno moč je celo spremenilo, kar je nedopustno in predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj sodba nima razlogov o izvedenih dokazih in ne upošteva javnih listin in tudi ne izpuščenih izpovedb prič. Izpoved priče K. ni zadostna za utemeljitev, da je soglasje za izgradnjo cevi in jaška na parceli 251/9 dala takratna lastnica te parcele. Dovoljenje lastnice sta zanikala tako tožnica kot priča M.J. Tožnica je povedala, da je bila njena teta bolna in več kot 7 let prikovana na posteljo. Poseg, ki naj bi bil opravljen 1973 ali 1981 ali 1990 leta, je bil poseg brez dovoljenja in vednosti lastnika, še zlasti tisti v letu 1990, ko je bila lastnica zemljišč že tožnica. Iz izpovedi toženca in priče K. izhaja, da so se vsi zavedali, da posegajo v zemljišče tuje osebe in brez dovoljenja. Gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub ugotovitvi, da je jašek ob tromeji parc. št. 251/6, 251/2 in 252/11 naravni jašek in je tu vidna le cev, ki poteka ob meji parcel 252/6 in 251/2 in nato po parceli 251/9 in ena cev, ki ni spojena s prej navedeno cevjo in se voda razliva na parc. št. 252/2, sodišče ni tako zaključilo. Priča K. je zatrdila, da je ta cev napeljana iz njegove kleti, kar pa z gotovostjo ni bilo mogoče zatrditi. Sodišče je zanemarilo, da je bila v tem jašku vidna le ena cev. Kljub spreminjanju in nespominjanju, kdaj so bile cevi vkopane, je sodišče izpoved priče K. ocenilo kot verodostojno. Enako velja za toženčevo izpoved, čeprav je ta trdil, da je z novogradnjo opravil priklop na staro odtočno cev stare hiše, nato pa izpovedal, da ne ve, kje in kako je priklopljena stara hiša, vsekakor nekoliko višje in da je priklop, ki se zaključi s plastično kolensko cevjo, povsem nov. Tudi to, da stara hiša toženca še vedno stoji in je v posledici tega odvodnjavanje večje, sodišče ni ugotovilo. Kljub ugotovitvi, da beton, ki fiksira kolenčno cev, stoji na tožničini parceli in da tudi del te cevi posega v to parcelo, sodišče ugotovi, da toženec ni prekopaval tožničine parcele. Kljub ugotovitvi, da meteorne vode z nove hiše spušča po cevi v jašek, ugotovi, da toženec ne spušča vode. Kljub priznanju in ugotovitvi, da je toženec v letu 2013 s košnjo posegel v parcele tožnice, zaključi, da je bil pri košnji pazljiv in je le malo posegal v tožničine parcele, v parc. št. 251/9 pa sploh ne. Tožnica vztraja, da je toženec pri košnji parc. št. 252/7 s kosilnico prečkal mejo in kosil tudi parc. št. 251/9. Sodišče ni ugotovilo, da je iz fotografije razvidno, da je kolenska cev poškodovana in da se meteorna voda izliva na tožničino zemljišče. Zmotno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Tožničin zahtevek je utemeljen na podlagi 99. in 87. člena SPZ. Ker je toženec ravnal v nasprotju z izdano listino za gradnjo, je s priklopom vode in njenim odvodnjavanjem po njeni parceli, vznemiril tožnico. Z izgradnjo javne fekalne in meteorne kanalizacije v letu 1981 so se bili prebivalci dolžni priklopiti na to infrastrukturo. Tudi če je priposestvovalna doba tekla, je toženec z letom 1981 postal nedobroverni posestnik, do takrat pa priposestvovalna doba še ni potekla. Sodišče je zanemarilo določili 216. in 217. člena SPZ ter vsa nadaljnja določila o pridobitvi služnostne pravice. Pozabilo je, da se v konkretnem primeru ne odloča o služnostih, pač pa o zahtevku zaradi vznemirjanja in poseganja v lastninsko pravico. Služnost v zemljiško knjigo ni bila vpisana, to pa je pogoj za njen nastanek. Tudi če bi toženec služnost začel pridobivati s priposestvovanjem, jo je leta 1981 izgubil. Šteti je treba, da so od takrat naprej pravni predniki toženca in nato toženec služnost izvrševali z zlorabo zaupanja in zvijačo. Ker je na območju parcel tožnice in toženca kanalizacijsko omrežje obstajalo od leta 1981, je bil toženec dolžan spoštovati gradbeno dovoljenje in se priklopiti ter odvajati odpadne vode v javno kanalizacijo. Tudi če bi toženec priposestvoval služnostno pravico, je bil že leta 1981 izpolnjen pogoj, da bi bilo takšno pravico treba odpraviti. Sodišče zanemari, da je s takšnim ravnanjem parcela tožnice postala neuporabna za zidanje in da zaradi postavljenega kolenčnika in betona svoje meje ne more urediti. Tožencu so bili neutemeljeno prisojeni stroški postopka. Tožnica je tožencu priposestvovanje dokazovala že s prvo vlogo, slednji pa je to priznal pred zaključkom glavne obravnave. Glede tega dela zahtevka se je spustil v obravnavanje s svojim odgovorom na tožbo in pripravljalno vlogo. Razširitev tožbenega zahtevka je bila zato nujna. Tudi drugi stroški so glede na pritožbene navedbe tožencu neutemeljeno prisojeni.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da je tožnica lastnica parc. št. 252/7, k. o. X ter izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine (točka I izreka), postala pravnomočna, saj v pritožbenem postopku ni izpodbijana. V preostalem delu je bila odločitev preizkušena v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. Takšne kršitve ne predstavlja niti izostanek razlogov o zatrjevani kršitvi gradbenega dovoljenja in obstoju javne fekalne in meteorne kanalizacije ter dejstvu, da je toženec priklop na obstoječi sistem, katerega del poteka tudi preko tožničinih parcel, opravil brez njenega soglasja. Gre namreč za dejstva, ki z vidika materialnopravne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, niso odločilna. V tem pogledu bi šlo lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar bi bila lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ne pa za očitano postopkovno kršitev.

7. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, je neutemeljen tudi očitek o storjeni kršitvi po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z neupoštevanjem vsebine 224. člena ZPP(1) ter neupoštevanjem metodoloških napotkov, ki jih glede dokazne ocene izvedenih dokazov vsebuje 8. člen ZPP.

8. 224. člen ZPP opredeljuje pojem javne listine ter določa domnevo, da takšna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni dokazno ocenilo gradbenega dovoljena in občinskega načrta poteka fekalne oziroma meteorne kanalizacije in po njenem prepričanju odločilo v nasprotju z njima, to določilo kršilo. Temu ni mogoče slediti, saj že dejstvo, da sodišče prve stopnje omenjenih listin ni dokazno ocenilo in dejstev, ki naj bi jih izkazovale, niti ni ugotavljalo, logično izključuje možnost obstoja te kršitve.

9. Pritožnica sodišču očita kršitev 8. člena ZPP s trditvijo, da je dokazna ocena pomanjkljiva, saj niso bili skrbno in vestno presojeni vsi izvedeni dokazi, pač pa je sodišče ocenilo le tiste, ki podpirajo sprejeto odločitev. Očitek ni utemeljen. Drži, da se sodišče v sodbi ni opredelilo do nekaterih listinskih dokazil, to je gradbenega dovoljena, načrta poteka fekalne oziroma meteorne kanalizacije, dopisa občine z dne 20. 5. 2013 in zapisnikov inšpektorata z dne 31. 8. 2010 in 3. 11. 2011. Vendar pa sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem ni ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP, pa tudi dejansko stanje v tem pogledu ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Dejstva, ki jih je tožnica s temi listinami dokazovala, v tem postopku namreč niso odločilna.(2) Vprašanje, ali je toženec s tem, ko je meteorno vodo s svoje nove hiše napeljal v sistem za odvajanje odpadnih voda, katerega del se nahaja tudi na parcelah tožnice, kršil gradbeno dovoljenje ali ne, na odločitev v tem postopku ne more vplivati. Enako velja za vprašanje, ali obstaja javna fekalna in meteorna kanalizacija. Ni sicer dvoma, da je morebitna kršitev gradbenega dovoljenja lahko (in bi tudi morala biti) sankcionirana v ustreznem upravnem postopku, ne more pa takšna kršitev, niti obstoj javnega kanalizacijskega omrežja, biti podlaga, da bi sodišče v tem postopku, ob ugotovitvi, da ima toženec pravico do takšnega odvajanja meteorne vode na podlagi (priposestvovane) stvarne služnosti, takšno odvajanje prepovedati. Ugotovljena služnostna pravica tožencu (v razmerju do tožnice) daje pravico, da odvaja meteorne vode preko sistema, katerega del se nahaja tudi na tožničinih parcelah. Ker sodišču teh dejstev zaradi njihove nerelevantnosti ni bilo treba ugotavljati, dokazna ocena predloženih listin ni bila potrebna. Izvedbo teh dokazov bi sodišče prve stopnje, enako kot je to storilo pri predlogu za zaslišanje inšpektorja, lahko tudi zavrnilo.

10. Relevantne dejanske ugotovitve:

Tožnica je lastnica parc. št. 251/9 in 252/2, obe k. o. x,(3) toženec pa lastnik parc. št. 252/6. Na toženčevi parceli je pred gradnjo nove hiše (v letu 2008) stala stara hiša in je nova hiša nadomestna gradnja. Območje teh parcel je močvirnato in je že od nekdaj obstajal problem zastajanja vode in poplavljanja kletnih prostorov v hišah. Reševanja tega problema so se pravni predniki strank lotili z nasipavanjem in s postopno izgradnjo sistema odvajanja odvečnih voda tako, da so po parcelah najprej izkopali jarke, kasneje pa vanje položili betonske cevi, ki so jih povezali z jaški in speljali do potoka (grabna). Del tega sistema, in sicer vkop betonske cevi, ki ima začetek v jašku na tromeji med parcelami 251/9, 252/6 in 252/11, in konec v jašku na skrajnem JV delu parc. št. 252/9, ter izgradnjo tega jaška, sta v letu 1973 izvedla R.J. (toženčev ded) in P.K. (sosed) z namenom trajne ureditve odtekanja podtalnih, fekalnih in meteornih voda s svojih nepremičnin. Pri tem je bila cev vkopana ob meji med parc. št. 251/9 in 252/6 tako, da je večji del cevi na parc. št. 252/6, le v zadnjem delu, v dolžini približno 1,4 m, je cev vkopana na parc. št. 251/9. Iz zgrajenega jaška na JV parcele 251/9 je voda odtekala naprej po že vkopanih ceveh v potok, kasneje, ko je bil ob rekonstrukciji ceste (v letu 1982 ali 1984) ob javni cesti s parc. št. 829/9 zgrajen jašek, pa v ta jašek. Vkop cevi in gradnjo jaška je (za namen trajne ureditve odvodnjavanja in za nedoločen čas) dovolila tožničina pravna prednica P. K. Z istim namenom in za nedoločen čas je dovolila tudi uporabo zgrajenega sistema odvodnjavanja. Toženčev pravni prednik je najkasneje od 1. 1. 1974, preko sporne cevi in jaška, začel odvajati vodo izpod temeljev svoje hiše, fekalno, pa tudi meteorno vodo. V ta sistem ima napeljano vodo izpod temeljev hiše tudi sosed P.K., Š.K. in M.K. Pravna prednica tožnice in tožnica, čeprav sta za to vedeli, takšnemu odvajanju voda s parcele toženca vse do leta 2009 nista nasprotovali. Toženec je v letu 2008, ko je začel graditi novo hišo, preko svoje parcele 252/6 položil novo cev in se preko plastične kolenske cevi priklopil na že obstoječo cev, ki je bila vkopana leta 1973 tako, da z njo sicer ni posegel v parc. št. 251/9, sega pa vanjo beton, s katerim je ob spoju s staro cevjo nova cev fiksirana. V novo položeno cev je speljal vodo s slabe polovice strehe nove hiše in tretjine južnega dela strehe stare hiše. Ker je bila pred tem v ta sistem napeljana voda s celotne strehe stare hiše ter vsa podtalna voda iz njene kleti, se količina vode s tem ni povečala. Voda na tožničinih parcelah ne zastaja na mestu, kjer se konča novo položena cev, ampak na delu med tožničino drvarnico in hišo. Zastajanje vode je posledica močvirnatega terena, naravne lege nepremičnine in prostega izlivanja vode s tožničinih objektov (drvarnic). Toženec je ob košnji parc. št. 252/7 posegel le v skrajni JV del parc. št. 252/2 (tromeja med parcelami 252/7, 252/2 in 849/1), ne pa tudi v parc. št. 251/9.

11. Tožnica v pritožbi trdi, da je bilo tako povzeto dejansko stanje nepopolno, v določenih delih pa tudi nepravilno ugotovljeno. Po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljeno. Ker je že sodišče prve stopnje navedlo jasne in prepričljive razloge o vseh svojih ugotovitvah, se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje. V nadaljevanju odgovarja le še na posamezne pritožbene očitke.

12. Na očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede zatrjevane kršitve gradbenega dovoljenja, obstoja javnega kanalizacijskega omrežja in dejstva, da je toženec priklop nove cevi na sistem za odvajanje odpadnih voda, katerega del poteka tudi preko tožničinih parcel, izvedel brez tožničinega soglasja, je pritožbeno sodišče že odgovorilo pod točko 9 te sodbe.

13. Fotografije, ki sta jih pravdni stranki predložili, je sodišče vpogledalo in se v razlogih na več mestih nanje tudi sklicuje (glej razloge v točki 33 in 53). Med njimi so tudi tiste, ki kažejo vkopano (novo) cev in beton, pa tudi fotografije, na katerih je viden tožničin zelenjavni vrt. Je pa seveda sodišče, tako kot to narekuje 8. člen ZPP, dokazno oceno fotografij povezalo z ostalimi izvedenimi dokazi, predvsem s tem, kar je samo videlo in ugotovilo ob ogledu in z izpovedbami zaslišanih strank in prič. Zato v ugotovitev, da koleno (nove) cevi ne sega v tožničino parcelo (več o tem še v nadaljevanju) in da voda na tem mestu ne zastaja, pritožbeno sodišče ne dvomi.

14. Da toženčeva stara hiša še stoji, sodišče prve stopnje ni spregledalo. To je, čeprav posredno, tudi ugotovilo, saj je v izpodbijani sodbi izrecna ugotovitev, da je toženec v novo položeno cev speljal tudi meteorno vodo z južnega dela strehe stare hiše, kar ne bi bilo mogoče, če stare hiše ne bi bilo več. Kje je bila na sporni sistem, pred položitvijo nove cevi, priključena stara toženčeva hiša, ni relevantno. Relevantno je zgolj to, da so se odvečne odpadne vode, med drugim tudi meteorne vode, usmerjeno odvajale v na parceli toženca (252/6) in delno na parceli tožnice (251/9) položeno cev, od tam pa v jašek na JV tožničine parcele 251/9 in naprej do jaška ob javni cesti 829/9 ter dejstvo, da se s priklopom nove cevi, čeprav na drugem mestu, količina vode ni povečala in torej ni prišlo do razširitve obstoječe služnosti (prvi odstavek 219. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na izpovedbo toženca, ki je pojasnil, da je bila prej na ta sistem priključena cela stara hiša (odvajala se je voda s celotne strehe in voda iz kleti), po položitvi nove cevi pa je v sistem speljana le voda s približno 1/3 strehe stare hiše in polovice strehe nove. Da je bila sicer stara hiša iz spornega sistema izključena, tožnica niti ni prerekala, zgolj dejstvo, da stara hiša (še) stoji,(4) pa samo po sebi ne dokazuje nasprotnega. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve, da se količina vode, ki se odvaja s toženčeve parcele v sporno cev in jašek, s priklopom nove cevi ni povečala.

15. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je ugotovitev, da kolenska cev ne posega v tožničino parc. št. 251/9, pač pa vanjo posega le beton, pravilna. Do takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi ogleda, torej z lastnim zaznavanjem. Fotografija je, zaradi različnih razlogov (na primer kota, pod katerim je posneta, oddaljenosti, vidljivosti itd.) bistveno manj zanesljiv dokaz. Ne glede na to pa je tudi geodet sam (priloga A37) v skico zapisal, da linija meje med parcelo toženca 252/6 in tožničino parcelo 251/9 oplazi končno točko odtočne cevi. Cev torej ne sega čez mejo.

16. Trditev tožnice, da je toženec sporno (novo) cev priklopil na sistem odvodnjavanja brez njenega soglasja, toženec ni prerekal. Zato je ni bilo potrebno dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker pa za odločitev, ob ugotovitvi, da je toženec s priklopom zgolj izvajal obstoječo služnost usmerjenega odvajanja vode, to dejstvo ni bilo relevantno, ga sodišču prve stopnje v razlogih ni bilo potrebno posebej izpostaviti. V tem pogledu dejansko stanje zato ni bilo nepopolno ugotovljeno.

17. Pritožnica v pritožbi izpostavlja dele izpovedb priče M.J., N. B. in P.K., vendar pa ne pojasni, katere dejanske ugotovitve s tem izpodbija oziroma zakaj nanje sploh opozarja. Pritožbeno sodišče se do tega dela pritožbe ne opredeljuje, ker to niti ni mogoče.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za vkop cevi in izgradnjo jaška (ter priklop na sistem) v letu 1973 dala soglasje takratna lastnica P.K. Ne glede na to, da ima takšna ugotovitev podlago zgolj v izpovedbi P.K., ki ji izpovedba tožnice nasprotuje,(5) to še ne pomeni, da ni resnična. Sodišče je obe izpovedbi dokazno ocenilo in verjelo priči. Po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno. P.K. je namreč oseba, ki je pri izgradnji (položitvi cevi in izgradnji jaška) osebno sodelovala in je zato s potekom gradnje najbolje seznanjena. Ker v spor ni vpletena, nima nobenega razloga, da bi izpovedala v nasprotju s tem, kar se je dejansko dogajalo. Tudi življenjsko gledano je njegova izpovedba v tem delu logična in prepričljiva. Težko si je namreč predstavljati, da bi lahko zaslišana priča in pravni prednik toženca brez soglasja takratne lastnice ne le položila cev, ampak na njenem zemljišču zgradila tudi jašek in nato celoten sistem, brez nasprotovanja, vse od leta 1974 dalje tudi uporabljala. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi, da bi pravna prednica tožnice, kljub bolezni, če soglasja res ne bi dala, ustrezno reagirala. Če ne takoj pa vsaj naknadno. Da bi do tega morda prišlo, ni bilo zatrjevano. Da je bila tožničina teta seznanjena z gradnjo in s tem, da se je na sistem odvodnjavanja, katerega del je potekal tudi po njenem zemljišču, priklopil tudi pravni prednik toženca s svojo staro hišo, pa je (posredno) potrdila tožnica ob zaslišanju, ko je povedala, da teta ni ukrepala, je pa sosedom povedala, da se s tem ne strinja. Lahko bi, če soglasje res ni bilo dano, ukrepala tudi tožnica, ko je postala lastnica. Tudi sama je namreč, kot je izpovedala, vedela, da je v sporno cev in jašek napeljana voda s hiše na parceli toženca. Da bi to storila, ni trdila.

19. Pritožnica v pritožbi omenja tudi poseg brez njenega soglasja in vednosti v letu 1990, vendar iz pritožbe ni jasno, kakšen poseg ima v mislih in v kakšni povezavi je s sporno odločitvijo. Pritožbeno sodišče na to zato ne more podrobneje odgovoriti.

20. Nerazumljiva so tudi pritožbena izvajanja v drugem odstavku točke III pritožbe, v katerih pritožnica poleg cevi, ki poteka iz jaška na tromeji parc. št. 252/6, 251/9 in 252/11(6) in teče ob meji parcel obeh pravdnih strank in na katero je toženec priklopil novo cev, omenja še eno cev, ki pa naj ne bi bila spojena s prej omenjeno cevjo in se voda iz nje razliva na tožničino parcelo. Iz zapisnika o opravljenem ogledu to ne izhaja. Sodišče je sicer ugotovilo, da je v jašek ob tromeji parc. št. 252/6, 251/9 in 252/11 poleg cevi, ki se konča v jašku na tožničini parc. št. 251/9, napeljana še plastična cev premera 20 cm, ki je napeljana v jašek s SV strani, torej s parc. št. 252/11 ali parcele 200 (priča K. je pojasnil, da gre za njegovo cev, preko katere odvaja vodo iz kleti svoje hiše). Kako naj bi se voda iz te cevi, če je priključena na jašek, drugi konec cevi pa je usmerjen stran od tožničine parc. št. 251/9, izlivala nanjo, pritožnica ne pojasni. Prav tako ne navede, kakšen pomen imajo te pritožbene navedbe z zahtevkom, ki ga zoper toženca uveljavlja v tej pravdi. V nasprotju z ugotovitvami ogleda in brez dodatne obrazložitve pa je končno tudi trditev, da je v jašek na tromeji napeljana le ena cev – sodišče je namreč videlo dve in tako tudi ugotovilo.

21. Ker je (nova) cev, s katero se je toženec priklopil na obstoječi sistem, položena na toženčevi parceli, je ugotovitev, da toženec ob njenem polaganju ni prekopaval tožničine parcele, pravilen. Je pa, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo, prišlo do posega ob samem priklopu z betoniranjem.

22. Trditev, da je kolenska cev poškodovana in da se meteorna voda izliva, je pritožbena novota, ki ni opravičena in je zato neupoštevna (337. člen ZPP).

23. Ugotovitev, da je toženec ob košnji parc. št. 252/7 posegel v tožničino parc. št. 252/2 le na njenem skrajnem JV delu, je pravilna. Toženčeva kosilnica ime rez širok le 40 cm. Ker je parcela 252/7 na njenem SZ delu široka 1,37 m ter ob upoštevanju izpovedbe toženca, da je ob košnji napeljal trak in zaradi skrhanih odnosih pazil, da s košnjo ni posegal s košnjo preko meje, je malo verjetno, da bi na tem mestu dejansko prišlo do košnje preko meje in s tem do posega v tožničini parceli 251/9 in 252/2.

24. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč že povzeto dejansko stanje, tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

25. Sodišče je na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da je toženec že po svojem pravnem predniku priposestvoval stvarno služnost usmerjenega odvajanja meteornih voda preko sistema za odvajanje, katerega del se nahaja tudi na nepremičninah tožnice. Ker začetek izvrševanja služnosti sega v leto 1974, je bilo pri presoji potrebno uporabiti poleg pravnih pravil Občega državljanskega zakonika (ODZ)(7) tudi ZTLR ter SPZ.(8) Upoštevajoč drugi in tretji odstavek 217. člena SPZ, stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (t. i. nepravo priposestvovanje). Pri tem služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, ali če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica. Enaka pravila je v svojem 54. členu vseboval tudi ZTLR ter ODZ, le da je slednji, kot je pojasnilo že prvo sodišče, predpisoval tudi dobroverno (pravično) posest (paragraf 1461).

26. V konkretnem primeru se je usmerjeno odvajanje meteornih voda s toženčeve parcele pričelo najpozneje v začetku leta 1974 in je teklo brez nasprotovanja tožnice oziroma njene pravne prednice vse do leta 2009, torej več kot 30 let. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pri tem ni prišlo do zlorabe zaupanja lastnice služečega zemljišča, prav tako pa se služnost ni izvrševala s silo ali zvijačo, saj sta se v letu 1973 izgradnja sistema in priklop izvedla z dovoljenjem lastnice služeče nepremičnine. V zvezi z dobrovernostjo(9) v času do uveljavitve ZTLR, je sodišče prve stopnje dovoljenju tožničine pravne prednice, kot je mogoče razbrati iz razlogov, pripisalo naravo dogovora o ustanovitvi služnosti. Pritožbeno sodišče o tem nima nobenih pomislekov. Morebitna prekaristična narava tega dogovora je izključena že zaradi ugotovitve, da je bilo dovoljenje dano z namenom trajne ureditve odvodnjavanja. Za prekaristično razmerje je namreč značilno, da trajanje in namen uporabe nista določena (primerjaj tretji odstavek 583. člena OZ).

27. Je pa vprašanje dobrovernosti v konkretni zadevi pravzaprav nerelevantno, saj je tudi po uveljavitvi ZTLR, ki dobrovernosti ni več predpisoval kot pogoja za priposestvovanje, potekla potrebna dvajsetletna priposestvovalna doba. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih očitkov, da zaradi izgradnje javne fekalne in meteorne kanalizacije (v letu 1981) toženec ni bil več dobroveren, podrobneje ne izjavlja, saj to ni potrebno.

28. Določilo 214. člena SPZ (enako je prej določal 51. člen ZTLR) govori o treh podlagah za nastanek stvarne služnosti: zakonu, pravnem poslu in odločbi pristojnega organa. Na podlagi zakona nastane služnost s priposestvovanjem. Na podlagi splošnih pravil o nastanku stvarnih pravic pravica na podlagi zakona nastane, ko so izpolnjeni vsi potrebni pogoji in vpis v zemljiško knjigo za njen nastanek nima konstitutivnega pomena. Ker je sodišče v konkretnem primeru ugotovilo, da je služnost nastala s priposestvovanjem, torej na podlagi zakona, je pritožbena trditev, da je vpis v zemljiško knjigo pogoj za njen nastanek, materialnopravno zmotna. Iz istih razlogov je neutemeljeno tudi sklicevanje na 216. člen SPZ, saj to določilo ureja nastanek služnosti z odločbo.

29. Izgradnja javne fekalne in meteorne kanalizacije v letu 1981 ni imela nobenega vpliva na potek priposestvovalne dobe, prav tako pa to ne pomeni podlage za zaključek, da je bila od takrat dalje služnost izvrševana z zvijačo oziroma zlorabo zaupanja. Trditev, da bi bilo izvajanje služnosti od takrat dalje kakorkoli sporno, namreč tožnica ni ponudila. Če služnost postane nekoristna, ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena, lahko lastnik služne stvari zahteva njeno prenehanje (222. člen SPZ, podobno prej 58. člen ZTLR). Potreben je torej ustrezen zahtevek lastnika oziroma vložitev tožbe. Zgolj obstoj oziroma nastanek pogojev za prenehanje tako ne zadostuje.

30. Ker je služnost pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (210. člen SPZ), toženec s tem, ko je preko nove cevi napeljal meteorno vodo v sistem za odvajanje odpadnih voda, katerega del se nahaja tudi na parcelah tožnice, ni ravnal protipravno. O vznemirjanju tožničine lastninske pravice v smislu 99. člena SPZ zato ni mogoče govoriti.

31. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da do takšnega vznemirjanja ni prišlo niti s tem, da je toženec novo cev fiksiral na stiku tako, da jo je zabetoniral in da beton posega v tožničino parcelo 251/9. Gre namreč za delo, ki je bilo povezano z izvajanjem služnosti, sočasno pa tudi za delo, ki je bilo potrebno, da se na tožničini nepremičnini prepreči škoda (izliv vode na spoju med cevmi). Beton, ki sega v tožničino parcelo, tožnice v rabi njene nepremičnine tudi ne onemogoča oziroma je ne ovira pri uporabi nič bolj kot je bila ovirana pred priklopom nove cevi. Na mestu, kjer je cev fiksirana z betonom, namreč poteka že cev, ki je bila vkopana v letu 1973. Na tak zaključek ne morejo vplivati povsem nekonkretizirane pritožbene trditve, da je parcela zaradi betona neuporabna in da meje zaradi tega tožnica ne more urediti.

32. Pravilno je bil zavrnjen tudi zahtevek na prepoved poseganja s košnjo na parc. št. 251/9 in 252/2 v delu kot to izhaja iz tožbenega zahtevka. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, parc. št. 251/9 na njenem SZ delu ne meji na parc. št. 252/7 in zato toženec s košnjo slednje niti ni mogel poseči v ta (SZ) del tožničine parcele. Dejanske ugotovitve pa kažejo, da vanjo ni posegel niti drugje (glej točko 23 te sodbe). Toženec je v parcelo 252/2 sicer s košnjo posegel, vendar ne tam kot to izhaja iz zahtevka. Območje od SZ do JZ parc. št. 252/2 je namreč območje od kote 490,31 proti mejniku s parc. št. 251/8, kar je povsem drugje, kot je poseg ugotovilo sodišče. Tudi nadaljnji opis lokacije v zahtevku ne kaže na tisti del parc. št. 252/2, v katerega je toženec po ugotovitvah sodišča posegel.

33. Tožnica je v pravdi uspela le z zahtevkom, s katerim je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na parceli 252/7 ter izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ker toženec v tem delu ni dal povoda za tožbo, saj se tožnica s takšnim zahtevkom pred spremembo tožbe nanj ni obrnila, zahtevek pa je pripoznal takoj po njenem prejemu (glej pripravljalno vlogo toženca z dne 5. 6. 2014), še preden se je spustil v njegovo obravnavanje, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je na podlagi 157. člena ZPP tožnici naložilo, da tožencu povrne s tem zahtevkom povezane stroške. Okoliščina, da je tožnik v odgovoru na tožbo to parcelo omenjal kot svojo, pa ne pomeni, da je s tem dal povod za tožbo. Ker je bil v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnjen, je tožnica dolžna tožencu povrniti tudi ostale nastale stroške, upoštevajoč pri tem prvi odstavek 154. člena ZPP.

34. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe.

35. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

--------------

Op. št. (1): Pritožnica pomotoma navede člen 244 ZPP, ki se nanaša na izvedence, a ni dvoma, da ima v mislih 224. člen.

Op. št. (2): S temi listinami je tožnica dokazovala svoje trditve, da je toženec s tem, ko je meteorno vodo s svoje nove hiše napeljal v jašek na tožničini parceli, ravnal v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem ter trditev, da obstaja javno kanalizacijsko omrežje, na katerega bi se lahko in moral priklopiti.

Op. št. (3): V nadaljevanju obrazložitve se pritožbeno sodišče sklicuje zgolj na številke parcel, vse pa se nahajajo v katastrski občini 2021.

Op. št. (4): Ker je šlo za nadomestno gradnjo, jo bo moral toženec porušiti.

Op. št. (5): Tožnica je soglasje zanikala in izpovedala, da je sporni jašek in cev položil njen dedek. Sosedje, tudi pravni prednik toženca, pa so cev položili brez soglasja tete.

Op. št. (6): Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je že opredelitev lokacije tega jaška v pritožbi nerazumljiva: tromeja med parcelami 251/6, 251/2 in 252/11 namreč ne obstaja. Parcele 251/6 na izrisu parcel (priloga A42) ni najti. Parceli 251/2 in 252/11 pa ne mejita druga na drugo. Ker gre verjetno za (več) pisnih napak, je pritožbeno sodišče domnevalo, da ima pritožnica v mislih jašek na tromeji med parcelami 251/9, 252/11 in 252/6.

Op. št. (7): Pravna pravila ODZ so se uporabljala do 1. 9. 1980, ko je stopil v veljavo Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR).

Op. št. (8): SPZ velja od 1. 1. 2003.

Op. št. (9): Dobroveren je tisti, ki ni vedel in ni mogel vedeti, da do služnosti ni upravičen.

Datum zadnje spremembe:

10.06.2015

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 901/2018
• VSL sodba in sklep I Cp 1862/2014
• VSL sodba II Cp 838/2016