<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba II Ips 409/2009

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2010:II.IPS.409.2009
Evidenčna številka:VS0012713
Datum odločbe:18.02.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 1887/2008
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:kršitev pravic osebnosti - objektivna odgovornost države - imisije - hrup - škoda, ki presega običajne meje - pravica do zdravega življenjskega okolja - telesne bolečine - duševne bolečine - strah - izvedenec - postavitev novega izvedenca - višina odškodnine - zapadlost terjatve - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - pravno mnenje

Jedro

Mejne, zagotovo pa kritične vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ.

Obrazložitev

Reviziji se delno ugodi.

Sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni tako, da se pritožba prve, druge in tretje tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja prisodilo prvim trem tožnikom denarno odškodnino, tožbeni zahtevek četrte tožnice pa je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča, ki sta jo izpodbijali obe pravdni stranki, glede četrte tožnice s sklepom razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, glede prvih treh tožnikov pa jo je s sodbo spremenilo tako, da je vsakemu od njih odškodnino zvišalo: prvi tožnici od 3.500 EUR na 5.000 EUR, drugi tožnici od 4.600 EUR na 6.800 EUR in tretjemu tožniku od 4.200 EUR na 8.000 EUR.

3. Sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo s „primernim“ znižanjem odškodnine.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Procesni predpisi so bili po revizijskih trditvah kršeni, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožene stranke, naj v postopek pritegne (poleg Inštituta za varstvo okolja pri Zavodu za zdravstveno varstvo Maribor) novega izvedenca. Ta naj bi bil potreben zaradi pomanjkljivosti že pridobljenega izvedenskega mnenja, ki so posledica dejstva, da je prvi izvedenec izračun obremenitve opravil le na najbolj obremenjenih točkah (na zunanji fasadi stavbe tožeče stranke na višini 4 m od tal), ne pa tudi na zadnji fasadi in v notranjosti objekta ter na dvorišču, kjer so obremenitve manjše, vse pa zato, ker je izvedenec odločilna dejstva ugotavljal ob napačnih predpostavkah in po neustreznih metodah.

7. ZPP v drugem odstavku 254. člena določa, da se dokazovanje z istimi ali drugimi izvedenci ponovi, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ocenilo, da je izvedensko mnenje, s katerim so ugotovljene mejne in kritične vrednosti hrupa, ki so v relevantnem obdobju nastajale v življenjskem okolju tožnikov zaradi povečanega prometa na cesti G1-3, s katero upravlja tožena stranka, popolno in jasno ter brez notranjih protislovij in da je na enak način izvedenec odgovoril tudi na vse pripombe in vprašanja, ki jih je po prejemu pisnega izvedenskega mnenja postavila tožena stranka. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se glavna cesta prvega reda G1-3, ki poteka neposredno ob stanovanjski stavbi tožnikov, ena od najhrupnejših cest v svoji kategoriji v državi, v nočnem času pa celo najhrupnejša in sicer zaradi izrazito visokega deleža tovornih vozil in zaradi naraščanja tovornega prometa iz leta v leto. Gre za cesto z izrazito visoko emisijo, ki odstopa od običajnih razmer na primerljivih cestah. Stopnja hrupa je v letih 2004 in 2005 presegala mejne vrednosti iz Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, od leta 2006 dalje pa je presegala tako mejne kot tudi kritične vrednosti hrupa po takrat veljavni Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Revizijsko sodišče soglaša s toženo stranko, da Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ne uporablja pravne terminologije Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO), pritrjuje pa tudi sodišču prve stopnje, da mejne, zagotovo pa kritične vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa, ki ga povzroča cestni promet in jih je mogoče subsumirati pod pravni standard škode, ki presega običajne meje iz tretjega odstavka 133. člena OZ. Argument za tako stališče navkljub različni pravni terminologiji, ki jo uporabljata OZ in ZVO, nudi prav jasna definicija ZVO, da je kritična obremenitev s predpisom določena vrednost obremenitve, nad katero so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za vse prebivalce verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti in pri kateri so potrebni takojšnji ukrepi. Da gre v konkretnem primeru za preseganje običajnih (normalnih) meja, ne more biti dvoma. Pri tem ni relevantno, kako močan hrup je postal običajen v življenjskem okolju tožnikov. Tako izhodišče bi pomenilo, da noben hrup ne presega običajne meje in da torej nobeden od oškodovancev ni upravičen do odškodnine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja. Zato je bil pristop sodišča prve stopnje, ko se je zadovoljilo z odgovorom izvedenca o odstopanju hrupa v življenjskem okolju tožnikov od stopnje hrupa v širšem, a primerljivem okolju, materialno pravno pravilno. Metoda dela, ki jo je glede tega vprašanja izbral izvedenec, ni bila zmotna; enako velja tudi za očitek tožene stranke, da je izvedenec stopnjo hrupa (in to samo vstopni hrup) meril le na točki 4 m od tal, na fasadi ob cesti, ki je najbolj obremenjena, ne pa tudi na drugih delih fasade, v hiši in na dvorišču za hišo. Z drugimi dokazi je bilo ugotovljeno, da so kuhinja, dnevna soba in spalnica v stanovanju tožnikov locirani v delu stavbe ob cesti. Ugotovljena je tudi (čeprav ne z meritvami in ne izražena v decibelih) stopnja hrupa v teh prostorih ter nevšečnosti, ki iz nje izhajajo (potreba po glasnem medsebojnem komuniciranju in spremljanju avdio naprav, motnje spanja, nemožnost odpiranja oken in podobno). Pri tem tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi bila metoda dela, ki jo je izbral izvedenec, uporabljena samo za konkretnem primer oziroma samo za konkretno življenjsko okolje in ne tudi za primerljivo okolje. Zato tudi po prepričanju revizijskega sodišča dokazovanje z dodatnim izvedencem ni bilo potrebno in procesna pravila s tem, ko se sodišče prve stopnje za to ni odločilo (pri tem pač ni vezano na predlog stranke, ampak mora nejasnost in nekonsistentnost mnenja odpraviti samo) procesnih predpisov ni kršilo.

8. Ugotovitve, da tožniki živijo tik ob glavni cesti prvega reda G1-3, na odseku, ki je med najhrupnejšimi odseki primerljivih cest, v nočnem času pa celo najhrupnejši in sicer zaradi izrazito visokega deleža tovornih vozil, da je bil porast hrupa v letih 2003 do 2006 izrazito visok in da so prekoračene v podzakonskih aktih določene mejne oziroma kritične vrednosti obremenitev, so nedvomno zanesljiva podlaga materialnopravni presoji, da hrup presega običajne meje, ki jih tožniki niso dolžni prenašati in da so presežene običajne meje emisij ne le na primerljivih cestah, pač pa tudi, primerjano skozi daljše časovno obdobje, v katerem živijo tožniki. Revizijske trditve, ki merijo na zanikanje temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke so neutemeljene (tretji odstavek 133. člena OZ). V primerljivih zadevah je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da življenje v urbanem okolju sicer res terja od posameznika ustrezno prilagoditev in toleranco do imisij (hrup, vibracije, onesnaženje zraka), vendar le do „normalnih“ meja. Kadar te imisije presežejo mejne vrednosti, pa je mogoče govoriti o takšnem vplivu na osebnostne pravice posameznika, da je njegova škoda pravno priznana in da je podana tudi odškodninska odgovornost zanjo. (1) Presojo glede vprašanja, ali gre za pravno priznano škodo, je oprlo na določbe 72. člena Ustave RS ter 5., 9. in 10. člena ZVO.

9. Tudi glede odmere odškodnine za škodo, kakršno trpijo tožniki, je revizijsko sodišče že zavzelo stališče: ta se, če je pravno priznana, odmerja po kriterijih iz 179. člena OZ. Oškodovanci so torej upravičeni do pravične denarne odškodnine za telesne bolečine, za duševne bolečine in za strah, ki izvirajo iz posega v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica pozitivnega statusa: pripada vsakomur, država pa jo mora zagotavljati.(2) V konkretnem primeru je tak poseg predstavljala imisija hrupa nad tolerančno mejo. Po ugotovitvah nižjih sodišč so tožniki zaradi tega trpeli psihično neugodje, ki ga je glede na način, na katerega se je pri tožnikih manifestiralo (napetost, utrujenost, moteno spanje in podobno) nedvomno mogoče subsumirati pod pravni standard duševnega trpljenja. Odločilna kriterija, od katerih je odvisna denarna odškodnina za to trpljenje, sta njegovo trajanja in intenziteta.

10. Stanovanje tožnikov se nahaja v zgradbi, ki je le dva metra oddaljena od ceste G1-3, bivalni in spalni prostori v njihovem stanovanju pa so obrnjeni prav na to cesto. Hrup v njihovem stanovanju je bil v spornem obdobju po ugotovitvah sodišča prve stopnje neznosen ne le zaradi velike količine vozil, pač pa tudi zaradi strukture vozil (izrazito velik delež tovornih vozil), semaforiziranega križišča v neposredni bližini (zaviranje in pospeševanje povzročata več hrupa od običajne vožnje), kanalizacijskega pokrova na cestišču (vozila ob vožnji vanj udarjajo in pri tem, še posebej tovornjaki povzročajo specifično vrsto hrupa). Stopnja hrupa, ki jo tožniki občutijo kot neznosno, je čezmerna tako podnevi kot ponoči. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da se v stanovanju tožnikov zaradi prekomernega hrupa v spornem obdobju ni bilo mogoče normalno pogovarjati (druga tožnica je izpovedala, da se „derejo“ ker se normalno ne da pogovarjati), trpijo zaradi nespečnosti in v posledici tega utrujenosti ter motenj koncentracije, nezbranosti, razdražljivosti, napetosti in stresov. Odškodnina jim je bila prisojena za 56 mesecev. V tem obdobju je prva tožnica doma stalno živela približno 19 mesecev, v preostalem obdobju pa največ polovico časa in najmanj drugo polovico časa pri svojem partnerju, pri čemer je bila v spornem obdobju razen enega leta, ko je bila na porodniškem dopustu zaposlena. Druga tožnica je bila v relevantnem obdobju zaposlena kot šivilja v ... in je bila od doma odsotna 10 ur dnevno, preostalih 14 ur pa je preživljala doma. Tretji tožnik je bil celotno relevantno obdobje upokojen in se je večji del dneva zadrževal doma.

11. Upoštevaje vse zgoraj povzete dejanske ugotovitve pa je treba pritrditi reviziji, da je bilo pri odmeri odškodnine zmotno uporabljeno materialno pravo. Pravilno je bil sicer upoštevan subjektivni kriterij, po katerem so relevantne individualne značilnosti vsakega konkretnega primera nepremoženjske škode, ne pa tudi objektivni kriterij odmere zadoščenja, ki se izraža v razponih denarnih odškodnin, ki jih sodišča priznavajo oškodovancem za primerljive nepremoženjske škode: tožnikom pred sodiščema prve in druge stopnje odmerjene denarne odškodnine odstopajo od odškodnin v podobnih zadevah. (3) Glede na vse objektivne okoliščine in ob upoštevanju subjektivnih posebnosti za vsakega od tožnikov znaša pravična denarna odškodnina po presoji revizijskega sodišča toliko kot je navedeno v izreku sodbe. Ta presoja pa je terjala prav tam navedeno spremembo izpodbijane sodbe.

12. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo zato, ker so bile tožnikom od odškodnine za nepremoženjsko škodo prisojene zakonske zamudne obresti že od vložitve odškodninskega zahtevka pred pravdo dalje in ne šele od odločitve sodišča prve stopnje. Dolgoletna sodna praksa, v skladu s katero so zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tekle od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena, se je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, spremenila z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002. Sprejeto je bilo stališče, ki začetek teka zakonskih zamudni obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo veže na uveljavitev OZ, to je na 1. 1. 2002, če je hkrati izpolnjen (dodatni) pogoj zamude z izpolnitvijo na strani povzročitelja škode. O nastanku odškodninske terjatve in s tem o zamudi tožene stranke lahko govorimo takrat, ko je upnik izrazil svojo škodo v denarju ali ko je dolžnik s pomočjo objektivnih podatkov lahko preveril utemeljenost denarnega zahtevka. (4) V obravnavanem primeru so tožniki svoje denarne zahtevke konkretizirali že v odškodninskem zahtevku z dne 17. 1. 2007, pritožbeno sodišče pa je pravilno pojasnilo, da je tožena stranka takrat že razpolagala tudi s podatki, na podlagi katerih je ocenila stopnjo obremenitve s hrupom v življenjskem okolju tožnikov (drugi odstavek na 10 strani sodbe), kar ji je omogočalo presojo o temelju svoje odškodninske odgovornosti in o utemeljenosti zahtevka po višini. Navedeno se nanaša tako na škodo, ki je do vložitve predpravdnega odškodninskega zahtevka že zapadla, kot na tisto škodo, za katero je bilo gotovo, da bo nastajala tudi v kasnejšem obdobju.

13. Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo. Enako je Vrhovno sodišče zato odločilo glede stroškov revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Glej zadeve II Ips 813/2007, II Ips 502/2007, II Ips 159/2007, II Ips 600/2007, II Ips 812/2007 12/2007, II Ips 148/2007 in druge.

Op. št. (2): Janez Čebulj, v: Lovro Šturm (ur.) in soavtorji, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 704.

Op. št. (3): V zadevi II Ips 148/2007 je bilo starejši oškodovanki, ki cele dneve preživi v hiši tik ob ulici, ki je spremenjena v magistralno cesto, za vibracije in hrup za 10 let prisojenih 8.345,85 EUR odškodnine; v zadevi II Ips 813/2007 je bil enak znesek prisojen upokojenki, ki živi 3 m od magistralne ceste in je v njeno hišo trčil tovornjak, oškodovancu, ki je bil zaposlen in ni bil ves čas doma pa je bila odmerjena odškodnina 1.755,63 EUR; v zadevi II Ips 940/2007 je bilo za 10 let odmerjenih po 8.345,85 EUR odškodnine, tožniku upokojencu, ki je bil ves čas doma in tožnici, ki je dve leti doma šivala, nato pa se je upokojila.

Op. št. (4): Tako npr. sodba II Ips 334/2005.


Zveza:

OZ člen 133, 133/3, 179.
URS člen 72.
ZVO člen 5, 9, 10.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
01.04.2010

Opombe:

P2RvYy02NTcwNg==