Sodba II Ips 460/2008

Jedro

Vstop stranskega intervenienta v pravdo med pritožbenim postopkom sam po sebi ne more izboljšati toženkinega procesnega položaja. Stranski intervenient mora pravdo sprejeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (prvi odstavek 201. člena ZPP).

Do delitve je za skupno premoženje bistvenega pomena nerazdelen način pripadnosti premoženjskih (stvarnih in obligacijskih) pravic obema zakoncema. Če je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina zakoncev. Z določitvijo deležev na skupnem premoženju pa pride do delitve skupne lastnine na način, da se na predmetu, ki sodi v skupno premoženje, ustanovi solastnina za prejšnja skupna lastnika. Do takšne delitve skupne lastnine zakoncev ponavadi pride že v pravdnem postopku.

Zmotno pa je stališče pritožbenega sodišča, da je pravilen in potreben tudi tisti del izreka izpodbijane sodbe, ki toženki nalaga, da tožniku izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis solastnine na poslovnem prostoru. Tožnik bo namreč na podlagi 3. točke prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi vknjižbo svoje solastninske pravice v zemljiški knjigi lahko izposloval že na podlagi ugotovitvenega dela izreka (prvi in drugi odstavek 1. točke izreka prvostopenjske sodbe). Zemljiškoknjižne listine iz dajatvenega dela izreka (zadnji odstavek 1. točke izreka prvostopenjske sodbe) toženka ni dolžna izstaviti, ker je tožnik stvarna upravičenja na poslovnem prostoru pridobil na izviren način in ne na podlagi pravnega posla, iz katerega bi izhajala taka obveznost toženke.

Izrek

Revizijama se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi:

"Pritožbama toženke in stranskega intervenienta se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v zadnjem odstavku 1. točke izreka zavrne.

V ostalem se pritožbi toženke in stranskega intervenienta ter v celoti pritožba tožnika zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča.

Pritožniki krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka."

V ostalem se reviziji zavrneta.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da predstavlja poslovni prostor (gostinski lokal) št. 1, vpisan kot 69.E v vl. št. 1845/71 k.o. ... in poslovni prostor št. 19, vpisan kot 70.E v vl. št. 1845/72 k.o. ..., oba v poslovno stanovanjskem objektu ..., skupno premoženje pravdnih strank, pri čemer znaša solastninski delež vsake 1/2. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri navedenih nepremičninah vknjižila tožnikova solastninska pravica do 1/2. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank s polovičnima solastniškima deležema tudi stanovanje vpisano kot 103.E v vl. št. 913/11 k.o. ..., parkirno mesto vpisano kot 331.E v vl. št. 9132/69 k.o. ... in dvorišče s parc. št. 922/77 in 922/141 k.o. ... in da je toženka za te nepremičnine dolžna tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi pravdnih strank in pritožbo stranskega intervenienta ter potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da pritožniki krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča sta vložila reviziji toženka in stranski intervenient. Toženka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke (prvega odstavka) 370. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je zahtevek za ugotovitev lastninske pravice lahko posledica le izvirne pridobitve lastninske pravice in da se ob enaki pravni in dejanski podlagi z dajatvenim zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine med seboj izključujeta. Pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj ne bi bila mogoča vknjižba že na podlagi ugotovitvenega izreka. Zatrjuje, da poslovni prostor ne more biti skupno premoženje zakoncev, ker ga uporablja pri opravljanju svoje dejavnosti kot s.p. Ločiti je treba med osebnim premoženjem, ki pripada nosilcu gospodarske dejavnosti in premoženjem, ki je stvarna podlaga opravljanja gospodarskega podjetja. Pomembno je, da je toženka kot uporabnik kredita v kreditnih pogodbah zaradi plačila kupnine za poslovni prostor označena kot s.p. Tudi zemljiškoknjižno dovolilo z dne 7. 3. 2005 se glasi v korist toženke kot s.p. Če je premoženje samostojnega podjetnika vpisano kot njegovo osnovno sredstvo, je domnevati, da so solastniki najmanj soglašali s takim podjetniškim razpolaganjem in ne morejo uspešno uveljavljati izločitvenih zahtevkov na lastninski podlagi. Ozko razlago lastniškega stanja terja osebna odgovornost s.p. (5. člen ZGD). Izločitveni zahtevki zakonca so zaradi varstva podjetnikovih upnikov dopustni le na osebnem premoženju s.p.-ja. V ta namen je sporno premoženje zavedeno kot last toženke kot samostojne podjetnice v njenih bilancah in na AJPES-u. Toženka v reviziji podrejeno navaja, da je pritožbeno sodišče napačno interpretiralo pritožbene očitke o 286. členu ZPP. Pri prekluzijah je treba vztrajati pri njihovem izjemnem značaju in jih dopustiti le, če so nujno potrebne za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva v razumnem roku, če sploh pripomorejo k pospešitvi postopka, pod pogojem, da je mogoče krivdo za zamudo pripisati stranki in da ji ostane razumna možnost, da se v postopku izjavi. Pritožbeno sodišče je spregledalo namen civilnega pravdnega postopka - nuditi sodno varstvo resničnemu nosilcu materialnih pravic. Poudarja, da s predložitvijo spornih dokazil po prvem naroku nikakor ni ovirala teka postopka, tako da koncentracija in pospešitev postopka ni bila prizadeta. Zato sodišče ni pravilno ravnalo, ko ni upoštevalo naknadnih navedb in listin, predloženih na naroku 25. 8. 2006. V zvezi z navedbo pritožbenega sodišča, da ni bilo kršeno načelo sojenja v razumnem roku, poudarja, da tega ni zatrjevala. Sodišči nista pravilno razlagali njene krivde. Toženka ni nikoli zatrjevala, da bi P. R. karkoli prispeval k skupnemu premoženju pravdnih strank, saj bi bilo to nesmiselno glede na to, da ni zakonec. Dejanskih navedb in izpovedi tožnika na prvem naroku glede na njegovo predhodno trditveno podlago pa ni bilo mogoče predvideti. Nespodoben je argument pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče lahko uporabilo izraz presenetiti, ko je zaključilo, da je zaradi toženkinega namena presenetiti nasprotno stranko izkazan pogoj njene krivde. Pritožbeno sodišče se nadalje ni opredelilo o očitku, da je prvostopenjsko sodišče toženki zmotno očitalo protispisnost. Ni se opredelilo do pritožbene navedbe, da tožnik do konca prvega naroka sploh ni prerekal dejstva, da je toženkin brat prispeval polovico denarja za nakup poslovnega prostora. Tožbeni zahtevek zato vsaj do 1/4 ni utemeljen. Z zatrjevanji o zmotni uporabi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP revizija izpodbija pravilnost dokazne ocene. Trdi, da je pritožbeno sodišče dokazno oceno pomanjkljivo utemeljilo in da so zaradi tega izostali razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je tudi zmotno povzelo toženkine trditve o bratovih vlaganjih v lokal in se o njih ni opredelilo. Ker je toženka že pred prvim narokom zatrjevala, da je njen brat vlagal kot poslovni partner, ne drži ugotovitev, da je tožnik zatrjeval in dokazoval, da je sporni lokal skupno premoženje, toženka pa, da je njeno posebno premoženje. Tudi iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožnik zatrjeval, da je denarna sredstva za nakup nepremičnin prispeval na podlagi zatrjevanega darila staršev. Ker je le premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom, skupno, je tudi to stališče pritožbenega sodišča protispisno. Nepravilno je tudi stališče, da so darila, ki naj bi jih tožnik prejel od svojih staršev, irelevantna za odločitev o tožbenem zahtevku. Prispevek P. R. pri nakupu poslovnega prostora je namreč sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da naj bi tožnik prispeval denarna sredstva za nakup in opremo iz naslova daril. Pritožbeno sodišče zmotno navaja, da je irelevantno dejstvo v zvezi z ustanovitvijo skupne gospodarske družbe. Ta okoliščina je bistvena za presojo vlaganj toženkinega brata, ki jih glede na njun dogovor ni mogoče pravno kvalificirati drugače kot darilo. V zvezi s tem so razlogi pritožbene sodbe pomanjkljivi. Enako velja za zaključek, da ni dokazano, da naj bi tožnik dajal toženki in njenemu bratu posojilo. Napačno je tudi stališče, da na solastniška deleža ne vpliva odplačilo posojila po razpadu življenjske in ekonomske skupnosti. Toženka predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Stranski intervenient vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da z določitvijo deležev skupno premoženje preneha biti skupna lastnina zakoncev in postane njuna solast. Stvarnopravni zakonik loči skupno premoženje in solastnino in med njima obstajajo razlike. Tožbeni zahtevek, ki hkrati zahteva ugotovitev obsega skupnega premoženja ter solastninski delež do ene polovice, je zato s seboj v nasprotju, izključujoč in neutemeljen. Ker se skupno premoženje pridobi po samem zakonu, izstavitev zemljiškoknjižne listine ni potrebna in je takšen zahtevek napačen. Tožeča stranka nima pravnega interesa za tak zahtevek, zato ga je treba v tem delu zavreči. Poudarja, da stranka pri navajanju novih dejstev in novih dokazov ne more biti prekludirana, če bi lahko dejstva zatrjeval in dokaze predlagal stranski intervenient, stranka sama pa zanje ni vedela in tudi ni mogla vedeti. Sodišče bi moralo odločiti, katere od listin, ki jih je stranski intervenient priložil pritožbi, je lahko vložil v spis le on in katere je lahko vložila že tožena stranka. Listine toženke bi moralo obravnavati drugače kot listine intervenienta, ki jih toženka ni imela. Te listine je dobila šele, ko ji jih je izročil stranski intervenient. Toženka je lahko šele na drugem naroku 25. 8. 2006 vložila vlogo, s katero je dokazovala, da tožnik ni govoril resnice, saj prej njegovo zaslišanje še ni bilo izvedeno. Do tega naroka pa tožnik ni ugovarjal, da P. R. ni prispeval polovice kupnine za poslovni prostor. Šele tedaj se je pojavila potreba, da toženka predloži listine, iz katerih je bilo razvidno, da je bil toženec sposoben zagotoviti denarna sredstva za plačilo prvega obroka kupnine. Nadalje izpodbija dokazno oceno o tem, da ni dokaza, da je stranski intervenient plačal pol kupnine in ostalih izdatkov v zvezi z nakupom gostinskega lokala ter da je tožniku uspelo dokazati, da sta s toženko načrtovala nakup lokala in da sta v ta namen dobila od staršev vsak 200.000 DEM. Izpovedba tožnika in nekaterih prič je naučena in neresnična. Sodišče bi moralo narediti dokazno oceno ter ponuditi razloge za svoj sklep, komu in zakaj verjame. Dokazno breme pa je na tožniku. Tudi stališče pritožbenega sodišča, da darila s strani tožnikovih staršev niso pomembna za odločitev o obsegu skupnega premoženja in višini deležev, kaže na neverodostojnost ene od strank. Če bi sodišče ocenilo vsak dokaz zase in vse dokaze skupaj, bi prišlo do drugačnega zaključka. Vsa dejstva, ki naj bi izhajala iz prepoznih dokazil, je dokazni postopek potrdil. O njih je izpovedala toženka kot tudi stranski intervenient. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo pritožbenega sodišča razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje.

5. Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanju ni odgovoril.

6. Reviziji sta delno utemeljeni.

7. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhaja, da sta bili pravdni stranki od leta 1996 zakonca in da je njuna življenjska skupnost razpadla septembra 2005. V letu 1999 je toženka kupila poslovni prostor, vpisan kot 69.E v vl. št. 1845/71 k.o. ... in 70.E v vl. št. 1845/72 k.o. ..., v katerem opravlja gostinsko dejavnost. Pri aktivnostih v zvezi z njegovo pridobitvijo je nastopala kot samostojna podjetnica. Tožnik je po presoji nižjih sodišč dokazal, da sta s toženko načrtovala nakup lokala in da je pri najemu kredita nastopal kot porok. Toženka pa ni dokazala, da ji je polovico kupnine za poslovni prostor in opremo podaril njen brat.

8. Toženka zmotno zatrjuje, da premoženje samostojnega podjetnika posameznika (v nadaljevanju s.p.) ne more postati skupna lastnina zakoncev. Okoliščina, da je v listinah v zvezi z nakupom poslovnih prostorov označena kot s.p. in da je to premoženje zavedeno kot last s.p. v njenih bilancah in na AJPES-u, ne spreminja dejstva, da je poslovne prostore kupila kot fizična oseba in kot tožnikova zakonska partnerica. Premoženje gospodarskih subjektov, ki je stvarna podlaga opravljanja njihove gospodarske dejavnosti, ni niti zaradi varstva njihovih upnikov izvzeto iz režima originarnega pridobivanja stvarnih pravic, kot zavajujoče prikazuje revizija. Podobno kot lahko tretje osebe pridobijo na premoženju gospodarskih subjektov stvarnopravna upravičenja na originaren način (npr. s priposestvovanjem), lahko pridobita zakonca na izviren način v svoje skupno premoženje tudi tisto premoženje, s katerim eden od njiju opravlja pridobitno dejavnost kot s.p. (prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 482/2001 z dne 10. 4. 2002). Ne le, da toženka ni zatrjevala, da imajo njeni upniki na spornem poslovnem prostoru kakšno stvarno pravico, na njihov položaj se zgrešeno sklicuje predvsem zato, ker v tej pravdi niso udeleženi in jih odločitev ne zajema.

9. Za odločitev v tej zadevi je pomembna s strani toženke zatrjevana okoliščina, da ji je polovico kupnine za poslovni prostor in opremo podaril njen brat, tako da je plačal polovico kreditov za njihov nakup. Podarjena sredstva predstavljajo posebno premoženje zakonca. Enako velja za premoženje, pridobljeno s pomočjo kredita, ki je bil izplačan izključno iz posebnega premoženja zakonca. Vložki posebnega premoženja v skupno premoženje pa vplivajo na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju. Določbi 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je namreč treba razumeti tako, da je skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem in da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. S trditvami, da je polovico sredstev za nakup in opremo lokala prispevala iz podarjenih sredstev oziroma iz svojega posebnega premoženja, lahko toženka na poslovnem prostoru, ki je skupno premoženje obeh pravdnih strank, utemeljuje le večji delež od tožnikovega. V zvezi s tem v reviziji neutemeljeno in zavajujoče uveljavlja zmotno povzemanje njenih trditev. Ob trditvah, pri katerih izrecno vztraja še v reviziji - da je šlo za darilo oziroma bratovo neodplačno naklonitev, je pritožbeno sodišče pravilno zaključilo, da za odločitev niso pomembna njena zatrjevanja, da je brat vlagal kot poslovni partner zaradi dogovarjanja o ustanovitvi skupne gospodarske družbe.

10. Trditve o podarjenih sredstvih je toženka postavila že v odgovoru na tožbo, vendar pa jih po presoji nižjih sodišč ni dokazala. Dokazno oceno o tem odločilnem dejstvu sta nižji sodišči opravili v skladu z napotki iz 8. člena ZPP, zato jima revizija pri njeni izdelavi neutemeljeno očita procesne kršitve. Sodišči sta dokazno oceno tudi primerno in zadostno obrazložili in ne drži, da se o podarjenih sredstvih nista opredelili. Kolikor z uveljavljanjem procesnih kršitev reviziji izpodbijata pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, pa ti revizijski očitki niso upoštevni (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Reviziji nadalje neutemeljeno očitata bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker nižji sodišči nista upoštevali dokazov, ki sta jih toženka in stranski intervenient predložila po prvem naroku. Revizija zgrešeno zatrjuje, da je treba pravila o prekluziji uporabiti le v pravdnih postopkih, kjer je strankam kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Določbe ZPP o časovni omejitvi navajanja dejstev in predlaganja dokazov se nanašajo na vsak pravdni postopek, zato so stranke tudi v hitro potekajočem postopku časovno omejene pri zatrjevanju dejstev in predlaganju dokazov. Da te določbe ne pomenijo prekomernega posega v pravico do izjavljanja iz 22. člena Ustave, je poudarilo tudi Ustavno sodišče (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-2443/08 z dne 7. 10. 2009). Sodišči sta pravilno ravnali, ko sta te določbe upoštevali in ob tem pravilno zaključili, da se toženka in stranski intervenient za prepozno predložitev dokaznih listin na prilogah od B12 dalje nista razbremenila krivde (drugi in tretji odstavek 286. člena ZPP in prvi odstavek 337. člena ZPP). Ustrezno sta pojasnili, da bi morala toženka na prvem naroku zatrjevati vsaj, da sta bili sklenjeni pogodbi (prilogi B12 in B13), kateri je sodišču predložila šele na drugem naroku. Z opravičilom, da teh pogodb ni mogla predložiti v spis na prvem naroku, se namreč ne more razbremeniti krivde za prepozno zatrjevanje obstoja teh pogodb. Tudi toženkino opravičevanje za prepozno vložitev listin v prilogah spisa od B14 do B19 je zavajujoče. Toženka sebi v prid neutemeljeno obrača in razlaga navedbe tožnika. Sodišči sta pravilno zaključili, da je tožnik že v vlogi pred prvim narokom dovolj jasno zanikal, da bi P. R. karkoli prispeval k premoženju pravdnih strank, ki je predmet tega postopka. Trditve toženke o podarjenih sredstvih zato niso ostale neprerekane. Vse od tedaj, ko so postale med strankama sporne (in ne šele od tožnikovega zaslišanja dalje), pa je bilo na toženki breme, da dokaže ne le trditve o plačilni sposobnostni svojega brata, pač pa tudi, da ji je brat sredstva za nakup in opremo lokala v resnici izročil. Toženka zato neutemeljeno zatrjuje, da bratove plačilne sposobnosti, ki naj bi jo prepozno preložene listine potrjevale, ni mogla dokazovati, preden je temu tožnik ob svojem zaslišanju oporekal. Reviziji se neutemeljeno sklicujeta tudi na listine, ki jih je sodišču v pritožbi predložil stranski intervenient. Vstop stranskega intervenienta v pravdo med pritožbenim postopkom sam po sebi ne more izboljšati toženkinega procesnega položaja. Stranski intervenient mora pravdo sprejeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (prvi odstavek 201. člena ZPP). Kolikor je stranka v postopku pred vključitvijo intervenienta v pravdo opustila kakšno procesno dejanje in ga v trenutku, ko se je v pravdo vključil intervenient, ne more več opraviti, ji bo intervenient v morebitni kasnejši pravdi med njim in to stranko lahko očital, da je slabo vodila postopek (prim. Lojze Ude v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 272). Kot stranski intervenient v reviziji sam navaja, bi lahko v pritožbi zatrjeval le tista dejstva in predlagal le tiste dokaze, za katere do tedaj toženka ni vedela in tudi ni mogla vedeti. Že v pritožbi pa bi moral tudi izkazati, da toženka za te listine prej ni vedela in ni mogla vedeti (prvi odstavek 337. člena ZPP). Vendar pa je stranski intervenient šele v reviziji prvič in nedoločeno navedel, da je toženka te listine dobila, ko jih ji je izročil. Pritožbeno sodišče zato ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko listin iz pritožbe stranskega intervenienta ni upoštevalo.

12. Ob ugotovitvi, da sta pravdni stranki poslovni prostor pridobili z dohodki iz dela v času trajanja njune zakonske zveze in življenjske skupnosti, sta sodišči pravilno zaključili, da lokal spada v skupno premoženje pravdnih strank. Pravilni in jasni so tudi razlogi pritožbenega sodišča o nepomembnosti daril tožnikovih staršev, saj tožnik višjega deleža od polovičnega na skupnem premoženju ni uveljavljal. Ne drži, da je prispevek P. R. pri nakupu poslovnega prostora sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožnik prispeval denarna sredstva za nakup in opremo iz naslova daril njegovih staršev. Pritožbeno sodišče namreč ni sprejelo dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožnik zatrjevana darila v resnici prejel. Pravilno je tudi stališče nižjih sodišč, da odplačilo dela posojila za nakup in opremo lokala po razpadu življenjske in ekonomske skupnosti zakoncev ne vpliva na višino njunih deležev na skupnem premoženju. Ker toženka ni dokazala, da ji je brat podaril polovico kupnine za poslovni prostor in opremo, niti da je z delom in dohodki iz dela prispevala k skupnemu premoženju več kot tožnik, sta nižji sodišči pravilno zaključili, da je delež obeh pravdnih strank na skupnem premoženju enak (prvi odstavek 59. člena ZZZDR).

13. Stranski intervenient v reviziji nadalje neutemeljeno očita, da je izrek izpodbijane odločitve izključujoč, ker opredeljuje poslovni prostor kot skupno premoženje pravdnih strank in hkrati kot njuno solastnino. Do delitve je za skupno premoženje bistvenega pomena nerazdelen način pripadnosti premoženjskih (stvarnih in obligacijskih) pravic obema zakoncema. Če je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina zakoncev (prim. dr. Viktorija Žnidaršič: Premoženjska razmerja med zakoncema, Ljubljana 2002, str. 352 in 360 in Vesna Rijavec v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana, 2004, str. 369). Z določitvijo deležev na skupnem premoženju pa pride do delitve skupne lastnine na način, da se na predmetu, ki sodi v skupno premoženje, ustanovi solastnina za prejšnja skupna lastnika (prim. dr. Viktorija Žnidaršič: Premoženjska razmerja med zakoncema, Ljubljana 2002, str. 345 in 360). Do takšne delitve skupne lastnine zakoncev ponavadi pride že v pravdnem postopku. To sodno prakso (prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 22/98 z dne 11. 3. 1999) revizijsko sodišče sprejema zlasti ob upoštevanju, da bo lahko solastnina zakoncev še nadalje razdeljena v nepravdnem postopku in pri tem upoštevan tudi morebitni interes posameznega zakonca, da ob delitvi pridobi v last celo stvar (tretji odstavek 122. člena Zakona o nepravdnem postopku in drugi odstavek 61. člena ZZZDR).

14. Zmotno pa je stališče pritožbenega sodišča, da je pravilen in potreben tudi tisti del izreka izpodbijane sodbe, ki toženki nalaga, da tožniku izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis solastnine na poslovnem prostoru. Tožnik bo namreč na podlagi 3. točke prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi vknjižbo svoje solastninske pravice v zemljiški knjigi lahko izposloval že na podlagi ugotovitvenega dela izreka (prvi in drugi odstavek 1. točke izreka prvostopenjske sodbe). Zemljiškoknjižne listine iz dajatvenega dela izreka (zadnji odstavek 1. točke izreka prvostopenjske sodbe) toženka ni dolžna izstaviti, ker je tožnik stvarna upravičenja na poslovnem prostoru pridobil na izviren način in ne na podlagi pravnega posla, iz katerega bi izhajala taka obveznost toženke. Revizijsko sodišče je zato revizijama delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). V ostalem pa je neutemeljeni reviziji zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Pri ponovnem odločanju o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP) je revizijsko sodišče ugotovilo, da sorazmerno majhen uspeh toženke in stranskega intervenienta z revizijama ne utemeljuje drugačne porazdelitve stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka, kot sta jo določili nižji sodišči. Iz istega razloga je revizijsko sodišče odločilo, da toženka in stranski intervenient krijeta sama svoje revizijske stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežena v izreku te sodbe, s katerim sta njuni reviziji zavrnjeni.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 257/2012
• VSRS sklep II DoR 425/2014
• VSRS Sklep II DoR 436/2021