VSRS Sodba I Ips 21101/2011

Jedro

Ravnanje obsojenca, da je bil kot dejanski poslovodja zadolžen za prijavo obračunanega DDV, pa tega ni storil in je tako obema gospodarskima družbama pridobil veliko premoženjsko korist, izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem odstavku 249. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo I K 21101/2011 z dne 27. 3. 2019 obsojenega A. A. pod točko III spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v zvezi s členom 7 KZ-1B. Določilo mu je kazni eno leto ter eno leto in pet mesecev zapora ter mu izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov postopka. Z isto sodbo je pod točko I zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ-1 in pod točko II obsojenca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1B. V tem delu je odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 26. 11. 2019 zavrnilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožne državne tožilke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper obsodilni del sodbe zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave RS. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Predlaga tudi, da odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe prekine.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma. Ocenjuje, da je neutemeljen očitek pomanjkljivosti obrazložitve drugostopenjske sodbe in navedla, da je dopustno sklicevanje na sodbo prvostopenjskega sodišča. Sodbi imata obširne razloge o tem, zakaj štejeta, da je bil obsojenec dejanski poslovodja. Glede ostalih zatrjevanih kršitev je ocenila, da izhajajo iz nesprejemanja dokazne ocene nižjih sodišč in po vsebini pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, vendar nanj nista odgovorila.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zahteva uveljavlja s trditvijo, da ravnanje, za katerega je bil obsojenec obsojen, ni kaznivo dejanje. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je kot dejanski poslovodja dveh gospodarskih družb, ki sta se ukvarjali z uvozom vozil in njihovo nadaljnjo prodajo v Republiki Sloveniji, pri čemer sta pri nadaljnji prodaji obračunali DDV, ni oddal davčnih obrazcev in sta se gospodarski družbi tako izognili plačilu DDV, obakrat v znesku, ki presega veliko premoženjsko korist.

7. Nižji sodišči sta obsojenčevo ravnanje pravno opredelili po drugem odstavku 249. člena KZ-1. Zahteva trdi, da opustitev predložitve obrazcev DDV-O tako v kritičnem času, kot tudi danes predstavlja zgolj prekršek, določen v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDaVP-1), ne izpolnjuje pa zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1. Po stališču zahteve bi bila materialna bit predmetne inkriminacije podana šele v primeru, da bi obsojenec pristojnemu finančnemu uradu z namenom izogniti se plačilu davka, predložil lažne podatke, zaradi česar bi urad ugotovil napačno davčno osnovo. Navedenemu ni mogoče pritrditi. Predložitev lažnih podatkov davčnemu organu, je sankcionirano v prvem odstavku 249. člena KZ-1. Po drugem odstavku pa je kaznivo opustitveno dejanje, ko storilec z namenom davčne zatajitve ne prijavi dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 249 člena KZ-1 je med drugim izvršeno, če storilec, kadar je prijava obvezna, ne prijavi pridobljenega dohodka in skupna višina neporavnanih obveznosti dosega veliko premoženjsko korist. Slednje je objektivni pogoj kaznivosti in razmejuje kaznivo dejanje od prekrška. Ravnanje obsojenca, ki je bil spoznan za krivega, da je bil kot dejanski poslovodja zadolžen za prijavo obračunanega DDV, pa tega ni storil in tako pridobil obema gospodarskima družbama veliko premoženjsko korist, tako izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem odstavku 249. člena KZ-1.

8. Neutemeljeno je tudi zavzemanje zahteve, da se ravnanje, ki ga je bil obsojenec spoznan za krivega, pravno opredeli kot privilegirana oblika po tretjem odstavku 249. člena KZ-1. V tem odstavku so sankcionirane naklepne storitve ali opustitve obveznosti sodelovanja v davčnem postopku in pravilnega vodenja poslovnih knjig in evidenc.

9. Zahteva tudi nima prav, da je izrek kaznivega dejanja, ki ga je bil obsojenec spoznan za krivega pomanjkljiv, ker ni opisano, na podlagi katerih konkretnih ravnanj se je navzven manifestiralo, da je bil obsojenec dejanski poslovodja. Tudi navedenemu ni mogoče pritrditi. Navedba v opisu da „obsojenec kot dejanski poslovodja ter pooblaščenec za razpolaganje s sredstvi na računu, v nasprotju z določbo 38. člena ZDDV davčnemu organu ni predložil obrazca DDV-O, za obračun DDV“ konkretizira obsojenca kot osebo, odgovornega za oddajo obrazcev o obračunanem DDV davčnemu organu. S tem je v zadostni meri konkretiziran abstraktni zakonski znak, ki storilca opredeljuje kot „kdor“. V izreku je potrebno konretizirano opisati abstraktne zakonske znake kaznivega dejanja, na podlagi katerih okoliščin sodišče sklepa na obstoj zakonskega znaka pa navede v obrazložitvi sodbe. Tako zatrjevana kršitev 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. Kršitev kazenskega zakona zagovornik vidi tudi v tem, ko trdi, da sta nižji sodišči napačno uporabili pojem dejanskega poslovodje. Ponavlja, kar je uveljavljal že med postopkom pred nižjima sodiščema, da obsojenec ni bil niti zakoniti, niti pooblaščeni zastopnik nobene od obeh družb. V zvezi z družbo G., d. o. o. (v nadaljevanju G.) je že pritožbeno sodišče poudarilo, da je obsojenec takšno pooblastilo imel, saj ga je A. G. po tem, ko je obsojenec postal imetnik poslovnega deleža družbe, pooblastil za zastopanje le-te. Zagovornik trdi, da obsojenec ni imel niti dejanskega vodstvenega ali upravljavskega položaja v nobeni od družb, okoliščina, da je bil pooblaščen za dvige s tekočih računov pa ne pomeni, da je bil on tisti, ki je bil dolžan predložiti obrazce o DDV Davčni upravi Republike Slovenije. Sklicuje se na teorijo korporacijskega prava in poudarja, da ustanovitelj ali družbenik ni tisti, ki operativno vodi gospodarsko družbo. Po stališču zahteve na podlagi ugotovitev dokaznega postopka ni brez razumnega dvoma jasno, kakšna je bila obsojenčeva funkcija v gospodarskih družbah. S povzetim zahteva ne uveljavlja zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč nasprotuje v postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo¹, kar je pravilno poudarilo tudi pritožbeno sodišče, da za presojo, ali je storilec dejanski poslovodja gospodarske družbe ni odločilen samo njegov formalni položaj v gospodarski družbi, temveč je ključno, ali je dejansko vodil njeno poslovanje. Nižji sodišči sta za vsako od gospodarskih družb navedli konkretne razloge, na podlagi katerih sta presodili, da je obsojenec poslovanje dejansko vodil.

12. Tako je prvostopenjsko sodišče glede gospodarske družbe G., ki se je od 1.7.2004 do konca leta 2004 zaradi ravnanja obsojenca popolnoma izognila plačilu davka na dodano vrednost v znesku 298.860,00 EUR, na obsojenčev položaj kot dejanskega poslovodje sklepalo na podlagi tega, a je bil od 9. 7. 2004 edini imetnik poslovnega deleža družbe, pri čemer je že pred tem, v mesecu aprilu 2004 za družbo odprl tekoči račun pri Novi Ljubljanski banki, d. d. (v nadaljevanju NLB) in se predstavil kot zakoniti zastopnik, njegov podpis je bil deponiran pri obeh bankah, ker je imela družba odprta tekoča računa, v postopku, ki ga je vodil davčni organ je nastopal kot odgovorna oseba. Poudarilo je, da je promet družbe potekal zgolj preko tekočega računa pri NLB, vsi odlivi so bili opravljeni v obliki gotovinskih dvigov, ki jih je opravil obsojenec. Na vseh računih, ki jih je družba izdala, je bil obsojenčev podpis in žig, ki mu je bil zasežen ob hišni preiskavi. Na obsojenčev položaj dejanskega poslovodje je prvostopenjsko sodišče sklepalo tudi na podlagi listin, ki so mu bile zasežene ob hišni preiskavi, to je kartonček tekočega računa gospodarske družbe pri NLB, pooblastilo A. G. obsojencu za zastopanje družbe G., kakor tudi pogodba o prenosu poslovnega deleža navedene gospodarske družbe z obsojenca na V. M., ki je bila sicer razveljavljena. Pritožbeno sodišče je k temu dodalo, da je imela družba slamnatega zakonitega zastopnika, to je bil I. R.

13. Na obsojenčev položaj dejanskega poslovodje gospodarske družbe J., d. o. o. (v nadaljevanju J.), ki se je v obdobju od septembra 2005 do 20. 10. 2005 popolnoma izognila plačilu davka na dodano vrednost v znesku 53.855,47 EUR, je prvostopenjsko sodišče poleg okoliščine, da je edini družbenik in zakoniti zastopnik družbe, B. P. obsojenca pooblastil za razpolaganje s sredstvi na računu pri Novi KBM, kar izhaja iz podpisnega kartona banke in je obsojenec vse prilive v gotovini dvignil z računa in jih izročil S. P., sklepalo iz izpovedbe kot priče zaslišanega B. P., ki je bila v celoti potrjena z drugimi dokazi. Da je bil obsojenec dejanski poslovodja je sklepalo tudi na podlagi tega, da je mu je bila ob hišni preiskavi zasežena štampiljka družbe J., in številne listine, ki kažejo na to, da je vodil poslovanje navedene družbe. Tako mu je bilo zaseženo potrdilo DURS Celje z dne 14. 6. 2004 o identifikaciji družbe J. kot davčnega zavezanca za DDV, pogodba o odprtju in vodenju tekočih računov družbe tako pri NKBM in pri NLB, račun in predračun, izdana družbi E., originalni plačilni nalog iz katerega je razvidno plačilo B. P. gospodarski družbi J. z dne 6. 9. 2005 in potrdilo o dvigu skoraj celotnega zneska z istega dne, listine in obrazci AJPES glede obračunavanja DDV-O. Pritožbeno sodišče je k temu dodalo, da je družba sicer imela slamnatega direktorja B. P., da pa je bil obsojenec z izdajanjem faktur in dvigovanjem gotovine aktivno vpet v poslovanje družbe, in da ga je tudi priča K. štel kot zakonitega zastopnika družbe.

14. Iz povzetega izhaja, da sta nižji sodišči navedli obširne in konkretne razloge, na podlagi katerih sta sklepali, da je bil obsojenec dejanski poslovodja gospodarske družbe. Zato je neutemeljen očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da sodišči nista obrazložili, na podlagi katerih dokazov štejeta, da je bil obsojenec dejanski poslovodja družbe. Prav tako je neutemeljen očitek pritožbenemu sodišču, da se do pritožbenih navedb, s katerimi je pritožba izpodbijala presojo, da je bil obsojenec dejanski poslovodja, ni opredelilo. Pritožbeno sodišče se je v točkah 14. do vključno 17. opredelilo tako do pritožbenih navedb, s katerimi je zagovornik izpodbijal, da je bil obsojenec dejanski poslovodja gospodarskih družbi, kakor tudi do trditve, da naj bi družbi dejansko vodila B. K. in S. P. V točki 17. je določno odgovorilo na pritožbene trditve o tem, da naj bi družbo dejansko vodila B. K. in S. P. Presodilo je, da tega v pritožbi izpostavljene priče ne potrjujejo, pri čemer je prvostopenjsko sodišče na podlagi listinske dokumentacije, iz katere je razvidno, da je obsojenec izdajal fakture in dvigoval gotovino, utemeljeno sklepalo na obsojenčevo aktivno vpetost v poslovanje gospodarskih družb. Sicer je pritožbeno sodišče poudarilo, da sta obe gospodarski družbi imeli slamnate direktorje ter, da je za presojo ali je obsojenec storilec kaznivega dejanja ni odločilen njegov formalni status v gospodarski družbi, temveč ali je dejansko vodil poslovanje obeh družb. Pritožbeno sodišče je tako določno odgovorilo na pritožbene navedbe in zatrjevana kršitev iz 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (pravico do učinkovitega sodnega varstva in načelo enakega varstva pravic strank v postopkih pred državnimi organi) tako ni podana. Sicer je dokaznemu standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe zadoščeno, če višje sodišče ne ponavlja argumentov prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja in jim zato zgolj pritrdi.²

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Vrhovno sodišče je obsojenca ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, na podlagi četrtega odstavka 25. člena v zvezi z 98.a členom ZKP, oprostilo plačila sodne takse.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbe I Ips 159/2011, I Ips 15103/2010, I Ips 2175/2015 in I Ips 9578/2015.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 354/2008.

Datum zadnje spremembe:

21.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 1182/2010
• VSL Sodba II Kp 13316/2010
• VSM Sodba IV Kp 56096/2018