VSRS Sklep II Ips 65/2021

Jedro

Sklep o izreku denarne kazni po 226. členu ZIZ je izvršilni naslov za izvršbo te kazni po uradni dolžnosti. Sklep je izvršljiv takoj po izteku v njem določenega roka za opravo nenadomestnega dejanja, ki teče od vročitve sklepa dolžniku ne glede na to, ali je tedaj že pravnomočen ali ne.

Nadaljnji pogoj za izvršbo denarne kazni je, da sodišče ugotovi, da dolžnik obveznosti iz izvršilnega naslova v dodatnem roku ni izpolnil. To je ugotovilo na podlagi obvestila upnika. Dolžniku je treba zagotoviti možnost, da se izjavi o tem. Ker pa je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti omejeno, zadošča, da se možnost izjave dolžniku zagotovi (šele) naknadno v postopku s pravnimi sredstvi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1772/2017 z dne 10. 10. 2018 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 1000/2018 z dne 9. 5. 2019 je sodišče 30. 8. 2019 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je dolžniku naložilo, da v roku 8 dni od vročitve sklepa sklene z upnikom pogodbo o zaposlitvi pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 1. 2015 in aneksa k pogodbi z dne 23. 11. 2016 z veljavnostjo od 16. 9. 2017 dalje. Za primer, da dolžnik v danem roku ne bo izpolnil obveznosti, mu je izreklo denarno kazen v višini 15.000,00 EUR in ga opozorilo, da bo v primeru, če obveznosti ne bo izpolnil, po uradni dolžnosti opravilo izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni kazni, hkrati pa bo izdalo nov sklep, s katerim mu bo določilo nov rok za izpolnitev obveznosti ter izreklo novo, višjo denarno kazen. Dovolilo je tudi izvršbo za izterjavo denarne terjatve (pravdnih stroškov, priznanih z istim izvršilnim naslovom). Sklep je bil dolžniku vročen 4. 9. 2019.

2. Dolžnik je zoper sklep o izvršbi ugovarjal, zoper sklep o zavrnitvi ugovora pa nato vložil pritožbo. Sodišče druge stopnje je 4. 2. 2020 njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sklep je bil dolžniku vročen 24. 2. 2020.

3. Upnik je z vlogo z dne 25. 2. 2020 obvestil sodišče, da dolžnik svoje nedenarne obveznosti ni izpolnil. Sodišče prve stopnje je s sklepom 27. 2. 2020 ugotovilo, da dolžnik obveznosti, ki mu je bila naložena s sklepom o izvršbi, ni izpolnil in se zato zaradi izterjave denarne kazni 15.000,00 EUR zoper njega po uradni dolžnosti dovoli izvršba z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet in s prenosom tega denarnega zneska na račun sodišča. Obenem je dolžniku naložilo, da v skladu s sklepom o izvršbi v dodatnem 8 dnevnem roku od prejema sklepa izpolni nedenarno obveznost. V primeru, če v danem roku obveznosti ne bo izpolnil, se mu izreče nova, višja denarna kazen v višini 20.000,00 EUR, ki jo bo sodišče izvršilo po uradni dolžnosti, če dolžnik obveznosti ne bo izpolnil, izdalo pa bo tudi nov sklep in mu določilo nov rok za izpolnitev ter izreklo novo, višjo denarno kazen; denarne kazni mu bo na ta način izrekalo, vse dokler ne bo seštevek denarnih kazni dosegel desetkratnega zneska iz drugega odstavka 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

4. Sodišče druge stopnje je dolžnikovo pritožbo zoper sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

5. Zoper ta sklep, izdan na drugi stopnji, je Vrhovno državno tožilstvo pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot pomembno izpostavlja vprašanje pravilne uporabe tretjega in četrtega odstavka 226. člena ZIZ, in sicer: „Ali lahko izvršilno sodišče opravi izvršbo denarne kazni po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, ki jo sodišče izreče v sklepu o izvršbi za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti, preden je sklep o izvršbi postal pravnomočen in preden je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti?“ To pravno vprašanje presega pomen konkretne zadeve, odgovor nanj pa bo prispeval k večji pravni varnosti. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ in napačno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določbi tretjega in četrtega odstavka 226. člena ZIZ v njuni materialni in procesni vsebini, ker ju ni uporabilo v povezavi s 1. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ v zvezi z 19. členom ZIZ, ampak (napačno) v zvezi s 46. členom ZIZ, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, sklep pa je obremenjen tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 375. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ki nanjo nista odgovorili.

Nosilni razlogi za izpodbijano odločitev

7. Sodišče druge stopnje je v sklepu o zavrnitvi pritožbe dolžnika pojasnilo, da je denarna kazen po 226. členu ZIZ izvršilno sredstvo, ki sili dolžnika k izpolnitvi obveznosti, dodatni rok, ki ga v sklepu določi sodišče za izpolnitev obveznosti iz pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova, pa po svoji vsebini glede na naravo oprave te izvršbe ne predstavlja izpolnitvenega – paricijskega roka, za katerega bi se lahko uporabljal drugi odstavek 19. člena ZIZ, ki začetek teka roka veže na pravnomočnost sodne odločbe oziroma na njeno vročitev dolžniku. Izvršba se začne opravljati še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, razen če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače (46. člena ZIZ). Po ugotovitvi, da obveznost še ni izpolnjena, sodišče po preteku roka po uradni dolžnosti pristopi k opravi izvršbe, to je k izterjavi že izrečene kazni. ZIZ ne določa, da bi se kazen, ki je izvršilno sredstvo, izvrševala šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi.¹ Ker dolžnik izpolnitve obveznosti v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi dne 4. 9. 2019 ni zatrjeval, je sklep sodišča prve stopnje o izterjavi že izrečene denarne kazni ter izreku nove ocenilo za pravilen.

Obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti

8. Vrhovno državno tožilstvo trdi, da so višja sodišča v zadnjih treh letih zastopala enotno stališče, da „denarno kazen sodišče izreče v sklepu o izvršbi za primer, da dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Ta sklep je izvršilni naslov za izvršbo po uradni dolžnosti, ki jo sodišče začne, če dolžnik kljub zagroženi kazni ne izpolni obveznosti. Na njegovi podlagi se lahko dovoli izvršba le, če je sklep postal pravnomočen in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Zato mora biti pred opravo izvršbe izrečene denarne kazni tudi ugotovljeno, da je dolžnik obveznost, k izpolnitvi katere naj bi ga silila izrečena denarna kazen, morebiti že izpolnil.“² Odločitev pritožbenega sodišča je drugačna. Sodišče se ni opredelilo do nosilnega stališča predhodnih odločb, ampak jih je v celoti obšlo (spregledalo). Zato je odločitev arbitrarna in krši enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave. Dolžnik s tako odločitvijo ni mogel računati in zato tudi ne ravnati tako, da bi se izognil škodljivim posledicam. Poleg tega mora biti ugotovljeno, ali je dolžnik morebiti obveznost že izpolnil, pri čemer mora sodišče dolžniku zagotoviti možnost obravnavanja pred sodiščem tako, da se glede izpolnitve obveznosti lahko izjavi.³ Iz spisa ne izhaja, da bi sodišče dalo dolžniku na voljo možnost, da se izjavi o tem, kar bi zaradi zagotavljanja možnosti enake obravnave strank pred sodišči moralo storiti. Dolžnik je v pritožbi na to tudi opozoril. Izpodbijani sklep je zato obremenjen z bistveno kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9. Vrhovno državno tožilstvo odločitev ocenjuje tudi za nepravilno. Določbo 226. člena ZIZ je treba razlagati v povezavi s temeljnimi in skupnimi določbami ZIZ. Eden temeljnih pojmov izvršilnega postopka je izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko sodišče dovoli izvršbo. Poleg izvršilnih naslovov, ki jih našteva drugi odstavek 17. člena ZIZ, je v ZIZ določeno, da so izvršilni naslovi lahko tudi posamezne listine, med drugim tudi sklep o denarni kazni (sedmi odstavek 33. člena ZIZ, tretji odstavek 226. člena ZIZ). Gre za sodno odločbo, ki je izvršilni naslov, če je izvršljiva, to pa je, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, ki začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena (prvi in drugi odstavek 19. člena ZIZ). Pravnomočnost in potek paricijskega roka sta praviloma kumulativno določena kot zahtevi za izvršljivost odločb, čeprav so pri obeh zahtevah možne izjeme (npr. pri prepovedih in opustitvah zadošča že pravnomočnost; po drugi strani je odločba izvršljiva takoj po preteku paricijskega roka, če po zakonu pritožba ne zadrži izvršitve). Določbe o izvršljivosti veljajo tudi za izvršilne naslove, ki so izdani v izvršilnem postopku, in sicer velja to za vse kondemnatorne sklepe, ki se izdajajo v tem postopku, zato mora biti v njih določen rok za izpolnitev dolžnikove obveznosti.⁴ Tudi izvršilno sodišče namreč (izjemoma) samo odloča o nekaterih materialnopravnih pravicah, pri čemer bo tak njegov sklep podlaga za izvršbo.⁵ Potek paricijskega roka je splošna predpostavka za izvršljivost odločb. Če je paricijski rok krajši kot rok za pravno sredstvo, je treba počakati na učinke, ki jih povzroči pravnomočnost, saj morebitno vloženo pravno sredstvo pomeni, da paricijski rok še sploh ni začel teči. Sklep o izvršbi, v katerem je izvršilno sodišče določilo tudi denarno kazen za primer neizpolnitve nedenarne obveznosti, je izvršilni naslov, kar pomeni, da mora nastopiti pravnomočnost in mora poteči rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Uporabiti je torej treba določilo 1. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ v zvezi z 19. členom ZIZ, poleg tega pa mora sodišče ugotoviti še, ali je dolžnik obveznost izpolnil ali ne. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na 46. člen ZIZ, ki določa pravila glede izvršbe na podlagi nepravnomočnega sklepa. Pravilo, da se začne izvršba opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače in da se upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet, v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj sklep o izvršbi, v katerem je določena denarna kazen, predstavlja (šele) izvršilni naslov, na podlagi katerega se ob izpolnjenih pogojih pristopi k izvršbi. Argumentacija sodišča druge stopnje zato ni pravilna. V obravnavanem primeru je rok za izpolnitev obveznosti začel teči z vročitvijo sklepa sodišča druge stopnje dolžniku 24. 2. 2020, sklep o izvršbi je postal izvršljiv 4. 3. 2020, dolžnik pa je upniku že 3. 3. 2020 posredoval v podpis pogodbo o zaposlitvi in s tem izpolnil svojo obveznost.

Odločitev Vrhovnega sodišča

10. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

11. Vrhovno sodišče poudarja, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato pri preizkusu pravilnosti izpodbijanega sklepa izhaja iz izhodišč in zatrjevanih kršitev, ki jih tožilstvo navaja v zahtevi.

O sklepu o izreku denarne kazni po 226. členu ZIZ in njegovi izvršljivosti

12. ZIZ v razdelku, v katerem ureja izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve, posebej ureja prisilno izvršitev storitvenih, dopustitvenih in opustitvenih obveznosti (224. do 229. člen ZIZ), pri čemer prve („obveznost kaj storiti“) deli na nadomestne (dejanja, ki jih lahko opravi tudi kdo drug, 225. člen ZIZ) in nenadomestne storitve (dejanja, ki jih more opraviti le dolžnik, 226. člen ZIZ). Dejanje, ki ga lahko stori le dolžnik, je tako tesno vezano na osebo dolžnika, da za upnika izpolnitev, ki bi jo opravil kdo drug, nima pomena ali pa sploh ni mogoča.⁶ Dosego takšnih dejanj je od dolžnika mogoče le izsiliti oziroma ga z izrekom denarnih kazni posredno prisiliti, da ta dejanja izvrši. Gre torej za izvršbo z uporabo posredne sile, denarna kazen pa je (edino) izvršilno sredstvo, s katerim naj se dolžnika prisili, da bo izvršil obveznost iz izvršilnega naslova, ki je v dejanju, ki ga lahko opravi le on sam. Drugih sredstev, s katerimi bi se dolžnika prisililo k izpolnitvi obveznosti iz izvršilnega naslova, ni na voljo.

13. Denarno kazen, s katero naj sodišče prisili k izvršitvi nenadomestnega dejanja, sodišče izreče v sklepu o izvršbi (izdanem na podlagi izvršilnega naslova, ki dolžniku nalaga izvršitev nenadomestnega dejanja), v katerem mu določi tudi rok za izpolnitev obveznosti. Ta sklep je izvršilni naslov za izvršbo po uradni dolžnosti po četrtem odstavku 226. člena ZIZ. To izrecno zapišejo Vesna Rijavec,⁷ Triva, Belajec in Dika⁸ ter Galič, Jan in Jenull;⁹ slednji ob tem dodajajo, da določbe o izvršljivosti veljajo tudi za izvršilne naslove, izdane v izvršilnem postopku. Vendar pa to še ne utemeljuje stališč, ki jih zavzema Vrhovno državno tožilstvo. Nobenega dvoma ni, da mora tudi za izvršbo denarne kazni obstajati izvršilni naslov, v konkretnem primeru torej sklep iz tretjega odstavka 226. člena ZIZ. Drugo vprašanje pa je, kakšne lastnosti mora imeti oziroma kakšne pogoje mora izpolnjevati ta izvršilni naslov, da je na njegovi podlagi dopustna izvršba po uradni dolžnosti.

14. Splošne pogoje za izvršljivost sodne odločbe določa 19. člen ZIZ, po katerem je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je potekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti. Kot ugotavlja tudi Vrhovno državno tožilstvo, pravnomočnost ni pogoj za izvršljivost v primerih, ko pritožba nima suspenzivnega učinka. Tedaj postane odločba izvršljiva že s potekom paricijskega roka ne glede na to, da tedaj morebiti še ni pravnomočna, vloženo pravno sredstvo pa na začetek teka paricijskega roka nima vpliva. Izvršilni naslov za izvršbo denarne kazni po uradni dolžnosti je sklep, izdan v izvršilnem postopku. Vrhovno državno tožilstvo spregleda, da pravna sredstva zoper sklepe, izdane v izvršilnem postopku, praviloma niso suspenzivna (šesti odstavek 9. člena ZIZ), za razliko od pravnih sredstev zoper sklepe, izdane v pravdnem postopku, ki praviloma so suspenzivna (prvi odstavek 364. člena ZPP). Nesuspenzivnost pravnih sredstev v izvršilnem postopku je v skladu z načelom hitrosti tega postopka (prvi odstavek 11. člena ZIZ) in obenem bistvena predpostavka za hiter postopek. Nasprotna zahteva po pravnomočnosti prav vsakega v tem postopku izdanega sklepa bi namreč v resnici privedla prav do nasprotnega.

15. V sklepu po 226. členu ZIZ sodišče določi rok, v katerem naj dolžnik izpolni svoje nenadomestno dejanje iz izvršilnega naslova, sicer bo po poteku tega roka po uradni dolžnosti opravilo izvršbo za izterjavo denarne kazni. Sodišče druge stopnje je zapisalo, da ta dodatni rok „po svoji vsebini glede na naravo oprave te izvršbe ne predstavlja izpolnitvenega – paricijskega roka, za katerega bi se lahko uporabljal drugi odstavek 19. člena ZIZ“. Vrhovno sodišče se strinja, da ta rok ni paricijski rok, saj se s tem izrazom označuje rok, v katerem mora dolžnik izpolniti obveznost in ki ga določi sodišče v sodbi, s katero dolžniku naloži kakšno dajatev (313. člen ZPP).¹⁰ Ta rok preprečuje upniku, da bi pred njegovim iztekom lahko zahteval prisilno izvršbo. Prvi odstavek 226. člena ZIZ pa določa rok, v katerem lahko dolžnik še izpolni obveznost, ne da bi se začela izvršba za prisilno izterjavo izrečene denarne kazni. Enako velja za roke, določene v skladu s četrtim in petim odstavkom istega člena. Povedano drugače, paricijski rok odlaga začetek izvršbe za opravo dejanja iz izvršilnega naslova. Če dolžnik v tem roku izpolni svojo obveznost, do izvršbe sploh ne pride. Rok iz sklepov po 226. členu ZIZ pa odlaga začetek izvršbe za izterjavo zagrožene denarne kazni, izrečene v izvršilnem postopku zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja. Dika ta dodatni rok imenuje svojevrsten, specifični rok.¹¹ Gre za rok, v katerem se dolžnik z izvršitvijo nenadomestnega dejanja izogne izvršbi za izterjavo denarne kazni, ki kot pridružen (adhezijski) postopek sodi v širši kontekst izvršbe zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja. Hitrosti izvršilnega postopka vzporedni oziroma vanj vključeni adhezijski postopek za izterjavo denarne kazni ne sme ovirati.

16. Doslej povedano je mogoče strniti takole: Sklep o izreku denarne kazni po 226. členu ZIZ je izvršilni naslov za izvršbo te kazni po uradni dolžnosti. Sklep je izvršljiv takoj po izteku v njem določenega roka za opravo nenadomestnega dejanja, ki teče od vročitve sklepa dolžniku ne glede na to, ali je tedaj že pravnomočen ali ne. Nadaljnji pogoj za izvršbo denarne kazni pa je, da sodišče ugotovi, da dolžnik obveznosti iz izvršilnega naslova v tem dodatnem roku ni izpolnil.¹²

Konkretni odgovori na zatrjevane kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti

17. Glede na predstavljena materialnopravna stališča torej Vrhovno državno tožilstvo neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo 226. člena ZIZ v zvezi s 17., 19. in 46. členom ZIZ. Izvršbo izrečene denarne kazni začne sodišče po uradni dolžnosti po preteku roka, določenega v sklepu, ne glede na to da ta sklep morebiti še ni pravnomočen. Odločitve, ki jih navaja Vrhovno državno tožilstvo,¹³ res podpirajo v zahtevi za varstvo zakonitosti izražena stališča, vendar pa je iz nekaterih drugih sodnih odločb mogoče razbrati, da je stališče sodne prakse tudi drugačno. To izhaja zlasti iz tistih odločb, v katerih je sodišče zaradi izvršitve nenadomestnega dejanja odredilo, da dolžnik dejanje izvrši takoj ali pa mu dalo izredno kratek, v urah določen rok. Takšni pozivi za takojšnjo izpolnitev ali kratki dodatni roki za prisilno izvršitev nenadomestnega dejanja ne bi imeli smisla, če bi bilo treba pred tem čakati na pravnomočnost sklepa. Tovrstne sklepe izdajajo sodišča zlasti v izvršbah glede varstva in vzgoje otrok ter glede osebnih stikov z otroki (izvršbah, ki jih ureja v dvajseto a) poglavje ZIZ), ki se praviloma opravi tako, kot je določeno v prvem, drugem, tretjem in petem odstavku 226. člena ZIZ (238.d člen ZIZ). Tudi iz teh odločb tako sledi, da je (edino) logično, da se denarna kazen izvrši takoj po izteku roka. Izrecno pa to izhaja iz sklepa VSL I Ip 2708/2016¹⁴, v katerem je sodišče zapisalo, da rok za izpolnitev prične teči z vročitvijo sklepa o izvršbi in ne šele z njegovo pravnomočnostjo, obenem pa pojasnilo tudi, da ta rok za izpolnitev ni paricijski rok. Ker je torej v sodni praksi mogoče zaslediti tudi drugačna stališča,¹⁵ ki so skladna s stališčem izpodbijane odločitve, Vrhovno državno tožilstvo neutemeljeno trdi, da je odločitev sodišča druge stopnje arbitrarna, brez posebne obrazložitve odstopajoča od dosedanje prakse in presenečenje za dolžnika.

18. Vrhovno državno tožilstvo tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je začelo izvršbo denarne kazni po uradni dolžnosti, ugotovilo, da dolžnik svoje obveznosti iz izvršilnega naslova v danem roku ni izpolnil (ugotovitev v začetku 1. točke izreka), kar je nadaljnji pogoj za izvršbo denarne kazni po uradni dolžnosti in izrek nove kazni. To je ugotovilo na podlagi obvestila upnika. Vrhovno sodišče se strinja, da je dolžniku treba zagotoviti možnost, da se izjavi o tem, a sodi, da narava izvršilnega postopka ne narekuje naroka (29. a člen ZIZ), pa tudi ne nujno predhodne izjave dolžnika.¹⁶ V izvršilnem postopku je namreč načelo kontradiktornosti omejeno in zadošča, da se možnost izjave dolžniku zagotovi (šele) naknadno v postopku s pravnimi sredstvi. To je razvidno tudi iz ureditve pritožbenega postopka, saj lahko sodišče prve stopnje v primerih, ko pred njegovo odločitvijo ni bila vzpostavljena kontradiktornost, o pravočasni in utemeljeni pritožbi odloči samo z razveljavitvijo ali nadomestitvijo izpodbijanega sklepa (osmi odstavek 9. člena ZIZ), nenazadnje pa lahko to stori tudi sodišče druge stopnje v okviru pooblastil, ki jih ima v pritožbenem postopku. Da tudi del sodne prakse (v nasprotju s tisto, na katero se sklicuje državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti) ne zahteva takojšnje izjave dolžnika o upnikovi vlogi, je mogoče sklepati iz odločb, v katerih sodišča navajajo, da je treba že predlog upnika, naj sodišče izterja denarno kazen, obravnavati kot obvestilo sodišču o neizpolnitvi obveznosti.¹⁷ Sicer pa je v obravnavanem primeru dolžnik v pritožbi navedel, da je svojo obveznost izpolnil 3. 3. 2020. Tega torej ni storil v danem roku iz sklepa o izvršbi in tudi ne pred izdajo novega sklepa po četrtem odstavku 226. člena ZIZ o določitvi nove, višje denarne kazni. Sodišče druge stopnje je zato pravilno zapisalo, da pravočasne izpolnitve ni niti zatrjeval (7. točka obrazložitve), kar je utemeljevalo izterjavo že izrečene denarne kazni in izrek nove, višje. Dolžnik se je torej v pritožbenem postopku izjavil o upnikovem obvestilu sodišču, da obveznosti ni izpolnil, njegove navedbe pa je sodišče druge stopnje ocenilo za neutemeljene. Do kršitve njegove pravice do izjave torej ni prišlo.

19. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane kršitve, ki jih Vrhovno državno tožilstvo uveljavlja v njej. Zato jo je zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodišče druge stopnje se tu sklicuje na Komentar zakona o izvršnom postupku, avtorja Borivoja Starovića.
² Pri tem se sklicuje na zadeve VSM I Ip 102/2018, VSC I Ip 110/2018 in VSL I Cp 308/2019, dostopne na Spletišču slovenske sodne prakse.
³ Pri tem se sklicuje na zadeve VSK II Cp 741/2006, VSL II Ip 560/2016 in VSL I Cp 308/2019, dostopne na Spletišču slovenske sodne prakse.
⁴ Aleš Galič, Matjaž Jan in Hinko Jenull, Zakon o izvršbi in zavarovanju, (vključno z novelo ZIZ-A), Komentar novele in uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2002, strani 82-84.
⁵ Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 119.Siniša Triva, Velimir Belajec in Mihajlo Dika, Sudsko izvršno pravo, Opći dio, Informator, Zagreb 1980, stran 115.
⁶ Dragica Wedam Lukić, Civilno izvršilno pravo, Časopisni zavod Uradni list RS, 1992, str. 107.
⁷ Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 119.
⁸ Sudsko izvršno pravo, Opći dio, Informator, Zagreb 1984, stran 137. Avtorji med izvršilnimi naslovi – sodnimi odločbami rednih sodišč omenjajo tudi odločbe, izdane v izvršilnem postopku, kot primer take odločbe pa izrecno tudi sklep o izrečeni denarni kazni zaradi izpolnitve obveznosti, ki je v dejanju, ki ga lahko opravi samo dolžnik. Ugotavljajo, da izvršilni postopek načeloma ni primeren za ugotavljanje upnikove terjatve, ampak za prisilno izvršitev predhodno že ugotovljene terjatve, vendar pa se tudi v tem postopku oziroma v njemu vzporednem nizu adhezijskih postopkov izdajajo odločbe, na podlagi katerih se lahko predlaga izvršba.
⁹ Zakon o izvršbi in zavarovanju, (vključno z novelo ZIZ-A), Komentar novele in uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2002, strani 77, 82-84.
¹⁰ Paricijski rok v sodbi, ki je izvršilni naslov za obravnavano izvršbo, sicer ni bil določen, a Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi za varstvo zakonitosti roku, ki ga je določilo izvršilno sodišče v sklepu o izvršbi, ne daje pomena paricijskega roka, določenega v smislu drugega odstavka 21. člena ZIZ, ampak ga obravnava kot rok, določen v skladu s prvim odstavkom 226. člena ZIZ. Zaradi že navedene stroge vezanosti na uveljavljene kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti, ga tako obravnava tudi Vrhovno sodišče, saj bi sicer samo presojalo drug(ačn)e kršitve od zatrjevanih.
¹¹ Mihajlo Dika, Opće građansko ovršno pravo, Narodne novine, Zagreb 2007, stran 702-703: „...ima značenje svojevrsnog paricijskog roka...“ Na drugem mestu (stran 241) ta rok imenuje „specifični“ rok.
¹² Takšno je tudi stališče Borivoja Starovića v Komentarju Zakona o izvršnom postupku (zakonodavstvo, teorija, praksa), II. prerađeno i dopunjeno izdanje, Novi Sad 1991, stran 560, na katerega se sklicuje sodišče druge stopnje.
¹³ VSM I Ip 102/2018, VSC I Ip 110/2018 in VSL I Cp 308/2019.
¹⁴ Šlo je za izvršbo za vrnitev delavca na delo (osemnajsto poglavje ZIZ), ki se prav tako opravi po 226. členu ZIZ (232. člen ZIZ).
¹⁵ Čeprav ta praviloma (razen v zadevi VSL I Ip2708/2016) niso izražena v obliki „jeder“ odločb, kot se v sodni praksi običajno oblikujejo nosilni (bistveni) razlogi odločitve.
¹⁶ Zlasti v že omenjenih primerih, ko gre za poziv za takojšnjo izpolnitev obveznosti ali so roki določeni v urah, bi to pomenilo bistveno podaljšanje postopka.
¹⁷ Npr. VSL III Ip 2013/2013, III Ip 2171/2014.

Datum zadnje spremembe:

07.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Ip 560/2016
• Sklep I Up 392/2002
• Sodba I Ips 160/95