VSRS Sklep Cp 6/2021

Jedro

Predlagatelj sicer res ni zahteval neposredne izvršbe odločbe o stikih, kjer bi bili – upoštevaje odločbo Sodišča EU v zadevi C-491/10 – ugovori nasprotne udeleženke glede zaslišanja otroka docela neupoštevni. Vendar pa je v okoliščinah primera, kjer se zahteva razglasitev izvršljivosti zgolj tistega dela sodbe, ki se nanaša na stike, primerno temu prilagojeno obravnavati pritožbene očitke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Vsak udeleženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke in potrdilo sklep I R 401/2018 z dne 9. 10. 2018, s katerim je bila razglašena izvršljivost sodbe italijanskega prvostopenjskega sodišča v Trstu opr. št. 868/2016 z dne 17. 11. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Trstu opr. št. 616/17 z dne 3. 5. 2017, in sicer v delu, ki se nanaša na ureditev stikov predlagatelja z mld. A. A..

2. Nasprotna udeleženka je zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo in dopolnitev pritožbe, v katerih predlaga njegovo razveljavitev. Predlagatelj je na pritožbo in njeno dopolnitev odgovoril ter predlagal njuno zavrnitev. Oba zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Oris nespornega dejanskega stanja

3. Predlagatelj in nasprotna udeleženka sta razvezana zakonca in starša mld. A. A.. V postopku pred italijanskim sodiščem sta nastopala kot tožnica in toženec. Sodišče je odločalo o njuni razvezi, dodelitvi starševske skrbi za mld. sina in stikih. Med postopkom je bil izdan dekret z dne 9. 4. 2013, s katerim je bila nasprotni udeleženki odvzeta starševska skrb za mld. sina, skrbništvo pa je bilo dodeljeno italijanski službi za socialne zadeve B.

4. Nasprotna udeleženka je sina odpeljala v Slovenijo, zaradi česar je bil na zahtevo službe za socialne zadeve B. sprožen mednarodni postopek vrnitve otroka nazaj v Italijo. Zahtevo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo s sklepom opr. št. Pom-i 541/2013 z dne 19. 2. 2014.

5. Italijansko sodišče je v postopku med pravdnima strankama dokončno odločilo s sodbo št. 868/2016 z dne 17. 11. 2016. Obe pravdni stranki sta bili v postopku zaslišani, ni pa bil zaslišan mld. A. A..

Razlogi izpodbijanega sklepa

6. Bistveni razlogi prvostopenjskega sodišča za zavrnitev ugovora nasprotne udeleženke so bili:

‒ ker je v skladu z drugim odstavkom 41. člena Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih, sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo in o razveljavitvi uredbe (ES) št. 1347/2002 (v nadaljevanju Uredba) italijansko sodišče izdalo potrdilo na standardnem obrazcu iz Priloge III („potrdilo o pravici do stikov“), je sodba v delu, katerega razglasitev izvršljivosti zahteva predlagatelj, dejansko neposredno izvršljiva brez postopka razglasitve izvršljivosti in brez možnosti nasprotovanja njenemu priznanju. Ker je predlagatelj vseeno predlagal razglasitev izvršljivosti, priložil pa je potrdilo iz 41. člena Uredbe, mu domače sodišče pravnega varstva ni odklonilo in mu priznalo interes, da se razčisti vsaj vprašanje pristnosti potrdila;

‒ ugovor nasprotne udeleženke, da iz potrdila ne izhaja izvršljivost sodbe, je neutemeljen, saj se že po besedilu Uredbe tako potrdilo lahko izda le za sodbo, ki je izvršljiva. Domneva resničnosti potrdila izhaja iz načela medsebojnega zaupanja med državami članicami, udeleženka pa ni z ničimer omajala njegove verodostojnosti;

‒ spoštovana sta bila tudi pogoja iz člena 41(2)(c) Uredbe, tj. (b) so vse zadevne stranke imele možnost biti zaslišane in da je bila otroku dana možnost biti zaslišan, razen če se je smatralo, da zaslišanje ni primerno zaradi otrokove starosti ali zrelosti. Ni sporno, da sta bili obe pravdni stranki zaslišani, da sta imeli svoje pooblaščence in da jima je bila sodba vročena. Mld. A. A. pred sodiščem ni bil zaslišan, saj ga nasprotna udeležena kljub odredbi sodišča ni pripeljala na zaslišanje in je ovirala postopek z izvedenci; hkrati pa velja, da je v Italiji zaslišanje otroka obvezno šele od njegovega 12. leta starosti. Italijansko sodišče torej ni imelo dolžnosti, da zasliši A. A., ki je bil med postopkom star med 3 in 6 leti, saj glede na njegovo starost in zrelost to ne bi bilo primerno.

‒ očitkov nasprotne udeleženke glede izvedenskega dela v postopku pred italijanskim sodiščem ni mogoče presojati, saj bi to pomenilo prepovedano presojo vsebine tuje sodbe;

‒ ugovor v zvezi z javnim redom je z 41. členom Uredbe izključen oziroma omejen na vprašanje kršitev kontradiktornosti v postopku;

‒ tudi če bi bil ugovor javnega reda dovoljen, bi bil neutemeljen. Odločba italijanskega sodišča o stikih pravnoformalno ne nasprotuje predhodni odločitvi Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je odločalo zgolj o tem, ali so na podlagi Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok podani pogoji za prisilno vrnitev mld. A. A. v Italijo. Domače in italijansko sodišče torej nista odločali o isti stvari. V navedbe, da se bo hkrati s to izvršilo še drugo odločbo, tj. dekret italijanskega sodišča z dne 9. 4. 2013, se sodišče ne more spuščati, saj omenjeni dekret ni predmet tega postopka, predlagateljica ga niti ni predložila ali obrazložila njegove vsebine oz. veljavnosti.

Navedbe v postopku s pritožbo

7. Pritožnica vztraja, da je predlagatelj predlagal razglasitev izvršljivosti, zato bi moralo sodišče predlog presojati glede na določbe 23. člena Uredbe (razlogi za nepriznanje sodnih odločb o starševski odgovornosti) in ne le v okviru razlogov o verodostojnosti potrdila iz 41. člena Uredbe. Slednji bi bili upoštevni v primeru neposredne izvršbe. Razglasitev izvršljivosti naj bi bila v očitnem nasprotju z javnim redom RS in predhodno odločitvijo slovenskega sodišča v zadevi št. Pom-i 541/2013, saj se italijanska sodba sklicuje na že omenjeni dekret o odvzemu mld. otroka materi in njegovi namestitvi v rejniško družino ali zavod. Trdi, da je nesporno, da je dekret še v veljavi in ga je mogoče izvršiti ob prvem stiku otroka z očetom v Italiji, kar bi bilo v nasprotju z otrokovimi interesi in javnim redom RS, ki takšnega odvzema otrok materi ne dopušča. Ne gre le za navidezno nasprotje med domačo in tujo odločbo, pri čemer niti ni pomembno, ali je šlo za odločanje o isti stvari. Sodišče prve stopnje naj bi teh navedb sploh ne obravnavalo oziroma naj bi se o njih nerazumljivo ali celo protispisno izreklo. Prilaga prevod dekreta. Nadalje poudarja, da se je italijansko sodišče v sodbi sklicevalo tudi na mnenje prvega izvedenca, čeprav naj bi bil zaradi nestrokovnega dela razrešen. Prvi izvedenec naj bi tudi neutemeljeno okrivil tožnico, da ovira zaslišanje otroka, čeprav ga ni zaslišal po lastni krivdi, saj on ni prišel v C. Dejstvo, da je zaslišanje otroka v Italiji obvezno šele od 12. leta dalje, ne pomeni, da ga prej ni mogoče zaslišati – to bi bilo v postopku, kjer se je odločalo celo o njegove odvzemu materi, odločilno. Italijansko sodišče bi otroku moralo dati možnost zaslišanja, pa mu je ni, zato je podan tudi razlog za zavrnitev razglasitve izvršljivosti iz 23(b) člena Uredbe. Iz istega razloga niso bili izpolnjeni niti pogoji za izdajo potrdila iz Priloge III. Iz potrdila ne izhaja, da bi bil otrok premlad za zaslišanje. Nejasno je označen tudi razdelek o izvršljivosti in zato iz potrdila ne izhaja jasno, da je sodba izvršljiva. Golo dejstvo izdaje potrdila še ne pomeni izvršljivosti sodbe, saj organi niso nezmotljivi. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem ne more biti na udeleženki, saj ne ve, kdaj je bila odločba vročena ostalim strankam in kdaj so jim potekli roki za pravna sredstva. Slovensko sodišče neutemeljeno ni upoštevalo listin, ki jih je nasprotna udeleženka vložila v tujem jeziku, saj ta ni imela vpliva na to, kdaj jih bo sodna tolmačka prevedla.

8. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo poudarja, da je pravnomočna sodba italijanskega sodišča rezultat postopka, ki ga je v Italiji sprožila nasprotna predlagateljica kot tožnica. Sam zahteva razglasitev izvršljivosti le dela te sodbe, tj. dela o stikih. Sicer pa je bilo s sodbo odločeno še, da je mld. A. A. dodeljen v skrbništvo socialni službi iz B., vendar z nastanitvijo pri materi. Dekret, ki ga omenja pritožnica in s katerim je bil mld. A. A. dodeljen isti socialni službi brez možnosti namestitve po starših, je bil v postopku izdan kot začasna odredba in ni bil nikoli izvršen, z izdajo končne sodbe pa je prenehal veljati. Tako ni nobene nevarnosti, da bi se ga izvršilo, ko bi bil A. A. na stiku pri očetu. V končni sodbi je izrecno določeno, da je otrok nameščen pri materi. Razglasitev izvršljivosti sodbe v delu glede stikov tako nikakor ni v nasprotju z otrokovimi koristmi. Tudi sicer pritožnica prevod dekreta v pritožbi prilaga prepozno. Neutemeljene naj bi bile pritožbene navedbe glede zaslišanja otroka in prvega izvedenca. Italijanska sodba namreč temelji na mnenju druge izvedenke, ki pa je bilo za tožnico celo še bolj neugodno. Tudi sicer je bila druga izvedenka postavljena zgolj zato, ker je tožnica prvemu izvedencu nasprotovala, češ da je moški in ji je zato nenaklonjen. Zaslišanje otroka je preprečevala tožnica, kar izhaja tudi iz same sodbe; njen očitek glede tega, da otrok ni bil zaslišan, pa je bil tudi v pritožbenem postopku pred italijanskim sodiščem zavrnjen, ker da je bil otrok za zaslišanje še premajhen. Nenazadnje naj bi bili neutemeljeni očitki glede neizvršljivosti sodbe. Izvršljivost sodb v italijanskem pravu izhaja neposredno iz zakona, prav tako pa iz potrdila iz Uredbe, ki ga je predlagatelj priložil v postopku pred slovenskim sodiščem in kjer je izvršljivost jasno označena. Ker slovensko sodišče italijanske sodbe ne sme preverjati po vsebini, so kopije vlog iz postopka, ki jih je predložila nasprotna predlagateljica, nepomembne.

O utemeljenosti pritožbe

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Uredba št. 2201/2003 ureja tudi priznanje in izvršljivost sodnih odločb o starševski odgovornosti, ki so bile izdane v eni od držav članic EU, v drugih državah članicah. Vprašanje priznanja odločbe je urejeno ločeno od vprašanja njene izvršljivosti.

11. Sodna odločba o izvrševanju starševske odgovornosti glede otroka, izdana v državi članici in ki je izvršljiva v tej državi članici ter je bila vročena, se izvrši v drugi državi članici, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi (prvi odstavek 28. člena Uredbe). Vlagatelj zahteve lahko zahteva, da se razglasitev izvršljivosti omeji na del izreka sodne odločbe (drugi odstavek 36. člena Uredbe). Predlogu za razglasitev izvršljivosti se poleg izvoda sodne odločbe priloži potrdilo na obrazcu iz Priloge II (prvi odstavek 37. člena Uredbe v zvezi z 39. členom Uredbe).

12. Možnost, ki jo Uredba dodatno predvideva za odločbe o pravici do stikov z otrokom, pa je izvršljivost takih odločb, ne da bi bila v drugi državi članici sploh potrebna razglasitev izvršljivosti in brez možnosti nasprotovanja njenemu priznanju (prvi odstavek 41. člena Uredbe). Tak učinek je mogoč, če je bilo o sodni odločbi v državi članici izvora izdano potrdilo na obrazcu iz Priloge III (potrdilo o pravici do stikov; drugi odstavek 41. člena Uredbe). Stranka, ki zahteva izvršitev sodne odločbe, predloži le izvod sodne odločbe in navedeno potrdilo (45. člen Uredbe). Če pa stranka tako želi, lahko zahteva tudi razglasitev izvršljivosti v skladu z 28. členom Uredbe (drugi odstavek 40. člena Uredbe).

13. Predlagatelj je v obravnavani zadevi izrecno zahteval razglasitev izvršljivosti v skladu z 28. členom Uredbe, priložil pa je izvirnik in prevod tuje sodbe ter potrdilo na obrazcu iz Priloge III. Tako postopanje ni povsem ustrezno, saj Uredba v primeru zahteve za razglasitev izvršljivosti predvideva predložitev potrdila na obrazcu iz Priloge II. To velja tudi v primeru, ko se zahteva razglasitev izvršljivosti zgolj dela odločbe, npr. dela o stikih. Toda upoštevaje okoliščino, da se potrdili iz Priloge II in Priloge III v bistvenih delih ne razlikujeta, in upoštevaje okoliščino, da nasprotna udeleženka niti ni problematizirala predložitve potrdila iz Priloge III, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je bilo pogoju iz Uredbe ustrezno zadoščeno.

14. Upoštevaje, da je predlagatelj zahteval razglasitev izvršljivosti v skladu z 28. členom Uredbe in ne neposredne izvršbe, pa je bilo treba v postopku presoditi tudi, ali je podan kateri od razlogov iz 23. člena Uredbe za nepriznanje ali zavrnitev razglasitve izvršljivosti tuje sodne odločbe (drugi odstavek 31. člena Uredbe).¹ Čeprav je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani odločbi prvenstveno zavzelo stališče, da so dovoljeni le ugovori glede pristnosti potrdila iz Priloge III, je na zalogo presojalo tudi razloge iz 23. člena Uredbe. Opredelilo se je do vprašanja očitnega nasprotja z javnim redom RS (23. člen Uredbe, tč. a), možnosti zaslišanja otroka (23. člen Uredbe, tč. b) in da ne gre za postopek po 56. členu Uredbe (23. člen Uredbe, tč. g). Da bi razglasitev izvršljivosti nasprotovala tč. c), d), e) in f) 23. člena Uredbe pa nasprotna udeleženka niti ni zatrjevala. Pritožnici tako ni bila odvzeta pravica do izjave ali kršena kakšna druga procesna pravica.

15. Pritožbeni očitki so še vedno usmerjeni predvsem v zatrjevano očitno nasprotje z javnim redom RS in v okoliščino, da otrok v postopku pred italijanskim sodiščem ni bil zaslišan.

16. Vrhovno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da očitno nasprotje z javnim redom v RS ni izkazano. Prvič zato, ker – kot pravilno pojasnjuje že prvostopenjsko sodišče – tožnica dekreta, na katerem utemeljuje ta ugovor, v postopku ni pravočasno predložila, niti utemeljila navedb o njegovi veljavnosti. In drugič zato, ker je bil sporni dekret, za katerega pritožnica trdi, da se bo lahko istočasno (in v nasprotju z odločbo slovenskega sodišča, izdano v mednarodnem postopku vrnitve otroka) izvršil, če bodo dovoljeni stiki v Italiji, izdan prav v razveznem postopku, ki se je nato več let kasneje končal z izdajo pravnomočne sodbe, s katero je bilo med drugim odločeno tudi o skrbništvu nad mld. A. A. in njegovih stikih z očetom. Razumnejše je zato predlagateljevo pojasnilo, da dekret posledično ne velja več, saj ga je nadomestila končna sodba. Hkrati ni mogoče spregledati tega, da je bilo s to končno sodbo skrbništvo nad mld. A. A. resda dodeljeno Socialni služBi B. (materi je bila starševska odgovornost odvzeta), toda z nastanitvijo pri materi. Izvrševanje stikov z očetom, četudi v Italiji, tako ne pomeni, da se otrok iz Italije ne bo vrnil. Nenazadnje pa je treba pritožnici pojasniti, da izid mednarodnega postopka vrnitve otroka, ki temelji izključno na presoji določb Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok, nima vpliva na kasnejše odločitve pristojnih sodišč (tudi tujih) glede vprašanj starševske odgovornosti ter stikov in sam po sebi še ne pomeni, da takih odločb ne bo nikoli mogoče izvršiti.²

17. Pritožnica obširno navaja, da otrok v postopku ni bil zaslišan in da so bile zato kršene temeljne postopkovne pravice, saj ni šlo za nujen primer, kakršnega dopušča določba točke b) člena 23 Uredbe.

18. Opozoriti je treba na odločbo Sodišča EU v zadevi C-491/10 z dne 22. 12. 2010 (Zarraga proti Pelz), kjer je šlo za neposredno izvršljivost sodne odločbe o vrnitvi otroka po 42. členu Uredbe – podobno kot so po 41. členu Uredbe neposredno izvršljive odločbe o stikih. Sodišče države članice izvršitve je izvršitvi nasprotovalo, češ da je sodišče države članice izvora potrdilo iz Priloge IV izdalo kljub temu, da otrok v postopku kljub primerni starosti in zrelosti ni bil zaslišan, čeprav je izdaja potrdila po Uredbi mogoča le, če je bila otroku dana možnost biti zaslišan, razen če se je smatralo, da zaslišanje ni primerno zaradi otrokove starosti ali zrelosti. Sodišče EU je presodilo, da sodišče države izvršitve ne more nasprotovati izvršitvi odločbe o vrnitvi otroka, o kateri je bilo izdano potrdilo, saj presoja obstoja kršitve pravice do zaslišanja spada izključno v pristojnost sodišč države izvora. Sistemi za priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, izrečenih v državi članici, temeljijo na načelu medsebojnega zaupanja med državami članicami glede tega, da njihovi nacionalni pravni redi ponujajo enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic. Listina o temeljnih pravicah in člen 42 Uredbe sodišču države izvora ne nalagata, naj v vsakem primeru opravi zaslišanje otroka, in mu tako puščata nekaj manevrskega prostora. Poleg tega je pri postopkih za vrnitev otrok posebnega pomena hitrost odločanja, kar velja tako za odločanje v državi izvora kot tudi v državi izvršitve; nenazadnje je temu namenjen tudi sistem neposredne izvršljivosti.

19. V tu obravnavani zadevi je sicer res, da predlagatelj ni zahteval neposredne izvršbe odločbe o stikih, kjer bi bili – upoštevaje odločbo Sodišča EU v zadevi C-491/10 –ugovori nasprotne udeleženke glede zaslišanja otroka docela neupoštevni. Vendar pa je v okoliščinah primera, kjer se zahteva razglasitev izvršljivosti zgolj tistega dela sodbe, ki se nanaša na stike, primerno temu prilagojeno obravnavati pritožbene očitke. Predvsem je primerno razlog za zavrnitev razglasitve izvršljivosti odločbe iz točke (b) 23. člena Uredbe (tj. če je bila odločba izdana, razen v nujnih primerih, ne da bi bila otroku dana možnost zaslišanja in so bila kršena temeljna načela postopka države članice, v kateri se zahteva priznanje) obravnavati v skladu z namenom 41. člena Uredbe, po katerem je mogoča tudi izdaja potrdila iz Priloge III za namen neposredne izvršbe odločbe o stikih, če je bila otroku dana možnost biti zaslišan, razen če se je smatralo, da zaslišanje ni primerno zaradi otrokove starosti ali zrelosti. Drugače povedano: ker gre za razglasitev izvršljivosti zgolj dela odločbe o stikih, ni mogoče šteti, da otroka ni treba zaslišati le v nujnih primerih, temveč tudi v primerih, ko je sodišče izvora štelo, da zaslišanje ni primerno zaradi otrokove starosti ali zrelosti. Da je v konkretnem primeru sodišče izvora štelo prav to, izhaja iz dejstva, da je sploh izdalo potrdilo iz Priloge III, nenazadnje pa tudi iz same tuje sodne odločbe, ki navaja, da zaslišanja otroka tožnica ni dovolila, da bi bilo primerno le zaslišanje v nevtralnih prostorih izvedenca, ne pa matere, in da je treba upoštevati tudi, da gre za mladoletnika starosti zgolj 6 let (str. 10 in 11 sodbe italijanskega sodišča). Odločitev tujega sodišča, da otroka nazadnje vendarle ne bo zaslišalo, tudi ne nasprotuje sama po sebi temeljnim načelom postopka v Republiki Sloveniji, saj tudi v domačem pravnem redu sodišče pridobi le mnenja otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve (glej npr. prvi odstavek 96. člena ZNP-1).

20. Glede jasnosti označbe izvršljivosti tuje sodbe v potrdilu iz Priloge III Vrhovno sodišče nima nobenih pomislekov.

21. Glede listin, za katere pritožnica trdi, da jih sodišče v postopku razglasitve izvršljivosti ni upoštevalo, čeprav je bila pravočasnost njihove predložitve odvisna od sodne tolmačke in ne od pritožnice, pa je treba ugotoviti, da so bile dejansko vse te listine upoštevane. Sodišče namreč ni upoštevalo listin v tujem jeziku (B10-B12 in B17-B20), upoštevalo pa je njihove prevode, ki se nahajajo v prilogah B22-B28.

Odločitev o pritožbi

22. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 111. členom ZMZPP) (I. točka izreka).

Stroški pritožbenega postopka

23. Glede na določilo 110. člena ZMZPP o stroških postopka odloči sodišče po pravilih, ki bi se uporabljala v primeru, če bi o zadevi odločalo sodišče ali drug organ RS. O zadevi, v kateri je bila izdana odločba, katere razglasitev izvršljivosti se v tem postopku zahteva, bi slovensko sodišče odločalo po pravilih nepravdnega postopka. O stroških pritožbenega postopka je sodišče zato odločilo na podlagi prvega odstavka 40. člena ZNP-1 (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Sodna odločba v zvezi s starševsko odgovornostjo se ne prizna:(a) če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, z upoštevanjem otrokovih koristi;(b) če je bila izdana, razen v nujnih primerih, ne da bi bila otroku dana možnost zaslišanja in so bila kršena temeljna načela postopka države članice, v kateri se zahteva priznanje;(c) če zadevni osebi, ki se ni spustila v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravila obrambo, razen če je ugotovljeno, da se ta oseba s sodno odločbo nedvoumno strinja;(d) na zahtevo osebe, ki zatrjuje, da sodna odločba posega v njeno starševsko odgovornost, če je bila izdana, ne da bi bila tej osebi dana možnost zaslišanja;(e) če je nezdružljiva s poznejšo sodno odločbo o starševski odgovornosti, izdano v državi članici, v kateri se zahteva priznanje;(f) če je nezdružljiva s poznejšo sodno odločbo o starševski odgovornosti, izdani v drugi državi članici ali državi nečlanici, kjer ima otrok običajno prebivališče, pod pogojem, da poznejša sodna odločba izpolnjuje pogoje, potrebne za njeno priznanje v državi članici, kjer se zahteva priznanje;(g) če ni bil upoštevan postopek, ki ga določa člen 56.
² To je pri odločanju v postopku vrnitve otroka smiselno pojasnilo že pritožbeno sodišče (glej VSL sklep IV Cp 2892/2015 z dne 5. 11. 2015).

Datum zadnje spremembe:

11.05.2021

Podobni dokumenti:

• Sklep Cpg 3/2007
• VSK Sklep CDn 130/2023
• VSRS sklep Cpg 6/2015