VSRS Sodba I Ips 44042/2017

Jedro

Prvi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ, po katerem roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, ne more biti podlaga za zadržanje teka zastaralnih rokov za kazenski pregon kot so določeni v prvem odstavku 90. člena KZ-1. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona pa je, tako tudi v konkretnem primeru, bila podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ. Po navedeni določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri je zastaranje pregona zadržano, ko se ta ne sme začeti ali nadaljevati, zadržanje ne more imeti učinka, preden upravičeni tožilec ne vloži zahteve za uvedbo (sodnega) kazenskega postopka. Zato tudi določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ ne more imeti učinka, dokler niso izpolnjene vse predpostavke za začetek kazenskega pregona pred sodiščem, to pa je šele, ko je na sodišče podana zahteva upravičenega tožilca za pregon.

Razlaga določbe 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS, po kateri bi med nujne šteli tudi kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, je glede na zakonsko ureditev ter smisel in posledice določitve posameznih zadev kot nujnih, preširoka. Ker zakon izrecno našteva zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, bi lahko, če bi kot takšne želel opredeliti tudi kazenske zadeve glede kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, to tudi izrecno navedel. Glede na to, da so po navedeni določbi ZS v kazenskem postopku nujne zadeve omejene na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice (do osebne svobode, do zasebne lastnine), glede katerih tudi sam procesni zakon zahteva hitro odločanje, ko določa posebne časovne omejitve tako za odločanje o ukrepih kot za njihovo trajanje, ni logična in razumna razlaga, po kateri bi sam procesni zakon (zgolj) z opredelitvijo, da je potrebno v določenih zadevah postopati posebej hitro, razširil domet obravnavane določbe ZS, ki z izrecno naštetimi primeri tudi ni v nobeni povezavi.

Kaznivo dejanje poslovne goljufije je bilo dokončano šele s potekom rokov za izpolnitev obveznosti iz sprejetih dogovorov, saj je šele takrat mogoče šteti, da obveznost ni bila izpolnjena in da je zaradi tega za stranko oziroma oškodovanko nastala premoženjska škoda, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 500 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8. 6. 2020 pod točko I izreka zoper A. A. zaradi štirih kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) zavrnilo obtožbo iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Oškodovance A. K., I. S. in A. S. je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo in odločilo, da stroški postopka v tem delu bremenijo proračun. Pod točko II izreka je sodišče A. A. spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazni eno leto zapora in enajst mesecev zapora ter ji nato določilo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora ter preizkusno dobo pet let in posebni pogoj, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe plača L. H. kot edini dedinji oškodovanke A. H. 26.860 EUR in oškodovancu S. G. 31.170 EUR. V navedenih zneskih je oškodovancu in pravni naslednici oškodovanke priznalo premoženjskopravna zahtevka, s presežkom pa ju je napotilo na pravdo. Obsojenko je v obsodilnem delu oprostilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 20. 8. 2020 pritožbi obsojenkinega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu v odločbi o krivdi, kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je A. A. spoznalo za krivo storitve enega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enega leta zapora in preizkusno dobo štiri leta ter posebni pogoj, da v roku treh let od pravnomočnosti sodbe plača L. H. kot edini dedinji oškodovanke A. H. 26.860 EUR. Obtožbo za eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 228. člena KZ-1 pa je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo ter oškodovanca S. G. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da stroški postopka v zavrnilnem delu sodbe, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov, bremenijo proračun. V preostalem je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc in obsojenkin zagovornik, odvetnik Klemen Golob.

3. Vrhovni državni tožilec zahtevo vlaga zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v delu, v katerem je ugodilo pritožbi obsojenkinega zagovornika in zavrnilo obtožbo za eno kaznivo dejanje poslovne goljufije, ki naj bi bilo storjeno na škodo S. G. Višjemu sodišču očita kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 372. člena ZKP in trdi, da je napačno uporabilo določbe o zastaranju kazenskega pregona in zato zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje, ko pregon še ni zastaral. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi zatrjevano kršitev kazenskega zakona.

4. Obsojenkin zagovornik, ki zahtevo vlaga zoper obsodilni del pravnomočne sodbe, pa sodišču očita kršitev kazenskega zakona z zatrjevanjem, da je kazenski pregon tudi za kaznivo dejanje na škodo A. H. zastaral in da je opis kaznivega dejanja nesklepčen. Poleg navedene kršitve sodišču očita še kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), kršitev pravice do obrambe in neobrazloženost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe ali obtožbo zavrne ali izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

5. V skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP je na zahtevo vrhovnega državnega tožilca odgovoril obsojenkin zagovornik, ki trdi, da se določbe Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19; v nadaljevanju ZZUSUDJZ) ne nanašajo na zastaranje kazenskega pregona. Meni, da bi moralo biti v obravnavani določbi ZZUSUDJZ izrecno navedeno, da tudi zastaranje kazenskega pregona v času veljavnosti tega zakona ne teče, saj podaljšanje zastaranja posega v pravico obdolženca, da se mu sodi v zakonsko določenem roku. Vložnik zahteve po presoji zagovornika napačno razlaga obravnavano določbo zakona, ki izrecno govori o uveljavljanju pravic strank v sodnih postopkih, kar se nanaša na sam začetek sodnega postopka, s katerim se pretrga zastaranje in zavaruje materialni rok. Zastaranja kazenskega pregona pa ni mogoče šteti za uveljavljanje pravic strank v sodnem postopku. Tožilstvo je namreč z vložitvijo obtožbe izčrpalo to pravico. Kot stranka kazenskega postopka pa tožilstvo nima vpliva na to, kdaj bo sodišče o obtožbi odločilo. Zastaranje se nanaša na sodišča, ki v imenu ljudstva odločajo o obtožbi. Glede nujnosti zadeve pa zagovornik pritrjuje obrazložitvi, ki jo je podalo višje sodišče. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca zavrne.

6. Na zahtevo obsojenkinega zagovornika je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, ki zavrača očitek o nekonkretiziranosti opisa kaznivega dejanja glede zakonskega znaka preslepitve in navaja, da je v opisu navedeno, da je obsojenka sklenila dogovore in oškodovanki zagotavljala, da bo v določenih obdobjih oplemenitila njen denar, vključno s predvideno višino donosa, denarja pa ni porabila za plemenitenje, temveč za druge namene. Opisano je tudi, kako je obsojenka po pozivu oškodovankine hčere lažnivo prikazovala neobstoječe okoliščine, ki naj bi preprečevale takojšnjo vrnitev denarja. Ker je bil denar porabljen v nasprotju z namenom posla je tudi nepomembno, ali je šlo za obligacijo prizadevanja ali ne. Glede zatrjevanega zastaranja posameznega izvršitvenega ravnanja tožilec navaja, da so bila dejanja storjena z enotnim naklepom, ko si je obsojenka zaporedoma, pod enako pretvezo od iste oškodovanke z goljufivimi nameni izprosila več denarnih zneskov. Nasprotuje tudi stališču zagovornika v zahtevi, da so bila izvršitvena dejanja dokončana že ob sklenitvi posla in navaja, da takšna razlaga nima podlage v zakonskem besedilu prvega odstavka 228. člena KZ-1, ki kot zakonski znak izrecno določa, da premoženjska korist ali škoda nastane zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti, do katere pa lahko pride šele, ko denarna obveznost zapade v plačilo. Glede očitane kršitve domneve nedolžnosti opozarja, da je vložnik spregledal, da je sodišče očitek o tem, za kaj je bil izročeni denar dejansko porabljen, izpustilo iz opisa kaznivega dejanja. Bistvena je zato le ugotovitev, da denar ni bil porabljen za pogodbeno dogovorjene namene. Kako se je sodišče o tem prepričalo pa izhaja iz 15. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

7. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

Glede zahteve vrhovnega državnega tožilca

8. Tožilec trdi, da pregon zoper obsojenko zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije na škodo S. G., ki je bilo dokončano 24. 6. 2010, v času, ko je višje sodišče v tem delu izdalo zavrnilno sodbo, še ni zastaral. Vložnik meni, da je bilo zastaranje pregona zadržano na podlagi določbe prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ in tudi, da je sodišče napačno razlagalo drugi odstavek 3. člena tega zakona glede nujnosti zadeve. Glede stališča, da bi moralo sodišče uporabiti prvi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ navaja, da je bil eden od ciljev tega zakona zadržanje teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih zadevah, saj je bilo zaradi sprejetih ukrepov posameznikom onemogočeno učinkovito uveljavljanje in izvrševanje pravic, ravno tako je bilo v postopkih onemogočeno pravočasno delovanje in ukrepanje državnih organov, zato je bil cilj podaljšanje materialnih prekluzivnih rokov, ki od organov zahtevajo določeno ravnanje. Iz jezikovne razlage določbe prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki ureja zadržanje teka rokov, v katerih stranke uveljavljajo kakšne svoje pravice v sodnih postopkih, pa izhaja, da se zadržanje nanaša na vse roke, ki so: 1. materialni (v nasprotju z drugim odstavkom, ki ureja zadržanje teka rokov v sodnih postopkih); 2. določeni z zakonom in 3. gre za roke, ki zavezujejo stranke. Roki za zastaranje kazenskega pregona pa po vložnikovem stališču izpolnjujejo vse navedene pogoje, zaradi česar je to zadržano na podlagi prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ. Kot nenavadno tožilec ocenjuje stališče predlagatelja zakona in sodišča v tej zadevi, da drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ ureja tako zadržanje teka materialnih kot procesnih rokov, kamor spada tudi zastaranje kazenskega pregona. Meni, da zastaranje ne more pomeniti roka, ki teče v sodni zadevi, saj je posledica materialnopravne ureditve zastaranja v KZ-1, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, zastaranje pa nastopi neodvisno od sodnega postopka, upoštevati pa ga mora tudi državni tožilec, ki mora ob zastaranju pregona zavreči kazensko ovadbo. Zato vložnik meni, da je zastaranje kazenskega pregona v sistematiki 3. člena ZZUSUDJZ lahko le materialni rok za stranko sodnega postopka. Stranka kazenskega postopka pa je upravičeni tožilec, ki lahko zahteva uvedbo kazenskega postopka. Pri tem predstavlja rok za zastaranje kazenskega pregona negativno procesno predpostavko, zato s stališča upravičenega tožilca pomeni rok, v katerem lahko v sodnem postopku uveljavlja svojo pravico do začetka postopka in kazenskega pregona. Vložnik meni, da ima zato rok za zastaranje kazenskega pregona enak pravni učinek kot prekluziven materialni rok na področju civilnega prava, katerih tek je bil s prvim odstavkom 3. člena ZZUSUDJZ zadržan. Pri tem poudarja, da ima državni tožilec pravico zahtevati kazenski pregon storilca primarno kot stranka postopka in ne kot državni organ. Izhajajoč iz smisla zastaranja kazenskega pregona, ki je v samoomejevanju državne oblasti, vložnik poudarja, da sme država v času epidemije, ko ne more učinkovito vršiti kazenskega pregona, enako kot posamezniki ne morejo učinkovito skrbeti za svoje pravice, določiti zadržanje teka rokov za zastaranje kazenskega pregona, ki imajo enak učinek kot prekluzivni roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih. Zato je treba zadržanje zastaranja kazenskega pregona tudi glede na namen ureditve umestiti pod določbo prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ. Kot nesmiselno označuje ureditev, po kateri bi bil rok za vložitev zasebne tožbe v civilnem postopku zadržan po prvem odstavku 3. člena, rok za vložitev zasebne tožbe v kazenskem postopku pa po drugem odstavku istega člena ZZUSUDJZ. Ker so upravičeni tožilci v svojih pravicah izenačeni, bi moralo zadržanje teka rokov veljati enako tako za zasebnega, državnega in subsidiarnega tožilca. Pri tem navaja, da je učinek roka za vložitev zasebne tožbe in roka za zastaranje kazenskega pregona enak, saj zasebni tožilec izgubi pravico zahtevati uvedbo kazenskega postopka, s tem pa je zasebni tožilec izenačen z (zasebnim) tožilcem, ki vlaga civilno tožbo. Po vložnikovi presoji bi zadržanje zastaranja kazenskega pregona na podlagi drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ privedla tudi do nedopustnega neenakega obravnavanja storilcev kaznivih dejanj in s tem do kršitve 22. člena Ustave. Ta odstavek namreč ureja tek rokov v sodnih zadevah, česar po presoji tožilca ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za že začete kazenske postopke. To pomeni, da je tek zastaranja roka za pregon zadržan le, če je bil začet kazenski postopek, sicer pa je zastaralni rok, če kazenski postopek še ni bil začet, tekel naprej. Pri tem navaja, da bi bili storilci neutemeljeno neenako obravnavani tudi zaradi določbe, da zastaranje ni zadržano v nujnih sodnih zadevah, saj bi zoper sostorilce, od katerih je eden tujec, drugi neodkrit, tretji pa slovenski državljan, zastaranje teklo različno. Takšen položaj pa je po presoji tožilca nevzdržen, ker je začetek teka zastaralnega roka za vse sostorilce enak.

9. Tek in roke za zastaranje kazenskega pregona ureja Kazenski zakonik v 90. in 91. členu. Po prvem odstavku 91. člena KZ-1 se zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. V prvem odstavku 90. člena KZ-1, ki določa roke za zastaranje kazenskega pregona, je določeno tudi, da roki veljajo, če ni v zakonu določeno drugače, torej če niso podane okoliščine, ki bi takšno zastaranje zadržale ali pretrgale. Zadržanje zastaranja pregona ureja tretji odstavek 91. člena KZ-1, ki določa, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati (ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe). Razlogi za zadržanje zastaranja kazenskega pregona tako predstavljajo procesno oviro za začetek ali nadaljevanje pregona. Gre za razloge, določene v zakonu, zaradi katerih pregon storilca ni mogoč.

10. Dne 28. 3. 2020 je bil v Uradnem listu RS objavljen ZZUSUJDZ,¹ ki je začel veljati naslednji dan po objavi. Veljavnost zakona je bila po njegovem drugem členu časovno omejena do prenehanja razlogov za veljavnost ukrepov, sprejetih s tem zakonom, najdlje pa do 1. 7. 2020. Zakon je na podlagi navedenega člena v zvezi s Sklepom Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS CoV-2 (COVID-19) z dne 21. 5. 2020 prenehal veljati dne 1. 6. 2020. 3. člen ZZUSUDJZ je določal, da (1) roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo in da (2) roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Pred tem je Predsednik Vrhovnega sodišča RS z Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (ZS) z dne 12. 3. 2020 določil, da od 16. 3. 2020 vsa sodišča odločajo samo v nujnih zadevah, v nenujnih zadevah pa procesni roki ne tečejo in se tudi ne vročajo sodna pisanja.

11. Stališče vrhovnega državnega tožilca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bilo zastaranje kazenskega pregona v času veljavnosti ZZUSUDJZ zadržano na podlagi določbe prvega odstavka 3. člena tega zakona, je po presoji Vrhovnega sodišča napačno. Roka za zastaranje kazenskega pregona ni mogoče šteti za rok, ki je določen za uveljavljanje pravic strank v sodnem postopku (kot to velja za materialne prekluzivne roke v civilnem pravu in tudi za pravico do vložitve zasebne tožbe zasebnega tožilca v kazenskem postopku), temveč gre za rok, v katerem mora država izvesti in pravnomočno končati kazenski postopek, torej za rok, v katerem sme država posegati v obdolženčeve človekove pravice. Zastaranje pregona povzroči ugasnitev, torej prenehanje pravice države do izreka kazenske sankcije, ki nastopi zaradi poteka določenega časa. Kot izhaja iz odločb Ustavnega sodišča² ta institut ščiti posameznika pred samovoljnimi in nedopustnimi posegi države, ko je potekel za to določen čas. S potekom časa pa je z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave) dosežen tudi namen, ki je v tem, da se odpravi negotovost posameznika glede tega, v kakšnem časovnem obdobju lahko država posega v njegove pravice, posebej v človekove pravice. Namen instituta zastaranja je v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posegov v pravice posameznikov. Zastaralni rok teče od storitve kaznivega dejanja do pravnomočne odločitve o obtožbi tožilstva (in ne kot to velja za materialne prekluzivne roke v civilnem pravu do vložitve tožbe oziroma uveljavljanja pravice stranke v sodnem postopku). Bistvo zastaralnega roka za kazenski pregon torej ni v tem, da mora tožilec v tem roku zahtevati začetek kazenskega pregona, temveč v tem, da je s tem rokom država omejila čas, v katerem sme storilca kazensko preganjati in mu s tem omejevati njegove človekove pravice. V tem roku mora biti o obtožbi pravnomočno odločeno. Ta rok tako ni izčrpan oziroma njegov tek ustavljen z uveljavitvijo zahtevka pred sodiščem. To še toliko bolj velja v sedanji ureditvi, ko KZ-1 (drugače kot KZ) ne določa, da procesno dejanje za pregon storilca kaznivega dejanja pretrga relativno zastaranje kazenskega pregona.

12. Poleg tega državni tožilec v kazenskem postopku ne uveljavlja svoje pravice, temveč storilca preganja v javnem interesu in po uradni dolžnosti. Glavna pravica in dolžnost državnega tožilca je po prvem odstavku 45. člena ZKP pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj. Tožilec je pobudnik kazenskega pregona uradno pregonljivih kaznivih dejanj, o uvedbi postopka pa odloča sodišče. Ko je tožilcu naznanjeno kaznivo dejanje z ovadbo, mora državni tožilec, ker je vezan na načelo legalitete kazenskega pregona, začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (20. člen ZKP). Državni tožilec nima le lastnosti stranke v postopku, temveč procesna in druga dejanja v kazenskem postopku upravlja v dvojnem svojstvu, kot stranka in kot državni organ, ki kot tak podpira prizadevanje sodišča pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja in pri pravilni uporabi zakona. Na zastaranje pregona pri tem ne vpliva okoliščina, kdo je v konkretnem primeru upravičeni tožilec, saj to teče neodvisno od tega, kdo zahteva pregon storilca oziroma kdo je upravičeni tožilec.³ Rok, v katerem sme zasebni tožilec vložiti zasebno tožbo, je od zastaranja pregona neodvisen in ima drugačno naravo. Zato je primerjava upravičenih tožilcev kot jo podaja vložnik v tej zvezi nerelevantna za razlago obravnavane zakonske določbe. Prvi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ, po katerem roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, glede na navedeno ne more biti podlaga za zadržanje teka zastaralnih rokov za kazenski pregon kot so določeni v prvem odstavku 90. člena KZ-1. Očitek vložnika, da bi moralo višje sodišče v obravnavani zadevi zadržanje zastaranja kazenskega pregona presojati po prvem odstavku 3. člena ZZUSUJDZ, je zato neutemeljen.

13. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona pa je, tako tudi v konkretnem primeru, bila podana v drugem odstavku 3. člena ZZUSUDJZ. Po navedeni določbi je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Kot že navedeno, tretji odstavek 91. člena KZ-1 določa, da je zastaranje zadržano v primerih, ko zakon določa, da pregon ni mogoč. Gre torej za razloge procesne narave, katerih nastanek je po naravi stvari negotov oziroma nepredvidljiv, saj stranke postopka praviloma na (ne)nastop okoliščin, ki začasno preprečujejo pregon storilca, ne morejo računati oziroma jih predvideti. Tudi vseh možnih procesnih ovir, ki onemogočajo pregon storilca, pred njihovim nastopom zakonodajalec ne more predvideti. Tako tudi ZKP razlogov, ki začasno preprečujejo pregon in so podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona, ne našteva taksativno.⁴ Storilec tako na (ne)nastop okoliščin, zaradi katerih bo zastaranje pregona zadržano, ne more računati, lahko pa možnost nastopa teh okoliščin, katerih posledica bo glede na relevantno zakonsko ureditev tudi zadržanje zastaranja pregona, vzame v račun. Ob navedeni ureditvi bi sodišče tudi v obravnavanem primeru, ko pregon začasno ni bil mogoč, saj sodišče v nenujnih zadevah ni smelo odločati (že na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 3. 2020), lahko na podlagi določb ZKP, ki urejajo postopanje sodišča v primeru, ko so podane okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon, doseglo enake učinke kot so nastopili na podlagi drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ. Vendar bi moralo v vsakem posameznem primeru izdati formalno odločbo, da bi nastopil učinek zadržanja zastaranja kazenskega pregona. Glede na specifične okoliščine oziroma razmere, v katerih in zaradi katerih je bil sprejet ZZUSUDJZ, je bila prekinitev postopkov določena na podlagi samega zakona,⁵ pri čemer pa je bilo zadržanje zastaranja kazenskega pregona glede na določbo drugega odstavka 3. člena zakona omejeno na nenujne sodne zadeve. S tem je bilo, kot izhaja iz predloga vlade k sprejetju ZZUSUDJZ, omogočeno, da posamezniki zaradi skrbi za ohranitev zdravja in drugih ovir, ki so bile povezane s sprejetimi ukrepi za zajezitev epidemije, niso zamudili procesnih rokov v postopku, hkrati pa je bilo omogočeno pravočasno delovanje in ukrepanje državnih organov, zaradi česar so bili podaljšani tudi roki, ki so od njih zahtevali določeno ravnanje. Zakonodajalec je glede na omejitev zadržanja zastaranja pregona na nenujne zadeve na abstraktni ravni ocenil, da morajo postopki v zadevah, ki se skladno z Zakonom o sodiščih obravnavajo kot nujne, kljub razmeram, ki so botrovale sprejemu zakona, potekati posebej hitro, zaradi česar zastaranje v teh zadevah ni zadržano oziroma nastanek procesnih posledic zaradi izteka rokov v sodnih zadevah ni odložen. Pri tem je bilo trajanje sprejetih (začasnih) ukrepov z 2. členom ZZUSUDJZ tudi časovno omejeno, in sicer do prenehanja razlogov oziroma najdlje do 1. 7. 2020. S tem je bilo onemogočeno neomejeno dolgo trajanje zadržanja zastaranja pregona v nenujnih zadevah in hkrati omogočena predvidljivost položaja obdolžencev, kar je relevantno z vidika pravne varnosti in načela zaupanja posameznika v pravo.⁶ Upoštevajoč jasno določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1 ter tudi veljavne določbe ZKP, tako položaj (domnevnih) storilcev, glede katerih je bilo zastaranje pregona zadržano na podlagi določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ v zvezi z drugim členom tega zakona, ni bil nepredvidljiv.

14. Določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ predstavlja dopolnilno normo k določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, zato je treba tudi pri navedeni določbi upoštevati načelo zakonitosti v kazenskem pravu, vključno s prepovedjo retroaktivne uporabe zakona. Pri presoji, ali gre za (pravo) retroaktivnost je treba presojati, ali predpis učinkuje na pravni položaj posameznika, ki je nastal pred uveljavitvijo predpisa.⁷ Vrhovno sodišče ugotavlja, da obravnavana določba ZZUSUDJZ ne predpisuje učinkov, ko bi kazenskemu pregonu ponovno izpostavili (domnevnega) storilca za dejanje, glede katerega se je rok za pregon, predpisan ob storitvi kaznivega dejanja, pred začetkom veljavnosti ZZUSUDJZ že iztekel. Predmetna določba ZZUSUDJZ je urejala konkretne dejanske stanove, ki so sicer nastali že pred objavo in uveljavitvijo zakona, niso pa še bili v celoti zaključeni, s čimer je za v prihodnje naknadno vplivala na zadevne pravne položaje. Gre torej za nepravo retroaktivnost oziroma t.i. retrospektivnost, ki (za naprej) odlaga nastop procesnih posledic, v konkretnem primeru nastop negativne procesne predpostavke oziroma procesne ovire, ki onemogoča vsebinsko odločitev o kazenski zadevi. Takšni učinki - tudi v kazenskem pravu - niso prepovedani, kolikor zadostijo merilom načela pravne države in zaupanja v pravo. Tem merilom pa je bilo glede na zgoraj navedeno zadoščeno, saj je bil položaj domnevnih storilcev predvidljiv.

15. Temeljna predpostavka za začetek kazenskega pregona pred sodiščem je vložitev formalne zahteve upravičenega tožilca sodišču, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku. Zato glede na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, po kateri je zastaranje pregona zadržano, ko se ta ne sme začeti ali nadaljevati, zadržanje ne more imeti učinka, preden upravičeni tožilec ne vloži zahteve za uvedbo (sodnega) kazenskega postopka. Zato tudi določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ ne more imeti učinka, dokler niso izpolnjene vse predpostavke za začetek kazenskega pregona pred sodiščem, to pa je šele, ko je na sodišče podana zahteva upravičenega tožilca za pregon. Glede na navedeno je očitek o diskriminatornem učinku uporabe določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ oziroma o kršitvi 22. člena Ustave že iz tega razloga nepomemben. Ravno tako zastaranje ne izvira iz kakšne temeljne človekove pravice. Ni mogoče šteti, da gre za pravico storilca, da po poteku določenega časa ne sme biti kazenskopravno preganjan in obsojen za kaznivo dejanje ali da kazen ne sme biti izvršena. Gre za vprašanje smotrnosti v okviru kriminalitetne politike, po katerem je oportuno, da se uresničitev pravice države do kaznovanja omeji.⁸ Zato neenakost domnevnih storilcev glede teka zastaralnega roka tudi iz tega razloga ne more predstavljati kršitve 22. člena Ustave. Načelo enakosti pa tudi ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako obravnavanje, kot je to tudi v primeru obdolžencev, ki so v neenakih položajih, ko je zoper nekatere od njih odrejen pripor in posledično kazenski postopek zoper njih kot nujen poteka brez prekinitve, zoper druge pa ne. Namen določb o zadržanju teka roka za zastaranje kazenskega pregona je namreč ravno v tem, da se čas, ko država zaradi nastanka objektivnih ovir o zahtevi za pregon opravičenega tožilca ne more odločati, ne šteje v čas zastaranja. Če tek postopka ni prekinjen, tudi zastaranje pregona ne more biti zadržano.

16. Vrhovni državni tožilec nadalje nasprotuje pravilnosti pravne presoje višjega sodišča v izpodbijani sodbi, da obravnavana zadeva sodi med nujne zadeve v smislu drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, zaradi česar ni prišlo do zadržanja zastaranja kazenskega pregona. Vložnik se ne strinja s stališčem, da zadeva šteje za nujno na podlagi 9. alineje tretjega odstavka 83. člena ZS v zvezi s 143.c členom ZKP. Pri tem navaja, da je bil 143.c člen v ZKP dodan z novelo ZKP-L in velja že sedem let, vendar sodišča do sedaj zadev glede kaznivih dejanj zoper gospodarstvo niso obravnavala kot nujne. Teh zadev pa tudi ni mogoče enačiti s pripornimi zadevami in tudi ne z drugimi kazenskimi zadevami, ki so v 83. členu ZS določene kot nujne, saj so vse povezane s položaji, ko se posega v človekove pravice obdolženca ali drugih oseb pred pravnomočnim koncem kazenskega postopka. Tek kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo pa sam po sebi nima takšnega vpliva na človekove pravice, da bi moralo zato sodišče tudi v času zadržanja teka materialnih in procesnih rokov še naprej neovirano poslovati. Določba 143.c člena se zato ne more primerjati z 200. členom in 502.č členom ZKP, temveč gre bolj za poseben vidik načela ekonomičnosti in pospešitve postopka, ki je urejeno v 15. členu ZKP. Pri tem opozarja, da so v pripornih zadevah in zadevah začasnega zavarovanja v ZKP določeni roki, kako dolgo lahko tak ukrep traja, v primeru, ko pogoji za tak ukrep niso več podani, pa se tudi zadeva več ne vodi kot nujna. V zadevah kaznivih dejanj zoper gospodarstvo pa niso določeni nobeni roki, do kdaj se zadeva obravnava kot nujna oziroma naj bi se takšna zadeva obravnavala kot nujna ves čas. Opozarja tudi na namen določbe 83. člena ZS, da se v času sodnih počitnic obravnavajo le zadeve, ki jih je treba zaradi njihove pomembnosti in posega v pravice posameznikov obravnavati kot nujne. Po presoji vložnika tudi teža kaznivih dejanj zoper gospodarstvo ne odraža zahteve po vodenju teh postopkov kot nujnih, saj po predpisani kazni ne odstopajo od drugih hudih kaznivih dejanj, za obravnavo nekaterih pa je pristojno tudi okrajno sodišče. Tudi za obravnavano kaznivo dejanje je predpisana sankcija od dveh do petih let zapora. Meni, da bi obravnava zadev kot nujnih glede na vrsto kaznivega dejanja povzročila neenako obravnavo obdolžencev v kazenskih postopkih, za kar ni videti utemeljenih razlogov. Opozarja še, da tudi predmetne zadeve višje sodišče ni obravnavalo kot nujne, saj je o pritožbi zoper sodbo v prvem sojenju odločilo več kot eno leto po odločitvi prvostopenjskega sodišča. Vložnik zato meni, da je višje sodišče kršilo kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP, ko je zavrnilo obtožbo zaradi zastaranja kazenskega pregona.

17. Katere sodne zadeve se štejejo za nujne, je določeno v tretjem odstavku 83. člena ZS, ki v osmih točkah navaja konkretne postopke in znotraj njih posamezna materialnopravna področja, obravnavo katerih šteje za nujno. Nujnost v zvezi s kazenskimi postopki je pri tem vezana na določene procesne okoliščine, in sicer na odvzem ali omejitev prostosti obdolženca. Po končanem kazenskem postopku je kot nujna zadeva opredeljen tudi postopek v zvezi z izvrševanjem kazni zapora. Na kazenske postopke se nanaša tudi 5. točka navedene določbe ZS, ki kot nujne opredeljuje postopke v zadevah zavarovanja. Gre za primere začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi in premoženjskopravnega zahtevka (109. člen in 502.b člen ZKP). V deveti točki predmetne določbe ZS pa je določeno, da se kot nujne štejejo tudi druge zadeve, za katere tako določa zakon.

18. ZKP v drugem odstavku 200. člena določa, da je v postopkih, v katerih je zoper obdolženca odrejen pripor, dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebej hitro, pripor pa sme trajati najkrajši možni čas. Postopki, v katerih je odrejeno začasno zavarovanje, štejejo za prednostne, o predlogu za odreditev, podaljšanje, spremembo ali odpravo začasnega zavarovanja pa mora sodišče odločiti posebej hitro (502.č člen ZKP). Dolžnost hitrega postopanja je določena še v postopku proti mladoletnikom (461. člen ZKP), v katerem morajo organi, ki sodelujejo v postopku, drugi organi in zavodi, od katerih so zahtevana sporočila, poročila ali mnenja, postopati kar se da hitro, da se postopek čim prej konča. Z novelo ZKP-L pa je bila dolžnost hitrega postopanja vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku in tistih, ki jim dajejo pravno pomoč, določena tudi za primere, v katerih se obravnavajo kazniva dejanja zoper gospodarstvo, pri čemer je izrecno navedeno tudi, da smejo preiskovalna dejanja, glavna obravnava in odločanje o rednih in izrednih pravnih sredstvih po tem zakonu trajati najkrajši možni čas.

19. Višje sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da med nujne zadeve na podlagi 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS v zvezi 143.c členom ZKP spadajo tudi kazenske zadeve, v katerih se obravnava kaznivo dejanje zoper gospodarstvo. Pri tem se je oprlo na obrazložitev predloga novele ZKP-L, ki glede določbe 143.c člena ZKP navaja, da se s tem določa posebno hitro obravnavanje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo (24. poglavje KZ-1), upoštevajoč naravo in pomen tovrstnih kaznivih dejanj, ob zgledu ureditve, ki velja v pripornih zadevah (200. člen ZKP). Priporne zadeve pa se skladno s 1. točko 83. člena ZS obravnavajo kot nujne. Da je bil namen zakonodajalca, da postopke zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo enači s pripornimi zadevami, po presoji višjega sodišča izhaja tudi iz enake zakonske dikcije. Na navedeni podlagi je višje sodišče zaključilo, da je tudi sodni postopek zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki spada med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, šteti za nujno zadevo na podlagi 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS.

20. Katere zadeve se obravnavajo kot nujne, določa Zakon o sodiščih. Za te zadeve velja, da morajo postopki potekati kar se da hitro, zato tudi omejeno poslovanje sodišča (npr. poletno poslovanje) na tek teh postopkov ne sme vplivati. Nujne zadeve se obravnavajo prednostno (tretji odstavek 214. člena Sodnega reda). Zakon o sodiščih med nujne kazenske zadeve izrecno šteje tiste, v katerih je obdolžencu odvzeta in omejena prostost. Pogoji za odvzem prostosti osumljencu, njegovo pridržanje, odreditev in podaljšanje pripora so podrobno urejeni v ZKP, ki določa tudi maksimalno dolžino trajanja omejitve prostosti s posameznim ukrepom in kratke roke za odločanje o teh ukrepih. Odločanje o priporu zaradi določenih kratkih rokov šteje za nujno preiskovalno dejanje, katero mora sodišče opraviti tudi zunaj delovnega časa (137. člen Sodnega reda). Sodišče je zaradi posega v temeljno človekovo pravico obdolženca, za katerega pred pravnomočnim zaključkom postopka velja domneva nedolžnosti, v primeru omejitve njegove osebne svobode v postopku dolžno postopati posebej hitro. Takšno hitro postopanje je zapovedano vse dokler je obdolžencu odvzeta prostost, potem pa zadeva več ne šteje za nujno. Pripor sme po določbi drugega odstavka 200. člena ZKP trajati le najkrajši možni čas, kar pa izhaja tudi iz zahteve po periodičnem preverjanju obstoja pogojev za pripor in s tem tudi njegove sorazmernosti. Tudi začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi ali premoženjskopravnega zahtevka lahko traja le v zakonu določen čas, pri čemer je treba o nadaljnjem obstoju pogojev periodično odločati. Tudi glede postopkov v zadevah zavarovanja pa ZS izrecno določa, da se te zadeve štejejo za nujne.

21. ZS in tudi ZKP pa za kazenske postopke, katerih predmet je obravnava kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, ne določa izrecno, da se te zadeve štejejo za nujne (v smislu tretjega odstavka 83. člena ZS). ZKP tudi ne določa nobenih drugih posebnih rokov, v katerih bi moralo sodišče odločati, kot to velja za priporne zadeve in zadeve začasnega zavarovanja, ki sta procesna instituta, ki zaradi narave in teže posega zahtevata hitro obravnavanje, s tem ukrepom neposredno povezane zadeve. Obravnave kaznivih dejanj zoper gospodarstvo zato ni mogoče primerjati s postopki, v katerih je zoper obdolženca odrejen pripor ali začasno zavarovanje. Razlaga določbe 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS, po kateri bi med nujne šteli tudi kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo,⁹ je glede na povzeto zakonsko ureditev ter smisel in posledice določitve posameznih zadev kot nujnih, preširoka. Ker zakon izrecno našteva zadeve, ki se morajo obravnavati kot nujne, bi lahko, če bi kot takšne želel opredeliti tudi kazenske zadeve glede kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, to tudi izrecno navedel. Glede na to, da so po navedeni določbi ZS v kazenskem postopku nujne zadeve omejene na procesne institute, ki pomenijo poseg v temeljne človekove pravice (do osebne svobode, do zasebne lastnine), glede katerih tudi sam procesni zakon zahteva hitro odločanje, ko določa posebne časovne omejitve tako za odločanje o ukrepih kot za njihovo trajanje, ni logična in razumna razlaga, po kateri bi sam procesni zakon (zgolj) z opredelitvijo, da je potrebno v določenih zadevah postopati posebej hitro, razširil domet obravnavane določbe ZS, ki z izrecno naštetimi primeri tudi ni v nobeni povezavi.

22. Obravnavana zadeva se tudi dejansko ni obravnavala kot nujna, zato je potrebno pri teku roka za zastaranje kazenskega pregona v konkretnem primeru upoštevati tudi zadržanje zastaranja na podlagi drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ v času med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020. Vendar pa je kazenski pregon kljub navedenemu zadržanju zastaral, saj je bilo kaznivo dejanje dokončano 24. 6. 2010 in je desetletni zastaralni rok, v katerega je potrebno prišteti 64 dni, potekel z iztekom dne 27. 8. 2020. Izpodbijana sodba pa je postala pravnomočna dne 31. 8. 2020, ko je sodišče prve stopnje prejelo sodbo sodišča druge stopnje skupaj s spisom (129. člen ZKP). Zatrjevana kršitev po 3. točki 372. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 90. člena in tretjim odstavkom 91. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena ZZUSUDJZ tako ni podana.

Glede zahteve obsojenkinega zagovornika

23. Obsojenkin zagovornik trdi, da bi moralo sodišče za vsako posamezno izvršitveno ravnanje obsojenke presojati, ali je kazenski pregon zastaral. Ker tega sodišči nista storili, sta po presoji vložnika napačno uporabili 4. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1. Vložnik nasprotuje tudi stališču nižjih sodišč, kdaj je bilo kaznivo dejanje dokončano in trdi, da so bila posamezna izvršitvena ravnanja dokončana s sklenitvijo dogovorov in izročitvijo denarnih sredstev, saj da iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo izvršitveno ravnanje storjeno že ob sklenitvi pravnih poslov, zato zastaranje pregona ni začelo teči šele po preteku roka za plačilo obljubljenega denarja. Po presoji vložnika je zato rok za zastaranje kazenskega pregona za vsa izvršitvena ravnanja potekel pred odločitvijo sodišča druge stopnje.

24. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obsojenka z oškodovanko A. H. v krajšem časovnem obdobju sklenila več po vsebini v bistvenem enakih dogovorov o izročitvi in oplemenitenju denarja in dogovorila rok izplačila le tega, denarja pa nato ni uporabila na dogovorjen način. Po poteku rokov za izplačilo glavnice in donosa in pozivih na plačilo pa obsojenka izročenih zneskov denarja ni vrnila in tudi ni izplačala zatrjevanih donosov, temveč je z izgovori ves čas lažnivo prikazovala, da izplačilo zagotovo bo in prikrivala, da ga ne bo. Iz ugotovitev sodišča po izvedenem dokaznem postopku še izhaja, da je obsojenka denar od oškodovanke v vseh primerih dobila na enak način, ko je zlorabila njeno zaupanje na podlagi predhodnega poznanstva in ji lažno obljubljala visoke donose glede vloženega denarja, vse brez realne osnove. S tem je obsojenka A. H. oškodovala za najmanj 26.860 EUR. Upoštevajoč takšen opis kaznivega dejanja in ugotovitve sodišča, da je obsojenka ravnala z enotnim naklepom, ko je od iste oškodovanke, na enak način z vsebinsko povezanimi ravnanji v krajšem časovnem obdobju pridobila denar kot izhaja iz izreka sodbe, Vrhovno sodišče sprejema pravno presojo nižjih sodišč glede pravne opredelitve dejanja kot enega kaznivega dejanja in tudi opredelitve trenutka dokončanja kaznivega dejanja. Šele po poteku rokov za izpolnitev obveznosti iz sprejetih dogovorov je namreč mogoče šteti, da obveznost ni bila izpolnjena in da je zaradi tega za stranko oziroma oškodovanko nastala premoženjska škoda, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja. Kot je Vrhovno sodišče že presodilo, v primeru ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno dejanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja, zastaranje kazenskega pregona teče od dneva, ko je bilo storjeno zadnje iz sklopa takšne dejavnosti.¹⁰ Vložnik zato ne more uspeti s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča, iz katere izhaja, da se zastaranje kaznivega dejanja šteje posebej za vsako dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, saj sodišče v obravnavani zadevi kaznivega dejanja na škodo A. H. ni pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje, temveč je pravilno presodilo, da gre zaradi vseh povezovalnih okoliščin in homogenosti storilkinega ravnanja za eno (enotno) kaznivo dejanje. Zato je neutemeljen očitek vložnika, da je pregon za kaznivo dejanje poslovne goljufije glede oškodovanke A. H. v kateremkoli delu zastaral.

25. Vložnik sodišču očita kršitev kazenskega zakona tudi z zatrjevanjem, da zakonski znak preslepitve v opisu dejanja ni zadostno konkretiziran, ker da niso navedena nobena dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je obsojenka oškodovanko A. H. preslepila in ravnala s preslepitvenim namenom. Glede obstoja zakonskega znaka preslepitve pa vložnik trdi, da sodišče ni onkraj razumnega dvoma ugotovilo, ali je bila oškodovanka A. H. zavedena, saj je sodišče ni zaslišalo in je zaključek o tem napravilo le na podlagi zaslišanja oškodovankine hčere L. H., ki dogovorom in izročitvi denarja ni prisostvovala. Ker sodišče oškodovanke ni zaslišalo, se ni prepričalo o oškodovankini predstavi teh dogovorov.

26. Očitki niso utemeljeni. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obsojenka z oškodovanko A. H. sklenila pisne dogovore o plemenitenju vloženih denarnih sredstev v dogovorjenem času in z dogovorjenim predvidenim donosom, kar je tudi ustno zagotavljala, pri čemer pa izročenega denarja oškodovanke ni porabila za njegovo plemenitenje kot je obljubljala, temveč za druge namene, po poteku rokov za plačilo glavnice in donosov pa denarja ni izplačala, temveč je ves čas lažnivo prikazovala, da izplačilo zagotovo bo. Iz očitka, da obsojenka s strani oškodovanke izročenega denarja ni porabila za plemenitenje le tega, je jasno razvidno, da je preslepila oškodovanko o namenu izročitve denarja in tudi o namenu njegove vrnitve skupaj z donosi, iz nadaljnjega opisa dejanja pa izhaja preslepitveno ravnanje obsojenke tudi med izvajanjem pogodbe, ko je oškodovanki oziroma njeni hčeri po pozivih na vrnitev denarja lažnivo prikazovala, da bo denar (vendarle) dobila in za takojšnje neplačilo navajala izgovore, ki niso imeli realne podlage.

27. Da je obsojenka oškodovanko A. H. preslepila z lažnivim prikazovanjem, da ji bo v skladu z ustnimi in pisnimi dogovori vrnila vplačano glavnico in zatrjevane visoke donose, je sodišče primarno ugotovilo na podlagi pisnih dogovorov oziroma potrdil o izročitvi denarja, na katerih je bila vsebina zapisana zavajajoče, kar je bilo potrjeno z zaslišanjem oškodovankine hčere, ki je izpovedala, da je bilo vedno govora le o višini oziroma procentih obresti. Kot relevantno pri presoji preslepitvenega ravnanja obsojenke je upoštevalo tudi, da je sedeminsedemdesetletna oškodovanka na podlagi predhodnega poznanstva zaupala obsojenki, ki ji je brez realne osnove obljubljala visoke donose. Sodišče je na podlagi izpovedbe oškodovankine hčere ugotovilo tudi, da je obsojenka izročala oškodovanki manjše zneske denarja ter jo tudi na ta način zavajala, kar je počela popoldan, ko je bila doma tudi hči, s čimer je prikazovala, da se denar plemeniti in da je skrb oškodovankine hčere, ki je oškodovanki izročanje denarja odsvetovala, odveč. Oškodovankina hči je tudi izpovedala, da je bila njena mama jezna, ko ni bilo več denarja in je obsojenko večkrat klicala, sama pa ji je pisala elektronska sporočila, na katere ji je obsojenka odgovarjala z obljubami, da bo denar izplačan in jo z izgovori, zakaj do plačila ne more priti takoj, oškodovanko še naprej zavajala. Korespondenco je oškodovankina hči posredovala sodišču, sodišče pa jo je v relevantnih delih v sodbi povzelo. Glede na takšne dokazno podprte ugotovitve sodišča je neutemeljen očitek vložnika, da sodišče ni imelo podlage za sklepanje, da je obsojenka oškodovanko preslepila, da bo izročen denar oplemenitila in ji ga nato skupaj z donosi vrnila, čemur je oškodovanka, ko ji je denar izročila, verjela. Zaslišanje oškodovanke za ugotovitev obstoja tega zakonskega znaka tako ni bilo potrebno.¹¹ Glede na ugotovljeno dejansko stanje, upoštevajoč predvsem vsebino dogovorov med oškodovanko in obsojenko in dejstvo, da obsojenka denarja ni porabila za njegovo plemenitenje kot je bilo dogovorjeno, se zatrjevanje vložnika, da je imel dogovor med obsojenko in oškodovanko naravo obligacije prizadevanja, izkaže kot nepomembno.

28. Vložnik nadalje trdi, da sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, da obsojenka izročenega denarja ni porabila za plemenitenje, temveč za druge namene in ni pojasnilo, na podlagi katerega dokaza je naredilo takšen zaključek. Navaja, da bi moralo sodišče z gotovostjo ugotoviti tudi, za katere druge namene je obsojenka porabila prejeta denarna sredstva, kar bi moralo izhajati iz opisa kaznivega dejanja. Pri tem navaja, da je bila za ugotovitev, za kaj je obsojenka porabila ta denar, angažirana izvedenka ekonomske stroke, vendar kljub temu ni pojasnjeno, za katere druge namene je bil denar porabljen. Trdi še, da noben dokaz ne izkazuje, da je obsojenka prejeti denar porabila za druge namene in ne za plemenitenje ter da ga je zadržala zase in ga sama porabila. Pri tem navaja, da je obramba v zvezi z očitkom, da je obsojenka izročena denarna sredstva porabila sama, predlagala številne dokaze (izjavo obsojenkinih staršev, ipd.), do katerih se sodišči nista opredelili. Neobrazloženost sodb vložnik očita tudi v zvezi z dokazi obrambe, ki po njegovi presoji potrjujejo, od kod obsojenki denarna sredstva (od otrok, moža, staršev). Navaja, da teh dokazov sodišči nista upoštevali, zaradi česar so bile obsojenki kršene pravica do izjave, pravica do obrambe in do enakega varstva pravic.

29. Očitek obsojenki, kot izhaja iz izreka pravnomočne sodbe, je v tem, da prejetega denarja oškodovanke A. H. ni porabila za plemenitenje le tega kot je obljubljala, temveč ga je porabila za druge namene. Ti drugi nameni pa v opisu dejanja niso konkretizirani. Iz opisa tudi ne izhaja očitek, da je obsojenka denar zadržala zase in ga sama porabila. Zmotno je stališče vložnika, da bi za konkretizacijo zakonskega oziroma abstraktnega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1 moralo biti navedeno tudi, za katere konkretne namene je obsojenka porabila izročeni denar. Zato sodišču tudi ni bilo potrebno ugotoviti, kaj konkretno je obsojenka storila z izročenim denarjem, temveč je moralo ugotoviti le, da ga ni porabila za dogovorjeni namen, to je za njegovo plemenitenje oziroma za vlaganje. Obsojenka je v zagovoru trdila, da je bil denar namenjen za vlaganje v sklade družbe S., d. o. o. in tudi, da ga je v ta namen izročala T. K. Sodišče pa je na podlagi vsebine potrdil, katero je ocenilo kot zavajajočo, obljubljene nerealno visoke donose, ugotovljenega zavajanja tudi po poteku roka za vračilo denarja in plačilo donosov, upoštevajoč tudi vsebino izgovorov za neplačilo, predvsem pa na podlagi ugotovitev, da prejeta sredstva niso bila investirana v noben sklad, zlasti ne v sklade družbe S., d. o. o., zaključilo, da sredstva oškodovanke A. H. niso bila porabljena za namen kot je bil s strani obsojenke zatrjevan ob izročitvi teh sredstev in tudi kasneje. A. K. (družbenik in direktor družbe V. d. n. o.) je izpovedal, da je družba V. d. n. o. s sodelovanjem z družbo S., d. o. o. prekinila 23. 7. 2005, kar je potrdila tudi priča T. K., ki je tudi izpovedala, da gotovinskega poslovanja pri trgovanju s skladi ni bilo. Izvedenka finančne stroke pa je ugotovila, da družba S., d. o. o. po letu 2008 prihodkov več ni imela, od leta 2009 pa niti ni več oddajala izkazov. Ugotovljeno je bilo, da so družbe S. G., d. o. o., S., d. o. o. in V., d. n. o. v letih 2004 in 2005 na območju Slovenije brez dovoljenja Agencije za trg vrednostnih papirjev tržile sklade WIOF, to trženje pa se ne ujema z izročanjem gotovine obsojenki v letih 2007 do 2010 za namen plemenitenja. Sodišče je ugotovilo tudi, da obsojenka prejetega denarja ni izročala T. K. kot je to zatrjevala sama. Iz povzetih ugotovitev sodišča, ki so dokazno podprte, se navedbe vložnika, da sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, da obsojenka izročenega denarja ni porabila za plemenitenje in da za to ne obstaja noben dokaz, izkažejo za neutemeljene. Kolikor se s takšnimi zaključki sodišča ne strinja, pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

30. Z obtožbo se je obsojenki res očitalo, da je prejeti denar polagala na svoj račun in z njim poravnavala svoje obveznosti, vendar pa je ta očitek sodišče iz opisa dejanja izpustilo, saj na podlagi izvedenskega mnenja ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da je obsojenka prejeti denar polagala na svoj račun, saj kot je pojasnila izvedenka, gotovina nima imena in zato ni mogoče z gotovostjo ugotoviti njenega izvora. Z gotovostjo pa je sodišče ugotovilo, da sredstva, ki jih je obsojenka prejela od A. H. niso bila porabljena za plemenitenje denarja. Glede na očitek v izreku sodbe so tako tudi dokazi, s katerimi naj bi obsojenka dokazovala, da denarja ni porabila sama in jih polagala na svoj transakcijski račun, za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja nepomembni. Tudi sicer pa vložnica v zahtevi ne konkretizira, kateri naj bi bili ti dokazi in kaj konkretno naj bi se z njimi dokazovalo, zato se do navedb o neobrazloženosti sodb v zvezi s temi dokaznimi predlogi tudi iz tega razloga Vrhovno sodišče ne more opredeliti. Ravno tako je glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je obsojenka od oškodovanke nedvomno prejela denarna sredstva kot izhajajo iz potrdil, da jih ni naprej izročala T. K. in da jih ni porabila za dogovorjen namen, nepomembno, ali je obsojenka od družinskih članov prejemala kakšna denarna sredstva. Tudi sicer pa je očitek, da se do teh obsojenkinih trditev in dokazov v tej zvezi sodišče ni opredelilo, neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje v točki 38 obrazložitve na strani 29 sodbe navedlo, da ne verjame obsojenki, da je denar deloma prejela od svojih otrok, ker je iz bančnih izpiskov razvidno, da je v tem času obsojenka dejansko nakazovala denar svojim trem otrokom P., B.in P. A..

31. Zakonski znak pridobitve premoženjske koristi s strani storilca kaznivega dejanja ali nastanka premoženjske škode za stranko je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določen alternativno. Iz abstraktnega in konkretnega opisa obravnavanega kaznivega dejanja je razvidno, da je zaradi neizpolnitve obveznosti s strani obsojenke oškodovanki A. H. nastala premoženjska škoda najmanj v višini 26.860 EUR, katere višino je sodišče ugotovilo na podlagi potrdil o izročitvah denarja, katerega prejema obsojenka ni zanikala in izpovedbe L. H. Ker se očitek ni nanašal na pridobitev premoženjske koristi s strani obsojenke, so navedbe vložnika o neobrazloženosti sodbe v tej zvezi, nerelevantne.

C.

32. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca in obsojenkinega zagovornika uveljavljene kršitve določb kazenskega zakona in kazenskega postopka niso podane, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

33. Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenkin zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojena A. A. dolžna plačati sodno takso po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife in po tarifni številki 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 500,00 EUR ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojenke.

-------------------------------
¹ V predlogu Vlade RS (EVA: 2020-2030-0015) je med drugim navedeno, da je v postopkih, ki se zaradi bolezni COVID-19 ne vodijo, onemogočeno pravočasno delovanje in ukrepanje državnih organov, zaradi česar se podaljšujejo tudi roki, ki so prekluzivni in ki od njih zahtevajo določeno ravnanje. Poleg rokov za uveljavljanje pravic strank, določenih z zakonom, zato ne tečejo tudi drugi roki, tako procesni kot materialni, v vseh sodnih zadevah, razen v zadevah iz 4. člena ZZUSUJDZ, pri čemer se ta določba nanaša tudi na zadržanje teka materialnih rokov v kazenskih zadevah.
² Tako odločbe U-I-262/10-18 z dne 23. 6. 2011, Up – 762/03-22 z dne 7. 4. 2005 in U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008.
³ Državni tožilec ni omejen s posebnim rokom, v katerem mora začeti kazenski postopek. Je pa s takšnim rokom omejen zasebni tožilec in po odstopu od pregona državnega tožilca tudi subsidiarni tožilec.
⁴ Kot ovire, ki začasno preprečujejo kazenski pregon, so v 179. členu ZKP navedene duševna bolezen, duševna motnja ali druga huda bolezen obdolženca, zaradi katere se dalj časa ne more udeleževati postopka, beg obdolženca ter druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon (glej tudi določbe drugega odstavka 277. člena, prvega odstavka 352. člena ZKP). Zadržanje zastaranja kazenskega pregona lahko nastopi tudi na podlagi določb o odložitvi glavne obravnave (292. člen ZKP) in o njeni preložitvi (prvi odstavek 310. člena ZKP). Poleg navedenih okoliščin, ki začasno preprečujejo pregon, tudi Ustava določa pravno oviro za začetek kazenskega postopka v določbah o procesni imuniteti določenih funkcionarjev, ki so osumljeni kaznivega dejanja. Pravna ovira za začetek kazenskega postopka je podana tudi v primeru, ko sodišče sproži postopek presoje ustavnosti (156 URS) in v primeru postavitve predhodnega vprašanja sodišču EU (113.a člen Zakona o sodiščih).
⁵ Prekinitev teka nenujnih sodnih postopkov nedvoumno izhaja iz ciljev ZZUSUDJZ (1. člen) in s tem povezane namenske razlage zakona, določb o nujnih in nenujnih sodnih zadevah ter sistemske razlage zakona (glede na že prej sprejeto Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča RS, s katero je bilo odločeno, da sodišča odločajo samo v nujnih zadevah).
⁶ Tako je tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008 navedlo, da postopek nove razsoje po razveljavitvi pravnomočne sodbe za obdolženca predstavlja omejitve in poseganje v njegove pravice, predvsem pa stanje nadaljnje negotovosti glede konca kazenskega postopka. Za obdolženca pa ni nepomembno, koliko časa bo zoper njega tekel postopek in koliko časa bodo nad njim »visele« pravne posledice kazenskega postopka. Zato mora zakonodajalec za učinkovito varstvo obdolženčevih pravic določiti rok, v kakšnem času mora biti postopek pravnomočno končan.
⁷ V skladu z ustaljeno presojo Ustavnega sodišča ima predpis povratne učinke praviloma tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prej veljavnega predpisa (prava retroaktivnost) (tako npr. odločba Ustavnega sodišča U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019). Takšen je tudi pristop Evropskega sodišča za človekove pravice pri presoji, ali je z vidika načela zakonitosti dopustna naknadna sprememba zastaralnih rokov (glej Coëme in drugi proti Belgiji z dne 22. 6. 2000).
⁸ Glej Šepec M. (ur.): Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, splošni del, Ljubljana, 2021, uvodni komentar k enajstemu poglavju, Šorli M., str. 1054; Ambrož M.: Časovne dimenzije v kazenskem pravu: o problemu retroaktivne veljavnosti podaljšanih zastaralnih rokov, v: Pavčnik M., Štajnpihler T (ur.): Časovne razlage zakona, Ljubljana, 2018, str. 64-67.
⁹ Če bi sprejeli stališče višjega sodišča v obravnavani zadevi, bi kot nujni morali glede na določbo 461. člena ZKP šteti tudi vsi postopki zoper mladoletnike.
¹⁰ Glej sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 274/2004 z dne 9. 2. 2006, I Ips 289/2008 z dne 6. 11. 2008, I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009, I Ips 11925/2009-211 z dne 16. 6. 2016 in I Ips 2929/2010-554 z dne 27. 10. 2016.
¹¹ Oškodovanja je sicer dne 30. 3. 2019 umrla.

Datum zadnje spremembe:

04.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 40393/2016
• VSL Sodba VII Kp 6227/2016
• VSL Sklep II Kp 54200/2018