VSRS Sodba VIII Ips 52/2020

Jedro

ZUTD ne določa, da se pri osnovi za odmero denarnega nadomestila upoštevajo tudi meseci, v katerih prejme zavarovanec tako plačo kot tudi nadomestilo plače, teh mesecev pa ni mogoče upoštevati niti glede na jasno določbo drugega odstavka 61. člena ZUTD.

Tretji odstavek 61. člen ZUTD se v zvezi s pravicami, ki jih opredeljuje ZSDP-1, nanaša le na delo s krajšim delovnim časom kot načinom izrabe starševskega dopusta. Ta določba zato ne daje podlage za preračun prejete plače na polno plačo (na plačo, ki bi jo delavec prejel v posameznem mesecu, če ne bi bil odsoten z dela) v primeru, ko delavec v posameznem mesecu osemmesečnega obdobja pred nastankom invalidnosti prejme tako plačo za opravljeno delo, kot tudi nadomestilo plače.

Tretji odstavek 61. člena ZUTD se ne nanaša na zavarovance, ki delajo krajši delovni čas na podlagi pravice staršev do krajšega delovnega časa po 50. členu ZSDP-1.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za odpravo odločbe tožene stranke z dne 12. 12. 2017 in odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 19. 6. 2017 v 2. točki izreka in da se toženi stranki naloži, da v 15 dneh s posebno odločbo odloči o višini denarnega nadomestila z upoštevanjem plače, prejete pri delodajalcu A., d. o. o., v aprilu 2016 ter plač, prejetih v maju, juniju, juliju, avgustu, septembru, oktobru in novembru 2016 pri delodajalcu (Višje sodišče v Mariboru) ter ji v 30 dneh izplača zapadle zneske razlik med priznanim in izplačanim denarnim nadomestilom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska oz. razlike do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 12. 12. 2017 in Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 19. 6. 2017 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom VIII DoR 194/2020 z dne 24. 9. 2020 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je svojo odločitev oprlo na prvi in tretji odstavek 61. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.; ZUTD), ne pa na drugi odstavek 61. člena ZUTD.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na tretji odstavek 61. člena ZUTD, saj je tožnica v spornem obdobju delala krajši delovni čas od polnega na podlagi 50. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 26/2014 in nadalj.; ZSDP-1). Tretji odstavek 61. člena ZUTD se nanaša na primere, ko zavarovanec uveljavlja starševski dopust, v ZSDP-1 pa je starševski dopust urejen v členih od 29 do 39. Ker je tožnica delala krajši delovni čas od polnega na podlagi 50. člena ZSDP-1, se zanjo ne more uporabiti določba tretjega odstavka 61. člena ZUTD. Pri odmeri višine tožničinega nadomestila je tožena stranka pravilno upoštevala drugi odstavek 61. člena ZUTD, saj je bila tožnica v relevantnem obdobju zadnjih osem mesecev pred nastankom brezposelnosti tudi v bolniškem staležu zaradi nege otroka (v juniju, juliju in avgustu 2016) in je zato za čas te odsotnosti prejemala nadomestilo plače po predpisih o zdravstvenem zavarovanju. Zato je morala tožena stranka ugotoviti njeno čisto višino plače z upoštevanjem osem mesecev za nazaj. Dejstvo, da je določba prvega odstavka 61. člena ZUTD povsem jasna, izhaja tudi iz sodbe sodišča druge stopnje Psp 488/2016 z dne 22. 12. 2016. Plačo sicer opredeljuje 126. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1), nadomestila plače pa 137. člen ZDR-1. Drugi odstavek 61. člena ZUTD v osnovi nudi varstvo, da se zavarovancu odmeri denarno nadomestilo z upoštevanjem obdobij, ko je prejemal polno plačo za delo in ne nadomestil, ki so nižja od same plače. Tožena stranka se ob tem sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 67/2014 z dne 29. 9. 2014, iz katere izhaja, da se nadomestil po predpisih o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter zavarovanju za starševsko varstvo pri določitvi osnove za odmero pravice ne upošteva. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je treba za odmero nadomestila upoštevati tudi mesece, ko je tožnica deloma prejemala nadomestilo po določilih zdravstvenega zavarovanja. Za odmero denarnega nadomestila se iščejo polni meseci, ko je zavarovanec prejemal plačo brez nadomestil. Nadomestila se upoštevajo le, če so bile zaposlitve krajše in ni mogoče priti do osmih mesecev plač. Če že, vidi tožena stranka nejasnost v tem, kako daleč nazaj se poseže in išče polne plače, nikakor pa ne v tem, da se ne upoštevajo meseci, v katerih zavarovanec prejme nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo. Za tožnico je sicer stališče, ki ga je zavzelo sodišče druge stopnje, očitno ugodnejše, praviloma pa bodo zavarovanci ob takšnem stališču v slabšem položaju, če se jim bodo pri odmeri nadomestila upoštevali tudi meseci, v katerih so poleg plače prejemali tudi nadomestilo za nego otroka.

5. Tožnica je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev revizije. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne štelo tudi sodišče druge stopnje, izhaja:

- v času od 1. 1. 2015 do 31. 3. 2016 je bila tožnica na podlagi 50. člena ZSDP-1 zaposlena za krajši delovni čas (20 ur na teden) pri družbi A. d. o. o., pri čemer ji je delovno razmerje pri tem delodajalcu prenehalo dne 31. 3. 2016;

- v času od 1. 4. 2016 do 30. 11. 2016 je bila tožnica na podlagi 50. člena ZSDP-1 zaposlena za krajši delovni čas na Višjem sodišču v Mariboru (in sicer 30 ur na teden v času od 1. 4. 2016 do 17. 7. 2016 in 35 ur na teden v času od 18. 7. 2016 do 31. 11. 2016);

- tožnici je delovno razmerje na Višjem sodišču v Mariboru prenehalo 31. 11. 2016 zaradi poteka časa;

- tožnici je bila s spornima odločbama priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti za obdobje 6 mesecev;

- odmerjeno denarno nadomestilo je znašalo mesečno v prvih treh mesecih 538,54 EUR bruto oziroma 421,68 EUR neto, v naslednjih mesecih pa 403,91 EUR bruto oziroma 316,26 EUR neto in se je izplačevalo od 1. 12. 2016 do 31. 5. 2017;

- tožena stranka mesecev junij julij in avgust 2016 ni upoštevala pri izračunu osnove za odmero nadomestila, saj je tožnica v teh mesecih poleg plače prejela tudi nadomestilo plače zaradi nege otroka v breme ZZZS;

- namesto tega je tožena stranka upoštevala obdobje od januarja 2016 do aprila 2016, ko je tožnica dobila izplačano plačo pri podjetju A. d. o. o., in obdobje za maj, september, oktober in november 2016, ko je dobila izplačano plačo na Višjem sodišču v Mariboru.

9. Sporno v tej zadevi je, ali bi morala tožena stranka pri izračunu osnove za odmero denarnega nadomestila upoštevati tudi plače, ki jih je tožnica prejela v mesecih (za delo s krajšim delovnim časom), v katerih je poleg te plače prejela tudi nadomestilo plače iz naslova zadržanosti od dela zaradi nege in varstva otroka in ali bi morala tožena stranka te plače preračunati na polni delovni čas.

10. Iz prvega odstavka 61. člena ZUTD med drugim izhaja, da je osnova za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Praviloma se torej pri osnovi za odmero denarnega nadomestila upošteva povprečna mesečna plača zavarovanca. Takšna ureditev izhaja iz namena pravice, ki je posamezniku v času brezposelnosti zagotoviti dohodke v sorazmerju z njihovim vložkom v času zaposlitve.¹ Izjeme od splošnega pravila za določitev osnove za izračun denarnega nadomestila, opredeljenega v prvem odstavka 61. člena ZUTD, določa 61. člen ZUTD v nadaljnjih odstavkih, pri čemer sta za presojo pravilnosti odločitve sodišč druge in prve stopnje v tem sporu relevantna drugi in tretji odstavek 61. člena ZUTD.

11. Po prvem stavku drugega odstavka 61. člena ZUTD se v primeru, če je zavarovanec v obdobju iz prejšnjega odstavka (v primeru tožnice torej v obdobju osem mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti) prejemal nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih², zdravstvenem zavarovanju³, pokojninskem in invalidskem zavarovanju⁴ ali zavarovanju za starševsko varstvo⁵, v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih 8 mesecev. Če je torej v določenih mesecih obdobja osmih mesecev pred nastankom brezposelnosti zavarovanec prejemal nadomestilo plače, se ti meseci pri ugotavljanju osnove za odmero denarnega nadomestila ne upoštevajo, temveč se upoštevajo meseci pred tem osemmesečnim obdobjem, ko je zavarovanec delal in prejemal plačo za opravljeno delo. Tudi iz te določbe izhaja namen zakonodajalca, da se zavarovancem pravica do denarnega nadomestila po višini zagotovi v sorazmerju z njihovim vložkom v času zaposlitve – torej v sorazmerju s prejetim plačilom za opravljeno delo, kar je za zavarovance načeloma in v veliki večini primerov ugodneje. Višina nadomestila plače je namreč praviloma nižja od višine plače, do katere bi bili zavarovanci upravičeni, če bi v tem obdobju delali⁶.

12. Drugi stavek drugega odstavka 61. člena ZUTD pa ureja situacijo, ko je zavarovanec v obdobju, ki se upošteva pri ugotavljanju osnove za odmero denarnega nadomestila, prejemal plačo manj kot osem mesecev (npr. če je zavarovanec v enoletnem obdobju zaposlitve prejemal plačo šest mesecev, preostalih šest mesecev obdobja zaposlitve pa je prejemal nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo). Ta določba, ki prav tako predstavlja izjemo od pravila, opredeljenega v prvem odstavku 61. člena ZUTD, velja torej za primere, ko zavarovanci v posameznih mesecih osemmesečnega obdobja za odmero denarnega nadomestila niso prejemali plače, temveč nadomestilo plače (v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo), pri čemer so plačo v tem obdobju prejemali manj kot osem mesecev.

13. ZUTD ne določa, da se pri osnovi za odmero denarnega nadomestila upoštevajo tudi meseci, v katerih prejme zavarovanec tako plačo kot tudi nadomestilo plače, teh mesecev pa ni mogoče upoštevati niti glede na jasno določbo drugega odstavka 61. člena ZUTD. Zato ni zakonske podlage za presojo sodišča druge stopnje, da bi se pri izračunu osnove za odmero denarnega nadomestila morala upoštevala tudi tožničina plača, ki jo je prejela za mesece, v katerih je poleg plače prejela tudi nadomestilo plače. Za tožnico bi bila sicer ta rešitev ugodnejša⁷, vendar pa ZUTD ne daje sodišču podlage za to, da pri izračunu osnove za denarno nadomestilo mimo zakonskih določb odloča v korist posameznega zavarovanca.

14. Tožničinemu tožbenemu zahtevku pa ni mogoče ugoditi niti glede na tretji odstavek 61. člena ZUTD, saj ta določba ureja drugačno situacijo. Po tretjem odstavku 61. člena ZUTD se zavarovancu, ki je v obdobju iz prvega odstavka tega člena delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva prejeta plača, preračunana na polni delovni čas.

15. Tretji odstavek 61. člena ZUTD omogoča v primeru, ko je zavarovanec delal s krajšim delovnim časom po določbah ZSDP-1, preračun prejete plače na polni delovni čas za ugotovitev osnove za odmero denarnega nadomestila le, če je bilo delo s krajšim delovnim časom posledica načina izrabe starševskega dopusta⁸. ZSDP-1 določa, da lahko starša izrabita starševski dopust tudi na način delne odsotnosti z dela v obliki krajšega delovnega časa⁹. ZSDP-1 v skladu z Direktivo Sveta 2010/18/ES¹⁰ ureja starševski dopust v členih od 29 do 39. V prvem odstavku 34. členu ZSDP-1 je določeno, da se starševski dopust izrabi v strnjenem nizu v obliki polne ali delne odsotnosti z dela, pri čemer se trajanje starševskega dopusta pri izrabi v obliki delne odsotnosti z dela ne podaljša. Po 6. točki 5. člena ZSDP-1 je delna odsotnost z dela odsotnost v obsegu, krajšem od obsega tedenske delovne obveznosti zavarovanca.

16. Tretji odstavek 61. člena ZUTD se torej v zvezi s pravicami, ki jih opredeljuje ZSDP-1, nanaša le na delo s krajšim delovnim časom kot načinom izrabe starševskega dopusta. Ta določba zato ne daje podlage za preračun prejete plače na polno plačo (na plačo, ki bi jo delavec prejel v posameznem mesecu, če ne bi bil odsoten z dela) v primeru, ko delavec v posameznem mesecu osemmesečnega obdobja pred nastankom brezposelnosti prejme tako plačo za opravljeno delo, kot tudi nadomestilo plače.

17. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnica delala pri svojih delodajalcih s krajšim delovnim časom na podlagi 50. člena ZSDP-1. Ta določba ureja pravico staršev do krajšega delovnega časa zaradi varstva in nege otroka in ne temelji na pravici iz naslova zavarovanja, ki se nanaša na starševski dopust oziroma na način izrabe te pravice v smislu delne odsotnosti z dela, ki ga opredeljuje 34. člen ZSDP-1. Tretji odstavek 61. člena ZUTD se torej ne nanaša na zavarovance, ki delajo krajši delovni čas na podlagi pravice staršev do krajšega delovnega časa po 50. členu ZSDP-1 (med katere je spadala tudi tožnica). Zato je zmotna presoja sodišča druge stopnje (tudi v primeru, če bi se pri izračunu osnove za odmero denarnega nadomestila upoštevali meseci, v katerih je tožnica prejela plačo in nadomestilo plače¹¹), da bi morala tožena stranka opraviti preračun tožničine plače za te mesece, z upoštevanjem tretjega odstavka 61. člena ZUTD.

18. Odgovor na dopuščeno vprašanje se glasi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na prvi in tretji odstavek 61. člena ZUTD, ne pa na drugi odstavek 61. člena ZUTD.

19. ZUTD v 61. členu ne določa, da se pri osnovi za odmero denarnega nadomestila upoštevajo tudi tisti meseci, v katerih je zavarovanec prejel plačo in nadomestilo plače, oziroma da se prejeta plača preračuna na polni delovni čas tudi v primeru, če je bila pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega sklenjena na podlagi 50. člena ZSDP-1. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo tožbeni zahtevek tožnice zavrnjen.

20. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Poročevalec DZ z dne 28. 6. 2010 - obrazložitev k predlogu 61. člena ZUTD.
² ZDR-1.
³ Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/93 in nadalj,).
⁴ Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012).
⁵ ZSDP-1.
⁶ Nadomestila plače praviloma ne dosegajo višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal (tako na primer osmi odstavek 137. člena ZDR-1 določa, da znaša višina nadomestila plače delavcu, ki bremeni delodajalca, v primeru odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, 80% plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas).
⁷ To je posledica dejstva, da je tožnica pri prejšnjem delodajalcu prejemala plačo za opravljeno delo (ki se prav tako upošteva pri izračunu osnove za denarno nadomestilo) v nižjem znesku, ko pa je znašalo njeno plačilo za delo pri zadnjem delodajalcu.
⁸ Ne pa tudi v primeru, če eden od staršev, ki neguje in varuje otroka, izkoristi pravico do krajšega delovnega časa od polnega po 50. členu ZSDP-1.
⁹ Podobno tudi 67. člen ZDR-1 med primeri, ko imajo delavci, ki delajo krajši delovni čas od polnega, pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delali polni delovni čas, poleg takšnega dela v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju določa le predpise, ki urejajo starševski dopust (in ne npr. predpise, ki urejajo starševsko varstvo).
¹⁰ Direktiva Sveta 2010/18/EU z dne 8. marca 2010 o izvajanju revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem varstvu, sklenjenega med BUSINESSEUROPE, UEAPME CEEP in ETUC, ter o razveljavitvi Direktive 96/34/ES.
¹¹ Za kar pa, kot je bilo ugotovljeno že zgoraj, ni pravne podlage.

Datum zadnje spremembe:

04.05.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 214/2019
• VSL sklep Cst 103/2019
• VDSS Sodba Psp 69/2021