VSRS Sklep II Ips 15/2021

Jedro

Vzajemno neizpolnjeni kondikcijski zahtevki, ki jih urejajo pravila pogodbenega prava, spadajo v kategorijo »medsebojnih terjatev na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe« (pododdelek 5.3.3 ZFPPIPP). Ker za take terjatve ne nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka in ker tudi niso predvidene omejitve glede ugovora sočasne izpolnitve, je toženka upravičena zahtevati, da sodišče izpolnitev njene obveznosti veže na istočasno izpolnitev tožničine obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zato nepravilno zavrnili ugovor sočasne izpolnitve.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč nižjih stopenj se v odločitvi o zahtevku za vrnitev nepremičnine (točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje) in v odločbi o stroških postopka razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice v korist toženke na dveh nepremičninah (stanovanju in kletni shrambi), opravljena na podlagi Prodajne pogodbe z dne 18. 4. 2009, sklenjene med pravdnima strankama, neveljavna. Pri spornih nepremičninah je zato odredilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z izbrisom toženkine lastninske pravice in ponovno vknjižbo lastninske pravice tožnice. Toženki je naložilo tudi izročitev nepremičnin tožnici v posest. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo ter odločilo o pritožbenih stroških.

3. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 408/2020 z dne 23. 10. 2020 je toženka zoper izpodbijano sodbo vložila revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

5. Za presojo revizije bistveno dejansko stanje je mogoče strniti v naslednje točke:

- Pravdni stranki sta 18. 4. 2009 sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero je tožnica toženki prodala stanovanje št. 1 (k. o. ....), stavba ..., del stavbe ... s shrambo v kleti (k. o. ...), stavba ..., del stavbe .... (v nadaljevanju Pogodba).

- Zaradi stvarnih napak stanovanja je toženka izkoristila odstopno upravičenje in dne 12. 9. 2011 odstopila od Pogodbe.

- Sodišče ji je prisodilo vračilo kupnine v znesku 60.468,80 EUR in zakonske zamudne obresti od 18. 5. 2009.

- Ker tožnica kupnine ni prostovoljno vrnila, je toženka vložila predlog za izvršbo, na podlagi katerega je bil 23. 1. 2014 izdan sklep o izvršbi.

- Tožnica je nato v izvršilnem postopku plačala del dolga, in sicer, kot je ugotovilo pritožbeno sodišče (četrta alineja tč. 6), do višine 43.882,83 EUR.¹

- Nad tožnico je bil 15. 6. 2015 uveden stečajni postopek.

- Toženka je svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku in njena terjatev je bila v celoti priznana.

- Toženka ima nepremičnino še vedno v posesti.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

6. Sodišči nižjih stopenj sta zavrnili ugovor zastaranja, saj tožbenega zahtevka nista obravnavali kot kondikcijskega, temveč kot stvarnopravnega (izbrisna tožba kot posebna oblika lastninske tožbe), ki ne zastara. Vrnitveni zahtevek je po presoji sodišč utemeljen. Z odstopom od pogodbe je z učinkom za nazaj prenehal veljati zavezovalni posel, posledično pa tudi razpolagalni posel. Vknjižba na podlagi neveljavnega zemljiškoknjižnega dovolila je neveljavna, zato je izbrisna tožba utemeljena; prav tako je utemeljen zahtevek za vrnitev nepremičnine v posest, saj je posestnica še vedno toženka. Sodišče je zavrnilo tudi toženkin ugovor sočasne izpolnitve. Zavzelo je stališče, da je že tožničino priznanje terjatve v stečaju mogoče šteti za izpolnitev zahtevka. Čeprav priznanje terjatve še ne pomeni plačila, je treba upoštevati, da stečajni dolžnik priznane terjatve ne more plačati takoj, temveč šele iz stečajne mase v skladu z določbami zakona, ki ureja stečaj. Pri tem toženka kot stečajna upnica trpi enake pravne posledice, kot vsi drugi stečajni upniki. Zavrnjen je bil tudi toženkin pobotni ugovor, ki se je glasil na manjvrednost nepremičnine zaradi stvarnih napak in na vrednost toženkinih vlaganj v stanovanje. Manjvrednost nepremičnine bi se lahko upoštevala le, če bi toženka kot sankcijo za stvarne napake izbrala znižanje kupnine, izbrala pa je odstop od pogodbe. Glede vlaganj pa toženka ni podala zadostne trditvene podlage.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo ugovor sočasne izpolnitve.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

9. Revidentka nasprotuje razlogovanju sodišč, da že smo priznanje terjatve pomeni njeno izpolnitev. Navaja, da v stečaju njena terjatev ne bo niti delno poplačana. Iz končnega seznam preizkušenih terjatev naj bi bilo namreč razvidno, da je stečajni upravitelj enemu od stečajnih upnikov z bistveno višjimi terjatvami priznal ločitveno pravico na vseh dolžnikovih nepremičninah. Sodišče bi moralo najmanj prekiniti postopek in počakati, ali bo toženka v stečaju vsaj delno poplačana – samo pod tem pogojem bi bilo sprejemljivo stališče, da priznanje terjatve pomeni izpolnitev. Dotlej je toženka upravičena do ugovora sočasne izpolnitve.

10. Tožnica v odgovoru na revizijo demantira navedbe, da naj bi toženkina terjatev v stečaju ne bila niti delno poplačana. Na nepremičninah, ki sta predmet tega postopka, v stečaju ni bilo nobene ločitvene pravice. Vsi ločitveni upniki so bili iz posebne stečajne mase že delno poplačani. Navadni upniki, med njimi toženka, bodo poplačani iz osnovne stečajne mase, upoštevaje načelo enakega obravnavanja upnikov. Toženkina terjatev bo torej poplačana v sorazmernem deležu. Če toženki do popolnega plačila ne bi bilo treba vrniti nepremičnin, bi bila v razmerju do ostalih stečajnih upnikov v privilegiranem položaju.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija je utemeljena.

12. Revizijsko sodišče mora odgovoriti na vprašanje, ali je bil v postopku pravilno zavrnjen ugovor sočasne izpolnitve. Toženka je namreč svojo obrambo gradila (tudi) na pravilu o sočasni izpolnitvi. Dilema, ki jo mora rešiti revizijsko sodišče, je zato naslednja: kako se pravilo o sočasni izpolnitvi uporablja v primerih, ko je ena od strank v stečajnem postopku? Gre torej za vprašanje medsebojnih kondikcijskih zahtevkov, za katere velja pravilo sočasne izpolnitve, v kontekstu stečajnega postopka. Sodišči prve in druge stopnje sta odgovorili, da je treba v takih primerih šteti priznanje terjatve v stečajnem postopku kot izpolnitev.

13. Razmerje med strankama po tem, ko je toženka od Pogodbe odstopila, je sicer primer kondikcijskega razmerja zaradi naknadno odpadle podlage (condictio causa finita). A ker ima odstop od pogodbe retroaktivni učinek (ex tunc), zaradi česar ima tožnica kot prodajalka stvarnopravni zahtevek (izbrisno tožbo),³ je treba nastalo obligacijsko razmerje presojati po pravilih pogodbenega prava in ne po splošni določbi tretjega odstavka 190. člena OZ, ki je splošna podlaga za skupino kondikcijskih zahtevkov, ki jim je skupen naknadni odpad podlage.⁴ To pomeni, da ima toženka ugovor sočasne izpolnitve. Ta učinkuje tako, da sodišče toženi stranki naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka (drugi odstavek 101. člena OZ v povezavi s tretjim odstavkom 111. člena OZ). Pravilo sočasne izpolnitve je tu posledica zrcalne preslikave pogodbenega razmerja na kondikcijsko razmerje.

14. Kondikcijsko razmerje med strankama razdrte pogodbe je torej urejeno s pravili pogodbenega prava. Ker pa se je po nastanku tega razmerja nad tožnico začel stečaj, je treba odgovoriti na bistveno vprašanje, ki se glasi: kakšen je vpliv stečaja na kondikcijsko razmerje, za katero velja pravilo sočasne izpolnitve? Gre za dilemo, ali je pravilno stališče nižjih sodišč, ki ima oporo tudi v sodni praksi višjih sodišč, po katerem se šteje za izpolnitev zahtevka priznanje terjatve v stečaju,⁵ ali pa velja, da uvedba stečajnega postopka nad tožnico ni vplivala omenjeno kondikcijsko razmerje.

15. Sodišči prve in druge stopnje sta svoje stališče, da je treba v primerih, kakršen je obravnavani, priznanje terjatve v stečajnem postopku šteti kot izpolnitev, utemeljili s kratkim pojasnilom, da »toženka kot upnica trpi enake pravne posledice, kot vsi drugi upniki v stečajnem postopku«.⁶ Na prvi pogled se zdi taka rešitev prepletanja splošnih določb obligacijskega prava o sočasnosti vzajemnega izpolnjevanja kondikcijskih zahtevkov z določbami stečajnega prava, ki imajo v tem razmerju položaj posebnega predpisa (legis specialis), prepričljiva. Gre namreč za pravne posledice začetka stečajnega postopka, ki nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (252. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Vendar je vprašanje, ali ZFPPIPP za take terjatve ne določa drugače. Odgovor je treba poiskati v razlagi prvega odstavka 265. člena ZFPPIPP, ki za medsebojne terjatve upnikov in stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe z začetkom stečajnega postopka ne predvideva posledic iz pododdelka 5.3.2 tega zakona. V naslednjem odstavku namreč določa, da mora stečajni dolžnik svojo obveznost do upnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe izpolniti v skladu s to pogodbo in po pravilih tega zakona o plačilu stroškov stečajnega postopka.

16. Ključno vprašanje se torej glasi: ali je treba vzajemne kondikcijske zahtevke, nastale zaradi odstopa od pogodbe (razdora), presojati kot medsebojne terjatve upnika in stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe? Vrhovno sodišče se o tem vprašanju doslej še ni izreklo.⁷

17. Vrhovno sodišče pa se je že izreklo, da se pogodbeno razmerje zaradi razdrtja pogodbe preoblikuje v razmerje pogodbenega vračanja ter da se pravilo sočasnega vračanja uresničuje z ugovorom, ki je smiselno enak ugovoru neizpolnitve.⁸ Gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki je posledica pogodbenega izvora obveznosti, zaradi česar je to pravilo pravilo pogodbenega prava in ne pravilo splošne ureditve neupravičene obogatitve. Vzajemni vrnitveni zahtevki imajo enake temeljne značilnosti kot pogodba, zaradi katere izjalovitve so nastali. Zaradi razdrtja pogodbe se je pogodbeno razmerje preoblikovalo v razmerje pogodbenega vračanja.⁹ Zato tudi govorimo, da so taka razmerja zrcalna preslikava izjalovljenega pogodbenega razmerja. Gre za vzvratni potek razmerja na podlagi neučinkovite, a izvršene pogodbe. Temeljni skupni značilnosti obeh razmerij sta dve: 1) pri obeh gre za »dvostransko obligacijsko razmerje, pri katerem ima vsaka […] stranka hkrati položaj dolžnika glede izpolnitvenega ravnanja […] in položaj upnika glede nasprotnega izpolnitvenega ravnanja«,¹⁰ in 2) obe obligacijski razmerji imata »dva predmeta – nasprotni izpolnitveni ravnanji, ki sta ju druga v razmerju do druge zavezani opraviti stranki tega obligacijskega razmerja.«¹¹ In če je »razlog (ratio) posebnih pravil o učinkih začetka stečajnega postopka na terjatve sopogodbenikov insolventnega dolžnika, ki izvirajo iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, […] preprečiti nepravičen položaj, ki bi nastal, če bi bil sopogodbenik insolventnega dolžnika upravičen samo do sorazmernega (manjšega) plačila njegove terjatve po pravilih o plačilu navadnih terjatev iz razdelitvene mase in bi bil hkrati zavezan izpolniti svojo nasprotno obveznost v celoti in v pogodbenih rokih«,¹² mora enako veljati za vzajemne kondikcijske zahtevke. Ene in druge povezujeta ista smisel in cilj posebne zakonske ureditve, to pa je preprečiti asimetrijo pravic, ki bi nastala, če bi bil sopogodbenik insolventnega dolžnika upravičen le do sorazmernega (manjšega) plačila svoje terjatve po pravilih o plačilu navadnih terjatev iz razdelitvene mase, hkrati pa bi moral v celoti izpolniti svojo nasprotno obveznost.

18. Razen tega za položaj, kakršen je obravnavani, ni mogoče uporabiti 261. člena ZFPPIPP o pobotu terjatev ob začetku stečajnega postopka, pri katerem bi se zahtevek stečajnega dolžnika kot prodajalca za vrnitev posesti pobotal z nasprotnim zahtevkom za vrnitev kupnine.¹³ Pretvorba nedenarnih terjatev v denarne, ki se zgodi z začetkom stečajnega postopka, velja namreč samo za nedenarne terjatve upnika do stečajnega dolžnika, ne pa tudi za nedenarne terjatve stečajnega dolžnika do upnika (253. člen ZFPPIPP). Zato je treba za ta položaj uporabiti splošna pravila OZ o povračilnih zahtevkih. To pomeni, da se za vzajemni povračilni obveznosti uporablja splošno pravilo sočasne izpolnitve (101. člen v povezavi s tretjim odstavkom 11. člena OZ). Zato nobena stranka ni dolžna vrniti prejetega, če nasprotna stranka ni pripravljena in sposobna hkrati vrniti nasprotne izpolnitve, ki jo je prejela.¹⁴ Če je torej pogodba o prodaji nepremičnine razdrta, ima tudi po mnenju teorije »kupec pravico zahtevati vračilo plačane kupnine po pravilih o stroških postopka in lahko odkloni vrnitev posesti oziroma izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (nazaj) v korist insolventnega dolžnika kot prodajalca, dokler mu stečajni dolžnik oziroma upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika ne vrne plačane kupnine«.¹⁵

19. Ko je tako, tudi vzajemno neizpolnjeni kondikcijski zahtevki, ki jih urejajo pravila pogodbenega prava, spadajo v kategorijo »medsebojnih terjatev na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe« (pododdelek 5.3.3 ZFPPIPP). Ker za take terjatve ne nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka in ker tudi niso predvidene omejitve glede ugovora sočasne izpolnitve, je toženka upravičena zahtevati, da sodišče izpolnitev njene obveznosti veže na istočasno izpolnitev tožničine obveznosti. Odgovor na revizijsko vprašanje je zato negativen. Sodišči prve in druge stopnje sta nepravilno zavrnili ugovor sočasne izpolnitve.

Odločitev o reviziji

20. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (drugi odstavek 380. člena ZPP), sodbi nižjih sodišč razveljavilo v delu, s katerim je naložena vrnitev nepremičnine (odločitev pod III. sodbe sodišča prve stopnje) ter v odločbi o stroških postopka in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To bo moralo ugotoviti, kolikšna je toženkina terjatev do tožnice tako glede glavnice kot obresti. Od izpolnitve te terjatve je namreč odvisna izpolnitev toženkine obveznosti.

Odločitev o revizijskih stroških

21. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

Sestava senata in glasovanje

22. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu tega sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ugotovitve sodišča prve stopnje so drugačne. Ugotovilo je namreč, da je toženka v stečajnem postopku prijavila terjatev v višini 43.485,76 EUR ter da jo je stečajni upravitelj v celoti priznal (7. in 8. alineja tč. 10). Pred tem (v alinejah 3 in 5. tč. 10) je ugotovilo, da je od pravnomočno dosojenega zneska 60.468,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2009 tožnica toženki v izvršilnem postopku plačala del dolgovanega zneska, in sicer v višini 55.295,82 EUR, oziroma 54.651,64 EUR – glavnica in obresti. V tč. 23 pa je nato navedlo, da je tožnica toženki iz naslova glavnice, obresti in stroškov dolgovala 43.882,83 EUR. Toženka zatrjuje, da znaša njena terjatev (z zamudnimi obrestmi od začetka stečajnega postopka) 56.899,77 EUR.
² Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.
³ Glej sodbo VS RS št. II Ips 115/2018 z dne 8. 8. 2019, tč. 15, 17; sodbo št. II Ips 75/2013 z dne 1. 10. 2015, tč. 16, ter sodbo in sklep št. II Ips 269/2015 z dne 10. 3. 2016, tč. 13. Enako je stališče teorije. Glej J. Hudej, Časovna (ne)omejenost izbrisne tožbe (na primeru lastninske pravice), Pravnik, št. 7-8/2012, str. 529, 530; M. Tratnik in R. Vrenčur, Zemljiškoknjižno pravo, Inštitut za nepremičninsko pravo Maribor, Maribor 2008, str. 48.
⁴ Glej K. Lutman, Neupravičena obogatitev, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 127.
⁵ Glej sklep VDSS št. Pdp 53/2014 z dne 20. 2. 2014 in sklep VSC št. Cpg 79/2014 z dne 22. 3. 2012.
⁶ Glej tč. 9 sodbe pritožbenega sodišča. Enako sodišče prve stopnje, ki se je sklicevalo na že omenjeno sodno prakso višjih sodišč (tč. 25 in 26).
⁷ V zadevi št. II Ips 253/2015 (sklep z dne 8. 6. 2017) je Vrhovno sodišče zavrnilo stališče Višjega sodišča v Ljubljani, ki je svojo odločitev oprlo na razlago, po kateri ni pomembno, ali je tožnik izpolnil obveznost iz dvostranske vzajemne pogodbe s tem, ko je (ali ni) priznal terjatev toženca v stečajnem postopku, ampak je presodilo, da toženec ugovora neizpolnitve sploh nima.
⁸ Glej sklep št. II Ips 253/2015, jedro.
⁹ Prav tam, tč. 9.
¹⁰ Glej N. Plavšak, Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2017, str. 174.
¹¹ Prav tam.
¹² Prav tam, str. 615.
¹³ Prvi odstavek tega člena določa, da kadar ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani. Izjema velja le za po začetku stečajnega postopka cedirane terjatve novega upnika (na podlagi cesije prejšnjega upnika) (263. člen ZFPPIPP).
¹⁴ Glej N. Plavšak, nav. delo, str. 627. Avtorica nato še nadaljuje: »Ker se za opisani položaj ne uporabljajo pravila o pobotu nasprotnih povračilnih zahtevkov, za kupčev zahtevek za vračilo plačane kupnine tudi ni mogoče uporabiti posebnega pravila, določenega v četrtem odstavku 268. člena ZFPPIPP o »razliki« povračilnega zahtevka po pobotu, temveč se uporablja splošno pravilo o terjatvah, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, določeno v prvem odstavku 354. člena ZFPPIPP.«
¹⁵ Prav tam, str. 628.

Datum zadnje spremembe:

03.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 30/2021
• VSRS Sklep II DoR 408/2020
• VSRS Sodba III Ips 2/2020