VSRS Sodba III Ips 52/2020

Jedro

Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod, itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe.

Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svojemu zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče druge stopnje je potrdilo zavrnilno prvostopenjsko sodbo glede plačila 9.523,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom III DoR 67/2020 z dne 11. 8. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da tožeča stranka kot izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni upravičena od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki velja od novele ZPIZ-2B (1. 1. 2016), zahtevati povračila izplačanih dajatev svojemu zavarovancu, ki so mu bile priznane z odločbo po 1. 1. 2016 glede škodnega dogodka, do katerega je prišlo pred tem datumom?

3. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pred sodiščem druge stopnje glede dopuščenega revizijskega vprašanja. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglasila je revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Relevantno dejansko stanje

5. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), so:

- V škodnem dogodku (prometni nesreči) je bil 31. 10. 2013 poškodovan zavarovanec tožeče stranke, ki mu je bila z odločbo z dne 26. 5. 2016 priznana pravica do nadomestila za invalidnost z učinkom od 1. 5. 2016 naprej.

- Tožena stranka je odgovornostna zavarovalnica, kjer je imel povzročitelj prometne nesreče sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti.

- Tožeča stranka vtožuje regresni odškodninski zahtevek za izplačane dajatve svojemu zavarovancu za leta 2016, 2017 in 2018.

Razlogi sodišč prve in druge stopnje

6. Sodišči druge in prve stopnje sta zavrnili tožbeni zahtevek, ko sta kot zmotno opredelili materialnopravno stališče tožeče stranke, da je njen zahtevek utemeljen na podlagi 190a. člena ZPIZ-2, ki je že veljal v času postavitve zahtevka, in ki glede na spremenjen drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 omogoča tožeči stranki povrnitev vtoževanih dajatev. Zavzeli sta stališče, da je treba pri presoji obsega jamstva zavarovalnice uporabiti zakon, ki je veljal v času škodnega dogodka.

Obseg revizijskega preizkusa

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

Presoja revizije

8. Revizija ni utemeljena.

9. Z novelo ZPIZ-2B sta bila uzakonjena nov 190.a člen¹ in spremenjen drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2.² Z uveljavitvijo te novele je revidentka ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu (v nadaljevanju ZOZP), pridobila pravico zahtevati povrnitev celotnega zneska izplačanih nadomestil za invalidnost od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje.

10. Revidentka trdi, da bi sodišči nižjih stopenj morali uporabiti določbe ZPIZ-2, ki veljajo od novele ZPIZ-2B, glede na to, da je ta novela začela veljati 1. 1. 2016, to je preden je z odločbo z dne 26. 5. 2016 svojemu zavarovancu priznala pravico do nadomestila za invalidnost. Po njenem stališču naj tožena stranka jamči za vse škode, ki nastanejo kot posledice prometnih nesreč, torej tudi za tiste vrste škod po noveli ZPIZ-2B, vse dokler zavarovalna vsota ni izčrpana. Revidentkino stališče je materialnopravno zmotno.

11. Obveznost tožene stranke povrniti škodo (njena pasivna stvarna legitimacija), ki je z uporabo vozila povzročena tretjim osebam, temelji na pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti v skladu z ZOZP. Po 15. členu ZOZP mora namreč lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (zavarovanje avtomobilske odgovornosti), razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Takrat, ko je tožena stranka jamčila po pogodbi o zavarovanju avtomobilske odgovornosti v času škodnega dogodka (leta 2013), kasnejša ureditev iz ZPIZ-2B (1. 1. 2016), na kateri temelji tožbeni zahtevek tožeče stranke glede izplačanih nadomestil za invalidnost svojemu zavarovancu, še ni veljala.

12. Zavarovalna pogodba je sicer res aleatorna, saj zavarovalnica prevzame obveznost zavarovancu ali nekomu tretjemu izplačati zavarovalnino ali odškodnino ali storiti kaj drugega le, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (prim. 921. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Čeprav je obveznost zavarovalnice odvisna od bodočega, negotovega dogodka, to je od realizacije rizika, to ne pomeni, da se potencialni obseg njenega jamstva v vsebini sklenjene zavarovalne pogodbe ne odraža. Aleatornost velja za posamezno zavarovalno pogodbo le v smislu negotovosti dogodka, ki predstavlja zavarovan riziko, medtem ko se ostali vidiki glede obsega jamstva zavarovalnice (verjetnost škodnega dogodka, potencialno relevantne vrste škod itd.) odražajo v zavarovalni premiji ter drugih pravicah in obveznosti strank take pogodbe. Več let po sklenjeni sporni zavarovalni pogodbi spremenjen obseg potencialne obveznosti tožene odgovornostne zavarovalnice predstavlja prav tak vidik, ki ga stranki zavarovalne pogodbe ob njenem sklepanju nista mogli predvideti. Jamstvo za nepredvidljive obveznosti po zavarovalni pogodbi tožene stranke tako že po temelju ni podano, zato je v konkretnem primeru pravno nepomembno, kdaj je revidentka svojemu zavarovancu z odločbo priznala nadomestilo za invalidnost ter na katera leta se nanašajo (po zavarovalni pogodbi nekriti) povračilni zahtevki.

13. V reviziji izpostavljeni razlogi za sprejem novele ZPIZ-2B – pravičnejša porazdelitev škodnih rizikov v družbi z obremenitvijo povzročiteljev prometnih nesreč in njihovih zavarovalnic – in njena uporaba glede škodnih dogodkov, do katerih je prišlo pred 1. 1. 2016, nima opore niti v zakonodajnem gradivu. Iz pojasnil v predlogu omenjene novele gre sklepati, da se spremenjena zakonska ureditev uporablja le za škodne dogodke, nastale po njeni uveljavitvi, saj so finančni interesi zavarovalnic upoštevani pri določitvi zavarovalne vsote in možnosti, da se specifični riziko škode iz prometnih nesreč preko ustrezno izračunanih premij prenese na vse imetnike motornih vozil.³ Pri že sklenjenih zavarovalnih pogodbah za zavarovanje avtomobilske odgovornosti prilagoditev premij za več let nazaj ni mogoča. Zato sklenjene zavarovalne pogodbe tudi ne krijejo rizikov, nastalih kasneje z zakonskimi spremembami, v konkretnem primeru z novelo ZPIZ-2B.

14. Odgovor na dopuščeno vprašanje je, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da tožeča stranka kot izvajalka obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni upravičena od tožene stranke kot odgovornostne zavarovalnice na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki velja od novele ZPIZ-2B (1. 1. 2016), zahtevati povračila izplačanih dajatev svojemu zavarovancu, ki so mu bile priznane z odločbo po 1. 1. 2016 glede škodnega dogodka, do katerega je prišlo pred tem datumom.

15. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena. Ker je ugotovilo, da ni podan z revizijo uveljavljan revizijski razlog, jo je na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Stroški postopka

16. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (II. točka izreka).

17. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ 190.a člen ZPIZ-2 se glasi: „Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.“Do uveljavitve te določbe pravne podlage za tovrstne neposredne zahtevke ni bilo (npr. sodba VS RS III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017).
² Spremenjeni drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 določa: „Odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v primerih iz tretjega odstavka 119. člena, 190., 190.a, 191. in 192. člena tega zakona, obsega nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.“ Pred novelo je bilo v zakonskem določilu zapisano: „Odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v primerih iz tretjega odstavka 119. člena, 190., 191. in 192. člena tega zakona, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih.“
³ Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, EVA 2015-2611-0043 (obrazložitev k 15. členu novele, ki spreminja 193. člen ZPIZ-2).

Datum zadnje spremembe:

23.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 51/2020
• VSRS Sklep III DoR 51/2020, enako tudi VSRS Sklep III DoR 67/2020
• VSRS Sklep III DoR 98/2022