<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba I Ips 6492/2010

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:I.IPS.6492.2010
Evidenčna številka:VS00015373
Datum odločbe:23.08.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSC II Kp 6492/2010
Datum odločbe II.stopnje:07.02.2017
Senat:Branko Masleša (preds.), Vesna Žalik (poroč.), Mitja Kozamernik, mag. Kristina Ožbolt, Marjeta Švab Širok
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb postopka - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - predlog za zaslišanje priče - predlog za zaslišanje izvedenca - prištevnost - nerazumljiv izrek - stvarna pristojnost - pristojnost okrožnega sodišča - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - kaznivo dejanje zatajitve - zmotna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Stranka mora uveljavljati kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnjenega dokaznega predloga substancirano in pri tem navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče vsaj z določeno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi predlagani, a neizvedeni dokaz ustvaril dvom v obtožbeni očitek, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe.

Narava procesne kršitve po 6. točki prvega odstavka 372. člena ZKP je taka, da do nje lahko pride samo pred okrajnim sodiščem takrat, ko izda sodbo za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča. Obratno, ko torej okrožno sodišče razsodi o kaznivem dejanju iz pristojnosti okrajnega sodišča (drugi odstavek 36. člena ZKP), do zatrjevane kršitve ne pride.

Prištevnost se v kazenskem postopku vedno domneva in se njenega obstoja posebej ne dokazuje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 900,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 15. 4. 2016 obsojeno M. L. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zatajitve po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen enega leta in dveh mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, ter nadaljnji pogoj, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovanima J. K. in M. K. plača vsakemu 29.302,17 evrov protipravno pridobljene premoženjske koristi. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče oškodovanega J. K. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 53.075,45 evrov napotilo na pravdo, obsojenki pa naložilo, da oškodovani M. K. plača premoženjskopravni zahtevek v višini 29.302,17 evrov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 1. 2015 dalje do plačila, v preostanku njenega premoženjskopravnega zahtevka pa jo je napotilo na pravdo. Sodišče je odločilo, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP obsojenka dolžna plačati vse stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 7. 2. 2017 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh dovoljenih razlogov po 420. členu ZKP. Zagovornik izpostavlja predvsem kršitev pravice do obrambe zaradi pavšalno in neutemeljeno zavrnjenih dokaznih predlogov, očita tudi pomanjkanje oziroma nerazumljivost razlogov sodbe o odločilnih dejstvih ter kršitev kazenskega zakona zaradi zastaranja, zaradi neobstoja kaznivega dejanja in zaradi okoliščin, ki izključujejo krivdo obsojenke. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in obsojenko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je v odgovoru z dne 19. 9. 2017, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zagovornik v pretežnem delu ne uveljavlja absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako po njenem mnenju pravica do obrambe ni bila kršena, ker je sodišče prve stopnje z vsebinskimi razlogi pojasnilo, zakaj je posamezne dokazne predloge zavrnilo. Glede na dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe tudi do kršitev kazenskega zakona o vprašanju, ali je podano kaznivo dejanje, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ter ali je kazenski pregon zastaral, po mnenju vrhovne državne tožilke ni prišlo, zato na podlagi vsega navedenega predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenki in zagovorniku, da se o njem izjavita. Obsojenka izjave ni podala, zagovornik pa je vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Zagovornik v pretežni meri zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker naj bi sodišče prve stopnje pavšalno in neutemeljeno zavrnilo določene dokazne predloge. Uvodoma Vrhovno sodišče pojasnjuje, da mora sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.

7. Uvodoma zagovornik utemeljuje kršitev pravice do obrambe, ker naj bi sodišče zgolj z enim stavkom zavrnilo dokazne predlog obrambe po zaslišanju prič B. F., T. V., J. V., I. V. in V. Ž. z obrazložitvijo, da je bilo relevantno dejansko stanje razjasnjeno že z izvedbo ostalih dokazov. Zagovornik meni, da je s takšno pavšalno in z ničemer utemeljeno zavrnitvijo dokaznih predlogov sodišče kršilo pravico obsojenke do obrambe, zaslišalo pa je samo tiste priče, ki so potrjevale tezo tožilstva. Na podlagi dokaznih pravil, predstavljenih v predhodni točki te obrazložitve, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik s temi očitki izraža nestrinjanje z dokazno odločitvijo sodišča prve stopnje, ne da bi pri tem vsaj verjetno izkazal pravo relevantnost zaslišanja omenjenih prič. Povedano drugače, zagovornik ne navaja konkretnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče vsaj z določeno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi predlagane priče z izpovedbami ustvarile dvom v obtožbeni očitek, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Zagovornikovo uveljavljanje kršitve pravice do obrambe s predstavljenimi navedbami zato ni v zadostni meri substancirano, zato je Vrhovno sodišče ni presojalo.

8. Zagovornik v nadaljevanju utemeljuje kršitev pravice do obrambe, ker naj bi sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče I. V., a z nadaljnjimi navedbami zagovornik prihaja sam s sabo v nasprotje, saj izvedbe predlaganega dokaza ne zanika, temveč nasprotuje njegovi dokazni oceni. Obe sodišči nižjih stopenj sta pojasnili, da se je predlagana priča I. V. v korist obsojenke odpovedala dediščini (denacionaliziranemu premoženju) po svoji pokojni materi M. V., kar pa ne pomeni, da se je tudi F. K. (sestra M. V. in obsojenkina teta) odpovedala denacionaliziranemu premoženju v korist obsojenke (3. v zvezi s 14. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe in 6. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Z nadaljnjimi navedbami, da je izpovedba oškodovanega J. K. v celoti izpodbita z izpovedbo priče I. V. ter s pojasnjevanjem vsebine zakupne pogodbe, ki bi dokazala, da je oškodovanec o poteku in rezultatu denacionalizacijskega postopka bil obveščen že v letu 2000, pa zagovornik izpeljuje lastne dokazne zaključke. Sodišči nižjih stopenj sta namreč pojasnili, na podlagi katerih podatkov in dokazov sta ugotovili, da je bil oškodovani J. K. o poteku in zaključku denacionalizacijskega postopka obveščen šele v decembru 2006. Takrat mu je o tem v telefonskem pogovoru po naključju povedala svakinja M. R., zagovornik pa v zahtevi vztraja, da je bil oškodovanec o denacionalizacijskem postopku obveščen že prej, a je kljub temu opustil varstvo svojih (denacionalizacijskih) pravic. Tako je iz zahteve razvidno, da zagovornik v zvezi s tem (izvedenim) dokaznim predlogom ne uveljavlja kršitve pravice do obrambe, temveč oporeka dokaznim zaključkom pravnomočne sodbe in po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Zagovornik na več mestih zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona glede vprašanja obstoja okoliščin, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, vendar pa je iz njegovih nadaljnjih navedb razvidno, da pod videzom te kršitve očita kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske oziroma psihiatrične stroke. Zagovornik se ne strinja z ugotovljeno prištevnostjo in procesno sposobnostjo obsojenke. V zahtevi nakazuje na neizpolnjen biološki pogoj prištevnosti zaradi obsojenkinega lokalnega (frontalnega) in difuznega organskega psihosindroma, zaradi katerega se naj ne bi zavedala pomena svojega dejanja (neizpolnjena zavestna sestavina prištevnosti), med kazenskim postopkom pa se je odločno, vehementno in ponavljajoče zagovarjala (procesna nesposobnost obsojenke).

10. Sodišče prve stopnje je v 3. in 18. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da na podlagi celotne listinske dokumentacije (denacionalizacijskega in kazenskega postopka), obsojenkinega ravnanja z obveznicami in pripadajočimi kuponi obresti, njenega zagovora in aktivnega ter razumno-logičnega sodelovanja v dokaznem postopku, niti prištevnost obsojenke niti njena procesna sposobnost nista vprašljivi, upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da je obsojenka za zastopanje v tem postopku pooblastila odvetnika. Tako se je že sodišče prve stopnje neposredno na glavni obravnavi prepričalo, da obsojenka razumno spremlja potek kazenskega postopka, podaja (obširne in konsistentne) pripombe k izpovedbam prič in listinskim dokazom ter dobro razume pravno pomembne pojme, kot so denacionalizacija, dedič, skrbnica za posebni primer in ostale pojme, vezane na obravnavana pravna področja. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi obsojenkino seznanjenost z vsemi odločbami v denacionalizacijskih in dednopravnih postopkih, njena ciljno usmerjena ravnanja z obveznicami in pripadajočimi kuponi obresti pa po prepričanju sodišča kažejo na to, da je vsebino in pomen odločb v celoti razumela. Sodišče druge stopnje je na enake pritožbene navedbe v 8. točki obrazložitve sodbe izpostavilo določbo 265. člena ZKP in razumno pojasnilo, da izvedba dokaza z izvedencem psihiatrične stroke v konkretnem primeru ni potrebna, ker se dvom v prištevnost obsojenke ni pojavil. Takšna zavrnitev dokaznega predloga je tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljena, saj se prištevnost v kazenskem postopku domneva, iz podatkov kazenskega spisa in obrazložitve pravnomočne sodbe pa ne izhaja noben podatek ali trditev, ki bi domnevo prištevnosti omajala. Gre torej za nepotreben dokazni predlog, kar sta sodišči nižjih stopenj ustrezno in razumno obrazložili, zato ne drži zagovornikov očitek o pavšalni in neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga.

11. V zvezi z dokaznim predlogom po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik na predobravnavnem naroku podal dokazni predlog, da bi se ugotovili zavestna in voljna sestavina obsojenkinega direktnega naklepa, medtem ko je šele v pritožbi izpodbijal prištevnost obsojenke z enakimi razlogi, kot jo sedaj izpodbija v zahtevi za varstvo zakonitosti. V zahtevi zagovornik navaja, da bi se z izvedbo predlaganega dokaza lahko ugotovila obsojenkina neprištevnost in njena procesna nesposobnost. Za presojo kršitev pravic do obrambe so relevantne le tiste navedbe, s katerimi je zagovornik utemeljeval svoj dokazni predlog v rednem postopku pred sodiščem prve stopnje oziroma v primeru dovoljenih pritožbenih novot pred sodiščem druge stopnje. Na pritožbeni očitek je odgovorilo višje sodišče v 8. točki obrazložitve sodbe. Ker zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretnih razlogov višjega sodišča ne izpodbija, hkrati pa izpostavlja vprašanje obsojenkine prištevnosti in procesne sposobnosti, s katerim dokaznega predloga ni utemeljeval v postopku pred sodiščem prve stopnje, z uveljavljanjem kršitve zakonitosti ne more uspeti. Z vsemi ostalimi navedbami v tem delu zahteve pa zagovornik ocenjuje obsojenko, njena ravnanja in okoliščine, v katerih se je znašla, s čimer skuša vnesti dvom v dejanske zaključke pravnomočne sodbe glede njene prištevnosti, kar predstavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Do kršitve pravice do obrambe ni prišlo niti z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke. Izhajajoč iz dokaznega predloga obrambe na predobravnavnem naroku, na katerem je izvedbo tega dokaza predlagala zaradi ugotovitve natančne vrednosti obveznic, ki naj bi jih obsojenka prodala v letih 2000 oziroma 2001, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izvedba dokaza zaradi ostalih razpoložljivih podatkov in ugotovljenih okoliščin ni potrebna. Že na podlagi vseh listinskih dokazov (predvsem dopisov Slovenske odškodninske družbe, d. d., v nadaljevanju SOD, in Klirinško depotne družbe, d. d., v nadaljevanju KDD, odločb Upravne enote Ljutomer in sklepov o dedovanju), ki jih je od 8. do 12. točke obrazložitve sodbe ocenilo sodišče prve stopnje, višje sodišče pa v 9. točki obrazložitve sodbe, izhajajo natančni podatki o tem, katera zemljišča so bila podržavljena, kolikšno število obveznic in njim pripadajočih kuponov obresti je pripadlo denacionalizacijski upravičenki F. K. ter kako se je njen dedni delež delil po sklepih o dedovanju med njuna dediča J. K. in M. K. Listinski dokazi so bili v celoti presojani, pravno odločilno dejstvo pa med drugim predstavlja višina odškodnine za podržavljeno premoženje v obliki obveznic in njim pripadajočih kuponov obresti, ki so izhajali že iz izrekov upravnih odločb in sklepov o dedovanju ter listinske dokumentacije SOD ter KDD. V 17. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje izpostavilo sicer dejstvo, da je določene obveznice obsojenka prodala že dne 9. 11. 2000, vendar pa zaradi generične narave obveznice ni bilo mogoče razbrati, ali gre za obveznice (in species), v obliki katerih je bila povrnjena odškodnina za podržavljeno premoženje upravičenki F. K. Obsojenka po pravnomočnosti sklepov o dedovanju v letih 2007 oziroma 2008 obveznic dedičema J. K. in M. K. ni izročila, kar je v zagovoru tudi priznala in je z njimi razpolagala vse do njihove celotne prodaje dne 14. 12. 2010. Sodišči nižjih stopenj sta zato utemeljeno zaključili, da je bilo kaznivo dejanje dokončano šele z obsojenkino opustitvijo dolžnega ravnanja v letih 2007 oziroma 2008, ko obveznic in njim pripadajočih kuponov obresti ni izročila na podlagi pravnomočnih sklepov o dedovanju omenjenima dedičema, ne pa že v letu 2000, ko naj bi prodala določeno število obveznic. V tej luči se zato izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi ugotovil vrednost obveznic v letih 2000 oziroma 2001, izkaže za materialnopravno nerelevantno, saj ni bila vrednost obveznic v letih 2000 oziroma 2001 tista, ki bi jo morala obsojenka vrniti dedičema, temveč je bila zavezana k izročitvi skupno 777 obveznic in njim pripadajočih kuponov obresti, do katerih sta bila po pokojni F. K. upravičena njena dediča J. K. in M. K.

13. Zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke je bila torej ustrezno obrazložena in utemeljena, zagovornik pa tudi v tem delu skuša utemeljiti kršitev pravice do obrambe z nedovoljeno širitvijo dokazne argumentacije. Na predobravnavnem naroku je podal dokazni predlog zato, da bi se ugotovila vrednost prodanih obveznic v letih 2000 in 2001, medtem ko v zahtevi izpostavlja, da bi izvedenec finančne stroke lahko opredelil pisne dokaze in obrazložil izračun obresti, na podlagi katerih je bila ugotovljena višina oškodovanja dedičev. Z izpostavljanjem teh dejstev zagovornik v rednem postopku pred sodiščem prve stopnje oziroma v primeru dovoljenih pritožbenih novot pred sodiščem druge stopnje ni utemeljeval dokaznega predloga, zato s širitvijo dokazne argumentacije, na katero se sklicuje šele v izrednem pravnem sredstvu, pravnomočne sodbe ne more izpodbiti.

14. Zadnji zagovornikov očitek v sklopu kršitve pravice do obrambe se nanaša na zavrnitev predloga, da sodišče pridobi celotne upravne in dednopravne spise. Tudi ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebnega, saj so bile relevantne listine (predvsem upravne odločbe in sklepi o dedovanju, ki so se nanašali na izplačilo odškodnine F. K. za podržavljeno premoženje) iz predlaganih spisov v celoti priložene kazenskemu spisu in je iz njih sodišče lahko razbralo vse pravno relevantne podatke. Iz izreka omenjenih upravnih odločb in sklepov o dedovanju ter iz listinske dokumentacije SOD in KDD je izhajal natančen podatek o višini odškodnine oziroma o številu obveznic in zapadlih kuponov obresti, ki so pripadli F. K. oziroma njunima dedičema J. K. in M. K. Sodišče prve stopnje je tudi določno pojasnilo, kaj je bil predmet denacionalizacijskega postopka, kako je potekal in kakšna je bila vsebina upravnih odločb (5. točka obrazložitve sodbe), ter kako je bilo odločeno o obveznicah in zapadlih kuponih obresti kot naknadno najdeni zapuščini po pokojni F. K. v zapuščinskem postopku (10. in 11. točka obrazložitve sodbe). Višje sodišče je zavrnilo zagovornikov očitek o kršitvi pravice do obrambe in glede zavrnitve pribave omenjenih spisov pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje (9. točka obrazložitve sodbe). Vrhovno sodišče zaradi jasnih in natančnih podatkov, ki jih je bilo mogoče razbrati že iz priloženih listin, sprejema zaključke obeh nižjih sodišč, da pribava celotnih upravnih in dednopravnih spisov ni bila potrebna. Zagovornik z vztrajanjem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi se z vpogledom v predlagane spise potrdil zagovor obsojenke, ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi lahko vnesli dvom in vplivali na presojo o obstoju pravno odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena že z ostalimi izvedenimi dokazi. Pri tem zagovornik spregleda, da obsojenka v zagovoru vsebini presojanih upravnih odločb in sklepov o dedovanju niti ni nasprotovala, prav tako pa je tudi priznala, da predmetnih obveznic in pripadajočih kuponov obresti ni izročila dedičema po pokojni F. K. Glede na takšno dokazno izhodišče obrambe zato ni verjetno izkazano, da bi bila izvedba predlaganega dokaza za obsojenko uspešna.

15. V preostalem zagovornik pod videzom kršitve pravice do obrambe, ker sodišče ni pridobilo spisov, oporeka dejanskim zaključkom pravnomočne sodbe. Zagovornik oporeka oceni sodišča prve stopnje, da je obsojenka še v letu 2010 razpolagala z obveznicami, za katere sam vztraja, da so predmet drugega denacionalizacijskega postopka. Ne strinja se niti z oceno sodišča prve stopnje, da gre pri obveznicah za generično stvar (kot denar) in ne za vrednostne papirje in species, pri tem pa drugače kot sodišči nižjih stopenj ocenjuje izpise prometnih transakcij KDD, in zaključuje, da so bile z izpodbijano sodbo F. K. prisojene tudi obveznice, ki so bile izdane drugim denacionalizacijskim upravičencem. Enake pritožbene trditve je višje sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da obveznice in njim pripadajoči kuponi obresti predstavljajo generično stvar (obveznice brez serijske številke), pri tem pa je glede izračuna zapadlih kuponov obresti v celoti pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v 11., 17. in 18. točki obrazložitve sodbe na podlagi amortizacijskega izračuna obresti obrazložilo zapadlost kuponov obresti, tako za obdobje pred izročitvijo obveznic obsojenki na njen registrski račun, kot tudi za obdobje od izročitve do pravnomočnosti sklepa o dedovanju z dne 7. 10. 2008, s katerim je bilo odločeno o delitvi naknadno najdene zapuščine – zapadlih kuponov obresti po pokojni F. K. med njuna dediča. Višje sodišče je pri tem izrecno poudarilo, da so vsi podatki (tudi podatki o zapadlih kuponih obresti, ki so opredeljeni v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja), skladni tako z listinami SOD kot tudi KDD, prav tako pa v opredeljeni višini izhajajo iz izreka sklepa o dedovanju z dne 7. 10. 2008 (9. in 12. točka obrazložitve sodbe). Na podlagi takšne obrazložitve drugostopenjske sodbe zato tudi ne drži trditev zagovornika, da je višje sodišče spregledalo pritožbene navedbe v zvezi z obrestmi. S takšnim očitkom zagovornik meri na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa na podlagi predstavljene obrazložitve drugostopenjske sodbe ni podana.

16. Nadaljnji zagovornikov očitek se nanaša na uveljavljanje kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe glede prisojenih kuponov obresti nerazumljiv, sodba pa naj ne bi imela o tem razlogov. Zagovornik pri uveljavljanju te kršitve ne preseže vsebinskega okvirja pritožbe in ne ponudi novih ali drugačnih utemeljitev, ki bi terjale dopolnilno pojasnilo o njegovih (neutemeljenih) stališčih in na katere ne bi že višje sodišče popolno in razumno odgovorilo v 12. točki obrazložitve sodbe. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je namreč izrek sodbe sodišča prve stopnje razumljiv. V 1. alineji izreka sodbe sta opredeljena datuma izročitve obveznic obsojenki na njen registrski račun, v 2. alineji izreka sodbe pa je konkretiziran datum izdaje dodatnega sklepa o dedovanju (7. 10. 2008), tako da so na podlagi teh časovnih podatkov zapadli kuponi obresti razdeljeni v tri skupine, in sicer 1.) 8 kuponov obresti od 74 obveznic SOS2E, zapadlih pred izročitvijo teh obveznic obsojenki dne 6. 10. 2000 (od zapadlega 1. do vključno 8. kupona), 2.) 16 kuponov obresti od 74 obveznic SOS2E, zapadlih od datuma njihove izročitve obsojenki dne 6. 10. 2000 do izdaje sklepa o dedovanju dne 7. 10. 2008 (torej od zapadlega 9. do vključno 24. kupona) ter 3.) 15 kuponov obresti od 703 obveznic SOS2, ki pa so zapadli v obdobju od njihove izročitve obsojenki dne 18. 5. 2001 do izdaje sklepa o dedovanju dne 7. 10. 2008 (torej od zapadlega 10. do 24. kupona). Tako je že iz izreka sodbe razvidno, da gre za povzetek izreka dodatnega sklepa o dedovanju z dne 7. 10. 2008, po katerem so se med dediča pokojne F. K. razdelili zapadli kuponi obresti od obveznic, ki še niso bili predmet zapuščinske obravnave. To je izčrpno obrazloženo tudi v 11., 17. in 18. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe in preverljivo s priloženimi pisnimi dokazi. Sodišče prve stopnje je glede izračuna obresti izhajalo iz omenjenega dodatnega sklepa o dedovanju z dne 7. 10. 2008 ter iz pisne dokumentacije SOD in KDD, ki ji je bil priložen tudi amortizacijski načrt za obveznico SOD za obdobje 1997 – 2016. Pravnomočna sodba ima o izračunu zapadlih kuponov obresti celovito in razumno podane razloge, pravilen pa je tudi materialnopravni zaključek, da si je obsojenka zapadle kupone obresti protipravno prilastila in bila v njihovi višini protipravno obogatena na škodo dedičev J. K. in M. K. Sodišče prve stopnje je zato pravilno opredelilo zapadle kupone obresti kot del protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki bi sicer morala pripasti oškodovanima dedičema J. K. in M. K. Nasprotne zagovornikove navedbe so zato neutemeljene in predstavljajo nestrinjanje ne samo s pravnomočno obsodilno sodbo, temveč tudi z zaključki zapuščinskega postopka, kar pa ne more biti predmet postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

17. Enako kot v pritožbi, zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti vztraja, da v konkretnem primeru ni podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča. V pravnomočni sodbi je razumno in utemeljeno pojasnjeno, da je bila v korist obsojenca kot velika premoženjska korist upoštevana vsota 50 povprečnih mesečnih neto plač, ki je po podatkih Uradnega lista RS, št. 6/2008 z dne 22. 1. 2008, za november 2007, ko je bilo kaznivo dejanje dokončano, znašala 945,34 evrov. Kot podlaga za obračun se uporablja uradno objavljena povprečna mesečna neto plača v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo v času storitve kaznivega dejanja.1 Mejni prag velike premoženjske koristi je zato znašal 47.267,00 evrov, kar je pravilno izračunalo in obrazložilo sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve sodbe, višje sodišče pa je tem razlogom pritrdilo v 13. točki obrazložitve sodbe. Obsojenka si je protipravno prilastila znesek, višji od tega zneska, s čimer je pridobila veliko premoženjsko korist, zato je pravilna pravna opredelitev očitanega kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 215. člena KZ. Zanj je predpisana kazen zapora do petih let in s tem podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča. Predvsem pa je v luči kršitve 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP na način, kot jo zatrjuje zagovornik v zahtevi, treba poudariti, da omenjene kršitve v nobenem primeru okrožno sodišče ne more storiti. Gre za procesno kršitev, do katere lahko pride samo pred okrajnim sodiščem takrat, ko izda sodbo za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča. Obratno, ko torej okrožno sodišče razsodi o kaznivem dejanju iz pristojnosti okrajnega sodišča (drugi odstavek 36. člena ZKP), do zatrjevane kršitve ne pride.2

18. V sklopu kršitev kazenskega zakona zagovornik v zahtevi najprej uveljavlja zastaranje kazenskega pregona in s tem kršitev po 3. točki 372. člena ZKP. Na enake očitke sta odgovorili že sodišči prve in druge stopnje, ko sta obrazložili, da je bilo konkretno kaznivo dejanje dokončano šele v novembru 2007 oziroma oktobru 2008, ko sta bila izdana dodatna sklepa o dedovanju naknadno najdenega premoženja po pokojni F. K. (22. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 12. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). To premoženje so predstavljale obveznice in njim pripadajoči zapadli kuponi obresti kot odškodnina za podržavljeno premoženje. Gre za denacionalizirano premoženje, za katerega je bila obsojenka dolžna po smrti denacionalizacijske upravičenke F. K. skrbeti in z njim upravljati v interesu dedičev do prenosa premoženja nanje s pravnomočnostjo sklepov o dedovanju (tretji odstavek 67. člena in drugi odstavek 78. člena Zakona o denacionalizaciji). Tega obsojenka ni upoštevala in je z obveznicami s pripadajočimi kuponi obresti razpolagala na svojem registrskem računu še dobri dve leti po obeh izdanih sklepih o dedovanju ter jih nato dne 14. 12. 2010 prodala. Ob upoštevanju kvalifikatorne oblike kaznivega dejanja in desetletnem zastaralnem roku (4. alineja prvega odstavka 111. člena KZ), je zato utemeljen zaključek obeh sodišč nižjih stopenj, da do zastaranja kazenskega pregona ni prišlo, s tem pa tudi ne do kršitve kazenskega zakona.

19. V tej luči so zato tudi neutemeljene zagovornikove navedbe, da gre v konkretnem primeru za predlagalni delikt. Na te navedbe sta negativno odgovorili že obe sodišči nižjih stopenj in pojasnili, da gre za uradno pregonljivo kaznivo dejanje (22. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 10. ter 11. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). V vsem ostalem zagovornik pod videzom kršitve kazenskega zakona z obširnimi trditvami oporeka dejanskim zaključkom pravnomočne sodbe in dokazno ocenjuje obsojenkino prodajo obveznic v letih 2000 in 2001, naravo in pomen sklepov o dedovanju, zakupno pogodbo z dne 24. 11. 2000 ter procesna ravnanja oškodovanega dediča J. K. Takšne navedbe ne merijo na ugotavljanje kršitev kazenskega zakona, temveč skušajo izpodbiti pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno.

20. Enako velja tudi za uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, saj jo zagovornik utemeljuje z očitki, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo obsojenkinega lokalnega (frontalnega) in difuznega organskega psihosindroma, ki povzroča osebnostno prizadetost, da je spregledalo obsojenkin ponavljajoč zagovor in njena skrbna ravnanja v denacionalizacijskem postopku, v katerem je bila obsojenka prepričana, da celotno premoženje pripada družini R. oziroma njeni materi, ne pa F. K., sodišče pa tudi ni upoštevalo vseh stroškov, ki jih je imela obsojenka za oskrbo matere K. R. S predstavljenimi trditvami zagovornik v zahtevi ne sprejema dokaznih zaključkov obeh sodišč nižjih stopenj, na podlagi katerih nista podvomili v obsojenkino prištevnost, zato po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

21. V zvezi z izpostavljeno problematiko obsojenkine prištevnosti so neutemeljene tudi zagovornikove navedbe, da bi moralo sodišče ugotavljati prištevnost obsojenke. Ta se namreč vedno domneva in se njenega obstoja posebej ne dokazuje.3 Sodišče skladno z 265. členom ZKP odredi izvedenstvo psihiatrične stroke le takrat, kadar se mu porodi sum, da ob storitvi kaznivega dejanja obdolženec ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali če obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka. Tak sum se sodišču prve stopnje ni pojavil, kar je v 3. in 18. točki sodbe tudi obrazloženo, sodišče druge stopnje pa je tem razlogom pritrdilo v 8. točki obrazložitve sodbe. Ob ugotovljeni in obrazloženi prištevnosti obsojenke zato ni mogoče sprejeti zagovornikovega očitka o kršitvi kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP.

22. V sklopu kršitve kazenskega zakona zagovornik uveljavlja tudi obsojenkino dejansko in pravno zmoto. V skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP je treba na kršitve, ki se uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, opozoriti že v pritožbi, tega pa zagovornik v konkretnem primeru ni storil, saj kršitve kazenskega zakona s temi argumenti ni konkretiziral in jo ustrezno obrazložil že v postopku s pritožbo. Zaradi navedenega gre za materialnopravno neizčrpane navedbe, zato jih Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

23. Zadnji izmed zagovornikovih očitkov kršitve kazenskega zakona se nanaša na vprašanje, ali je dejanje, za katerega je bila obsojenka preganjana, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), vendar pa je iz zahteve razvidno, da tudi v tem delu zagovornik sega na področje izpodbijanja pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja. Zagovornik z navedbami, da je bila obsojenka prepričana o upravičenosti njene matere K. R. do izdanih obveznic, da je njena mama dedno izplačala F. K., da tudi obsojenkina bratranca, brata I. V. in J. V., od svoje matere M. V. nista zahtevala obveznic in sta se odpovedala dediščini v korist K. R. oziroma obsojenke, da je bilo vsem v rodbini R. jasno, da obveznice pripadajo obsojenkini materi K. R. in da je obsojenka v soglasju z vsemi dediči izročila obveznice svoji mami K. R., pozneje pa zanjo skrbela, ne uveljavlja in utemeljuje kršitve zakonitosti, temveč uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

24. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je v znatni meri vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

25. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojena M. L. dolžna plačati sodno takso v višini 900,00 evrov po tarifnih številkah 7113 in 71113, v zvezi s tarifnima številkama 7152 in 7301 Taksne tarife, njeno višino pa je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

-------------------------------
1 Tako v: dr. Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana (2001), stran 694, takšna pa je bila tudi takrat veljavna zakonska dikcija v 1. alineji trinajstega odstavka 126. člena KZ.
2 Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2004), stran 790, 6. točka.
3 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 228/2010 z dne 13. 3. 2011 in I Ips 51047/2014 z dne 8. 12. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 36, 36/2, 265, 265/1, 371, 371/1-6, 371/1-11, 371/2, 372, 372-3, 420, 420/2.
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 111, 111/1-4, 215, 215/1, 215/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyNjgw