VSRS Sodba III Ips 71/2016

Jedro

Meja svobode novinarskega izražanja v obravnavani zadevi ni bila presežena. V bistvenem je Vrhovno sodišče upoštevalo razloge, da: so bile sporne izjave toženke izzvane s sprejetjem ukrepa tožnice, ki bi naj bil po mnenju toženke nesmotern; gre za temo, ki je pomembna za razpravo v javnem interesu; gre za absolutno javno osebo, ki je dolžna trpeti širše meje sprejemljive kritike; pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se toženka na ravnanje tožnice lahko odzvala na drugačen, nežaljiv način; ob upoštevanju pomena uporabljenih izrazov in konteksta, v katerem so bili podani, ni podlage za sklep, da je bil predmet razprave potisnjen v ozadje in je bil namen izjav v diskreditaciji tožnice; tožnici zaradi članka tudi niso nastale pravno upoštevne posledice.

V primeru, ko se zatrjuje okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe, ki je občina, je treba kriterij obstoja posebnih okoliščin, kot ga določa 183. člen OZ, razlagati strožje in bi morala tožnica zatrjevati in dokazovati, v čem naj bi bila ugled in dobro ime pri izvajanju njenih pristojnosti okrnjena. Zahteva se poseg s pravno upoštevno intenzivnostjo, ki vpliva na uresničevanje funkcije, poslanstva in temeljnega namena delovanja občine.

Neresnične trditve morajo biti povezane s položajem fizičnih oseb v pravni osebi in morajo hkrati krniti ugled fizične in pravne osebe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 671,98 EUR.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine po 183. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v višini 25.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrnilo (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Tožnica je v skladu s sklepom DoR 33/2016-6 z dne 18. 4. 2016 vložila revizijo, s katero izpodbija sodbo pritožbenega sodišča zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. in 3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi in tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi oziroma da reviziji ugodi, izpodbijani sodbi sodišča druge oziroma prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženki naloži v plačilo stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka iz odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila.

4. Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5. Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravnorelevantna dejstva, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

7. Tožnica v obravnavanem sporu je občina, ki od toženke, izdajateljice časopisa, zahteva odškodnino po 183. členu OZ zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena, ki naj bi ji nastala zaradi objave članka z naslovom »Zaprtje dela ceste povzroča gnečo« z dne 17. 10. 2013 v časopisu X.

8. V podnaslovu članka je navedeno, da so mestne oblasti tožnice delno zaprle glavno prometnico skozi mesto in da umetno povzročanje gneče menda po mnenju bedakov v mestni hiši vodi k bolj zdravemu življenju.

9. V samem članku je med drugim navedeno, da je podžupan A. A. klobasal, da je zaprtje ceste v interesu ljudi, ker naj bi jih to prisililo, da bi se vozili z avtobusi in bicikli ter bili bolj zali, zdravi in veseli; da se A.in njegov gazda B. ne bosta vozila z avtobusom in kolesom, ker spadata med privilegirance, ki bodo lahko z avtom vozili tudi po tistih dveh pasovih, namenjenih avtobusom in taksijem, pa tudi županu, njegovim pingvinom v mestnem svetu in drugim maziljencem, med katere sodi tudi A.; da za A. že vemo, da zanj nekatera pravila ne veljajo, saj so ga ujeli na videoposnetek, kako je parkiral avto tam, kjer ga ne bi smel, fasal kazen in lisice, nato pa jokal in stokal po telefonu, da so prišli redarji in mu odlisičili avto ter stornirali kazen, kar je bilo še po mnenju njegovih političnih somišljenikov v KPK koruptivno ravnanje; da bi v vsaki normalni državi tako koruptivno podžupanče zabrisali iz urada, pri nas pa se še kar svaljka po mestni hiši in pridiga ljudem, kako bi morali živeti; da bodo C.-ji vse to požrli, kar B. dobro ve, čeprav bi ga v njegovih rodnih S. verjetno že pol ure po zaprtju ceste kdo čehnil s sekiro po betici, medtem ko se v C. ne bo zgodilo nič; da ima B. C.-je dobro pogruntane, saj se 70 % ne da priti niti na volišča in da zato ni čudno, če je mesto pod vladavino pingvinov.

10. Pretežni del članka vsebuje kritiko zaprtja dela Ceste, v kateri avtor izpostavlja, da od tridesetih njemu poznanih tujih mest obstajajo le tri, ki imajo središče zaprto za večino prometa; da je običajno želja mestnih oblasti čim bolj tekoč promet in ne umetno povzročanje gneče, da pa je v C. presekana glavna prometnica skozi mesto, zaprt še eden od pasov iz glavnih vpadnic ..., tako da je gneča na že tako obremenjenih vzporednicah s Cesto še večja; da so v C. v konicah avtobusi že tako prepolni; da bodo sedaj avtobusi nabito polni prihajali na nabito polne postaje z zamudami in je vprašanje, kam se bodo lahko umaknili, če bodo morala mimo vozila na nujni vožnji kot so reševalci in gasilci in da je v času župana B. nastalo več novogradenj, ki niso upoštevale morebitnega širjenja ceste.

Odločitev sodišč nižjih stopenj in revizijske navedbe

11. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da je o okrnitvi ugleda pravne osebe mogoče govoriti takrat, ko se to odrazi tudi navzven v smislu, da pravna oseba in njeni funkcionarji pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti niso deležni dolžnega spoštovanja, so deležni očitkov, posmeha ali kakšne druge negativne reakcije. Ugled mora biti dejansko okrnjen. Tožnica pa niti ne trdi, da bi bila zaradi tega članka deležna negativnih odzivov ali nevšečnosti pri opravljanju svojih pristojnosti. V zvezi z elementom protipravnosti je ugotovilo, da nobena izmed negativnih vrednostnih ocen ni bila uporabljena izven konteksta kritike zaprtja Ceste in zato kritik ni mogoče razumeti kot izraza zasmehovanja ali sramotitve funkcionarjev tožnice ali tožnice kot pravne osebe. V članku je res žaljiva vrednostna ocena »koruptivno podžupanče«, vendar bi to lahko bilo relevantno le, če bi kot tožnik nastopal A. A. in ne tožnica kot pravna oseba. Zato je zavrnilo tožbeni zahtevek občine, sodišče druge stopnje pa je takšno odločitev potrdilo.

12. Vrhovno sodišče je s sklepom DoR 33/2016-6 z dne 18. 4. 2016 revizijo dopustilo glede vprašanj:

− ali je pravilna odločitev sodišč, da sta ugled in dobro ime pravne osebe okrnjena le v primeru, da je poseg v ugled pravne osebe tak, da le-ta vpliva na uresničevanje funkcij, poslovanje in temeljne namene delovanja pravne osebe?

− ali je poseg v ugled in dobro ime oziroma v osebnostne pravice fizičnih oseb, ki določeno pravno osebo predstavljajo oz. v njej opravljajo pomembno funkcijo, v zvezi z opravljanjem svoje funkcije v tej pravni osebi, podlaga za odškodninsko odgovornost tudi v razmerju do pravne osebe po 183. členu OZ?

− ali je pravilno stališče sodišč, da meja dopustnosti uresničevanja svobode novinarskega izražanja v obravnavanem primeru ni bila presežena?

13. Tožnica v reviziji vztraja, da je odločitev sodišč nižjih stopenj, da sta ugled in dobro ime pravne osebe okrnjena le v primeru, da je poseg v ugled pravne osebe tak, da le ta vpliva na uresničevanje funkcij, poslovanje in temeljne namene delovanja pravne osebe, nepravilna in nezakonita. Trdi, da je poseg v ugled in dobro ime oziroma v osebnostne pravice fizičnih oseb, ki določeno pravno osebo predstavljajo oziroma v njej opravljajo pomembno funkcijo, v zvezi z opravljanjem svoje funkcije v tej pravni osebi, podlaga za odškodninsko odgovornost tudi v razmerju do pravne osebe po 183. členu OZ. Meni tudi, da je bila meja dopustnosti uresničevanja svobode novinarskega izražanja v obravnavanem primeru presežena.

14. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je avtor omenjene glose na šaljiv način izkoristil ustavno zagotovljeno pravico do svobode izražanja (39. člen Ustave). Omejitev te pravice v obravnavani zadevi ni pravno predpisana in ni nujna v demokratični družbi. Tožnica želi s tem postopkom preventivno vplivati na vse potencialne medije, da se vnaprej prepreči vsako kritiko njenih ravnanj. Meni, da je treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.

Splošno o 183. členu OZ

15. V 183. členu OZ je določeno, da sodišče za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo.

16. Tudi pravnim osebam kot umetnim tvorbam pravo priznava določene osebnostne pravice, med katerimi je pravica do ugleda in dobrega imena. Z učinkovitim varstvom pred posegi v te pravice se posredno varuje nemoteno delovanje in funkcija pravnih oseb v družbi. 183. člen OZ predvideva pravično denarno odškodnino kot posledico kršitve ugleda ali dobrega imena pravne osebe. Po mnenju nekaterih avtorjev ima takšna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo preventivni učinek, ki zagotavlja ustrezno spodbudo storilcu - povzročitelju škode (specialna prevencija) in drugim potencialnim povzročiteljem škode, da v prihodnje opustijo ravnanje, ki drugim povzroča škodo (generalna prevencija).¹

17. Pravna oseba ima sicer primarno varstvo pri kršitvah osebnostnih pravic v sankcijah, ki jih daje 178. člen OZ (objava sodbe oziroma popravka na stroške kršitelja, preklic sporne izjave ali karkoli, kar doseže namen, ki se doseže z odškodnino) in v denarni odškodnini za premoženjsko škodo, če jo izkaže. Po mnenju Vrhovnega sodišča je zato treba 183. člen OZ razlagati restriktivno, da se v pravni red ne vnaša neenakost med fizičnimi in pravnimi osebami, saj se mora škoda pri fizičnih osebah odraziti v duševnih bolečinah, kar pa pri pravnih osebah po naravi stvari ni mogoče. Gre za posebno kategorijo nepremoženjske škode, ki izhaja neposredno iz kršiteljevega ravnanja. Nekateri avtorji celo poudarjajo, da ni jasno, zakaj bi bila ta vrsta odškodnine dostopna le pravnim osebam.²

O prvem in tretjem dopuščenem vprašanju

18. V obravnavanem primeru je bil v časopisu toženke objavljen članek z naslovom „Zaprtje dela ceste povzroča gnečo,“ v katerem novinar podaja kritiko odločitve občinskih organov, da za promet zaprejo Cesto ... Tožnica v reviziji zatrjuje, da je toženka s kritikami v objavljenem članku protipravno posegla v njeno pravico do ugleda in dobrega imena, saj so po njenem mnenju žaljivke in podobni izrazi nesorazmerni s sprejetim ukrepom. Vrhovno sodišče je zato kot element protipravnosti najprej presojalo, ali je bila meja dopustnosti uresničevanja svobode novinarskega izražanja v obravnavanem primeru presežena in s tem ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

19. Človekove pravice in temeljne svoboščine so v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave omejene s pravicami drugih. V obravnavanem primeru gre za kolizijo ustavno varovane tožničine osebnostne pravice do varstva časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave na eni strani, in toženkine pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Nosilki lahko v takem primeru svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice ene ne pride do prekomernega posega v pravico druge.³ Zato mora sodišče obseg izvrševanja vsake od nasproti si stoječih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje ene pravice tudi prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje v luči vseh okoliščin konkretnega primera.⁴

20. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Ustava v tem členu izrecno ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja.⁵ Že sodišči nižjih stopenj sta pravilno povzeli sodno prakso Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) s področja varovanja te pravice. Ustavno sodišče je v odločbi Up-407/14-25 z dne 14. 12. 2006 poudarilo, da je svoboda izražanja poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Zato prvi odstavek 39. člena Ustave kot poseben vidik varuje svobodo novinarskega izražanja, ki ne zagotavlja le posameznikove (novinarjeve) pravice, temveč se s tiskom in drugimi javnimi mediji uresničuje tudi demokratična pravica javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena.⁶

21. V primerih, ko zaradi zavarovanja ugleda ali pravic drugih pride do omejitve svobode izražanja, s tem pa do posega v 39. člen Ustave, Ustavno sodišče nujnost takega posega presoja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril:⁷ (i) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (ii) kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (iii) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (iv) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (v) vsebina, oblika in posledice objave; (vi) teža naloženih sankcij. Vrhovno sodišče je v nadaljevanju presojalo kriterije, relevantne za obravnavani primer, ko gre za odločanje o odškodnini po 183. členu OZ občini kot javnopravni pravni osebi.

22. Tožnica v reviziji navaja, da so v članku nesorazmerne predvsem navedbe, da so odločitev o zaprtju ceste sprejeli „bedaki, ki gazdujejo, klobasajo, ki so pingvini, maziljenci in da podžupan joka in stoka“ ter podobno. V reviziji trdi, da si je avtor članka dovolil še več, ko naj bi zapisal, kaj naj bi si taki ljudje zaslužili („da bi jih nekdo čehnil s sekiro po betici“). Meni, da so ti zapisi objektivno negativni, žaljivi, škodoželjni in zaničevalni in se z njimi občinskim funkcionarjem odreka spoštovanje ter posega v njihovo in s tem v tožničino čast in dobro ime. Ti očitki naj ne bi imeli nobene dejanske podlage.

23. Sodišče mora pri tehtanju pravic v koliziji upoštevati okoliščine primera kot celote. Pri tem tehtanju ni dovolj upoštevati le vsebine sporne objave, temveč je treba zlasti upoštevati kontekst, v katerem je do sporne objave prišlo.⁸ V obravnavani zadevi je toženka v časopisu X. objavila članek, v katerem je podala kritiko ravnanja župana, podžupana, mestne uprave in mestnega sveta tožeče stranke v zvezi z odločitvijo in izvedbo zaprtja Ceste ... Sporne izjave so torej pomenile odziv toženke na dejanje tožnice. Pomemben je ta kontekst in torej ni šlo za splošno negativno vrednostno oceno teh organov ali oseb, ki bi bila dana izključno z namenom zaničevanja, posmehovanja in sramotitve.

24. Ost novinarjeve kritike v obravnavanem članku, zaprtje ene od glavnih cest v središču Ljubljane, je, kot sta pravilno ugotovili že sodišči nižjih stopenj, nedvomno v javnem interesu. Novinar je v članku poudaril, da ima ta ukrep negativni učinek na pretočnost prometa ter mobilnost prebivalcev in uporabnikov prometa v tem delu mesta. Navedel je, da naj bi bil ukrep sprejet brez mnenj urbanistične stroke. Dolžnost novinarjev pa je posredovati informacije in ideje v vseh zadevah, ki zadevajo javnost. Torej ni res, kar navaja tožnica v reviziji, da javni interes ni bil ugotovljen. V primeru, ko so predmet presoje izjave, ki prispevajo k razpravi v splošnem interesu, pa je le malo prostora za omejevanje svobode izražanja. V članku gre hkrati tudi za kritiko nosilcev javnih funkcij, ki sodijo med absolutne javne osebe in so podvrženi strogemu nadzoru javnosti in so dolžni trpeti širše meje sprejemljive kritike. Kritike so namreč odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Osebe (tudi pravne osebe) z javno funkcijo pa morajo biti pripravljene tudi na kritične in neprijetne besede, še posebej če gre za poročanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njihove funkcije.⁹ To po stališču Vrhovnega sodišča velja tudi za občino.

25. V kontekstu kriterija posledic spornega članka je Vrhovno sodišče presojalo tudi prvo navedeno dopuščeno vprašanje, ki se nanaša na vprašanje zatrjevanja in dokazovanja posega v ugled in dobro ime občine, in s tem na zatrjevanje in dokazovanje škode, ki bi naj nastala občini. Po tožničinem mnenju je namreč napačno stališče sodišč nižjih stopenj, da sta ugled in dobro ime pravne osebe okrnjena le v primeru, da je poseg v ugled pravne osebe tak, da vpliva na uresničevanje funkcij, poslovanje in temeljne namene delovanja pravne osebe. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 274/2013 z dne 4. 6. 2015. Bistvo te odločbe je, da pravna oseba ne more trpeti duševnih bolečin; da objektivno zaznavni poseg v osebnostno sfero že sam po sebi ustvarja negativen zrcalni učinek v ugledu in dobrem imenu pravne osebe; da je ta negativni zrcalni učinek škoda sama po sebi, za kar prizadeti pravni osebi pripada vsaj določena pravična denarna odškodnina. Že glede na težo izjave torej sklepamo o negativnem zrcalnem učinku. Ta zrcalni učinek pa je po presoji Vrhovnega sodišča odvisen tudi od tega, kakšna je družbena vloga določenega tipa pravne osebe. V citirani zadevi je šlo za zatrjevani poseg v ugled gospodarske družbe, pri kateri se okrnitev ugleda izraža na trgu. Enako je na primer pri politični stranki, ko trpi njen ugled pri političnem udejstvovanju,¹⁰ ali pri društvu, kjer je ugled bistven za njegovo družbeno delovanje.¹¹ V obravnavanem primeru pa je pravna oseba občina, torej javnopravni subjekt. Njena naloga je upravljanje v zadevah, kjer gre za zadovoljevanje določenih skupnih in širših (javnih) potreb. Po mnenju Vrhovnega sodišča je treba v takem primeru kriterij obstoja posebnih okoliščin, kot ga določa 183. člen OZ, razlagati strožje in bi morala tožnica zatrjevati in dokazovati, v čem naj bi bila ugled in dobro ime pri izvajanju njenih pristojnosti okrnjena. Zahteva se poseg s pravno upoštevno intenzivnostjo, ki vpliva na uresničevanje funkcije, poslanstva in temeljnega namena delovanja občine. Takšne okrnitve tožnica niti ni zatrjevala, kar pomeni, da tudi ni izkazanih nobenih pravno relevantnih posledic spornega članka. Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da škoda, ki naj bi jo utrpel podžupan (s tem ko naj bi na poti na fakulteto za njim kričali žaljive izraze in podobno), za prisojo odškodnine pravni osebi ni relevantna.

26. Sodišči nižjih stopenj sta celotno besedišče članka podrobno ocenili, s to oceno pa se strinja tudi Vrhovno sodišče. Pri presoji je upoštevalo naslednja izhodišča sodne prakse Ustavnega sodišča in ESČP. Novinar je v članku podal vrednostne sodbe, pri katerih ni mogoče, tako kot pri dejstvih, zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti.¹² Vseeno pa mora imeti vrednostna sodba nekaj podlage v dejstvih.¹³ Pretirana je šele vrednostna sodba, dana brez vsakršne dejanske podlage.¹⁴ Pri presoji je treba upoštevati, da svoboda izražanja varuje tudi žaljiva, šokantna in vznemirljiva sporočila.¹⁵ Iz obsežne judikature ESČP izhaja, da objektivna žaljivost ocen, še zlasti če gre za absolutne javne osebe, ne zadošča za obsodbo novinarjev.¹⁶ Sodišča pa po praksi ESČP tudi ne smejo posegati v stil pisanja novinarjev. Stil izražanja je del komunikacije in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave in tako uporabljeni izrazi, četudi so morebiti žaljivi ali vulgarni, lahko služijo stilističnim namenom. Pri omejevanju oziroma predpisovanju načina odziva na ravnanja nosilcev javnih funkcij pa je treba biti še izrazito previden, kar izhaja tudi iz sodbe ESČP Mladina, d. d., proti Sloveniji z dne 17. 4. 2004 (točka 45). V primerih, ko so predmet presoje izjave, ki prispevajo k razpravi v splošnem interesu, je omejevanje svobode izražanja glede izjav, ki imajo zadostno podlago v dejstvih, izključno zaradi načina, na katerega so bile izražene, nesprejemljivo z vidika 10. člena EKČP.¹⁷ To pomeni, da pravice svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se toženka na ravnanje tožnice lahko odzvala na drugačen, nežaljiv način, kar je v reviziji očitala tožnica.

27. V obravnavanem primeru je novinar uporabil provokativen način pisanja (sam trdi, da gre za obliko glose, kjer je na šaljiv način izkoristil pravico iz 39. člena Ustave) z namenom spodbude javne razprave o ukrepu zaprtja ceste in tudi o splošnem ravnanju občinskih organov. Večina besed (razen tistih, navedenih v 31. točki te sodbe) je imelo določeno podlago v dejstvih, v kontekstu kritike ukrepa pa jih je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumel povprečen bralec. Vrhovno sodišče se strinja z oceno sodišč nižjih stopenj, da nobena od spornih besed ni bila uporabljena izven konteksta same kritike ukrepa. Tako so bile npr. besede „bedaki v mestni upravi“ uporabljene v povezavi z argumenti članka, zakaj je bilo zaprtje ceste nespametno (zaradi povzročanja dodatne gneče na že tako preobremenjenih vpadnicah, zaradi ovir za varno vožnjo urgentnih vozil in podobno). Besedi „privilegiranci“ in „maziljenci“ sta se nanašali na dva medijsko obravnavana dogodka. V prvem naj bi si župan in podžupan ogledala zemljišče, domnevno v lasti znanih Ljubljančanov, ki bi se naj nato spremenilo iz kmetijskega v zazidljivo. Drugi dogodek pa je bil tudi medijsko obravnavni dogodek, ko bi naj župan prepričeval redarja, naj ne kaznuje znanega podjetnika Roka Furlana za parkiranje na zaprti mestni ulici. Dogodka sta tako v povezavi z bistvom članka, saj dajeta vtis, da imajo določeni ljudje v Ljubljani privilegije in da za določene posameznike tudi zaprtje ceste ni ovira za parkiranje. Tožeča stranka pa obstoja in medijskega dogajanja teh dveh dogodkov niti ni zanikala. Beseda pingvini je izražala mnenje, da je mestni svet preveč pod vplivom župana. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ta beseda ni taka, da bi pomenila protipravnost izražanja. Novinar je z navedbo, da je podžupan „klobasal“, da je zaprtje ceste v interesu ljudi, ker jih bo to prisililo v vožnjo s kolesi, želel poudariti, da ta argument ni prepričljiv.

28. Tožnica v reviziji očita, da je novinar le v slabi tretjini članka naslovil temo zaprtja ceste, v preostalem, torej večinskem delu, pa naj bi članek izkoristil za politično obračunavanje z županom in podžupanom. Vrhovno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, da se v primerih ocenjevanja svobode novinarskega izražanja v časopisnih člankih ne presoja, kolikšen odstotek vsebine članka se neposredno nanaša na osrednjo kritiko (zaprtja ceste) in kolikšen odstotek predstavlja druge prvine pisanja oziroma povezava z drugimi zgodbami v javnem interesu. Presoja članka je z vidika svobode izražanja pravilna, če je opravljena celokupno, tako da ustrezno upošteva možnost novinarskega pisanja in ustvarjanja. Sodišče prve stopnje pa je tudi, kot že navedeno, pravilno opozorilo, da nobena od vrednostnih ocen ni bila uporabljena izven konteksta kritike zaprtja Ceste.

29. Tožnica se v reviziji sklicuje na več odločb Vrhovnega sodišča, Ustavnega sodišča in višjih sodišč. Na več citiranih odločb sta se sklicevali sodišči nižjih stopenj, tožnica pa želi prikazati, da so te zadeve glede na dejansko stanje drugačne od obravnavane. To je res, saj po naravi stvari v različnih člankih ne more iti za popolnoma enako dejansko stanje. Vendar pa se s smiselno razlago s pomočjo sodne prakse ustvarjajo kriteriji za presojo posega v ugled in čast fizičnih in pravnih oseb, ki so po mnenju Vrhovnega sodišča uporabljivi tudi v obravnavanem primeru. Tako stališče iz sklepa II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014, da se nasprotje pravic v koliziji uskladi z metodo razlage, ni v nasprotju s sprejetim stališčem. Enako velja za stališče iz odločbe Up 1128/12 z dne 14. 5. 2015, da pretirana in žaljiva kritika sama po sebi ne more pomeniti izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. To velja tudi za stališča v sodbi II Ips 230/2015 z dne 5. 11. 2015, v odločbi Up-91/02 z dne 12. 3. 2004 pa je šlo za oškodovanko kot fizično osebo, ki ni javna oseba, zato ni utemeljen očitek, da je šlo za manjši poseg v ugled in dobro ime, pa ji je bila prisojena odškodnina. Tudi v obravnavanem primeru pa se kot navedeno sodišče ne spušča v stil pisanja avtorja, ki je poudaril, da je članek napisal v obliki glose, ko je na šaljiv način želel opozoriti na obravnavano tematiko. To pomeni, da so uporabljiva tudi stališča iz odločbe Up-584/2012 z dne 22. 5. 2014. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v obravnavanem primeru obstaja zadostna dejanska podlaga, zato stališče tudi ni v nasprotju s sodbo II Ips 62/2012 z dne 9. 10. 2014.

30. Vrhovno sodišče je tako presodilo, da meja svobode novinarskega izražanja v obravnavani zadevi ni bila presežena. V bistvenem je upoštevalo razloge, da: so bile sporne izjave toženke izzvane s sprejetjem ukrepa tožnice, ki bi naj bil po mnenju toženke nesmotern; gre za temo, ki je pomembna za razpravo v javnem interesu; gre za absolutno javno osebo, ki je dolžna trpeti širše meje sprejemljive kritike; pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se toženka na ravnanje tožnice lahko odzvala na drugačen, nežaljiv način; ob upoštevanju pomena uporabljenih izrazov in konteksta, v katerem so bili podani, ni podlage za sklep, da je bil predmet razprave potisnjen v ozadje in je bil namen izjav v diskreditaciji tožnice; tožnici zaradi članka tudi niso nastale pravno upoštevne posledice. Zaradi navedenega je treba dati prednost toženkini pravici do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) pred pravico tožnice do varstva časti in dobrega imena (35. člen Ustave).

O drugem dopuščenem vprašanju

31. Tudi Vrhovno sodišče meni, da je sporna in žaljiva vrednostna ocena „koruptivno podžupanče.“ Ta beseda se nanaša na dogodek (ki ga je sodišče prve stopnje podrobno opisalo v H. točki obrazložitve sodbe), ko bi naj podžupan s telefoniranjem dosegel, da so mu mestni redarji brez plačila kazni odlisičili avto, parkiran v središču mesta. Videoposnetek dogodka je bil objavljen v več medijih, ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče vezano pa je, da ni šlo za koruptivno dejanje, kakor ga je v članku opisal novinar. Kot sporno Vrhovno sodišče ocenjuje tudi navedbo, da bi A. v njegovih rodnih S. verjetno že pol ure po zaprtju ceste kdo »čehnil s sekiro po betici«, medtem ko se v Ljubljani ne bo zgodilo nič (čeprav sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da tega ni mogoče razumeti, kot da bi članek nagovarjal k nasilnim ravnanjem).

32. V tem kontekstu mora Vrhovno sodišče odgovoriti na revizijski očitek, da naj bi toženka posegla vsaj v čast in dobro ime tožničinih funkcionarjev in s tem na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje, ali je poseg v ugled in dobro ime oziroma v osebnostne pravice fizičnih oseb, ki določeno pravno osebo predstavljajo oz. v njej opravljajo pomembno funkcijo, v zvezi z opravljanjem svoje funkcije v tej pravni osebi, podlaga za odškodninsko odgovornost tudi v razmerju do pravne osebe po 183. členu OZ.

33. Kot omenjeno je treba 183. člen OZ razlagati restriktivno, saj imajo pravne in fizične osebe za povzročeno škodo praviloma na voljo druge oblike odškodnin. Ravnanja, ki lahko povzročijo okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe, so praviloma različne izjave, dane v javnosti, oziroma objave določenih trditev o delovanju pravne osebe. Krnitev ugleda in dobrega imena more biti torej vezana na pravno osebo samo. Vrhovno sodišče je sicer že sprejelo stališče, da je lahko ugled pravne osebe okrnjen tudi zaradi neresničnih trditev o fizičnih osebah, ki v pravni osebi opravljajo pomembno funkcijo (sklep II Ips 345/2009 z dne 13. 5. 2010). Te neresnične trditve pa morajo biti po presoji Vrhovnega sodišča povezane s položajem teh fizičnih oseb v pravni osebi in morajo hkrati krniti ugled fizične in pravne osebe. Tudi v zadevi II Ips 345/2009 z dne 13. 5. 2010, na katero se sklicuje tožnica, je šlo izključno za ravnanja direktorja društva na področju, ki se je v celoti prekrivalo z dejavnostjo tožnika kot društva proti mučenju živali in ni šlo za negativne trditve o kakšni drugi sferi direktorjevega življenja. Kritizirano delovanje fizičnih oseb mora biti torej v zvezi z dejavnostjo oziroma funkcijo pravne osebe.¹⁸ V tem kontekstu je Vrhovno sodišče v prejšnjih točkah te sodbe ocenjevalo besedišče, ki se je nanašalo na občinske organe v zvezi z opravljanjem njihove funkcije.

34. Vrhovno sodišče pa ocenjuje, da kritika A. A., kje in kako je parkiral, ni take narave, da bi opravičevala prisojo odškodnine občini po 183. členu OZ, saj ne gre za kritiko, ki bi okrnila ugled občine kot take. Za prisojo odškodnine občini bi bilo bistveno, da se očitki, ki se nanašajo na A. A., prekrivajo oziroma povezujejo z delovanjem občine. Članek pa A. očita negativne lastnosti, ki so lahko lastne le njemu in jih povprečni bralec po oceni Vrhovnega sodišča ne bo identificiral s tožnico kot pravno osebo. Ti očitki, če so neresnični, so lahko podlaga za prisojo odškodnine A. A. kot fizični osebi in ne občini kot pravni osebi. Enako po stališču Vrhovnega sodišča velja za navedbo »čehnil s sekiro po betici«, ki se je nanašala na župana.

35. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

36. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki z revizijo ni uspela, je dolžna toženki povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče toženki, ki je vložila obrazloženi odgovor na revizijo, priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300 ZOdvT), kakor ga je priglasila, to je v znesku 671,98 EUR.

----------

¹ O tem tudi Juhart, M., Nepremoženjska škoda pravne osebe, Ali je 183. člen OZ sistemska napaka ali premik, v Juhart, M., in drugi: Izbrane teme civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2006, stran 9 do 18.
² I. Vuksanovič, v članku „Je res potrebna okrepljena obramba ugleda pravnih oseb“, Pravna praksa 2014, številka 15, GV Založba, d. o. o., 17. 4. 2014, stran 10.
³ Prim. odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008, 8. točka, in druge.
⁴ Prim. odločba Ustavnega sodišča, št. Up-1391/07-13 z dne 10. 9. 2009.
⁵ Taki razlogi pa so primeroma navedeni v drugem odstavku 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94, v nadaljevanju EKČP), ki je glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave zavezujoča. Sodišča zato pri razlagi nedoločnih pravnih pojmov upoštevajo tudi razloge iz drugega odstavka 10. člena EKČP in z njim povezano sodno prakso. V 10. členu EKČP je določeno: „Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij. Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.“
⁶ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009.
⁷ Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-614/15-21 z dne 21. 5. 2018, točka 14. in nadaljnje. Ustavno sodišče je v tej odločbi sledilo kriterijem, ki jih presoja ESČP (prim. sodbi velikega senata ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji (št. 2), 109. do 113. točka obrazložitve, in Axel Springer AG proti Nemčiji, 89. do 95. točka obrazložitve).
⁸ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 , 11. točka obrazložitve.
⁹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-1391/07-13 z dne 10. 9. 2009, 13. točka obrazložitve.
¹⁰ O tem sodba in sklepVrhovnega sodišča II Ips 304/2013 z dne 21. 1. 2016.
¹¹ O tem sklepVrhovnega sodišča II Ips 354/2013 z dne 13. 5. 2010.
¹² Sodba ESČP Lingens proti Avstriji.
¹³ Sodba ESČP v zadevi Karman proti Rusiji z dne 14. 12. 2006, točka 41, sodba Ustavnega sodišča Up-1391/07-13 z dne 10. 9. 2009, točka 12.
¹⁴ Ustavno sodišče v odločbi Up-1019-12-22. točka 11. in naslednje.
¹⁵ Sodba ESČP v zadevi Prager in Oberschlick proti Avstriji z dne 26. 4. 1995.
¹⁶ ESČP je obravnavalo primer Oberschlick proti Avstriji z dne 1. 7. 2007, ko je novinar nacionalističnega avstrijskega voditelja in poslanca označil z besedo bedak oziroma norec. Ocenilo je, da je bila obsodba novinarja zaradi razžalitve kršitev pravice iz 10. člena ESČP o svobodi izražanja. Označbi sta bili nedvomno polemični, ampak nista pomenili samovoljnega napada, ker je novinar za svoje besede navedel objektivno razumno obrazložitev, izhajajočo iz politikovega govora, ki je bil sam provokativen.
¹⁷ Sodba ESČP v zadevi Csanics proti Madžarski z dne 20. 1. 2009, točka 43.
¹⁸ I. Vuksanovič, v članku „Je res potrebna okrepljena obramba ugleda pravnih oseb“, Pravna praksa 2014, številka 15, stran 10, GV Založba, d. o. o., 17. 4. 2014, poudarja, da se mora pojem „krnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe“ nujno nanašati na preostanek ugleda in dobrega imena, ki je res vezan na pravno osebo in ga ni mogoče pripisati nobeni fizični osebi, ki je deležnik te pravne osebe.

Datum zadnje spremembe:

12.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1467/2009
• Sklep II DoR 448/2012
• VSL sodba II Cp 2420/2013