VSRS Sodba I Ips 41963/2013

Jedro

V času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje stranske denarne kazni, zastaranje njene izvršitve ne teče.

Sodišče bo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni odločalo po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila kazen izrečena, postala pravnomočna. Če pa se je v času od pravnomočnosti sodbe do trenutka odločanja o zastaranju izvršitve kazni zakon enkrat ali večkrat spremenil, pa moralo uporabiti tisti zakon, ki je za obsojenca in za njegov pravni položaj z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni najugodnejši.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi kršitev drugega odstavka 94. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 29. 8. 2017 ustavilo postopek za izterjavo denarne kazni v višini 150.000,00 EUR, ki je bila obsojenemu D. G. kot stranska kazen izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 15. 10. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 15. 4. 2014, pravnomočno dne 30. 6. 2014. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 12. 10. 2017 pritožbo višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep je zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zahtevo za varstvo zakonitosti vložila vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar, ki Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in ugotovi, da je bil z izpodbijanim sklepom prekršen kazenski zakon. Meni, da je odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki pri presoji, ali je nastopilo zastaranje izvršitve stranske denarne kazni, nista uporabili zakona, po katerem je bila kazen izrečena, v nasprotju z veljavno zakonodajo in načelom pravičnosti, obenem pa vzpostavlja neenak položaj med obsojenci. Namreč, s pravnomočno sodbo, s katero je bila obsojencu izrečena stranska denarna kazen, je sodišče že presojalo, kateri zakon je za storilca milejši, in presodilo, da je to v konkretnem primeru Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ).¹ Ta zakon bi skladno z načelom alternativnosti zato moralo uporabiti tudi v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni. Pri tem vložnica poudarja, da so v času izdaje sodbe že veljale vse spremembe kazenskega zakona, povezane z zastaranjem izvršitve stranske denarne kazni, tako da je bilo sodišče že pri izrekanju kazni seznanjeno s krajšimi zastaralnimi roki. Presojo o tem, kateri zakon je milejši, je sodišče moralo opraviti že zaradi določitve roka za plačilo stranske denarne kazni, še posebej zato, ker je bilo obsojencu odobreno obročno plačevanje kazni. Če bi v postopku ugotavljanja zastaranja denarne kazni smelo sodišče uporabiti drug, milejši zakon, bi v številnih primerih – pri tem vložnica izpostavi primer obročnega plačila denarne kazni ‒ lahko prišlo do situacije, ko denarne kazni zaradi skrajšanja zastaralnih rokov in posledično zaradi zastaranja ne bi bilo mogoče (v celoti) izterjati. V takih primerih bi bili obsojenci, ki jim sodišče odobri obročno plačevanje denarne kazni, v boljšem položaju od tistih, ki morajo kazen plačati v enkratnem znesku. Ker je sodišče v obravnavanem primeru obsojencu dovolilo stransko denarno kazen plačati v štiriindvajsetih mesečnih obrokih, ni bilo mogoče izterjati zadnjih treh obrokov, saj so glede na zavzeto stališče nižjih sodišč o uporabi milejšega zakona v plačilo zapadli, ko je izvršitev kazni že zastarala.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki nanjo nista odgovorila.

B.-1

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Po tretjem odstavku 420. člena ZKP sme vrhovni državni tožilec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona, medtem ko smeta zagovornik in obdolženec zahtevo vložiti le iz razlogov, naštetih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

5. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za izterjavo stranske denarne kazni, ker je ugotovilo, da je izvršitev kazni zastarala. Zavzelo je stališče, ki mu je sledilo tudi sodišče druge stopnje, da je treba tudi v postopku ugotavljanja, kdaj zastara izvršitev stranske denarne kazni, uporabiti najmilejši zakon, ki je veljal v času od storitve kaznivega dejanja dalje, ne glede na to, kateri zakon je bil uporabljen pri izreku sodbe. V konkretnem primeru je bil od vseh zakonov najmilejši Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1)², ki je v prvem odstavku 93. člena določal, da izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastara, ko potečeta dve leti od pravnomočnosti sodbe, kar je v konkretnem primeru pomenilo, da je izvršitev kazni zastarala dne 30. 6. 2016.

6. Ker izpodbijani sklep ni odločba, s katero bi bil končan kazenski postopek, ampak gre za t. i. drugo odločbo v smislu prvega odstavka 420. člena ZKP, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, je Vrhovno sodišče najprej preizkusilo, ali so izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti, kot jih določa prvi odstavek 420. člena ZKP.

7. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da sta nižji sodišči z izpodbijanim sklepom kršili kazenski zakon, ker sta napačno šteli, da je nastopilo zastaranje izvršitve stranske denarne kazni. Temeljno vprašanje, ki ga pri tem odpira, je, kateri kazenski zakon mora sodišče uporabiti pri presoji, kdaj zastara izvršitev stranske denarne kazni. Glede na vsebino zahteve, v kateri vložnica na več mestih poudarja, da so glede na zavzeto stališče nižjih sodišč o uporabi milejšega zakona obsojenci, ki jim sodišče odobri obročno plačilo denarne kazni, v boljšem položaju od tistih, ki morajo kazen plačati v enkratnem znesku, pa je odgovor na vprašanje, ali je v konkretnem primeru prišlo do kršitve kazenskega zakona, prvenstveno odvisen od ugotovitve, kakšen vpliv ima na tek zastaralnega roka okoliščina, da je bilo obsojencu dovoljeno denarno kazen plačevati v mesečnih obrokih. Z drugimi besedami povedano, zastavlja se vprašanje, ali zastaranje izvršitve denarne kazni teče tudi v času, ko je obsojencu dovoljeno, da denarno kazen plačuje v obrokih, ali pa je odobritev tovrstnega načina odplačevanja kazni okoliščina, ki predstavlja oviro za tek zastaralnega roka v smislu določbe drugega odstavka 94. člena KZ-1. Ker se o teh vprašanjih Vrhovno sodišče do sedaj še ni izreklo, obe vprašanji pa presegata pomen konkretne zadeve, saj je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnih vprašanjih, pomembnih za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoj prava preko sodne prakse, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti sprejelo v obravnavo.

B.-II

8. Glede na okoliščine konkretnega primera je moralo Vrhovno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali odobritev obročnega plačila denarne kazni pomeni tako oviro za izvršitev kazni v smislu drugega odstavka 94. člena KZ-1, ki povzroči, da zastaranje v času, ko je obsojencu dovoljen tak način odplačevanja kazni, ne teče. Povedano drugače, kakšen vpliv je na tek zastaralnega roka imela okoliščina, da je sodišče obsojencu dovolilo izrečeno denarno kazen v višini 150.000,00 EUR plačevati v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih.

9. Pri presoji, ali je prišlo do zastaranja izvršitve stranske denarne kazni, sta nižji sodišči uporabili določbe KZ-1, ki je veljal v obdobju od 1. 11. 2008 do 14. 5. 2012. Ta je v prvem odstavku 93. člena določal, da je izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastarala, ko sta potekli dve leti od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena. Zastaranje izvršitve kazni je po prvem odstavku 94. člena KZ-1 začelo teči tistega dne, ko je postala sodba pravnomočna, pri čemer je drugi odstavek 94. člena KZ-1 določal (enako določa tudi sedaj veljavni drugi odstavek 94. člena), da zastaranje izvršitve kazni ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti.³

10. Okoliščin, ki povzročijo, da zastaranje v času njihovega obstoja ne teče, zakon niti primeroma ne našteva, iz besedila citirane določbe drugega odstavka 94. člena KZ-1 pa izhaja, da mora iti pri tem za ovire pravne narave.⁴ Kot ovire za izvršitev kazni so tako mišljene ovire, ki po samem zakonu ne dovoljujejo izvršitve kazni. V teoriji⁵ se kot primer take ovire med drugim navaja tek roka, v katerem mora obsojenec plačati denarno kazen. Tako stališče teorije je prepričljivo, saj ima podlago v določbah, ki urejajo vprašanje izvršljivosti sodnih odločb oziroma denarne kazni, hkrati pa je v sozvočju z naravo roka za plačilo denarne kazni.

11. V vsaki sodbi, s katero izreče denarno kazen, sodišče določi tudi rok za njeno plačilo. Ta ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od treh mesecev, vendar pa sme v upravičenih primerih sodišče dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo v tem primeru ne sme biti daljši od dveh let (četrti odstavek tedaj veljavnega 47. člena oziroma sedaj peti odstavek 47. člena KZ-1). Po drugem odstavku 129. člena ZKP se pravnomočna sodba izvrši, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Podobno določbo vsebuje prvi odstavek 2. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), po katerem se kazenska sankcija izvrši, ko postane odločba, s katero je sankcija izrečena, pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki se po 120. členu ZIKS-1 uporablja glede pristojnosti in postopka za izterjavo denarnih kazni, pa v prvem odstavku 19. člena določa, da je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti.

12. Iz pregleda in analize zgoraj citiranih določb sledi, da denarne kazni v roku za prostovoljno plačilo ni mogoče (prisilno) izvršiti. Ves ta čas je namreč le od volje obsojenca odvisno, ali bo denarno kazen plačal, medtem ko je njena prisilna izterjava v primeru neplačila mogoča šele po izteku roka za plačilo. Ugotovitev, da denarne kazni v roku, ki ga določi sodišče, po zakonu ni mogoče (prisilno) izvršiti, vodi do sklepa, da tudi zastaranje izvršitve denarne kazni skladno z določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1 v tem času ne teče. Enake učinke, kot jih ima določitev roka za (prostovoljno) plačilo denarne kazni z vidika njene izvršitve in teka zastaralnih rokov, pa je po stališču Vrhovnega sodišča treba pripisati tudi odobritvi obročnega plačila stranske denarne kazni. Tudi v času, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačevanje denarne kazni, le-te, vse dokler v plačilo ne zapade celoten znesek, ni mogoče izterjati. Obsojenec sme celotno obdobje, ko mu je dovoljeno obročno odplačevanje stranske denarne kazni, posamezne obroke poravnavati prostovoljno, v vnaprej določenih rokih in zneskih. Iz navedenega sledi, da tudi zastaranje izvršitve stranske denarne kazni, glede na vsebino določbe drugega odstavka 94. člena KZ-1, v tem času ne teče, oziroma da v primeru (celotnega ali delnega) neplačila teče šele od trenutka, ko v plačilo zapade celotna stranska denarna kazen, torej z zapadlostjo zadnjega obroka. Šele tedaj je namreč mogoče denarno kazen izvršiti v celotnem obsegu, v kakršnem je bila izrečena s pravnomočno sodbo.

13. Sklep, da zastaranje izvršitve stranske denarne kazni v času dovoljenega obročnega odplačevanja ne teče, potrjuje tudi ureditev načina izvršitve denarne kazni, če je ni mogoče prisilno izterjati. KZ-1 v prvem odstavku 87. člena določa, da če se denarne kazni ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. V primeru, če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če pa plača še ostanek, pa se izvrševanje kazni zapora ustavi (drugi odstavek 87. člena KZ-1). Dokončna izvršitev stranske denarne kazni je torej v primeru neplačila mogoča šele z izpolnitvijo pogojev za odreditev, da se (v celoti ali delno) neplačana denarna kazen izvrši s kaznijo zapora. Ti pogoji pa so izpolnjeni šele tedaj, ko v plačilo zapade celoten znesek izrečene stranske denarne kazni, če je neuspešna tudi njena prisilna izterjava.⁶

14. Stališče, da začne zastaranje izvršitve denarne kazni teči šele, ko v plačilo zapade celotna denarna kazen, ima oporo tudi v sodni praksi civilnega prava. Po stališču, ki izhaja iz civilnosodne prakse,⁷ je namreč pri obročnih plačilih enovite terjatve, ki predstavlja celoto, začetek teka zastaralnega roka treba presojati od zapadlosti celotne obveznosti v plačilo, torej z zapadlostjo zadnjega obroka. Denarna kazen, izrečena s pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, je po vsebini in naravi enovita terjatev, ki predstavlja celoto. Z odobritvijo obročnega plačila denarne kazni se narava terjatve ne spremeni; s tem se namreč določi le način njenega poplačila, medtem ko terjatev še naprej ostane enovita, posamezni obroki pa predstavljajo le (nesamostojne) dele te celote. Tudi primerjava s sodno prakso civilnih sodišč dodatno utrjuje sklep, da zastaranje izvršitve stranske denarne kazni v času dovoljenega obročnega odplačevanja ne teče, oziroma da začne teči šele, ko v plačilo zapade celoten znesek denarne kazni.

15. Sodišči prve in druge stopnje v obravnavanem primeru pri presoji, ali je nastopilo zastaranje izvršitve stranske denarne kazni, določbe drugega odstavka 94. člena KZ-1 nista upoštevali, zato izpodbijani pravnomočni sklep posledično vsebuje pravno napačen zaključek, da je izvršitev stranske denarne kazni zastarala, ko sta potekli dve leti od pravnomočnosti sodbe, to je dne 30. 6. 2016. Okoliščina, da je sodišče obsojencu odobrilo obročno plačilo v štiriindvajsetih zaporednih mesečnih obrokih, je namreč pomenila pravno oviro za izvršitev s pravnomočno sodbo izrečene stranske denarne kazni, ki je, glede na določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1, povzročila, da zastaranje njene izvršitve ves čas, ko je bilo obsojencu dovoljeno obročno odplačevanje kazni, ni teklo. Vse do izteka tega roka je imel obsojenec možnost denarno kazen (prostovoljno) plačevati, sodišče pa le-te vse do tedaj ni moglo izvršiti. Zastaranje izvršitve stranske denarne kazni je tako začelo teči šele, ko je v plačilo zapadel celoten znesek izrečene stranske denarne kazni, torej z zapadlostjo zadnjega, štiriindvajsetega mesečnega obroka, in ne že s pravnomočnostjo sodbe, kot sta to zmotno šteli nižji sodišči.

B.- III.

16. Drugo vprašanje, ki se zastavlja, pa je, kateri kazenski zakon se uporablja v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni. Po vložničinih navedbah mora sodišče pri ugotavljanju, kdaj zastara izvršitev stranske denarne kazni, vselej uporabiti tisti zakon, ki ga je uporabilo ob izreku sodbe. Uporaba drugega, četudi za storilca milejšega zakona, je po njenem stališču nedopustna, saj nasprotuje načelu alternativnosti, po katerem je treba uporabiti bodisi prejšnji bodisi novi zakon v celoti. Meni, da je presoja o tem, kateri zakon je za storilca milejši, tudi glede vprašanja, kdaj zastara izvršitev stranske denarne kazni, vsebovana že v pravnomočni sodbi, s katero sodišče izreče kazen, kar pomeni, da je sodišče na ta zakon vezano tudi v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni.

17. KZ-1 glede vprašanja časovne veljavnosti kazenskega zakona v prvem odstavku 7. člena (prej v prvem odstavku 3. člena KZ) določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja; če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je za storilca milejši (drugi odstavek 7. člena KZ-1 oziroma drugi odstavek 3. člena KZ).

18. Roki za zastaranje izvršitve stranske denarne kazni so se od trenutka storitve kaznivih dejanj do odločanja o zastaranju izvršitve kazni v obravnavani zadevi večkrat spremenili:

− po prvem odstavku 114. člena KZ je izvršitev stranske denarne kazni zastarala, ko je preteklo dve leti od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena (relativni zastaralni rok), pri čemer je v skladu s petim odstavkom 115. člena KZ izvršitev kazni v vsakem primeru zastarala, ko je preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga je zakon zahteval za zastaranje izvršitve kazni (absolutni zastaralni rok);

− KZ-1, ki je stopil v veljavo 1. 11. 2008, je ukinil razlikovanje med relativnimi in absolutnimi zastaralnimi roki; po prvem odstavku 93. člena KZ-1, veljavnega v obdobju od 1. 11. 2008 do 14. 5. 2012, je izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastarala, ko sta potekli dve leti od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena;

− rok za zastaranje izvršitve stranske denarne kazni je bil nato ponovno spremenjen z novelo KZ-1B, ki je začela veljati dne 15. 5. 2012; po spremenjenem prvem odstavku 93. člena KZ-1 zastaranje nastopi s potekom štirih let od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena.

19. V obravnavanem primeru so bila vsa kazniva dejanja storjena v času veljavnosti KZ, in sicer v letih 2003, 2006 in 2007. Sodišče je sodbo, s katero je obsojencu izreklo kazen, izdalo na podlagi zakona, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj. Sodba je postala pravnomočna dne 30. 6. 2014. Pri izdaji izpodbijanega sklepa pa sta se sodišči prve in druge stopnje oprli na določbo prvega odstavka 93. člena KZ-1, ki je veljal v obdobju od 1. 11. 2008 do 14. 5. 2012. Ob upoštevanju določbe o uporabi poznejšega, za storilca milejšega zakona (drugi odstavek 7. člena KZ-1), sta zavzeli stališče, da je treba tudi v postopku ugotavljanja, ali je prišlo do zastaranja izvršitve stranske denarne kazni, uporabiti za storilca (naj)milejši zakon, ki je veljal od storitve kaznivih dejanj dalje.

20. Odgovor na vprašanje, ki ga odpira zahteva, je v odločilni meri odvisen od tega, ali mora sodišče res že ob izdaji obsodilne sodbe, s katero izreče kazen storilcu, pri presoji, kateri od kazenskih zakonov je zanj (naj)milejši, ki se opravi v primeru, če se zakon po storitvi kaznivega dejanja enkrat ali večkrat spremeni, upoštevati (tudi) določbe o zastaranju izvršitve kazni. Torej, ali celovita presoja o tem, kateri zakon je za storilca milejši, v takem primeru obsega tudi vprašanje, kateri zakon predvideva krajše roke za zastaranje izvršitve storilcu izrečene kazni.

21. Odgovor na navedeno vprašanje je po presoji Vrhovnega sodišča nikalen. Sodišču ni treba že v fazi sojenja, ko odloča o glavni stvari, tj. o obstoju kaznivega dejanja, krivdi obdolženca ter v primeru obsodbe, o kazenski sankciji, pri presoji, kateri od zakonov je za storilca (naj)milejši, upoštevati določb o tem, kdaj zastara izvršitev kazni. Presoja o milejšem zakonu v smislu določbe drugega odstavka 7. člena KZ-1 se namreč pred pravnomočnostjo sodbe omejuje samo na tiste določbe in institute kazenskega materialnega prava, ki tedaj (ob izrekanju sodbe) pridejo v poštev, ne more pa se ta presoja opirati na sklepanje o za storilca morebitnem ugodnejšem položaju, ki se bo lahko izrazil šele v bodoče, po pravnomočnosti sodbe.⁸ Kot enega od takih primerov Bele v komentarju Kazenskega zakonika navaja prav institut zastaranja izvršitve kazenskih sankcij.⁹ V postopku ugotavljanja, ali je nastopilo zastaranje izvršitve izrečene kazenske sankcije, namreč ne gre več za uporabo kazenskega zakona zoper storilca, pač pa gre glede na spremenjen pravni položaj, ki nastopi s pravnomočnostjo sodbe, že za uporabo zakona zoper obsojenca.¹⁰ Uporaba kazenskega zakona za storilca pa se nanaša le na tiste določbe kazenskega zakona, ki vplivajo na storilčev položaj do nastopa pravnomočnosti sodbe. V primeru obsodilne sodbe, s katero sodišče storilcu izreče kazen, se presoja sodišča o uporabi milejšega zakona ob izrekanju sodbe tako omeji le na tiste materialnopravne določbe, ki so glede na okoliščine konkretnega primera relevantne v tistem trenutku. Zlasti gre za določbe kazenskega zakona, ki se nanašajo na sestavne dele oziroma vsebino izreka obsodilne sodbe, kot jo določa prvi odstavek 359. člena ZKP.¹¹

22. Ker vprašanje, kdaj zastara izvršitev kazni, ne sodi med tista vprašanja, o katerih bi moralo sodišče odločati pri izreku sodbe, je logično, da sodišču tedaj ni treba presojati, določbe katerega zakona so za storilca ugodnejše tudi s tega vidika. Vrhovno sodišče zato ne sprejema vložničinih navedb, da mora sodišče že ob izdaji sodbe, s katero izreče kazen, pri presoji, kateri od zakonov je za storilca (naj)milejši, upoštevati določbe (dveh ali več zakonov) o zastaranju izvršitve kazni, ki bi prišle v poštev glede na izrečeno kazen, zaradi česar je po njenem stališču tudi pozneje vezano na uporabo tistega zakona, ki ga je uporabilo pri izdaji sodbe.

23. Po naravi stvari se vprašanje, kdaj zastara izvršitev kazni, pojavi šele ex post, v fazi izvrševanja izrečene kazni, v vsakem primeru pa po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila kazen izrečena. Ker presoja, kateri zakon je za storilca milejši (tudi) z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni, v pravnomočni sodbi ni zajeta, o tem vprašanju pa se odloča v samostojnem in od izrekanja sodbe ločenem postopku, v katerem gre že za uporabo zakona zoper obsojenca (in ne obdolženca), uporaba drugega zakona pri reševanju vprašanja, kdaj zastara izvršitev kazni, ne predstavlja odstopa od načela alternativnosti. Sodišče zato pri odločanju v tem postopku ni vezano na uporabo zakona, ki ga je uporabilo pri izrekanju kazni.

24. Glede na to, da se vprašanje zastaranja izvršitve kazni vselej izrazi šele po pravnomočnosti sodbe, hkrati pa je prav nastop pravnomočnosti ključen moment tako za spremembo pravnega položaja storilca kot tudi za štetje zastaralnih rokov, pride v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni po presoji Vrhovnega sodišča zato v poštev tisti kazenski zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni. V takem primeru je treba uporabiti zakon, ki je glede vprašanja, kdaj zastara izvršitev izrečene kazni, za obsojenca najugodnejši. Ob obrazloženem bo torej sodišče v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni odločalo po tistem kazenskem zakonu, ki je veljal v trenutku, ko je sodba, s katero je bila ta kazen izrečena, postala pravnomočna. Če pa se je v času od pravnomočnosti sodbe do trenutka odločanja o zastaranju izvršitve kazni, zakon enkrat ali večkrat spremenil, pa bo moralo uporabiti tisti zakon, ki je za obsojenca in njegov pravni položaj z vidika zastaranja izvršitve izrečene kazni najugodnejši.

25. Glede na navedeno se kot neutemeljene izkažejo vložničine navedbe, da bi moralo sodišče v obravnavani zadevi pri ugotavljanju, ali je nastopilo zastaranje izvršitve stranske denarne kazni, uporabiti kazenski zakon, ki je bil uporabljen pri izrekanju sodbe, to je KZ. Ob upoštevanju, da je sodba, s katero je bila izrečena stranska denarna kazen, postala pravnomočna 30. 6. 2014, bi moralo sodišče uporabiti določbe KZ-1, vključno z novelo KZ-1B, ki je določila, da izvršitev stranske denarne kazni zastara s potekom štirih let od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena.

C.

26. V obravnavani zadevi sodišči prve in druge stopnje pri presoji, ali je nastopilo zastaranje izvršitve stranske denarne kazni, nista upoštevali določbe drugega odstavka 94. člena KZ-1, zaradi česar izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje pravno napačen zaključek, da je zastaranje izvršitve stranske denarne kazni nastopilo dne 30. 6. 2016. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obsojenčevo škodo, se je Vrhovno sodišče skladno z drugim odstavkom 426. člena ZKP pri odločanju omejilo zgolj na ugotovitev kršitve določbe drugega odstavka 94. člena KZ-1, pri čemer ni posegalo v pravnomočno, z zahtevo napadeno sodno odločbo.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 63/1994 in nasl.
² Uradni list RS, št. 55/2008, 66/2008 - popr., 39/2009, 55/2009 - Odl. US. Zakon je stopil v veljavo 1. 11. 2008.
³ Tako je določal tudi KZ v drugem odstavku 115. člena.
⁴ Gl. tudi Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 616, in Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 277.
⁵ Gl. Horvat, Š., prav tam, str. 277, in Novoselec, P., Opći dio kaznenog prava, peto, izmijenjeno izdanje, Pravos, Osijek, 2016, str. 268. Novoselec v zvezi z vsebinsko podobno določbo drugega odstavka 84. člena hrvaškega Kazenskega zakona, po kateri zastaranje izvršitve kazni ne teče v času, ko se po zakonu ne more začeti ali nadaljevati, primeroma navaja, da zastaranje ne teče takrat, ko je obsojencu odobreno plačevanje denarne kazni.
⁶ Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B), Uradni list RS, št. 91/2011, ki je začel veljati 15. 5. 2012, je bila sicer uvedena možnost, ki je KZ-1, veljaven v obdobju od 1. 11. 2008 do 14. 5. 2012, ni poznal, in sicer, da sme sodišče v primeru, če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, s sklepom odrediti takojšnje plačilo kazni v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev.
⁷ Gl. na primer sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 185/2011 z dne 8. 11. 2001 in II Ips 573/2003 z dne 10. 11. 2004.
⁸ Prim. Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 43.
⁹ Prim. prav tam, str. 43.
¹⁰ Prim. prav tam, str. 43.
¹¹ Ta določa, da v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, izreče sodišče: 1) katerega dejanja ga spozna za krivega. Pri tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona; 2) zakonsko označbo kaznivega dejanja in katere določbe kazenskega zakona je uporabilo; 3) na kakšno kazen se obtoženec obsodi ali se mu po določbah kazenskega zakona odpusti kazen; 4) odločbo o pogojni obsodbi; 5) odločbo o varnostnih ukrepih in o odvzemu premoženjske koristi; 6) odločbo o vštetju pripora ali že prestane kazni; 7) odločbo o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnem zahtevku in o tem, ali naj se pravnomočna sodba objavi v tisku oziroma po radiu ali televiziji.

Datum zadnje spremembe:

12.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 6043/2012
• VSL Sodba II Kp 16803/2018
• Sodba I Ips 378/2005