VSRS Sodba II Ips 343/2016

Jedro

Presoja protipravnosti ravnanja davčnega organa pri opravi izvršbe.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožnikova pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene pritožbene in revizijske stroške v znesku 1.081,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. V postopku davčne izvršbe je davčni organ dolžniku A., s. p., zasegel osebno vozilo Mercedes Benz, tipa B 180 CDI. Tožnik je zatrjeval, da je vozilo njegovo in svojo lastninsko pravico uveljavljal v pravdnem postopku, v katerem je uspel. Vozilo mu je bilo vrnjeno. Zatrjuje, da je na vozilu nastala škoda v višini 7.659,81 EUR (kot strošek njegovega popravila 2.915,81 EUR in izguba na vrednosti vozila 4.744,00 EUR), prav tako, da mu je nastala škoda v višini 11.580 EUR zaradi nezmožnosti njegove uporabe. Zahteva tudi povračilo obresti v višini 3.066,02 EUR, obračunane od kupnine v višini 19.800,00 EUR za čas odvzema, saj bi lahko sicer vozilo prodal in denar vložil v nepremičnine ali pa ga vezal na banki, ter povračilo stroškov predpravdnega izvedenskega mnenja v višini 360,00 EUR. Vse zahteva z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 2.915,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2011 v vrednosti popravila vozila za škodo, ki mu je nastala na njem zaradi neustrezne hrambe, v preostalem pa je tožbeni zahtevek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V skladu z načelom uspeha je odločilo tudi o stroških postopka.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še 4.595,50 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2011 dalje za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti zarubljenega vozila v času odvzema. Poseglo je tudi v stroške dosedanjega postopka in odločilo o pritožbenih stroških. V ostalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je na toženkin predlog dopustilo revizijo s sklepom II DoR 252/2016 z dne 6. 10. 2016 o pravilnosti materialnopravne presoje pritožbenega sodišča glede obstoja odškodninske odgovornosti toženke za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti zarubljenega vozila v času rubeža. Revizijsko sporen je tako le znesek 4.595,50 EUR z zamudnimi obrestmi.

5. Toženka je vložila dopuščeno revizijo in Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožnikovo pritožbo zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zahtevala je tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

6. Tožnik na vročeno revizijo ni odgovoril.

Dejanski okvir spora

7. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja dejstva:

- davčni organ je 2. 7. 2009 pri davčnem dolžniku opravil rubež, tudi tožnikovega osebnega vozila;

- ob rubežu je bil prisoten davčni dolžnik, ki je podpisal rubežni zapisnik;

- rubežu osebnega vozila ni nasprotoval in ni zatrjeval, da bi bil last koga drugega;

- tožnik je vložil ugovor tretjega in trdil, da je vozilo njegovo;

- davčni organ ga je pozval, naj poda izjavo v zvezi s svojim ugovorom, tožnikov pooblaščenec je podajo izjave zavrnil, predložil pa blagajniški prejemek za 19.800,00 EUR, izdan v nedeljo, plačan gotovinsko, ki v knjigovodskih knjigah ni bil zaveden;

- davčni organ je presodil, da tožnik ni verjetno izkazal pravice, ki preprečuje izvršbo;

- v pravdnem postopku je tožnik izkazal lastništvo avtomobila;

- vozilo mu je bilo vrnjeno 22. 3. 2011, v času odvzema pa se je nahajalo pri družbi B., d. d;

- ob odvzemu je njegova vrednost znašala 18.651,00 EUR, ob vrnitvi pa 13.907,00 EUR;

- vozilo ni bilo ustrezno hranjeno.

Nosilni razlogi sodišč nižjih stopenj

8. Sodišče prve stopnje je v še spornem delu ocenilo, da davčni organ v postopku davčne izvršbe ni ravnal protipravno.

9. Sodišče druge stopnje je menilo nasprotno, saj je davčni organ zasegel tožnikov avtomobil, za kar ni imel pravne podlage. Kljub predloženi dokumentaciji mu v postopku izvršbe ni verjel. Odvzem vozila osebi, ki ničesar ne dolguje, pa je protipraven. Ocenilo je, da je z drugačnim stališčem sodišče prve stopnje poseglo v ugotovljeno tožnikovo lastninsko pravico. Tožnikova škoda v višini zmanjšanja vrednosti vozila pa je po njegovem mnenju tudi v vzročni zvezi s toženkinim ravnanjem, saj je v času, ko je bilo zarubljeno, izgubilo na vrednosti.

Revizijske navedbe

10. Toženka opozarja na različno prakso pritožbenih sodišč, saj je sodišče v drugi, identični zadevi, v kateri je davčni organ istočasno osebno vozilo odvzel drugi tretji osebi, tožniku pravnomočno prisodilo le škodo, ki mu je nastala zaradi nepravilne hrambe, sicer pa v njenem ravnanju ni prepoznalo protipravnosti. Ta po njeni oceni ne more biti zgolj v tem, da je vozilo uradna oseba odvzela, saj bi to narekovalo njeno objektivno odgovornost za nastalo škodo, pač pa mora biti izkazano krivdno ravnanje njenega organa. Meni, da nastala škoda tudi ni v vzročni zvezi z njegovim ravnanjem, saj bi do zmanjšanja vrednosti vozila prišlo tudi, če tožniku vozilo ne bi bilo zarubljeno.

Presoja revizijskega sodišča

11. Revizija je utemeljena.

12. Revizijsko sodišče je ob njeni presoji uporabilo besedilo Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pred novelo ZPP - E. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP - E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele 14. 9. 2017.

13. Toženka lahko odškodninsko odgovarja na podlagi 26. člena Ustave republike Slovenije, po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Zahteva po protipravnosti njegovega ravnanja je povzdignjena že na ustavno raven.

14. Odškodninska odgovornost države za tovrstna dejanja izvira iz posebnega položaja države nasproti fizičnim osebam. Glede na to je treba pri presoji posameznih predpostavk njene odgovornosti (predvsem pri presoji protipravnosti) upoštevati tudi posebnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, funkcionarjev in uslužbencev.¹ Ustaljena sodna praksa protipravnost pri vodenju policijskih, tožilskih in sodnih in drugih postopkov v smislu civilne odškodninske odgovornosti tako priznava le, če so obremenjene s t. i. kvalificirano stopnjo napačnosti: npr. v nerazumnem odstopu od jasnih določb materialnega prava ali od uveljavljene sodne prakse, pri neuporabi povsem jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, v napakah, ki so povsem zunaj okvira še pravno dopustnega dejanja, v hudih postopkovnih napakah in podobno.

15. Poseg v lastninsko pravico s strani države brez pravnega naslova bi bilo sicer mogoče okvalificirati kot takšno stopnjo napačnosti, ki utemeljuje odškodninsko odgovornost države, kot ocenjuje sodišče druge stopnje. A po presoji Vrhovnega sodišča le v določenih okoliščinah (ko bi npr. država zoper tožnika ravnala, kot da je davčni dolžnik, in mu zarubila premoženje, čeprav to sploh ne bi bil). Tedaj torej, ko bi v njegovo premoženje posegla brez vsakršnega razloga. Obravnavani primer pa ni tak. Država je namreč podlago za poseg imela. Resda ne zoper tožnika kot davčnega dolžnika, pač pa zoper A., s. p. Po določbi 181. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP – 2) sme davčni organ zarubiti premičnine, ki so v lasti oziroma posesti dolžnika. Dolžnik sicer lahko izjavi, da so zarubljene premičnine last tretje osebe, če pa za to nima dokazov, lahko uradna oseba zarubi tudi te premičnine (prvi odstavek 182. člena ZDavP-2). Sporno vozilo se je ob odvzemu nedvomno ­nahajalo v posesti davčnega dolžnika, ta pa ni izjavil, da je last tretjega.

16. Zato je treba skrbno presoditi, ali je davčni organ v tem postopku ravnal protipravno.² Za protipravnost torej ni dovolj, da je tožnik lastninsko pravico uspel izkazati v kasnejšem pravdnem postopku. Nasprotno stališče, da vsak uspeh s pozneje vloženo tožbo, pomeni nedopustnost prej obstoječega izvršilnega postopka, bi namreč povsem onemogočilo njegov tek. Presoja, da takšno ravnanje ni bilo protipravno, pa v ničemer ne posega v pravnomočno odločbo o tožnikovi lastninski pravici.

17. Protipravnost v izvršilnih postopkih je sodna praksa v ravnanju sodišča že prepoznala v primeru, ko sploh ni odločilo o ugovoru tretjega ter je zavzelo stališče, da plomba za vknjižbo lastninske pravice ne preprečuje kasneje zaznamovane izvršbe.³ Obravnavani primer pa se tudi od tega razlikuje. Davčni organ je o tožnikovem ugovoru odločil, zavrnil ga je, ker po njegovi oceni ni verjetno izkazal, da je lastnik vozila. Sodišče druge stopnje davčnemu organu očita, da tožniku navkljub predloženi dokumentaciji ni verjel. Predložena dokumentacija, na katero se sklicuje, je blagajniški prejemek, izdan v nedeljo, po katerem naj bi tožnik gotovinsko plačal popravilo ali celo nakup avtomobila,⁴ pri tem pa je zavrnil podajo izjave v zvezi s svojim ugovorom.⁵ Nedvomno je od tožnika mogoče pričakovati, da bo k izkazu lastninske pravice na osebnem vozilu v vrednosti skoraj 20.000,00 EUR pristopil na bolj transparenten in zanesljiv način. Vrhovno sodišče pritrjuje revidentki, da v ravnanju davčnega organa ni bilo zavestne napačne odločitve ali očitne napačnosti in s tem protipravnega ravnanja. Tožniku pa pojasnjuje, da prikrajšanja pri uporabi njegovega vozila ni mogoče nadomestiti z odškodnino zaradi zmanjšanja njegove vrednosti, kakor je razumeti preostale tožnikove pritožbene navedbe in razloge sodišča druge stopnje. Pa tudi, da to vprašanje sodi v okvir uporabe materialnega prava, ne pa v vprašanje trditev in dokazov ter s tem povezane vezanosti sodišča na zahtevke strank.

Odločitev o reviziji in revizijskih stroških

18. Ker je že zaradi pomanjkanja protipravnosti tožnikov tožbeni zahtevek treba zavrniti tudi v tem delu, Vrhovno sodišče ni odgovarjalo na ostala odprta vprašanja. Zmotno stališče pritožbenega sodišča pa mu je narekovalo, da je toženkini reviziji ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). To mu je omogočila celostna presoja pritožbe s strani sodišča druge stopnje, ki je spremembo odločitve utemeljilo na zmotni uporabi materialnega prava (sklicevalo se je namreč na peto alineo 358. člena ZPP), v postopanju sodišča prve stopnje pa ni prepoznalo zatrjevanih kršitev postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter je v preostalem tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

19. Ker je Vrhovno sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je na novo odločilo o stroških postopka v spremenjenem delu (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zavrnitev tožnikove pritožbe je narekovala tudi zavrnitev njegove zahteve za povračilo stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), kar je zajeto s prvim odstavkom te odločbe. Toženki pa je dolžan povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Revizijsko sodišče ji je priznalo 683,40 EUR za vložen odgovor na pritožbo (670,00 EUR nagrade za pritožbeni postopek po tarifi št. 3210 in 13,40 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002) ter 397,80 EUR za vloženo revizijo (390,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 in 7,80 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Skupaj torej 1.081,20 EUR. Posebej pa ji ni priznalo stroškov za vložitev predloga za dopustitev revizije, saj je predlog skupaj z revizijo del enotnega revizijskega postopka, za katerega ji je priznalo nagrado. Če tožnik stroškov ne bo povrnil v roku 15 dni, bo moral plačati tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-679/12 z dne 16. 10. 2014 in Možina v Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013.
² Tako je Vrhovno sodišče presodilo tudi že v zadevi II Ips 387/2005: odstranitev tožnikovih stvari (torej stvari tretjega) iz nepremičnine sama po sebi ne predstavlja nedopustnega ravnanja izvršilnega organa, čeprav tožnik ni bil dolžnik v izvršilnem postopku. Pa tudi v zadevi II Ips 505/2003, kjer je protipravnost izvršilnega sodišča pripisalo temu, da sploh ni ugotavljalo, ali je stanovanje, ki se je prodalo, dolžnikovo ali ne.
³ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 92/2011.
⁴ Pritožbeno sodišče namreč ni drugače ugotovilo dejanskega stanja kot sodišče prve stopnje, to pa je ugotovilo, da je tožnik ugovoru priložil le omenjeni blagajniški prejemek.
⁵ Po določbi drugega odstavka 182. člena ZDavP-2 mora uradna oseba opozoriti tretjo osebo, da lahko v osmih dneh po opozorilu predloži dokaze o lastništvu oziroma drugi pravici na zarubljeni premičnini. Če dokaza ne šteje za verodostojnega ali zadostnega, po tretjem odstavku tega člena napoti tretjega, da v osmih dneh vloži pri sodišču tožbo zoper davčni organ na ugotovitev lastninske pravice. Če oseba iz drugega odstavka tega člena ne predloži dokaza, da je vložila tožbo pred sodiščem v predpisanem roku, se davčna izvršba nadaljuje.

Datum zadnje spremembe:

10.10.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 91/99
• Sodba II Ips 413/2004
• VSRS sklep II DoR 292/2015