VSRS Sodba II Ips 121/2018

Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča smučarska površina, kot je bila opisana v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe in dimenzij, kot je bila zatrjevana s strani tožnice (približno 5 m2), ne predstavlja neprilagojenega mesta. Ne gre namreč za stanje smučišča, ki bi bilo neobičajno ter ga smučar ne bi mogel pričakovati. Obveznost upravljavca smučišča, da pred vsako takšno mesto namesti opozorilno tablo, bi bila pretirana in neživljenjska ter v nasprotju z izhodiščem, da je smučanje dejavnost, ki se odvija v naravi, katere pomembna lastnost je tudi dinamičnost. Poleg tega po presoji Vrhovnega sodišča primerjava z ostalimi primeri iz določbe 9. točke 4. člena ZVSmuč pokaže, da bi umestitev spornega mesta iz obravnavane zadeve na vsebino navedene določbe učinkovala izrazito razširjujoče.

Izrek

I. Reviziji se ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

— pritožbi tožene stranke v celoti ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne;

— pritožba tožnice v celoti zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške tega postopka v znesku 3.912,82 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica se je poškodovala pri padcu med smučanjem na C. Trdila je, da ji je zdrsnilo na ledeni plošči, ki ni bila označena z opozorilno tablo. Ledena plošča naj bi bila po navedbah tožnice velika okrog pet kvadratnih metrov. Drugotoženka je upravljavec smučišča, svojo odgovornost pa ima zavarovano pri prvi toženki.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo do višine 22.752,35 EUR z obrestmi. Toženki je zavezalo k solidarnemu plačilu tega zneska. Višji zahtevek je zavrnilo.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo obeh pravdnih strank zoper odločitev o glavni stvari zavrnilo ter odločitev o glavni stvari potrdilo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 395/2017 z dne 1. 2. 2018 dopustilo revizijo glede naslednjih dveh vprašanj:

— ali je ledena ploskev zatrjevanih razsežnosti na smučišču predstavljala neprilagojeno, nevarno mesto, na katero bi upravljalec smučišča moral ustrezno opozarjati?

— ali je odločitev sodišča druge stopnje, da sta toženki v celoti odgovorni za tožnici nastalo škodo, materialnopravno pravilna in v skladu z obstoječo sodno prakso?

5. Tožena stranka je vložila revizijo. Trdi, da zatrjevane ledene ploskve dimenzij 3 x 1,5 metra ni mogoče opredeliti kot neprilagojeno, nevarno mesto v smislu določil Zakona o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju ZVsmuč). Zato ni mogoče pritrditi stališču, da je drugotoženka opustila dolžno skrbnost, ker ni namestila opozorilnega znaka A7 za nevarnost zdrsa. Gre za pojav, ki je na smučiščih običajen in na katerega morajo smučarji računati. Gre za posledico uporabe naravnega okolja. Znak, na katerega se sklicuje sodišče v izpodbijani sodbi, je znak, ki ni namenjen označevanju nevarnosti zdrsa na ledenih ploskvah, temveč nevarnosti zdrsa in padcev na nevarnih in izpostavljenih mestih kot so prepadi, previsi in globeli. To je razvidno že iz vsebine risbe na znaku za nevarnost. Če bi morala drugotoženka pred vsako ledeno ploščo, na kakršni je padla tožnica, namestiti opozorilno tablo oziroma znak, bi bilo celotno smučišče prekrito z znaki za nevarnost. Toženki se v reviziji sklicujeta na sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki po njunem stališču pritrjuje njunim tezam. Gre za odločbe: II Ips 143/2006, II Ips 246/2007, II Ips 267/2005 ter II Ips 445/2010.

6. Tožnica je vložila odgovor na revizijo. V njem je primarno predlagala njeno zavrženje. Revizija naj bi bila nepopolna. Tožnica namreč ob vročitvi revizije ni prejela niti predloga za dopustitev revizije, niti sklepa o dopustitvi revizije, niti izpisa iz sodnega/poslovnega registra AJPES in tudi ne priloge k delitvenemu načrtu, na katerega se v reviziji sklicujeta revidenta. Poleg tega opozarja, da drugotožena družba A., d. d. še vedno obstaja in je vpisana v sodni register. Tudi zato bi bilo potrebno revizijo B. d. o. o. zavreči. Četudi bi obveznost prešla na to družbo, pa bi bila družba A. d. o. o. na podlagi 636. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) še vedno solidarno zavezana k plačilu.

7. V drugem delu odgovora pa se zavzema za zavrnitev revizije. Trdi, da v snegu skrita gmota ledu predstavlja za smučarja nevarno mesto.

8. Po tem, ko je Vrhovno sodišče tožnici vročilo manjkajoče priloge, je ta vložila še dopolnitev odgovora na revizijo, v katerem vztraja pri predlogu, naj sodišče revizijo zavrže. Tako iz razloga, ker šteje, da revidentki nista predložili sodišču dovoljšnjega števila izvodov prilog, kakor tudi zato, ker drugotoženka revizije ne vlaga, marveč jo vlaga družba B., d.o.o. Hkrati še trdi, da tudi po tem, ko ji je sodišče vročilo manjkajoče priloge revizije, ugotavlja, da ji niso bile vročene priloge k predlogu za dopustitev revizije.

9. Revizija je dovoljena in utemeljena.

O dovoljenosti revizije

10. Tožnica v odgovoru na revizijo najprej predlaga zavrženje revizije, ker naj bi tožena stranka sodišču ne predložila zadostnega števila prilog revizije in sicer: predloga za dopustitev revizije ter sklepa o dopustitvi revizije.

11. Zahteva, da mora revident v primeru dopuščene revizije tej priložiti predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije, je izrecno določena v drugem odstavku 373. člena ZPP. Tožnica se sklicuje na obsežno sodno prakso, ki naj bi pritrjevala njeni tezi, da je treba revizijo zavreči (ob predpostavki, da je toženka reviziji priložila le en izvod predloga za dopustitev revizije ter en izvod sklepa o dopustitvi revizije). Do te sodne prakse se je Vrhovno sodišče opredelilo že v odločbi II Ips 39/2017 z dne 18. 5. 2017. Pojasnilo je, da je bila v večini zadev revizija zavržena zato, ker revident obeh navedenih aktov sploh ni priložil reviziji. Primer, v katerem je bil razlog za zavrženje ta, da je revident priložil le po en izvod navedenih aktov, pa je zgolj zadeva VIII Ips 91/2014. V zadevi II Ips 39/2017 je to procesnopravno vprašanje Vrhovno sodišče znova prevredotilo in (glede na konkretne okoliščine) sprejelo drugačno stališče. Pojasnilo je, da prilogi iz drugega odstavka 373. člena ZPP ne služita kot vloga sodišču (saj Vrhovno sodišče z obema listinama tako ali tako razpolaga), pač pa služi poštenemu sojenju, torej temu, da ima v drugi fazi revizijskega postopka nasprotna stranka možnost, da preveri, ali je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo glede v predlogu navedenih vprašanj in ali je predlagatelj vložil revizijo prav glede tistih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, in o tem poda ustrezne navedbe v odgovoru na revizijo. Zato mora revident dopuščeni reviziji priložiti toliko izvodov sklepa in predloga, da je dovolj za nasprotno stranko. Vrhovno sodišče, ki bo odločalo o reviziji, namreč izvod obeh že ima. Navedeni zahtevi je tudi vlagateljica v tem postopku vsekakor zadostila.

12. Vrhovno sodišče še dodaja, da drugi odstavek 373. člena ZPP ne terja, da bi morala stranka priložiti tudi priloge predloga za dopustitev revizije. Priloge predloga za dopustitev revizije so namreč namenjene Vrhovnemu sodišču, ko odloča o predlogu za dopustite revizije ter ne razpolaga z procesnim gradivom, nastalim pred sodiščem prve in druge stopnje. Zahteva, da bi takšno gradivo morala stranka predložiti tudi sami reviziji, bi služila le sama sebi. Zahteva po zagotovitvi kontradiktornosti torej ne terja takšne (širše) razlage drugega odstavka 373. člena ZPP.

13. Drug razlog, zaradi katerega tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, pa je, da naj bi družba B. ne izkazala pravnega nasledstva po drugotoženki, saj reviziji ni predložila delitvenega načrta, ki bi izkazoval prehod obveznosti iz te pravde na družbo B., d. o. o.

14. Družba B., d.o o. je nastala z izčlenitvijo dela premoženja družbe A., d. d. na novo ustanovljeno družbo B., d. o. o. Pravna podlaga takšne statusne delitve je podana v 1. alineji tretjega odstavka 623. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Z vpisom delitve v register premoženje prenosne družbe skupaj z obveznostmi preide na nove družbe v skladu z delitvenim načrtom (1. alineja drugega odstavka 635. člena ZGD-1) Gre torej za singularno nasledstvo, ki je razvidno iz javnih evidenc AJPES. Revidentka se nanje sklicuje, kar zadošča. Tožnica ne izkaže, da bi vpogled v javne evidence (katerih sestavni del je tudi priloga 8 delilnega načrta) v konkretnem primeru predstavljal takšno nesorazmerno breme, ki bi jo onemogočalo v učinkoviti pravici do izjave.

15. Iz javnih evidenc je razvidno, da je procesna legitimacija v resnici prešla na družbo B., d. o. o. Njena revizija je zato dovoljena, učinkuje pa tudi v korist prenosne družbe A. d. d.. Zaradi varstva upnikov je namreč v 636. členu ZGD-1 določeno, da so za vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer vsaka do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu.

16. Ker je torej obveznost prenosne družbe v celoti odvisna od obveznosti nove družbe, spora za obe družbi ni mogoče rešiti na drugačen način ter imata v procesnem položaju, kot je obravnavan (vložitev revizije nove družbe zoper sodbo, ki se glasi na prenosno družbo, slednja pa je hkrati še vedno solidarno zavezana za prisojeno terjatev), obe družbi tako položaj enotnih sospornikov (196. člen ZPP).

O utemeljenosti revizije

17. Bistvo dejanskih ugotovitev, na katero se opira izpodbijana sodba, je, da ugotovljena površina ledene plošče ni bila tolikšna, da bi bila vidna, hkrati pa je bila tolikšna, da je vplivala na tožničino vožnjo. Tožnici so v zavoju popustili robniki smuči, zdrsnilo ji je, nakar se je pri padcu poškodovala.

18. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da je smučanje šport, ki se odvija v naravi ter da „posameznik, ki se odloči za udejstvovanje v naravi ne more pričakovati in zahtevati, da bo upravljavec smučišča iz tega odstranil vse naravne danosti ter ga preoblikoval v umeten poligon, ki z naravo več nima ničesar skupnega.“² V isti zadevi je Vrhovno sodišče še zapisalo: „Zahteva, da bi moral vselej biti nekdo zadolžen za to, da že tako ali tako nizko stopnjo takšnih nevarnosti na vse poznane in mogoče načine še dodatno zmanjša, bi bila pretirana ter bi ad absurdum pripeljala do ukinitve normalnega življenja, kar gotovo ne more biti cilj odškodninskega prava.“ Poudarilo je, da posameznik, ki gre smučat, nase prevzame določen riziko, predvsem pa se mora vesti odgovorno tudi do samega sebe.

19. To seveda ne pomeni, da je upravljavec smučišča prost slehernih obveznosti. Nasprotno, obveznosti mu na abstraktni ravni nalaga ZVSmuč. Ena zmed njih je tudi obveznost zavarovanja oz. označitve neprilagojenega mesta. To abstraktno zakonsko obveznost, ki je opredeljena v tretjem odstavku 10. člena ZVSmuč³, naj bi po presoji izpodbijane sodbe razmere na smučišču vzpostavile tudi in concreto.

20. ZVSmuč na abstraktni ravni podaja definicijo neprilagojenega mesta. Takole pravi v 9. točki 4. člena: „Neprilagojena mesta na smučišču so kopnine, prelomnice, prepadi, previsi, globeli, vrtače, nenadne ostre spremembe smeri smučišča, deponije snega, skalni masivi, podvozi, nadvozi, nezavarovane dovozne ceste in oskrbovalne poti, stalne naprave za zasneževanje smučišč in deli teh naprav ter drugo, kar v času obratovanja smučišča lahko predstavlja nevarnost za smučarje.“

21. Ledene plošče niso izrecno navedene med primeri „neprilagojenih mest“, a citirana zakonska točka hkrati jasno sporoča, da ta niso navedena taksativno, marveč primeroma. Skupno jim je, da gre za mesta, ki običajno skrbnega smučarja, ne glede na to, da nase prevzame običajen riziko, presenetijo, upravljavec pa bi po drugi strani rizik neprilagojenega mesta moral pričakovati (oz. zanj vedeti) in bi ga z zaščitnimi sredstvi mogel in moral preprečiti oziroma nanj vsaj opozoriti z zaščitno tablo⁴.

22. Ni mogoče že a priori izključiti, da ledena plošča na smučišču ne bi mogla ustrezati pojmu neprilagojenega mesta.⁵ Vrhovno sodišče tudi ob tokratni presoji zato ne izključuje, da neobičajno poledenel del smučišča ne bi mogel vzpostaviti obveznosti upravljavca smučišča, da smučarje nanj opozori. A po drugi strani je splošno znano, da sneg lahko bolj ali manj drsi, odvisno pač od vremenskih razmer, časa obratovanja smučišča (zvoženosti proge), števila smučarjev itd. ter da meja med snegom in ledom ni kvalitativna (gre za isto agregatno stanje), marveč kvantitativna (torej mehka, prehodna). Zdrsne površine (kar je pojem, ki zajema tako led kot zbit, zdrsan sneg) so na smučišču nekaj običajnega in nekaj, kar se skozi čas (iz vožnje v vožnjo) spreminja. V zadevi II Ips 143/2006 je tako Vrhovno sodišče navedlo: „da nastanek posameznih zdrsnih površin ne more biti nepričakovan in da je nujna posledica načina in okoliščin tovrstnega športnega udejstvovanja in fizikalnih zakonitosti snega ter da (za razliko od ledenih površin) ne predstavlja nevarnega mesta na smučišču.“

23. Po presoji Vrhovnega sodišča smučarska površina, kot je bila opisana v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe (glej 17. točko te sodbe) in dimenzij, kot je bila zatrjevana s strani same tožnice (približno 5 m2), ne predstavlja neprilagojenega mesta. Ne gre namreč za stanje smučišča, ki bi bilo neobičajno ter ga smučar ne bi mogel pričakovati. Obveznost upravljavca smučišča, da pred vsako takšno mesto namesti opozorilno tablo, bi bila pretirana in neživljenjska ter v nasprotju z izhodiščem, da je smučanje dejavnost, ki se odvija v naravi, katere pomembna lastnost je tudi dinamičnost. Poleg tega po presoji Vrhovnega sodišča primerjava z ostalimi primeri iz določbe 9. točke 4. člena ZVSmuč pokaže, da bi umestitev spornega mesta iz obravnavane zadeve na vsebino navedene določbe učinkovala izrazito razširjujoče.

24. Po presoji Vrhovnega sodišča škoda, ki jo je utrpela tožnica, tako ni posledica opustitve kakšnega upravljavčevega dolžnostnega ravnanja. Sklep nižjih sodišč o obstoju odškodninske obveznosti zato predstavlja zmotno uporabo materialnega prava (citiranih določb ZVSmuč v povezavi s 131. členom OZ). Vrhovno sodišče je zato na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek nazadnje v celoti zavrnjen.

Stroškovna odločitev

25. Tožnica je po spremenjeni odločitvi v celoti propadla s svojim zahtevkom. Po merilu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora zato toženi stranki povrniti njene stroške. Tožena stranka je utemeljeno priglasila prvostopenjske stroške (l.št. 370) izvedenine, pričnine in materialnih stroškov v skupnem znesku 664,00 EUR, pritožbene stroške (l.št. 389) za sodno takso in materialne stroške v skupnem znesku 771,00 EUR. Priglašene stroške revizijskega postopka (l.št. 432) za sodne takse, nagrado, materialne stroške ter DDV pa je Vrhovno sodišče odmerilo zgolj od vrednosti, ki je bila še sporna v revizijskem postopku ter jih obračunane po Zakonu o odvetniški tarifi tako priznalo v skupni vrednosti 2.477,82 EUR.

-------------------------------
¹ Sodba II Ips 267/2005 z dne 15. 3. 2007. Podobno tudi: sodba II Ips 143/2006 z dne 10. 9. 2008 in sodba II Ips 246/2007 z dne 8. 10. 2009.
² Pritožbeno sodišče se na določbe ZVSmuč izrecno sploh ne sklicuje, sodišče prve stopnje pa sicer se, a nato podlago konkretizacije dolžnostnega ravnanja prepozna v 2. členu Pravilnika o znakih in označbah na smučišču.
³ Na takšno merilo je Vrhovno sodišče opozorilo že v zadevi II Ips 169/2016, kjer je šlo sicer za vprašanje odgovornosti organizatorja amaterskega smučarskega tekmovanja.
⁴ Vrhovno sodišče je npr. v zadevi II Ips 238/2005 že sprejelo naslednje stališče: „Slabo vidna 25 m2 velika ledena plošča na smučarski progi je nevarno mesto v smislu 9. člena ZVJS, ki bi ga moral toženkin zavarovanec označiti z opozorilnim znakom.“

Datum zadnje spremembe:

10.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 395/2017
• Sodba II Ips 445/2010
• VSRS Sklep X Ips 32/2021