VSRS Sklep II Ips 132/2018

Jedro

Po sprejetem načelnem pravnem mnenju se šteje vročitev za opravljeno tudi na soboto, nedeljo, praznik ali drug dela prost dan v RS. Odločitev nižjih sodišč, da je fikcija vročitve v obravnavanem primeru nastopila na nedeljo, je torej v skladu s sprejetim načelnim pravnim mnenjem.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.134,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Toženec je dne 6. 12. 2016 vložil pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 21. 10. 2016.

2. Sodišče prve stopnje je pritožbo toženca zavrglo kot prepozno. Ugotovilo je, da mu je bila sodba s fikcijo vročena v nedeljo 20. 11. 2016 (na petnajsti dan od dneva, ko mu je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu). 15-dnevni pritožbeni rok za vložitev pritožbe zoper sodbo se je tako iztekel dne 5. 12. 2016, torej en dan pred vložitvijo toženčeve pritožbe.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje pred drugim sodnikom sodišča prve stopnje. Opozarja, da se je 15-dnevni rok, v katerem je sodno pisanje toženca čakalo na pošti, iztekel v nedeljo, zato je poštar v poštni nabiralnik pisanje vrgel v ponedeljek, saj niti pošta, niti sodišče, v nedeljo ne poslujeta. Sklicuje se na sodne odločbe, ki podpirajo njegovo stališče (sklepi VSRS II Dor 339/20112, II Ips 38/2013, VSL I Cpg 686/2012, II Cp 2256/2010, VSL Cst 486/2015), vendar hkrati opozarja, da sodna praksa v Sloveniji ni formalni vir prava. Meni, da je od toženca kot pravnega laika neutemeljeno pričakovati, da bi se seznanil s pravnim mnenjem, ki ga je obča seja Vrhovnega sodišča sprejela 14. 1. 2015. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up 164/15-14 glede primerov, ko ima sprememba sodne prakse za posledico, da je stranka prikrajšana za pravico do pravnega sredstva.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožencu naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.

8. V času izdaje izpodbijanega sklepa je 142. člen ZPP določal, da se sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, vroča osebno stranki (prvi odstavek). Iz spisa izhaja, da je vročevalec tožencu sodbo poskusil vročiti dne 5. 11. 2016, ker pa osebna vročitev ni bila možna, je vročevalec pisanje izročil pošti v kraju naslovnika, v njegovem hišnem predalčniku pa pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti (tretji odstavek 142. člena ZPP). Ker toženec pisanja ni dvignil v petnajstih dneh, sta sodišči prve in druge stopnje šteli, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, torej 20. 11. 2016 (ta dan je bila nedelja), vročevalec pa je tožencu pustil pisanje v hišnem predalčniku dne 21. 11. 2016 (v ponedeljek).¹

9. V načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015 je bilo zavzeto stališče, da se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, ki določa, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika.² To pomeni, da se po sprejetem načelnem pravnem mnenju šteje vročitev za opravljeno tudi na soboto, nedeljo, praznik ali drug dela prost dan v RS. Načelna pravna mnenja so za senate Vrhovnega sodišča obvezna in se lahko spremenijo samo na novi občni seji.³ Odločitev nižjih sodišč, da je fikcija vročitve v obravnavanem primeru nastopila na nedeljo, je torej v skladu s sprejetim načelnim pravnim mnenjem.

10. S (fiktivno) vročitvijo je tožencu začel teči pritožbeni rok. Ni res (kot to zatrjuje revident), da mu je bila s postopanjem sodišča odvzeta pravica do pravnega sredstva. Določbe zakona o pritožbenih rokih namreč predstavljajo dopustno omejitev ustavne pravice do pritožbe. V interesu pravne varnosti ter v zvezi z učinkovitostjo pravice do sodnega varstva je nujno, da je za pritožbo določen prekluziven rok.⁴ Toženec je bil s pisanjem seznanjen z vložitvijo v predalčnik. Pravico do pritožbe je imel in je bil o njej tudi pravilno poučen.

11. Neutemeljen je tudi tudi revizijski očitek odstopa od sodne prakse. Praksa, na katero se revident sklicuje (pri tem pa niti ne zatrjuje, da se je nanjo zanašal pri štetju pritožbenega roka), je starejša in predstavlja le del takrat obstoječe sodne prakse.⁵ Pomembno je, da se je sodna praksa ustalila po sprejetem pravnem mnenju na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 14. 1. 2015.⁶ Vrhovno sodišče še dodaja, da je v zadevi Up-164/15 Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje revident, pritožnik vložil pritožbo pred spremembo sodne prakse z omenjenim načelnim pravnim mnenjem. Spremenjena sodna praksa zanj zato ni mogla biti razumno predvidljiva. Drugače je v obravnavanem primeru, ko je bilo omenjeno načelno pravno mnenje sprejeto skoraj dve leti pred potekom roka za vložitev pritožbe in je bila zato nova sodna praksa, ki jo je Vrhovno sodišče RS sporočilo javnosti s sprejemom načelnega pravnega mnenja občne seje, razumno predvidljiva.

12. Ugotovitev, da je bila sodba tožencu vročena 20. 11. 2016 (na nedeljo), je torej pravilna. Pritožbeni rok je začel teči naslednji dan in se je iztekel 5. 12. 2016. Pritožba, poslana priporočeno po pošti 6. 12. 2016, je zato prepozna.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP mora toženec tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo, in sicer 2000 točk po tarifni številki 21/3 in 26 točk materialnih stroškov ter 22% DDV, kar v skladu z Odvetniško tarifo ob vrednosti odvetniške točke 0,459 pomeni 1.134,52 EUR. Znesek mora toženec plačati v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

-------------------------------
¹ Četrti odstavek 142. člena ZPP.
² Načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 14. 1. 2015, Vrhovno sodišče RS, Pravna mnenja, št. 1/2015, str. 7.
³ Drugi odstavek 110. člena ZPP.
⁴ Galič, A. Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 394.
⁵ Drugačno odločitev je na primer Vrhovno sodišče sprejelo v zadevah X Ips 402/2014 in II Ips 39/2012.
⁶ VSRS Sklep I Up 66/2016, VSRS Sklep X Ips 96/2015, VSRS Sklep X Ips 402/2014, za odločitve nižjih sodišč prim. opombo 3 sklepa sodišča druge stopnje.

Datum zadnje spremembe:

10.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 912/2020
• UPRS Sodba III U 179/2019-20
• VSL Sklep IV Cp 1648/2018