<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba III Ips 108/2015

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:III.IPS.108.2015
Evidenčna številka:VS00015222
Datum odločbe:19.09.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSM I Cpg 463/2014
Datum odločbe II.stopnje:19.03.2015
Senat:dr. Mile Dolenc (preds.), Vladimir Balažic (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Franc Seljak, Janez Vlaj
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:najemna pogodba - najem poslovnih prostorov - enostranski odstop od pogodbe - kršitev pogodbenih določil - krivdni razlogi - izročitev menice - jamstvo - podnajemna pogodba - prenehanje podnajema - izpraznitev poslovnega prostora - povrnitev premoženjske škode - delniška družba (d. d.) - organi vodenja in nadzora - skrbnost dobrega gospodarstvenika - ravnanje v škodo družbe - neupravičena pridobitev - pavšalni ugovori - nedovoljene revizijske novote

Jedro

Dejstvo, da najemnik tudi po opozorilu najemodajalca le temu ni izročil ustreznega zavarovanja (menic), zaradi česar je bila oddaja poslovnih prostorov v podnajem v nasprotju s pogodbenimi določili, predstavlja takšno kršitev pogodbenih določil, ki v skladu najemnimi pogodbi in 28. členom ZPSPP omogoča odstop od najemnih pogodb.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe drugemu in tretjemu tožencu povrniti njune stroške revizijskega postopka v višini 10.897,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

− Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine 1.426.308,00 EUR s pripadajočimi obrestmi od 8. 6. 2009 dalje zavrnilo (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov tožencev (II. točka izreka).

− Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

− Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo drugostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovljen postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka, tudi stroške drugostopenjskega in revizijskega postopka, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

− Drugi in tretji toženec sta na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila sta stroške revizijskega postopka.

− Revizija ni utemeljena.

Dejanski okvir spora

− Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravnorelevantna dejstva, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

− Drugi toženec L., d. o. o. kot najemodajalec in Z. Š., s. p. kot najemnik sta za več poslovnih prostorov v K. v obliki notarskega zapisa 13. 7. 2004 sklenila dve najemni pogodbi.

− Z. Š., s. p. je navedene prostore oddal v podnajem tožeči stranki.

− Prvi toženec je bil v relevantnem obdobju (poleg Z. Š.) zakoniti zastopnik tožnice, tretji toženec pa zakoniti zastopnik drugega toženca.

− Najemnik (Z. Š., s. p.) se je v 10. členu najemnih pogodb zavezal najkasneje do začetka obratovanja poslovnega prostora najemodajalcu (drugemu tožencu) izročiti tri menice z ustrezno menično izjavo. V skladu z 19.4. členom teh pogodb je imel najemnik pravico prenesti najemno pogodbo na drugega najemnika oziroma oddati poslovne prostore v podnajem, če ostanejo v veljavi obstoječa jamstva v skladu z 10. členom te pogodbe (predložene menice).

− Lokal je začel obratovati 1. 12. 2007. Ker najemnik Z. Š., s. p. ni predložil ustreznega jamstva (menic), mu je drugi toženec po opozorilu poslal odpoved najemnih pogodb iz krivdnih razlogov z dne 24. 6. 2008 (glede na ugotovljeno dejansko stanje gre za odstop od pogodbe). Nato je 16. 7. 2008 najemniku posredoval še obvestilo o začetku sodnega postopka, 18. 7. 2008 pa je izjavo o odstopu vložil na sodišče. Najemnik je sicer z dopisom z dne 16. 7. 2008 menice posredoval drugemu tožencu.

− Drugi toženec je 7. 9. 2009 na podlagi naloga za izpraznitev poslovnih prostorov, opremljenega s klavzulo pravnomočnosti, na navedenih prostorih izvršil zamenjavo ključavnic na vhodnih vratih in postavil varnostnike na vhod, s čimer sta najemnik in tožnica kot podnajemnica na prostorih izgubila posest.

− Tožničina oprema, ki se je nahajala v najetih prostorih, je bila decembra 2009 zarubljena v izvršilnem postopku, ki se je vodil zoper tožnico.

− V obravnavanem sporu je tožnica zahtevala plačilo vtoževanega zneska kot odškodnino za škodo, ki naj bi jo toženci povzročili z medsebojnim dogovorom o protipravnem odvzemu posesti poslovnih prostorov. Prvemu tožencu kot njenemu tedanjemu poslovodji očita kršitev dolžnosti ravnanja v dobro družbe in kršitve delovanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (263. člen1 Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1), drugemu in tretjemu tožencu pa namerno škodljivo vplivanje na prvega toženca kot poslovodjo tožnice, da je ravnal v njeno škodo (264. člen ZGD-12) na način, da je brez pravne podlage prostore vrnil drugemu tožencu.

Odločitev sodišč nižjih stopenj in revizijske navedbe

− Sodišči nižjih stopenj sta sprejeli stališče, da je drugi toženec utemeljeno odstopil od najemne pogodbe, saj mu najemnik ni pravočasno izročil menic in je s tem kršil najemno pogodbo. Tožnica dogovarjanja med toženci o protipravnem odvzemu posesti ni dokazala. S prenehanjem najemne pogodbe je prenehala tudi podnajemna pogodba, temu pa je sledila tudi tožničina dolžnost izpraznitve in izročitve poslovnih prostorov. Oprema tožnice, ki se je nahajala v najetih prostorih, je bila decembra 2009 zarubljena, kar pomeni, da se drugi toženec s to opremo ni okoristil.

− Tožnica v reviziji vztraja, da neizročene menice niso taka kršitev pogodbe, zaradi katere bi bil možen enostranski odstop, saj v pogodbah niso opredeljene kot odložni pogoj, pogodba pa se je dejansko s soglasjem drugega toženca skoraj štiri leta izvrševala. Poleg tega sodišče prve stopnje naj ne bi izvedlo celotnega dokaznega postopka o tem, kdaj je najemnik menice poslal drugemu tožencu. Drugi toženec naj bi bil v obliki investicijskih del in najemnin z obratovalnimi stroški neupravičeno obogaten. Prvi toženec naj bi protipravno izročil prostore drugemu tožencu, saj je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke kot podnajemnice, izročitev pa bi se lahko opravila le med strankama najemne pogodbe. Prvi in drugi toženec naj bi vedela, da je klavzula pravnomočnosti na nalogu za izpraznitev poslovnih prostorov razveljavljena. Tudi dejansko dogovarjanje tožencev o odvzemu posesti je po mnenju tožnice dokazano.

O neutemeljenosti revizije

− Vprašanje protipravnosti kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti tožencev po 263. in 264. členu ZGD-1 je najprej odvisno od vprašanja utemeljenosti odstopa od najemnih pogodb. Po prvi alineji prvega odstavka 28. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) lahko najemodajalec odstopi od najemne pogodbe in zahteva izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora ob vsakem času, če najemnik tudi po njegovem opominu uporablja poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v nasprotju s pogodbo. Po 19.8 členu pogodb lahko najemodajalec (med drugim) odstopi od pogodbe, če je najemnik v zamudi s plačilom najemnine in drugih obveznosti iz te pogodbe za dva meseca od dneva, ko ga je najemodajalec pisno opomnil.

− Dejstvo, da najemnik tudi po opozorilu najemodajalca le-temu ni izročil ustreznega zavarovanja (menic), zaradi česar je bila oddaja poslovnih prostorov v podnajem v nasprotju s pogodbenimi določili, tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja takšno kršitev pogodbenih določil, ki v skladu z 19.8 členom najemnih pogodb in 28. členom ZPSPP omogoča odstop od najemnih pogodb. Tožnica zmotno navaja, da bi moralo biti v pogodbah izrecno določeno, da prav ta kršitev omogoča odstop od pogodbe. Odstop od pogodbe je določen za primer kršitve pogodbenih določil, najemnik pa je z opustitvijo predložitve ustreznega zavarovanja kršil predvsem 10. in 19.4. ter šesti odstavek 1. člena pogodb. Ker ima ta predvidena obveznost posebno funkcijo zavarovanja najemodajalca, je tudi ni mogoče opredeliti kot neznatne (110. člen OZ)3. Navedenega dejstvo, da se je pogodba na ta način dalj časa izvajala in da naj bi tožnica redno poravnavala stroške, ne spremeni.

− Ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je najemnik menice predložil šele z dopisom z dne 16. 7. 2008, in ne že v letu 2005, kot v reviziji navaja tožnica, predstavlja dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožeča stranka v reviziji očita, da sodišče prve stopnje naj ne bi izvedlo celotnega dokaznega postopka o tem, kdaj so bile menice poslane. Vrhovno sodišče te ugovore ocenjuje kot pavšalne, saj tožnica niti ne navede, katerih dokazov sodišče prve stopnje naj ne bi izvedlo in bi jih naj pavšalno zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa je na 20. in 21. strani sodbe podrobno obrazložilo svojo dokazno oceno, ki jo je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej niso podane.

− Neutemeljeni so revizijski ugovori, da je napačno stališče sodišča, da lahko najemodajalec brez predhodne sodne odpovedi, ki ga določa ZPSPP, zaradi neizročenih menic enostransko odstopi od najemnih pogodb. Odstop od najemne pogodbe iz krivdnih razlogov po 28. členu ZPSPP učinkuje od dneva, ko je najemnik prejel odstopno izjavo, za razliko od odpovedi pogodbe po 26. členu ZPSPP, ki jo je treba podati sodno. Drugi toženec je zaradi kršitve pogodb podal pisno odpoved (pravilno odstop) 24. 6. 2008, 16. 7. 2008 najemniku posredoval obvestilo o začetku sodnega postopka, 18. 7. 2008 pa je izjavo o odstopu od pogodb vložil še na sodišče. Najemnik je sicer z dopisom z dne 16. 7. 2008 menice posredoval drugemu tožencu, kar pa je po začetku obratovanja poslovnih prostorov ter po odstopu od pogodb in torej prepozno.

− Ne drži, da bi se izročitev prostorov lahko opravila le med strankama najemne pogodbe, in da naj bi prvi toženec protipravno izročil prostore drugemu tožencu, saj je bil zakoniti zastopnik tožnice kot podnajemnice. Drugi odstavek 32. člena ZPSPP povsem jasno določa, da s prenehanjem najemne pogodbe preneha tudi podnajemna pogodba. Na prenehanje je vezana izpraznitev in izročitev prostorov. Ta dolžnost najemnika pa glede na jasne zakonske določbe po stališču Vrhovnega sodišča pomeni tudi podnajemnikovo (tožničino) dolžnost izpraznitve in izročitve. Za izpraznitev in izročitev prostorov torej prvi toženec, ki je samostojno zastopal tožnico, ni potreboval posebnega pooblastila, kot v reviziji navaja tožnica.

− Revizija očita, da naj bi prvi in drugi toženec vedela oziroma bi morala vedeti, da je bila klavzula pravnomočnosti na nalogu za izpraznitev poslovnih prostorov v trenutku izročitve prostorov razveljavljena. Ali sta toženca to vedela, je ugotovitev dejanskega stanja, ki pa v nobenem primeru ne spremeni zaključka, da je prišlo do utemeljenega odstopa od najemnih pogodb. Ne glede na to pa je drugostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je postala odločitev o razveljavitvi klavzule pravnomočna šele 30. 11. 2009, torej po zatrjevanem škodnem dogodku, in da tožnica dejstev, na katera se sklicuje in iz katerih izhaja, da bi za to morala vedeti, niti ni navajala pravočasno v postopku na prvi stopnji. Tožnica teh ugotovitev v smislu bistvenih kršitev določb postopka v reviziji ne izpodbija in so tudi zato ugovori glede razveljavitve klavzule pravnomočnosti v revizijskem postopku neupoštevni.

− Tožnica v reviziji navaja tudi, da je dogovarjanje tožencev o odvzemu posesti dokazano, saj so želeli na silo spremeniti način obračunavanja najemnine, poleg tega pa naj bi po tem dogovoru tretji toženec v primeru izselitve tožeče stranke sam postal najemnik prostorov. Vse to naj bi bil resničen razlog za odpoved pogodb. Vrhovno sodišče se tudi do teh revizijskih ugovorov ne opredeljuje, saj pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, da tak dogovor tožencev ni dokazan, torej dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano.

− Tožnica neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje o slabem finančnem stanju družbe, ki naj bi bil dodaten razlog za odstop od pogodbe, izvesti dokazni postopek in postaviti izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo dokazni postopek in po zaslišanju prič in izvedbi listinskih dokazov ugotovilo, da tožnica v začetku septembra 2009 ni poslovala in delavcem tudi ni izplačala plač od maja do julija 2009 ter da je bila njena oprema zarubljena v izvršilnem postopku decembra 2009. Poleg tega je tožnica v tožbi izvedenca finančne stroke predlagala za ugotovitev višine nastale škode in ne za ugotovitev slabega finančnega stanja, tudi v pritožbi pa je zgolj pavšalno navajala, da ga sodišče prve stopnje zaradi preuranjene odločitve o neobstoju protipravnosti ni izvedlo. Da bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca postaviti za ugotovitev slabega finančnega stanja, je tako tudi nedovoljena revizijska novota.

− Neutemeljeni so tudi revizijski ugovori glede neupravičene obogatitve drugega toženca. Po revizijskih zatrjevanjih tožnice naj bi bil drugi toženec neupravičeno obogaten za investicijska dela v višini 796.227,45 EUR in najemnine od decembra 2005 do avgusta 2009 z obratovalnimi stroški v višini 669.757,54 EUR. Sodišči nižjih stopenj sta na podlagi presoje listinskih dokazov ugotovili, da je bila tožničina oprema zarubljena v izvršilnem postopku zoper tožnico decembra 2009 in se drugi toženec z njo ni mogel okoristiti. Kar se tiče najemnine Vrhovno sodišče poudarja, da plačilo najemnine za prostor, ki ga je tožnica dejansko ves ta čas uporabljala, niti ne more predstavljati pravno relevantne škode oziroma podlage za neupravičeno obogatitev. Ne glede na to pa so vse te navedbe, prav tako kot navedbe, da je bil drugi toženec okoriščen za investicije tožeče stranke v višini 796.227,45 EUR, nedovoljene revizijske novote. Tožnica je namreč svoj tožbeni zahtevek tekom postopka utemeljevala na odškodninskopravni podlagi in trditev, ki bi se nanašale na neupravičeno obogatitev po 190. členu OZ v postopku pred sodiščema nižjih stopenj, kar je relevantno za presojo utemeljenosti revizijskih navedb, ni podala. V pritožbi je navedla le, da ji je bila povzročena škoda iz naslova izgube vrednosti osnovnih sredstev ter zaradi prekinitve opravljanja dejavnosti in ne da je bila druga toženka okoriščena za vrednosti investicijskih vlaganj (gradbenih in elektroinštalacijskih del) in najemnin. Te (pritožbene in) revizijske navedbe so nenazadnje tudi preveč pavšalne, da bi terjale presojo Vrhovnega sodišča.

− S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na bistvene revizijske navedbe. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

− Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki z revizijo ni uspela, je dolžna drugemu in tretjemu tožencu, ki sta skupaj vložila obrazloženi odgovor na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče priznalo nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300), povečano za zastopanje več oseb (tar. št. 1200), v znesku 8.912,50 EUR in materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22 % DDV. Skupaj torej 10.897,65 EUR stroškov revizijskega postopka.

-------------------------------
1 V prvem odstavku 263. člena ZGD-1 je določeno, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Po drugem odstavku so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti.
2 V prvem odstavku 264. člena ZGD-1 je določeno, da oseba, ki s svojim vplivom na družbo namenoma pripravi člane organov vodenja ali nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca do tega, da posluje v škodo družbe ali njenih delničarjev, mora družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo. Delničarjem mora povrniti nastalo škodo, če so bili oškodovani, ne glede na škodo, ki jim je bila povzročena z oškodovanjem družbe. Po drugem odstavku tega člena je poleg članov organov vodenja ali nadzora kot solidarni dolžnik odgovoren tudi tisti, ki je s škodljivim dejanjem pridobil koristi, če je dejanje storil namenoma. Odškodninski zahtevek družbe lahko uveljavljajo tudi njeni upniki, če jih družba ne more poplačati.
3 Po 110. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 110
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 264
Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (1974) - ZPSPP - člen 28, 28/1-1, 32, 32/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyMDE0