<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba II Ips 245/2016

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.245.2016
Evidenčna številka:VS00015311
Datum odločbe:05.07.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cp 4/2016
Datum odločbe II.stopnje:31.05.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), Janez Vlaj (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mateja Končina Peternel, mag. Rudi Štravs
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:neupravičena pridobitev - verzija - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - prenehanje življenjske in ekonomske skupnosti - zadržanje zastaranja

Jedro

Pri verzijskih zahtevkih začne zastaranje teči od konca ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja. Samo takšno razumevanje prvega odstavka 336. člena OZ je sprejemljivo, saj bi sicer med sorodniki, med tistimi, ki živijo skupaj, povzročalo razdore, ko bi bil prikrajšanec prisiljen zahtevati povračilo, če naj bi bilo pravočasno, še v času skupnosti.

    Izrek

    I. Revizija se zavrne.

    II. Tožnica mora tožencema plačati stroške revizijskega postopka v znesku 2.521,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

    Obrazložitev

    1. Sodišče prve stopnje je (med drugim) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati znesek 75.112,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (I. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka).

    2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

    3. Tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema stališča sodišč prve in druge stopnje, da je tožničin primarni tožbeni zahtevek že zastaral. Poudarja, da je živela v skupnem gospodinjstvu s prvim tožencem (zetom) in (sedaj pokojno) hčerko od začetka leta 2010 do meseca novembra 2011, zatem pa z drugim tožencem (vnukom) vse do maja 2013, ko je bila nameščena v dom. Sklicuje se na dosedanjo sodno prakso, ki je zavzela stališče, da terjatev iz naslova neupravičene obogatitve zastara v roku petih let, če pa je upnik živel v skupnem gospodinjstvu z osebo, ki je bila na njegov račun obogatena, začne teči ta rok z dnem, ko je skupno gospodinjstvo prenehalo. Ker je skupno gospodinjstvo tožnice s (sedaj pokojno) hčerko in prvim tožencem prenehalo v mesecu novembru 2011, zaradi zadržanja zastaranja med obstojem ekonomske skupnosti petletni zastaralni rok ob vložitvi tožbe še ni potekel. Zatrjuje tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

    4. Revizija je bila vročena tožencema, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

    5. Revizija ni utemeljena.

    6. Toženca sta dediča po pokojni A. A. (tožničini hčerki), ki naj bi si v letu 2006 neupravičeno prilastila kupnino, prejeto od prodaje tožničine hiše (na naslovu ...), in si v istem letu (za del te kupnine) kupila stanovanje. Tožnica primarno vtožuje plačilo/vračilo te kupnine na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Revizijsko sporno je, ali je tožničin primarni zahtevek že zastaral.

    7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica oziroma za njo njena (sedaj pokojna) hčerka A. A. 20. 7. 2006 sklenila prodajno pogodbo za prodajo nepremičnine na naslovu ..., v lasti tožnice. Kupnina za to nepremičnino je bila prejeta v treh obrokih, in sicer 2.500.000,00 SIT (sedaj 10.432,31 EUR) dne 21. 7. 2006, 2.000.000,00 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) dne 3. 9. 2006 in 13.500.000,00 SIT (sedaj 56.334,50 EUR) dne 21. 11. 2006. V zapuščinskem postopku po pokojni A. A. je tožnica kot upnica na naroku dne 1. 7. 2014 zahtevala ločitev zapuščine, in sicer, da bi ji toženca morala izročiti protivrednost kupnine za njeno nepremičnino na naslovu ....

    8. Pravilen je materialnopraven zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tožničina terjatev iz primarnega tožbenega zahtevka za plačilo zneska 75.112,66 EUR zastarala. Zahtevek za plačilo vtoževanega zneska na podlagi 190. člena OZ zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ). Strinjati se je sicer z revizijsko tezo, da ne začne zastaranje terjatev iz naslova neupravičene pridobitve vselej teči že od premika premoženja. Pri verzijskih zahtevkih, kot je tu obravnavani, začne zastaranje teči od konca ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja. Samo takšno razumevanje prvega odstavka 336. člena OZ je sprejemljivo, saj bi sicer med sorodniki, med tistimi, ki živijo skupaj, povzročalo razdore, ko bi bil prikrajšanec prisiljen zahtevati povračilo, če naj bi bilo pravočasno, še v času skupnosti1. Vendar tudi če bi v konkretnem primeru sodišče upoštevalo trditve obeh pravdnih strank o obdobjih bivanja tožnice pri svoji (sedaj pokojni) hčerki in prvem tožencu, je v konkretnem primeru do zastaranja tožničine terjatve prišlo pred vložitvijo tožbe dne 22. 9. 2014. Tožnica naj bi se po trditvah pravdnih strank vselila v na novo kupljeno stanovanje 31. 1. 2007 ter v njem sama prebivala do konca leta 2009. Ob najugodnejši možnosti, da je šele 31. 1. 2007 začelo teči zastaranje (in ne 21. 11. 2006, ko je v resnici prišlo do premika premoženja), je četudi bi upoštevali, da zastaranje ni teklo od začetka leta 2010 do novembra 2011, ko naj bi tožnica prebivala pri svoji (sedaj pokojni) hčerki in prvem tožencu (zetu), tožničina terjatev zastarala najkasneje 1. 1. 2014 (tožba pa je bila vložena šele 22. 9. 2014), pri čemer Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je upoštevno samo bivanje tožnice pri svoji hčerki in prvem tožencu (ne pa pri oziroma z drugim tožencem, t. j. svojim vnukom), ker je bila po trditvah tožnice obogatena njena hčerka (in ne vnuk). Tako se izkaže, da je ugovor zastaranja utemeljen in da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, potrjena s strani pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna.

    9. Glede zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP velja revidentki še odgovoriti, da je bistvena in nosilna značilnost te kršitve postopka, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je izpodbijani sodbi vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana.

    10. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče tožničino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

    11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora tožencema povrniti njune stroške, ki sta jih imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

    ------------------------------

    1 Primerjaj zadevi VS RS II Ips 403/1995 in II Ips 215/2005.


    Zveza:

    RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
    Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 336, 336/1, 346

    Pridruženi dokumenti:*

    *Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
    Datum zadnje spremembe:
    05.10.2018

    Opombe:

    P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyMDEz