VSRS sklep VIII Ips 251/2015

Jedro

Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v točki I, III in delno v točki II izreka, (v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem povračilu v višini 29.369,83 EUR), razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ki jo je tožena stranka dne 18. 3. 2013 podala tožniku, nezakonita, zaradi česar mu mora plačati odškodnino namesto vrnitve nazaj na delo (pravilno: denarno povračilo) v znesku 54.630,17 EUR bruto, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek za 29.369,83 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja v višini 4.500,00 EUR za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin in 900,00 EUR za strah.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ugotovilo drugačno dejansko stanje od sodišča prve stopnje. Slednje naj bi ugotovilo, da tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala iz objektivnega poslovnega razloga, pač pa iz subjektivnih razlogov. Tožena stranka naj bi tožniku pogodbo o zaposlitvi v resnici odpovedala zaradi nesposobnosti, na njeno odločitev pa naj bi vplivala tudi osebna zamera direktorja tožene stranke. Sodišče druge stopnje pa naj bi ugotovilo, da je pri toženi stranki v resnici prišlo do reorganizacije dela, da je bilo delovno mesto tožnika ukinjeno, zaradi česar naj bi bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved. Pri ugotavljanju resničnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi naj ne bi šlo za materialnopravno vprašanje, kot to zmotno razlaga sodišče druge stopnje, pač pa za dejansko vprašanje. Ugotavljanje resnične volje naj bi bilo ključnega pomena, saj naj bi v primeru, ko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v resnici pa je odpovedana zaradi nesposobnosti, šteli, da gre za odpoved iz razloga nesposobnosti. Ker sodišče druge stopnje ni razpisalo glavne obravnave, čeprav bi jo moralo, je dejansko stanje spremenilo na nedovoljen način in kršilo drugi odstavek 358. člena in 347. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) ter načelo neposrednosti, poseglo pa naj bi tudi v tožnikovo pravico do izjave in pritožbe po 22. in 25. členu Ustave RS, saj naj tožniku ne bi bila dana možnost vplivanja na dokazno oceno sodišča druge stopnje. Tudi sicer naj bi bila odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno zmotna. Za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga naj bi bilo bistveno, da razlogi za odpoved izvirajo izključno iz delodajalčeve sfere in ne smejo biti povezani z osebo delavca ali z njegovim ravnanjem in sposobnostmi. V obravnavani zadevi naj temu ne bi bilo tako, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil razlog za odpoved v direktorjevi oceni, da tožnik nima sposobnosti za opravljanje dela na svojem delovnem mestu in da je odpovedi botrovala tudi zamera in maščevanje direktorja tožene stranke. Če je pravi razlog za odpoved nesposobnost delavca, potem se delodajalec ne bi smel izogniti dokazovanju tega razloga z ukinitvijo delovnega mesta in odpovedjo iz poslovnega razloga.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 18. 3. 2013 odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec poslovodstva iz poslovnega razloga in mu istočasno ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu inženir investicijskega projekta, ki je tožnik ni podpisal. Tožena stranka je odpoved utemeljila z organizacijskimi in poslovnimi razlogi, kot posledico sprejema novega Akta o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest z dne 18. 2. 2013 (akt o sistemizaciji), na podlagi katerega je bilo ukinjeno delovno mesto svetovalca poslovodstva, ki ga je zasedal tožnik.

8. V zvezi s presojo vprašanja, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela in po ukinitvi nekaterih delovnih mest (svetovalec poslovodstva) oblikovala nove delokroge, kar je bila njena pravica. Pojasnilo je, da je sprememba v organiziranosti dela poslovna odločitev, v katero sodišče ne sme posegati in da ukinitev delovnega mesta predstavlja zakonit poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pa je presodilo, da je odpoved nezakonita, ker dejansko ni bila podana iz organizacijskih razlogov ali zato, ker je delo, ki ga je opravljal tožnik, postalo nepotrebno, ampak zato, ker ga tožena stranka ni več želela v vodilni ekipi in je novi direktor ocenil, da tožnik nima sposobnosti, da bi še naprej opravljal delo svetovalca. Ugotovilo je še, da je bila odpoved tudi posledica nesoglasij med tožnikom in direktorjem tožene stranke. Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

9. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da zgolj ocena novega direktorja tožene stranke, da tožnik na svojem delovnem mestu ni bil uspešen, ne spremeni dejstva, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela in ukinila njegovo delovno mesto. Menilo je, da bi celo v primeru, če bi bila ocena, da je tožnik na svojem delovnem mestu neuspešen, eden od razlogov za spremembo organizacije dela, morali upoštevati, da je do reorganizacije, kot razloga za odpoved, res prišlo in da ni bila samo navidezna. Zato je štelo, da je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotna in da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita.

10. Stališče sodišča druge stopnje je materialnopravno zmotno, zato je odločitev preuranjena. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (2) (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpovedni razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). Iz zakonskega besedila izhaja, da poslovni razlog lahko predstavlja le objektivni razlog na strani delodajalca, ki ni povezan s konkretnim delavcem. Tudi konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (3) v 4. členu določa, da delovno razmerje delavcu preneha samo, če za to obstaja resen razlog. S tem so mišljeni tisti razlogi, ki po svoji vsebini in pomembnosti, tehtnosti, resnosti, utemeljenosti opravičujejo in utemeljujejo odpoved pogodbe s strani delodajalca.

11. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta.

12. Glede na navedeno ne drži, da bi bila odpoved iz poslovnega razloga zakonita tudi v primeru, če bi bilo neuspešno delo tožnika razlog za spremembo organizacije dela in sprejem akta o sistemizaciji oziroma, če bi tožena stranka ta akt sprejela prav z namenom, da odslovi tožnika. Razlog za odpoved v tem primeru v resnici ne bi bila reorganizacija dela, saj bi bil motiv zanjo osebne narave, to pa bi pomenilo zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga. Poslovni razlog bi bil v tem primeru zgolj navidezen. Navidezen odpovedni razlog ne more biti niti resen niti utemeljen, odpoved iz takega razloga pa je nezakonita. Izpeljava formalnega postopka reorganizacije, katere vzrok niso objektivne poslovne potrebe, pač pa izključitev določene osebe iz drugih (subjektivnih) razlogov, predstavlja zlorabo zakonskega odpovednega razloga, ki ima za posledico nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Sodišče mora pri presoji razloga za odpoved z vidika njegove utemeljenosti presojati pravi, resnični razlog za odpoved in ne morebitni navidezni, deklarirani razlog. Tožnik je zatrjeval, da je tožena stranka z aktom o sistemizaciji ukinila njegovo delovno mesto zgolj zato, da bi ustvarila navidezen poslovni razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa, da obstoječa sistemizacija ni omogočila optimalne organizacije delovnega procesa in da v praksi nikoli ni zaživela ter da je želela organizirati delovni proces na bolj racionalen in stroškovno učinkovit način. Zato pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga ne zadošča zgolj ugotovitev, da je bil akt v resnici sprejet in tožnikovo delovno mesto ukinjeno. Odgovoriti je treba še na bistveno vprašanje, do katerega se tudi sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo - ali je tožena stranka reorganizirala delo svetovalcev zaradi resničnih, objektivnih, poslovno utemeljenih potreb, ali pa zgolj zato, da bi ustvarila navidezen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki bi prikrival nek drug razlog.

14. Ker je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, se ni opredelilo do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke (in pritožbenih navedb tožnika glede prisojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR). Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

Op. št. (2): Ur. l. RS. št. 42/2002 in nadaljnji.

Op. št. (3): Ur. l. RS št. 54/1992 - MP.

Datum zadnje spremembe:

27.06.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 82/2007
• Sodba VIII Ips 179/2010, enako tudi VIII Ips 47/2011
• VSRS sodba VIII Ips 314/2015