Sodba VIII Ips 82/2013

Jedro

Za študentsko delo sta značilni predvsem občasnost in začasnost dela, pri tožnicah pa delo ni bilo niti občasno (tožnici sta tako na mesečni kot letni ravni delo opravljali v približno enakem obsegu kot delavci v delovnem razmerju) niti začasno (tožnici sta delo pri toženi stranki opravljali več kot štiri leta in pol).

Kar se tiče dokazovanja višine denarnih zahtevkov sta bili tožnici z vidika razpoložljivih dokazov v bistveno slabšem položaju kot tožena stranka. Pravilno je sicer izhodišče, da je tožeča stranka tista, ki mora dokazati, da je njen zahtevek utemeljen do višine, kot izhaja iz tožbenega zahtevka, vendar pa ji glede na okoliščine primera ter upoštevaje načelo enakega varstva pravic iz 22. člen Ustave pri tem ne gre naložiti prestrogega dokaznega standarda. Tožnici sta v postopku pravočasno predložili obračun razlike v plačilih in ga podrobno obrazložili ter pri tem pojasnili, da ne razpolagata z listinami, ki bi dokazovale višino denarnega zahtevka, na drugi strani pa tožena stranka, ki je imela na razpolago vse potrebne vire, da pripravi svoj obračun ter pojasni, v čem in zakaj je obračun tožnic napačen, tega ni storila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je v tem postopku odločalo o tožbenih zahtevkih prve in druge tožnice za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu stevardesa (članica kabinskega osebja), in sicer za čas od 1. 6. 2006 dalje, ter o s tem povezanih denarnih zahtevkih in o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja s 15. 3. 2011. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta zahtevka obeh tožnic glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja in nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja v celoti utemeljena. Utemeljeni pa so tudi njuni nadaljnji denarni zahtevki, razen obeh zahtevkov za plačilo potnih stroškov, ki jima je sodišče ugodilo le delno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sta nižji sodišči zmotno presodili, da so podani elementi delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), saj tožnici toženi stranki nista bili podrejeni glede obsega vključevanja v njen delovni proces in glede dolžnosti izvrševati delovne obveznosti. Tožnici sta bili kot študentki v delovni proces vključeni le v takšnem obsegu, kot sta sami želeli, ne pa toliko, kot bi od njiju zahtevala tožena stranka. Delavci, ki so pri njej v delovnem razmerju, na svojo mesečno delovno obveznost ne morejo vplivati, tožnici pa nista imeli nikakršne predpisane ali zahtevane delovne obveznosti, pač pa sta delali toliko, kot jima je ustrezalo, in sta bili torej v tem smislu neodvisni od zahtev in navodil tožene stranke. Le-ta na njuno prisotnost iz meseca v mesec (tj. kontinuirano in nepretrgoma) tudi ni mogla računati, saj je šele po poteku roka, z njenimi pravili predvidenega za sporočanje želenih odsotnosti, vedela, ali ju bo lahko v naslednjem mesecu vključila v plan letenja. Dejstvo, da sta tožnici po tem, ko sta toženi stranki sporočili, da sta ji v posameznem mesecu na razpolago, opravljali povsem enako delo kot druge pri toženi stranki zaposlene stevardese, pa je glede na naravo dejavnosti tožene stranke logično in na obstoj elementov delovnega razmerja ne more vplivati. V zvezi z izpovedbama tožnic, da sta ogromno delali in bili minimalno odsotni zato, ker sta se želeli zaposliti pri toženi stranki, tožena stranka opozarja na stališče Vrhovnega sodišča, da volja pogodbenih strank pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja ni bistvena, ter se pri tem sklicuje na odločbo VIII Ips 126/2006 z dne 18. 12. 2007. Nadalje tožena stranka v reviziji graja tudi odločitev o utemeljenosti denarnih zahtevkov po višini, in sicer v zvezi s tem zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členoma 7 in 212 ZPP ter kršitev pravil o dokaznem bremenu. Navaja, da je denarne tožbene zahtevke po višini določno in pravočasno prerekala. Jasno je navedla, da se do utemeljenosti le-teh po višini ne more opredeliti, ker tožnici v zvezi s tem nista predložili in tudi ne predlagali nobenih dokazov. Predložili sta le obračun razlik, ki sta ga pripravili sami in kot tak ne more predstavljati dokaza, ampak gre le za njune trditve. Stališče sodišč druge in prve stopnje, da bi morala tožena stranka predložiti svoje drugačne obračune in dokazovati, da so dokazno nepodprti zahtevki neutemeljeni, je zmotno in v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu.

4. Tožnici v odgovoru na revizijo prerekata revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Na podlagi določbe 16. člena ZDR se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Za odločitev v tej zadevi pa so poleg citirane določbe in določbe prvega odstavka 4. člena ZDR, ki opredeljuje elemente delovnega razmerja, odločilna tudi stališča, ki izhajajo iz sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007 (1).

8. Kot je bilo poudarjeno v citirani zadevi, sta za študentsko delo značilni predvsem občasnost in začasnost dela, pri tožnicah pa, kot izhaja iz dejanskih zaključkov nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, delo ni bilo niti občasno (tožnici sta tako na mesečni kot letni ravni delo opravljali v približno enakem obsegu kot delavci v delovnem razmerju) niti začasno (tožnici sta delo pri toženi stranki opravljali več kot štiri leta in pol). Tožnic tako ni mogoče obravnavati enako kot študente, ki delo dejansko opravljajo občasno in začasno, kar je namen in bistvena značilnost študentskega dela. Tožena stranka v reviziji sicer zatrjuje, da tožnici kot študentki za razliko od delavcev, ki so bili pri toženi stranki v delovnem razmerju, nista imeli nikakršne predpisane ali zahtevane delovne obveznosti, pač pa sta delali toliko, kot jima je ustrezalo, vendar pa to dejstvo za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno, odločilen je namreč obseg dela, ki sta ga tožnici dejansko opravili, oziroma primerjava le-tega z obsegom dela, ki so ga pri toženi stranki opravljali delavci v delovnem razmerju. Pravilno je stališče nižjih sodišč, da je treba obstoj elementov delovnega razmerja ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej. Kot sta na podlagi podatkov o opravljenih urah naleta zaključili nižji sodišči, pa sta tožnici delali z enako ali celo večjo obremenitvijo kot pri toženi stranki redno zaposleni delavci, in sicer kontinuirano celo leto, ne samo občasno (kar je značilno za študentsko delo), tožena stranka pa ju je očitno za takšen obseg dela potrebovala. V vsem spornem obdobju sta bili tožnici z dela odsotni le v manjši meri (prva tožnica februarja, marca in aprila 2008, druga tožnica pa oktobra in novembra 2006 ter februarja 2007), pa še to z vnaprejšnjim dovoljenjem tožene stranke. Tožnici sta bili tako redno vključeni v delovni proces, saj je tožena stranka nanju redno računala, ko je pripravljala plane letov, delo pa sta opravljali po odredbah in navodilih tožene stranke.

9. Pravilno je stališče tožene stranke v reviziji, da volja pogodbenih strank pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja ni bistvena, pri čemer ni jasno, kakšen je sploh namen teh revizijskih navedb. Iz dejanskih zaključkov nižjih izhaja, da ni bila volja tožnic, da delo opravljata kot študentki in ne v okviru delovnega razmerja, pač pa je bila takšna volja tožene stranke. Pa tudi, če bi bila volja tožnic drugačna, ob stališču Vrhovnega sodišča v že citiranem sklepu VIII Ips 126/2006, na katerega se v zvezi z obravnavanim vprašanjem izrecno sklicuje tudi tožena stranka, to na odločitev v predmetni zadevi ne bi imelo nikakršnega vpliva. Dejstvo, da sta tožnici pristali na to, da delo, ki je bilo trajno in neprekinjeno ter se je opravljalo z vključitvijo v organiziran delovni proces, po obsegu pa je bilo primerljivo z delom pri toženi stranki redno zaposlenih delavcev, opravljata kot študentki, namreč ne pomeni, da sta se odpovedali pravicam, ki izvirajo iz delovnega razmerja, in da ne moreta zahtevati ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Kot je Vrhovno sodišče že poudarilo v sklepu VIII Ips 129/2006, ni nobene ovire, da študentje ne bi mogli biti v delovnem razmerju, če je imelo njihovo delo vse elemente delovnega razmerja.

10. Glede na vse navedeno revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč druge in prve stopnje, da je imelo delo tožnic pri toženi stranki vse elemente delovnega razmerja, kot jih opredeljuje določba prvega odstavka 4. člena ZDR, in posledično tudi z odločitvijo o utemeljenosti tožbenih zahtevkov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

11. Tožena stranka v reviziji uveljavlja tudi bistveno kršitev določb členov 7 in 212 ZPP ter kršitev pravil o dokaznem bremenu, in sicer glede odločitve o utemeljenosti denarnih zahtevkov po višini. Ti očitki so neutemeljeni, saj je bilo po presoji revizijskega sodišče dokazno tveganje v zvezi s tem pravilno porazdeljeno med obe pravdni stranki. Upoštevati je namreč treba, da sta bili, kar se tiče dokazovanja višine denarnih zahtevkov, tožnici z vidika razpoložljivih dokazov v bistveno slabšem položaju kot tožena stranka. Pravilno je sicer izhodišče, da je tožeča stranka tista, ki mora dokazati, da je njen zahtevek utemeljen do višine, kot izhaja iz tožbenega zahtevka, vendar pa ji glede na okoliščine primera ter upoštevaje načelo enakega varstva pravic iz 22. člen Ustave pri tem ne gre naložiti prestrogega dokaznega standarda. Tožnici sta v postopku pravočasno predložili obračun razlike v plačilih in ga podrobno obrazložili ter pri tem pojasnili, da ne razpolagata z listinami, ki bi dokazovale višino denarnega zahtevka, na drugi strani pa tožena stranka, ki je imela na razpolago vse potrebne vire, da pripravi svoj obračun ter pojasni, v čem in zakaj je obračun tožnic napačen, tega ni storila, predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke pa je podala prepozno in ga kot takega sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Kot sama navaja v reviziji, je denarnim zahtevkom tožnic po višini (razen glede zahtevkov za povračilo stroškov prevoza) ugovarjala le z obrazložitvijo, da se do tega ne more opredeliti, ker tožnici nista priložili listin, s katerimi bi utemeljili višino tožbenih zahtevkov. V skladu z zgoraj navedenimi izhodišči pa s takšnim ugovorom v tej zadevi ne more uspeti.

12. Glede na vse navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožnici sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Citirani sklep je bil sprejet v zadevi s podobnim dejanskim stanjem kot pri tožnicah – prav tako je šlo za študentko, ki je pri isti toženi stranki več let opravljala delo preko študentskega servisa, oziroma za njeno zahtevo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in za priznanje pravic, ki iz le-tega izvirajo.

Datum zadnje spremembe:

09.12.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 912/2012
• Sklep VIII Ips 129/2006
• VDSS sklep Pdp 666/2012