<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 581/2009

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2009:II.CP.581.2009
Evidenčna številka:VSL0052547
Datum odločbe:15.07.2009
Področje:IZVRŠILNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - STVARNO PRAVO
Institut:nedopustnost izvršbe - pogodbena hipoteka - skupno premoženje zakoncev - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - dobra vera upnika

Jedro

V konkurenci originarno pridobljene lastninske pravice in pogodbeno ustanovljene hipoteke je ključnega pomena načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kar pomeni, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Tožeča stranka bi lahko s svojim zahtevkom uspela, v kolikor bi izpodbila domnevo, da je prvotoženec oziroma njegov pravni prednik vedel, da podatki v zemljiški knjigi ne odražajo realnega stanja, to je, da je vedel, da je tožnica solastnica sporne nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica od sodišča terjala ugotovitev, da je izvršba prvotožene stranke zoper drugotoženca kot dolžnika na podlagi izvršilnih sklepov In 2000/00081, In 2003/00602, In 2004/00307 in In 2004/00727 s prodajo in domikom nepremičnine s parcelno št. 630/04, glede ½ nepremičnin, ki so last tožnice, nedopustna. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na ½ zgoraj navedene nepremičnine na podlagi sklepa o izvršbi In 1997/00233 ter na razveljavitev sklepa o domiku Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 1997/00233, In 2000/00081, In 2003/00602, In 2004/00307 in In 2004/00727 z dne 10.9.2004, in vzpostavitev prejšnjega lastninskega in posestnega stanja tako, da ostane tožnica do ½ solastnica predmetne nepremičnine. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, po katerem sta toženca dolžna tožnici solidarno plačati eno polovico, s sodnim sklepom z dne 6.6.2000 ocenjene vrednosti nepremičnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2000 dalje do plačila. Tožnici je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov prvotoženca v višini 2.264,86 EUR.

Pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in zoper izrek o stroških (IV. točka izreka) vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da bi moralo sodišče prekiniti pravdni postopek do odločitve izvršilnega sodišča o ugovoru dolžnika po izteku roka. Sodišče zmotno zaključuje, da je prvotoženec pravni naslednik upnikov drugotoženca v vseh obravnavanih izvršilnih postopkih, osnovna terjatev pravnega prednika prvotoženca B.K. pa je bila bistveno nižja od tiste, ki jo zatrjuje prvotoženec. B.K. tudi ni bil dobroveren, saj je vedel, da je ena polovica nepremičnine last tožnice. Zaslišan je izpovedal, da je je vse posle vodil njegov očim J.K.. Ker se je ta pomembna okoliščina izvedela šele ob zaslišanju navedene priče, je tožnica predlagala njegovo zaslišanje, ki pa ga je sodišče kot prepoznega zavrnilo. Sodišče je poleg tega v nenavzočnosti tožnika in drugotoženca opravilo narok za glavno obravnavo, kljub temu, da je pravočasno prejelo predlog za njegovo preložitev. Tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi oziroma da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na originarni pridobitvi lastninske pravice na predmetni nepremičnini in sicer na sporazumu, s katerim sta z drugotožencem določila deleže na skupnem premoženju zakoncev (po določbi 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976). Vendar pa je vpis solastninske pravice (do ene polovice) v zemljiško knjigo dosegla šele 5.12.2001 (do tedaj pa je bil v zemljiško knjigo kot edini lastnik vpisan njen mož), torej po času, ko so upniki drugotoženca dosegli vpis pogodbeno ustanovljene zastavne pravice (hipoteke) v zemljiško knjigo. V konkurenci originarno pridobljene lastninske pravice in pogodbeno ustanovljene hipoteke, je ključnega pomena načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kar pomeni, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (četrti odstavek 5. člena Zakona o zemljiški knjigi-ZZK, Uradni list RS, št. 33/1995, enako prvi odstavek 8. člena ZZK-1, primerjaj odločbo US Up-128/03). To po drugi strani seveda pomeni, da tisti, ki bi lahko dosegel vpis svoje pravice v zemljiško knjigo, pa tega ne stori, nosi vse posledice takšne opustitve. Tožeča stranka bi zato lahko s svojim zahtevkom uspela le, v kolikor bi izpodbila domnevo, da je prvotoženec oziroma njegov pravni prednik vedel, da podatki v zemljiški knjigi ne odražajo realnega stanja, to je, da je vedel, da je tožnica solastnica sporne nepremičnine (primerjaj II Ips 212/2000, II Ips 597/2004, VSK I Cp 399/2005).

Tožnica dobre vere upnika ni uspela izpodbiti. Iz sporazumov o zavarovanju denarne terjatve (priloge B9, B13) izhaja, da je tožnica ob sklepanju hipotek nastopala kot pooblaščenka svojega moža, sama je sporazume tudi podpisala. Iz vsebine pogodb tudi izrecno izhaja, da se ustanavlja hipoteka na celotni nepremičnini, ki je izključna last drugotoženca, enako izhaja tudi iz zapisnika o naroku za zavarovanje denarne terjatve z dne 22.11.1995. Tak zaključek potrjuje tudi zaslišanje tožnice, saj je izpovedala, da se z upnikom ni veliko pogovarjala, da se s tem ni ukvarjala in da tudi ni imela proti, da se zastavi celotna nepremičnina za kredite, ki sta jih z možem najemala. Pritožba napačno povzema izpoved priče K., prvotnega upnika drugotoženca, saj je ta izpovedal, da ni imel informacije, da bi bila ta hiša še od koga drugega kot drugotoženca, saj pogodbe v nasprotnem primeru najbrž ne bi podpisal.

V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, pritožbeno sodišče tožnici pojasnjuje, da sodišče ni dolžno vselej slediti predlogu strank za preložitev naroka za glavno obravnavo, stranke pa so se v vsakem primeru dolžne pozanimati, ali je sodišče narok tudi dejansko preložilo. Pritožba želi prikazati, da ji je s tem sodišče odvzelo možnost pravočasne postavitve predloga za zaslišanje priče J.K. in s tem do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju: ZPP). Vendar pa tožnica na naroku za glavno obravnavo dne 8.9.2009 po lastnih trditvah še ni vedela, da bi K. imel za predmetni spor podatke o pravnorelevantnih dejstvih, saj je to ugotovila šele z zaslišanjem B.K. na naroku dne 3.11.2008. Pritožnica zmotno meni, da je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo zaradi prekluzije. Iz razlogov sodbe povsem jasno izhaja, da je sodišče ob ostalih izvedenih dokazih presodilo, da je predlagan dokaz za popolno ugotovitev dejanskega stanja nepotreben. Pritožbeno sodišče temu stališču glede na podano materialno pravno izhodišče pritrjuje. Dodaja pa, da sodišče tudi sicer ni bilo dolžno takšnega dokaznega predloga vzeti v obzir, saj ni dovolj substanciran. Tožnica namreč ni pojasnila, kaj naj bi predlagana priča dejansko vedela povedati, pač pa se vsebinsko le pavšalno sklicuje na zaslišanje B.K., ki je predlagano pričo omenil v svojem zaslišanju.

Povsem neutemeljeno se pritožnica spušča v vprašanje višine posojil drugotoženca, saj to ni in ne more biti predmet pravdnega postopka, pač pa izvršilnega postopka oziroma razmerja med upnikom in dolžnikom. V pravdi na nedopustnost izvršbe se presoja ali ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/2007-UPB4 in nadaljnji). Zato je pravilna tudi odločitev sodišča, da postopka do rešitve ugovora dolžnika po izteku roka, ne prekine. Prav od rešitve vprašanja, ali je izvršba na tožnici solastnem deležu nepremičnine dopustna, je odvisen nadaljnji tek izvršilnega postopka in ne obratno. Pritožbene trditve v smeri pravnega nasledstva na strani prvotoženca pa so pritožbene novote in kot take po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevne.

Pritožba sicer konkretizirano ne napada tudi II./2. točke izreka izpodbijane sodbe, s katerim je tožnica želela doseči razveljavitev sklepa o domiku predmetne nepremičnine. Vendarle pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo po eni strani, glede na odločitev o nedopustnosti izvršbe, potrebno posledično zavrniti tudi ta del tožbenega zahtevka, po drugi strani pa je bil sklep o domiku pravnomočno razveljavljen že do trenutka vložitve tožbe.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).


Zveza:

ZZK člen 5, 5/4.
ZZK-1 člen 8, 8/1.
ZIZ člen 64, 64/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.09.2009

Opombe:

P2RvYy02MjM1NA==