VSL sklep Cpg 1628/94

Jedro

Ni vsak posel, katerega namen je kreditiranje, posojilna pogodba. Za posojilno pogodbo gre, kadar je namen pogodbe le kreditiranje. Če je kreditiranje le eden od poslovnih namenov v kakšnem drugem poslu, ki ima svoj specifičen namen, je tako pogodba mešana oz. zložena pogodba. Kooperacijska pogodba je po svoji pravni naravi lahko družbena pogodba oz. pogodba o udeležbi, lahko pa predstavlja več samostojnih pogodb.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (naslov odločbe pomotoma vsebuje tudi sklep) ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in toženi stranki naložilo v plačilo tolarsko protivrednost 154.285,00 DEM na dan plačila z 12 % zamudnimi obrestmi od 23.6.1990 dalje do plačila.

Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 8,000.000,00 SIT s prip. je zavrnilo in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 559.672,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožena stranka oz. tožeča stranka po nasprotni tožbi je po pooblaščencu pravočasno vložila pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 353. čl. ZPP. Zatrjuje, da je sodišče v izpodbijani sodbi napačno in v nasprotju z vsebino pogodbe in tudi trditvijo tožeče stranke razložilo, da ni bilo dogovorjeno, da tožena stranka opravlja storitve izključno za tožečo stranko. Sodišče si sploh ni prizadevalo ugotoviti resnice ter pravega dejanskega stanja in volje strank. Zato je kršilo določbe 219. do 270. čl. ZPP, zlasti 300. čl. ZPP, saj ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa. Sodišče bi moralo zaslišati podpisnike pogodb in je zato neutemeljeno zavrnilo njihovo zaslišanje, saj bi šele po zaslišanju le-teh ugotovilo pravo dejansko stanje. Pritožnik nato opisuje razvoj poslovnega sodelovanja pravdnih strank in zatrjuje, da je bila kreditna pogodba sklenjena na temelju kooperacijske pogodbe in je bilo dogovorjeno, da bo znesek odplačan z odtegljaji od dohodka, ki bi ga toženec ustvaril v poslovanju s tožečo stranko po kooperacijski pogodbi. Tako kreditna pogodba ni bila samostojna pogodba. Tožeča stranka tožencu ni posredovala naročil in tudi ne surovin, kar je bila njena dolžnost po kooperacijski in tudi kreditni pogodbi (ni izpolnila obveznosti), zato je tudi toženec ni mogel izpolniti. Nastala pa mu je tudi premoženjska škoda, saj ga tožeča stranka ni odvezala obveznosti delati zanjo. Obveznosti strank so bile vzajemne. Toženčeva izpolnitev je bila mogoča s poprejšnjo izpolnitvijo tožeče stranke.

Sodišče za nasprotno tožbo ni navedlo nobenega razloga, sodba v razlogih na drugi strani, ko govori, da označena pravna oseba ni pravni naslednik D. p.o., ni razumljiva. Predlaga, da se za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvede dokaz z zaslišanjem že v postopku pred sodiščem prve stopnje predlaganih V. K. in L. V. in še ostalih predlaganih prič.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kreditno pogodbo (priloga A-2) obravnavalo kot samostojno posojilno pogodbo, čeprav je tožena stranka ves čas vztrajno trdila, da je posojilna pogodba le del kooperacijske pogodbe oz., da sta z njo pravdni stranki razširili kooperacijsko sodelovanje še na AL odlitke in predlagala, da sodišče zasliši priče in toženo stranko o tem, kako je bilo dogovorjeno njuno poslovno sodelovanje pri proizvodnji aluminijastih odlitkov in vrnitvi danih sredstev.

Ni vsak posel, katerega namen je kreditiranje, posojilna pogodba. Za posojilno pogodbo gre, kadar je namen pogodbe le kreditiranje.

Kreditiranje pa je lahko eden od poslovnih namenov v kakšnem drugem poslu, ki ima svoj specifičen poslovni namen. Po svoji vsebini so taki posli mešane pogodbe ali zložene pogodbe. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da že iz pisno sestavljene kreditne pogodbe (priloga A-2) izhaja, da namen (kavza) te pogodbe ni bila le kreditiranje tožene stranke, pač pa je bil osnovni poslovni namen, tega sta stranki izrazili v 2. čl. kreditne pogodbe, razširitev poslovnega sodelovanja na aluminijaste odlitke. Zaradi uresničitve tega skupnega poslovnega interesa, je tožeča stranka delno kreditirala nabavo osnovnih sredstev tožene stranke. Zato je treba pritrditi pritožniku, da je posojilna pogodba le del drugega pravnega razmerja pravdnih strank.

Ker je sodišče prve stopnje sporno kreditno pogodbo obravnavalo kot samostojno posojilno pogodbo, ne pa kot zloženo oz. mešano pogodbo, ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je za presojo tožbenega zahtevka uporabilo le določbe ZOR o posojilni pogodbi. Ker pa sodišče prve stopnje materialnega prava ni uporabilo pravilno, tudi ni ugotovilo vseh dejstev odločilnih za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje bi moralo opredeliti pravno naravo razmerja pravdnih strank iz kooperacijske pogodbe, katere sestavni del je tudi dano posojilo. Razmerje, ki sta ga pravdni stranki poimenovali kot kooperantsko pogodbo, po svoji pravni naravi lahko predstavlja pogodbo o udeležbi oz. družbeno pogodbo, lahko pa se pod njenim imenom skriva več samostojnih pogodb. Za kakšno razmerje je šlo med pravdnima strankama, je odvisno od namena pogodbe in elementov sklenjene kooperacijske pogodbe. Da bi sodišče lahko ugotovilo, kakšna je pravna narava tega razmerja pravdnih strank, katerega sestavni del je posojilo, bi moralo ne samo prečitati listine, pač pa tudi zaslišati predlagane priče in toženo stranko, da bi lahko natančno ugotovilo vsebino in elemente skupnega poslovanja, ki so odločilni za pravno presojo poslovnega razmerja. Šele ob ugotovitvi bistvenih elementov poslovnega razmerja pravdnih strank bi bilo mogoče pravno pravilno opredeliti sporno razmerje pravdnih strank in pravilno odločiti o pravnih posledicah neizpolnitve take pogodbe.

Dejansko stanje glede zahtevka za plačilo tolarske protivrednosti 154.285,00 DEM s prip. je tako ostalo nepopolno ugotovljeno.

Utemeljena pa je tudi pritožba glede nasprotnega tožbenega zahtevka.

O postavljenem nasprotnem zahtevku sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolnoma ugotovilo in v izpodbijani sodbi tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Tožena stranka je odškodninski zahtevek temeljila na trditvi, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti po kooperacijski pogodbi (kršitev pogodbe), ker v času od 1.9.1990 do 30.4.1992 ni dala toženi stranki nobenega naročila za izdelavo izdelkov in tudi ni preskrbela materiala, zaradi česar je tožeča stranka utrpela 320.000,00 SIT škode na mesec (izgubljeni dobiček) in imela tudi 1,600.000,00 SIT škode s postavitvijo stiskalnice (materialna škoda). Sodišče prve stopnje je tak zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da iz pogodbe (kreditne in kooperacijske) ne izhaja, da bo tožena stranka opravljala storitve izključno za tožečo stranko. Na obstoj tega dejstva je sodišče prve stopnje sklepalo iz pisnih pogodb, v katerih pa o tem, da bo tožena stranka aluminijaste odlitke izdelovala pretežno ali izključno za tožečo stranko ni ničesar rečeno. Kooperantska pogodba z dne 15.11.1986 (priloga A 9) o tem nima določbe. Kooperantska pogodba z dne 20.6.1986 (priloga A 11) pa govori o tem, da se kooperant zaveže, da bo prvenstveno opravljal storitve za tožečo stranko (2. čl.

pogodbe). Toda že zapis v 1. tč. kreditne pogodbe (priloga A 2) kaže, da je med strankama prišlo do drugačnega sodelovanja, saj sta v 1. tč. ugotovili, da tožeča stranka od tožene stranke prevzema celotno proizvodnjo cinkovih odlitkov. Že iz tega je razvidno, da sta stranki vsaj za cinkove odlitke ustno spremenili pogodbo v tem, da bo tožena stranka delala le za tožečo stranko. Zato bi sodišče glede aluminijastih odlitkov, za katere v kreditni pogodbi ni ničesar določeno, tožena stranka pa trdi, da sta se stranki dogovorili, da bo tudi te odlitke proizvajala le za tožečo stranko, moralo za ugotovitev tega dejstva zaslišati predlagane priče. Sicer pa samo na podlagi tega dejstva, četudi bi med strankama obstajal dogovor, da tožena stranka ne bo delala izključno za tožečo stranko, še ne bi bilo mogoče zaključiti, da ni odškodninske odgovornosti tožeče stranke. Neizpolnitev oz. nepravilna izpolnitev pogodbe, seveda če je ta izkazana, ima praviloma za posledico odškodninsko odgovornost kršitelja pogodbe (2. odst. 262. čl. ZOR), ne glede na to, ali je za stranko, ki trdi, da je oškodovana iz takega posla, bil to edini posel ali pa le eden izmed njenih poslov. Zato zahtevka za povrnitev škode ni mogoče zavrniti le na ugotovitvi, da je tožena stranka lahko opravljala storitve tudi za druge stranke. Sodišče bi zato moralo ugotavljati, kakšna je bila pogodena obveznost tožene stranke po nasprotni tožbi, ali jo je izpolnila ali ne, ali je tožeča stranka po nasprotni tožbi zaradi tega utrpela škodo in še druge elemente za morebitno odškodninsko odgovornost tožene stranke po nasprotni tožbi.

Ker je dejansko stanje tudi glede nasprotnega tožbenega zahtevka tako ostalo nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje pritožbi tudi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo tudi glede nasprotnega tožbenega zahtevka razveljavilo. Zadevo je zato v celoti vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek v zgoraj nakazanih smereh in o zadevi nato ponovno odločiti.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 169/99
• VSL sklep III Cp 2098/99
• VDS sodba Pdp 1533/99