VSL sklep Cpg 1624/94

Jedro

Pravni osebi se pisanje iz 1. odst. 142. čl. ZPP vroči na način določen v 1. odst. 134. čl. ZPP. Pravilna pa je tudi vročitev po 1. odst. 138. čl. ZPP (zakonitemu zastopniku), toda v takem primeru za nadomestno vročitev ni mogoče uporabiti določbe 1. odst. 141. čl. ZPP.

 

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper sklep o začasni odredbi se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama stroške te pritožbe.

Pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o vrnitvi v prejšnje stanje (1. tč. izreka sklepa z dne 1.7.1994) se ugodi in se sklep spremeni tako, da glasi: "Dovoli se vrnitev v prejšnje stanje, sodba zaradi izostanka, opr.št. VIII Pg ..... z dne 6.4.1994 v zvezi s popravnim sklepom z dne 1.7.1994 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje." Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4.2.1994 zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z nalogom organizaciji, ki opravlja posle plačilnega prometa za toženo stranko, da dolžniku ali drugemu po odredbi dolžnika odreče izplačilo z žiro računa do višine 700.000,00 SIT s pripadki. Dne 6.4.1994 je sodišče prve stopnje izdalo sodbo zaradi izostanka, s katero je toženi stranki naložilo v plačilo 1,857.387,70 SIT z obrestmi in pripadajočimi stroški. S sklepom z dne 1.7.1994 pa je zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in na pritožbo tožnika, ki jo je štelo za predlog za popravo sodbe, popravilo sodbo zaradi izostanka v stroškovnem delu.

Proti sklepu z dne 4.2.1994 se je pritožila tožeča stranka. Proti sodbi zaradi izostanka in proti sklepu o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pa se je pritožila tožena stranka.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo zoper sodbo in tudi na pritožbo zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje.

Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep o začasni odredbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da tožeča stranka ni izkazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe. Po mnenju pritožnice zadostuje v tem primeru objektivna nevarnost, katere pa je tožeča stranka z navedbami v tožbi in predlogu izkazala.

Tožeča stranka je v predlogu in tožbi navedla, da je tožena stranka tožečo stranko ogoljufala. Tožeča stranka je določno navedla, da je sama pogodbo v celoti izpolnila, tožena stranka pa ni storila prav ničesar in tudi ne vrnila denarja. V izpodbijanem sklepu je tudi nasprotje med tem, kar se navaja o listinah in tem, kar je v listinah navedeno. Iz listin izhaja, da čeprav je tožeča stranka plačala toženi 700.000,00 SIT, tožena stranka v dveh letih ni pristopila k delu kljub nenehni urgenci. Zato tožnica meni, da je ogoljufana in zato obstaja konkretna nevarnost, da bo onemogočena ali vsaj otežena izterjava.

Tožena stranka pa v pritožbi zoper sodbo zaradi izostanka zatrjuje, da se sodišče ni prepričalo, ali držijo trditve tožeče stranke.

Višine škode ni pravilno ugotavljalo. Pogodbe tožena stranka ni mogla realizirati zaradi nepripravljenosti objekta. Zadržek za neizvršitev del je na strani naročnika. Tožeča stranka zahteva znesek, ki ga drugemu izvajalcu ni plačala in zato ni predložila dokaza. Sodišče je ravnalo napačno, ko je vabilo za glavno obravnavo vročilo direktorjevi mami.

V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje uveljavlja pritožnica vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Trdi, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se za pravilno vročitev pravni osebi šteje tudi vročitev po pravilih za fizične osebe. Po 1. odst. 134. čl. ZPP se vroča osebi, pooblaščeni za sprejem pošiljke ali delavcu, ki se najde v poslovnem prostoru. Ni pa pravilna odločitev sodišča, da se v takem primeru, če se v poslovnem prostoru ne najde nihče od prej navedenih oseb, lahko vročitev opravi tudi drugi osebi po določbah 141. in 142. čl. ZPP. Za vročitev pošiljke pravni osebi ni mogoče uporabiti pravil, ki veljajo za fizične osebe. Vsa sodna pisanja pa so v tem primeru bila naslovljena na fizično osebo (direktorja tožene stranke) in ne na pravno osebo, ki je s stranko v sporu in zato tudi iz tega razloga odločitev ni bila pravilna.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Za odločitev o predlagani začasni odredbi je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Začasna odredba je bila v tej zadevi predlagana v zavarovanje denarne terjatve (265. čl. ZIP). Za zavarovanje denarne terjatve mora upnik poleg verjetnosti obstoja denarne terjatve izkazati tudi nevarnost, da bo dolžnik, če začasna odredba ne bo izdana, onemogočil ali precej otežil izterjavo s tem, da bo svoje premoženje oz. svoja sredstva odtujil, jih skril ali kako drugače z njimi razpolagal. Izkazana mora torej biti subjektivna nevarnost (ravnanje dolžnika). Na podlagi navedb tožeče stranke pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka tega pogoja za izdajo začasne odredbe ni izkazala. Sodišče druge stopnje še dodaja, da slabo finančno stanje dolžnika samo po sebi tudi ne predstavlja nevarnosti v smislu 265. čl. ZIP. Trditve tožeče stranke o tem, da tožena stranka kljub predplačilu in nenehnim urgencam del ni opravila in denarja ni vrnila, govorijo v prid verjetnosti obstoja terjatve, ne pa v prid verjetnosti obstoja nevarnosti, da bo tožena stranka s premoženjem ravnala tako, da bo onemogočila ali precej otežila izterjavo vtoževane terjatve. V izpodbijanem sklepu tudi ni nasprotij med tem, kar je sodišče zaključilo o vsebini listin in med listinami samimi. Sodišče je vsebino listin uporabilo le za ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve. Zaključek, da nevarnosti tožeča stranka ni izkazala, pa je sodišče oprlo na trditve tožeče stranke in na podlagi teh pravilno zaključilo, da niso zatrjevane take okoliščine, ki bi kazale na subjektivno nevarnost v smislu 1. odst. 265. čl. ZIP.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in po 2. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP potrdilo izpodbijani sklep.

Tožeča stranka s pritožbo zoper sklep o začasni odredbi ni uspela, zato mora sama nositi stroške te pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP in 14. čl. ZIP).

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

ZPP določa, da se pravnim osebam vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu (ne katerikoli osebi), ki se najde v pisarni ali poslovnem prostoru (1. odst. 134. čl. ZPP). Na tak način se pravnim osebam vročajo tudi pisanja iz 1. odst. 142. čl. ZPP (glej 3. odst. 142. čl. ZPP). V določbi 1. odst.

134. čl. ZPP določen način vročanja je precej enostaven in učinkovit za pravno osebo, ki normalno posluje in ima v poslovnih prostorih delavce, povzroča pa težave pri vročanju pisanj pravni osebi, ki na svojem sedežu ne deluje stalno. Ker ima vsaka pravna oseba tudi zastopnika, je mogoče pošiljko za pravno osebo vročiti tudi zastopniku (1. odst. 138. čl. ZPP) pravne osebe, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Ta način vročanja zlasti pride v poštev pri tistih pravnih osebah, ki v poslovnih prostorih nimajo stalno oseb, pooblaščenih za sprejem pošiljke oz. delavcev. Vendar pa pri vročanju pisanja pravni osebi po 1. odst. 138. čl. ZPP, četudi je to enoosebna družba, za nadomestno vročitev niso uporabljive določbe 1. odst. 141. čl. ZPP. Ne gre za vročanje pisanja fizični osebi, pač pa pravni osebi. Zaključek sodišča, da je, kadar gre za družbo z enim organom, dopustna nadomestna vročitev osebi iz 141. čl. ZPP, tako ni pravilen. Zlasti pa samo dejstvo, da ima družba le enega lastnika, ki je hkrati tudi direktor družbe (zastopnik) še ne pomeni, da je on edina oseba v tej družbi. Tudi enoosebna družba ima lahko zaposlene delavce oz. pooblaščence za sprejem. V konkretnem primeru je bila vročitev nepravilna, ker je bila opravljena materi zakonitega zastopnika, za katero v tem postopku ni z ničemer izkazano, da bi bila pooblaščenka za sprejem pošiljk za toženo stranko (1. odst. 134. čl. ZPP). Da bi tako pooblastilo obstojalo, se ne da sklepati iz dejstva, da je zastopnikova mati pošiljko prevzela. Obstoj takega pooblastila je treba izkazati.

Glede na trditve tožene stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da je za glavno obravnavo z dne 6.4.1994 tožena stranka zvedela šele dne 30.4.1994 (to trditev je sodišče prve stopnje upoštevalo kot je izkazano), je torej tožena stranka narok za glavno obravnavo zamudila iz opravičenega vrzoka (1. odst. 117. čl. ZPP), saj pred narokom za glavno obravnavo vabila ni prejela. Podani so tako pogoji za vrnitev v prejšnje stanje.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bila tožena stranka pravilno vabljena na glavno obravnavo, je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep, s katerim je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjen, spremenilo in ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. V posledici tega pa je bilo treba razveljaviti sodbo zaradi izostanka sodišča prve stopnje, ki je bila izdana na glavni obravnavi dne 6.4.1994 (2. odst. 117. čl. ZPP) in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Ker je bila sodba zaradi izostanka razveljavljena že na podlagi določbe 2. odst. 117. čl. ZPP, pritožbe tožene stranke zoper sodbo ni bilo mogoče obravnavati.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Odgovor na pritožbo zoper sklep ni predviden (381. čl. ZPP), zato mora tožeča stranka stroške odgovora na pritožbo zoper sklep z dne 26.9.1994 nositi sama (1. odst. 155. čl. ZPP).

Odločitev o vseh drugih stroških pa se pridrži za končno odločbo (3. odst. 166. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 227/2018
• VSL Sklep I Cp 1524/2019
• VSL Sodba I Cp 663/2023