VSL sodba I Cp 163/2009

Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

V obravnavani zadevi gre za odškodninsko zadevo. Tožnica je padla in sedaj zahteva odškodnino za nematerialno in materialno škodo. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek iz naslova materialne škode zavrnilo. Zahtevku iz naslova nematerialne škode pa je po temelju ugodilo ter po višini ugotovilo, da znaša pravična denarna odškodnina 5.007,05 EUR. Ta vsota se sestoji iz odškodnine za telesne bolečine v višini 2.086,46 EUR, za strah v višini 834,58 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2.086,46 EUR. Od tako ugotovljene pravične denarne odškodnine je sodišče odštelo valoriziran znesek akontacije odškodnine in toženi stranki naložilo v plačilo še 2.698,05 EUR odškodnine z obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki plača 387,62 EUR pravdnih stroškov.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi ter naloži toženki v plačilo vse stroške postopka. Pritožba najprej uveljavlja obstoj bistvene kršitve postopka. Opozarja, da je bilo tožnici priznano za telesne bolečine 2.086,46 EUR, za strah 834,58 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.184,81 EUR. Iz tega izhaja, da bi moralo biti skupaj prisojenih 4.105,85 EUR. Nerazumljivo je za pritožnico, zakaj je sodišče v izreku zato prisodilo le 2.698,05 EUR.

V nadaljevanju pritožnica napada odločitev o višini odškodnine. Ta se ji zdi premajhna, navaja številna dejstva, zaradi katerih bi po njenem mnenju odškodnina morala biti višja.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti pravnomočna. Iz tega razloga se s pravilnostjo razlogov in odločitvijo o podlagi odškodninske odgovornosti pritožbeno sodišče ni smelo ukvarjati. V nadaljevanju je zato sodišče preizkusilo le utemeljenost zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in opravilo materialnopravni preizkus pravilnosti višine priznane odškodnine ter preizkus po uradni dolžnosti.

Toženka uvodoma napada celoten zavrnilni del sodbe, a se v nadaljevanju z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo konkretizirano ne ukvarja. V tem delu je zato pritožbeno sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti ter ugotovilo, da razlogi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani (2. odstavek 350. člena ZPP).

Glede uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka:

Ta ni podana. Nasprotja med izrekom in obrazložitvijo namreč ni. Tu pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da pritožba sicer napačno povzema ugotovljeno pravično denarno odškodnino po posameznih postavkah. Ne glede na to: sodišče prve stopnje je ugotovilo, kolikšna bi bila pravična denarna odškodnina. Pritožbeno sodišče je že v uvodu obrazložitve povzelo, kolikšni so ti zneski. Od tega zneska je nato odštelo že plačano in valorizirano akontacijo odškodnine. Rezultat te pravilne matematične operacije je prisojen znesek v višini 2.698,05 EUR.

Materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine za nematerialno škodo:

Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je najprej napravilo preizkus, ali glede na ugotovljena dejstva v sodbi prve stopnje, ki jih pritožba konkretizirano ne napada, prisojena odškodnina kot celota morebiti ni prenizka. V tem preizkusu se zato v pravilnost porazdelitve prisojene odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah ni spuščalo.

Ker pritožba, kot rečeno, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja konkretizirano ni napadla, je pritožbeno sodišče za materialnopravni preizkus vzelo naslednjo dejansko podlago:

- tožnica je utrpela udarnino predela desnega mezinca, obtolčenino hrbta in pok stranskega izrastka 5. ledvenega vretenca;

- trpela je 10 dni hude telesne bolečine, v nadaljevanju pa 6 tednov bolečin, ki so prehajale prek srednjih v lažje. Nato je še 3 do 4 mesece trpela lahke bolečine;

- 18-krat je bila zdravniško pregledana;

- opravljala je fizioterapijo;

- prejela je 5 injekcij;

- 5-krat ali 6-krat (to niti ni bistvenega pomena) je bila rentgenizirana; dogodek je bil nepričakovan, saj je padla in se je pri tem ustrašila;

- hujši strah pri tožnici je izzvenel po pregledu na urgenci;

- edina trajna posledica te poškodbe pri tožnici je kostna brazgotina na mestu zaceljene poke v anatomskem izgledu. Sicer pri tožnici ni drugih trajnih posledic v anatomskem, funkcionalnem in tudi ne estetskem smislu;

- tožnica je imela že prej zdravstvene težave in se je zaradi njih tudi že zdravila;

- objektivno glede na obseg in težo utrpelih predmetnih poškodb ni mogoče govoriti o stopnjevanju degenerativnih sprememb iz razloga predmetnega padca;

- škodni dogodek je le v manjši meri dodatno oslabil tožničino zdravje s strani predhodno obolele hrbtenice.

Tožničina poškodba spada v drugo skupino po Fischerjevi razporeditvi. Gre za lahke primere. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tožničin primer spada na spodnjo mejo te skupine. Povprečno priznana odškodnina v tej skupini znaša 8 povprečnih plač. Razpon odškodnin v tej skupini pa je od 1 do 29 povprečnih plač v državi. Posebnost v obravnavani zadevi je, da zmanjšanja življenjske aktivnosti skoraj ni. Tožničino že prej neidealno stanje se po ugotovitvah izvedencev, ki jih sodišče sprejema, skoraj ni poslabšalo (glej razloge na 8. strani sodbe). Skupaj prisojena odškodnina v višini 5,5 plače je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna. Glede na to, da škodni dogodek po ugotovitvah izvedenca pri tožnici ni bistveno zmanjšal njene življenjske aktivnosti, ni razloga, da bi prisojena odškodnina dosegala ali celo presegala povprečje v skupini lahkih primerov. Umeščena je tja, kamor spada. Tožničin primer je mogoče po teži umestiti med, na eni strani, tiste poškodbe zaradi zvina vratne hrbtenice, kjer ni prišlo do večjega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tu se odškodnine gibljejo od 10 plač navzdol (primer 359 v navedeni zbirki) vse do 4 plač (glej primer 367 v navedeni zbirki). Na drugi strani pa so poškodbe, ki se odražajo kot zlom rebra, kjer se odškodnine spustijo le do višine 2 in 3 povprečnih plač (primera 370 in 371). Skupaj ugotovljen znesek pravične denarne odškodnine za tožničin škodni primer tako po prepričanju pritožbenega sodišča ni prenizek.

Ker pritožba ni utemeljena ter niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1841/98
• VSL sodba II Cp 4389/2008
• VSK sklep I Cp 38/2004