VSL sklep Kp 1219/93

Jedro

Obdolženec je posekal les, preko 5 m3, z namenom prodaje, zagovarja pa se, da bi s kupnino od prodanega lesa postavil spomenik prejšnji lastnici, ki je umrla že v letu 1982 in pri kateri je občasno živel. Vedel je, da les ni njegov, da so ga podedovali zakoniti dediči, oprostilna sodba pa je bila izrečena zato, ker obdolženec ni imel namena protipravne pridobitve premoženjske koristi. Na pritožbo javnega tožilca je bila sodba razveljavljena, ker gre za zgrešeno pravno oceno, saj za kaznivo dejanje tatvine, niti za kaznivo dejanje gozdne tatvine, ki pomeni le posebno obliko tatvine, ni zahtevano ugotavljanje protipravne premoženjske koristi, ampak zadostuje za takšno kaznivo dejanje protipravna prilastitev stvari, ki niso storilčeva last.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec po 3. točki 350. čl. ZKP oproščen obtožbe, po kateri naj bi storil kaznivo dejanje gozdne tatvine po III. v zvezi z II. in I. odst. 158. čl. KZ RS.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil javni tožilec iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Potrebno je pritrditi navedbam pritožbe, da za storitev kaznivega dejanja gozdne tatvine po čl. 158 KZ RS, ravno tako kot za kaznivo dejanje tatvine zadostuje, da nekdo vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, brez namena, da bi si z določenim ravnanjem pridobil protipravno premoženjsko korist. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, kar je tudi razlog za obdolženčevo oprostitev, da ni izkazano, da bi si imel obdolženec, ko je sicer res posekal les, za katerega je vedel, da ni njegov, pridobiti protipravno premoženjsko korist. Vedel je, da les, ki ga je dal posekati ni njegov, za kakšen namen pa naj bi uporabil izkupiček, ko bi les prodal, pa ni pomemben za oceno okoliščin, ki se nanašajo tako na kaznivo dejanje tatvine kot tudi na kaznivo dejanje gozdne tatvine, ki pomeni le posebno obliko tatvine z enakimi objektivnimi elementi. Pri tem tudi ni bistveno za stvar, da se je obdolženec že po storjenem dejanju pogovarjal s pravo solastnico A.F. o namenu, da bi z izkupičkom od prodaje lesa postavil spomenik prejšnji lastnici, ki je umrla že v letu 1982. Storilčev namen, kot ga v tem primeru zatrjuje, bi utegnil kvečjem vplivati na izbiro kazenske sankcije, ne pa na obstoj kaznivega dejanja. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi javnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.

V ponovljenem postopku bo treba obdolženčevo ravnanje upoštevati z navedenega pravnega stališča, ko ni dvoma, da obdolženec do lesa ni imel nobene pravice kot morebitni lastnik in se je tega očitno tudi zavedal, saj je bila oporoka, po kateri naj bi dedoval, že prej razveljavljena in je nastopilo zakonito dedovanje, ena od sodedičev pa je A. Frančiška. Doslej zbrani podatki kažejo, da bi bilo lahko to kaznivo dejanje storjeno na način, kot je opisan v obtožnem predlogu, obdolženčev namen, zakaj naj bi uporabil kupnino za prodani les, v kolikor bi se dejansko izkazal, pa ni brez pomena za kazensko sankcijo.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Kp 1462/93
• VSL sodba Kp 1274/93
• VSL sodba Kp 1367/93