Sodba II Ips 524/95

Jedro

Pravica do svobodnega izražanja in do informiranja ni absolutna, marveč je omejena, med drugim tudi zaradi pravic drugih (15. člen URS) oziroma zaradi zavarovanja ugleda in pravic drugih (drugi odstavek 10. člena EKČP). V danem primeru gre za varstvo pravice do spoštovanja zasebnosti po 35. členu URS (kakor pravilno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje) in po 8. členu EKČP. Pravica do spoštovanja zasebnosti omogoča posamezniku, da živi tako, kot sam želi in da je zavarovan pred javnostjo. Zahteva po spoštovanju zasebnosti se sicer zmanjša za toliko, kolikor posameznik sam vstopa v javno življenje in v tožnikovem primeru tožena stranka utemeljeno opozarja, da je dolgoletni funkcionar, ki mora biti pripravljen na kritiko. Toda kritika mora biti objektivna in v zvezi z njegovim delom ter ne sme biti žaljiva.

Ker sta sodišči ugotovili kršitev tožnikove osebnostne pravice, sta pravilno uporabili tudi materialnopravna določila ZOR o odškodnini.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se:

1. pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 500.000,00 SIT (z besedo: petsto tisoč tolarjev 00/100) z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, ki tečejo od 18.5.1994 dalje do plačila ter se presežni tožbeni zahtevek zavrne; tožeča stranka pa mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje v znesku 75.835,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri, ki tečejo od 18.5.1994 dalje do plačila; vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

2. Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje pravdni stranki pa trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

II. V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 30.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28.8.1997 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 800.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1994 dalje do plačila, presežni del zahtevka pa je zavrnilo. Tožeči stranki pa je naložilo, da mora povrniti toženi stranki 36.659,50 tolarjev pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožena stranka v V. št. 19 dne 13.5.1993 v rubriki "Kri ni zemlja - beseda ni konj" objavila prispevek, s katerim je razžalila tožnika - njegovo čast in dobro ime. Žaljiv je ves članek, predvsem pa je žaljivo dejstvo, da ga je skušala prikazati kot človeka, ki se zavzema za prejšnjo ureditev in združitev slovenskega kraja s prejšnjo Jugoslavijo ter je namigovala na tožnikovo "madžaronstvo". Zato je tožniku prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v znesku 800.000,00 tolarjev, presežni del do vtoževanih 2.500.000,00 tolarjev pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je nato zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da jih trpi vsaka stranka sama.

Proti sodbi višjega sodišča v zvezi s sodbo prvega sodišča, je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge po določilu 1. in 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), ter predlaga razveljavitev prve in druge sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba prvega sodišča ni razumljiva, ker je njena obrazložitev v nasprotju z izrekom, saj je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik partijski sekretar, da je bil kandidat za župana, da je eden njegovih prednikov spremenil priimek in da je Titova slika visela v krajevnem uradu, pa je vseeno zaključilo, da gre za neresnična dejstva, ki so objektivno žaljiva. Meni, da bi morali dodatno zaslišati priče in ugotoviti resničnost dejstev ter poudarja, da gre za objavo v satirični obliki, tako da ne more biti govora o tožnikovi razžalitvi oz. posegu v njegove osebnostne pravice. V rubriki so predstavljene znane osebnosti in te so lahko podvržene kritiki zaradi funkcije, ki jo opravljajo. Tožnik je dolgoletni funkcionar oz. javni delavec in mora biti v demokratični družbi pripravljen na kritiko javnosti v satirični obliki. Tožena stranka tudi meni, da bi tožnik lahko zahteval objavo sodbe po 199. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in bi s tem dosegel svoj namen, toda sodišče je uporabilo določilo 200. člena ZOR in prisodilo visoko odškodnino, ki izdajateljskim hišam onemogoča, da bi imele v časnikih satirične oblike. Pri tem ni zaslišalo strokovnjaka - izvedenca, kar bi bilo nujno. Sploh pa objavljeni prispevek ni negativno vplival, marveč je pripomogel k tožnikovi popularizaciji, saj je postal ravnatelj ESŠ in je kandidiral na volitvah za župana.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena ZPP, tožeča stranka ni odgovorila na revizijo. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija ima sicer prav, ko se sklicuje na svobodo izražanja in na pravico do svobodnega informiranja, ki je zagotovljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I) in v 10.

členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur.l. RS, št. 33/94 - MP, št. 7) in je eden od temeljev demokratične družbe in eden od pogojev za njen napredek ter za razvoj vsakega posameznika. V tem smislu je posebnega pomena svoboda tiska, ker sporoča informacije in ideje ter zadovoljuje pravico javnosti, da jih sprejema.

Toda pravica do svobodnega izražanja in do informiranja ni absolutna, marveč je omejena, med drugim tudi zaradi pravic drugih (15. člen URS) oziroma zaradi zavarovanja ugleda in pravic drugih (drugi odstavek 10. člena EKČP). V danem primeru gre za varstvo pravice do spoštovanja zasebnosti po 35. členu URS (kakor pravilno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje) in po 8. členu EKČP. Pravica do spoštovanja zasebnosti omogoča posamezniku, da živi tako, kot sam želi in da je zavarovan pred javnostjo. Zahteva po spoštovanju zasebnosti se sicer zmanjša za toliko, kolikor posameznik sam vstopa v javno življenje in v tožnikovem primeru tožena stranka utemeljeno opozarja, da je dolgoletni funkcionar, ki mora biti pripravljen na kritiko. Toda kritika mora biti objektivna in v zvezi z njegovim delom ter ne sme biti žaljiva. V danem primeru pa sta sodišči ugotovili, da je žaljiv ves prispevek, zlasti pa etiketiranje, češ da se zavzema za združitev slovenskega kraja z Jugoslavijo in da je "madžaron". Taka žaljiva obdolžitev nima zveze z dejstvi in ni kritika, ki bi jo moral trpeti javni delavec, čeprav je sicer lahko izpostavljen javni kritiki. Tudi dejstvo, da gre za izražanje v satiričnem prispevku na to ne more vplivati, saj tudi zabavljica ali posmešnica, ki biča in smeši neumnost ali napake ljudi, razmere ipd. (glej F. Verbinc: Slovar tujk) ne sme žaliti dobrega imena in časti.

Ker sta sodišči ugotovili kršitev tožnikove osebnostne pravice, sta pravilno uporabili tudi materialnopravna določila ZOR o odškodnini. Revizija sicer opozarja na določilo 199. člena ZOR, ki omogoča povračilo nepremoženjske škode na nepremoženjskem področju z obliko odškodnine, ki je nepremoženjske narave in je primernejša od denarne odškodnine. Vendar v danem primeru tožena stranka ni pokazala nobene pripravljenosti za tako povračilo. Sodišči prve in druge stopnje sta se iz kasnejšega dostavka, ki ga je objavila tožena stranka (priloga B2) prepričali o nasprotnem, zato sta se pravilno odločili za uporabo 200. člena ZOR, torej za določitev denarne odškodnine. Sodelovanje izvedenca pri tem ni potrebno, saj sodišče na podlagi splošnih življenjskih izkušenj in tožnikove izpovedbe lahko samo ugotovi trajanje in intenzivnost duševnih bolečin. Toda ob ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z duševnimi bolečinami, sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo - pravni standard pravične odškodnine, ker nista dovolj upoštevali dejstva, da je tožnik oseba javnega življenja in ker prisojena odškodnina presega zneske, ki jih sodišča prisojajo za duševno trpljenje v podobnih primerih. Zato je revizijsko sodišče po določilu 395. člena ZPP prisojeno odškodnino ustrezno znižalo.

Sicer pa ni našlo nobene bistvene kršitve določb ZPP, niti zatrjevane, niti take, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je povsem razumljiva in logična ter v njej ni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. V pritožbenem postopku predlagano zaslišanje dodatnih prič ni bilo potrebno in tožena stranka tudi ne uveljavlja revizije iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, revizije pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 385. člena ZPP). Glede na to je revizijsko sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo tisti del revizije, ki mu ni ugodilo.

Zaradi spremembe izreka o tožbenem zahtevku je po določilu drugega odstavka 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP spremenilo tudi izrek o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje, saj je tožeča stranka sedaj uspela le z 20 % svojega tožbenega zahtevka. Zato mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 112.902,00 tolarjev njenih stroškov, tožena stranka pa mora povrniti tožeči stranki 37.067,00 tolarjev stroškov. Po medsebojnem pobotanju terjatev mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 75.835,00 tolarjev. Odločitve o pritožbenih stroških revizijsko sodišče ni spreminjalo, ker sta se pritožili obe pravdni stranki in njuni pritožbi v pretežnem delu le nista bili utemeljeni. Povrniti pa je treba polovico revizijskih stroškov tožene stranke, ki sestojijo iz stroškov za revizijo po Odvetniški tarifi (Ur.l. RS, št. 7/95 in 3/97) v znesku 45.900,00 tolarjev in stroškov za sodno takso 16.000,00 tolarjev, saj je bila revizija tožeče stranke deloma uspešna.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 300/98
• Sodba II Ips 339/2000
• Sodba II Ips 288/94