VSL sklep Cpg 1616/93

Jedro

Tožena stranka s pritožbo uveljavlja zahtevo, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva odstopi Gospodarskemu sodišču v Beogradu kot stvarno in krajevno pristojnemu za sojenje v tej pravdni zadevi, kar pomeni, da po nastanku novih okoliščin z osamosvojitvijo Slovenije smiselno uveljavlja, da ni pristojno za sojenje sodišče v Kranju, ampak sodišče v Beogradu. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotavljati, ali je za odločitev v sporu pristojno ali ne, glede na to, da je po osamosvojitvi Slovenije zadeva postala spor z mednarodnim elementom. Ugotavljati bi torej moralo, ali je za odločitev o sporu pristojno slovensko sodišče in če bi ugotovilo, da ni, bi se moralo po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, razveljaviti med postopkom opravljena dejanja in zavreči tožbo in s tem uporabiti pravilno 3. odst. 16. člena ZPP. Sicer pa bi moralo pristojnost slovenskega sodišča, sprejeti in nadaljevati postopek ter meritorno odločiti.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izreklo, da Temeljno sodišče v ni krajevno pristojno za sojenje v tem gospodarskem sporu in da bo po pravnomočnosti zadeva odstopljena Temeljnemu sodišču v, enota v kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Svojo odločitev je utemeljevalo s tem, da nobena od pravdnih strank nima sedeža pri Temeljnem sodišču v. Poleg tega je tožeča stranka v stečaju in pristojnost za spore je določena v 63. členu ZPP, tako da je krajevno pristojno sodišče, ki opravlja stečajni postopek. Zato tudi ni bilo mogoče slediti navedbam tožene stranke, da je edino stvarno in krajevno pristojno Gospodarsko sodišče v Z. Odpadlo pa je tudi vprašanje razmejitve med domačo sodno oblastjo in tujimi organi.

Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri med drugim navaja, da je bila tožba vložena dne 15.6.1990, t.j. pred uvedbo stečajnega postopka, ki je bil uveden 18.10.1990 s sklepom Temeljnega sodišča v Y. Zato se ne more uporabiti določilo 63. člena ZPP o izključni krajevni pristojnosti. Tožena stranka poudarja tudi dejstvo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, ki v 15. členu določa, da je za reševanje sporov pristojno sodišče v Z. Glede na dejstvo, da se 63. člen ZPP ne more uporabiti, ampak le 70. člen ZPP, predlaga, da se razveljavi sklep prvostopnega sodišča in da se zadeva s spisi dostavi Gospodarskemu sodišču v Z kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je potrebno pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 63. člen ZPP. Po tem določilu je krajevno izključno pristojno sodišče, na katerega območju je sodišče, ki opravlja stečajni postopek v primeru, kadar gre za sojenje v sporih, ki nastanejo med sodnim ali izvršilnim postopkom oz. zaradi njega oz.

med stečajnim postopkom ali zaradi stečajnega postopka. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer, saj je bila tožba vložena pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko. Iz tega razloga se sodišče prve stopnje ni moglo izreči za krajevno nepristojno za odločanje v tem sporu. Prav tako se ni moglo izreči za krajevno nepristojno po pravilih o splošni krajevni pristojnosti in drugih posebnih pristojnostih ter s tem v zvezi glede na sporazum o krajevni pristojnosti (70. člen ZPP). Pri tem je potrebno posebej poudariti, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da odpade vprašanje razmejitve med domačo sodno oblastjo in tujimi organi, torej vprašanje jurisdikcije slovenskega sodišča.

Tožena stranka s pritožbo, vloženo dne 22.10.1993, uveljavlja zahtevo, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva odstopi Gospodarskemu sodišču v Z kot stvarno in krajevno pristojnemu za sojenje v tej pravdni zadevi, kar pomeni, da po nastanku novih okoliščin z osamosvojitvijo Slovenije smiselno uveljavlja, da ni pristojno za sojenje sodišče v X, ampak sodišče v Z. Sodišče prve stopnje bi toraj moralo ugotavljati, ali je za odločitev v sporu pristojno ali ne, glede na to, da je po osamosvojitvi Slovenije zadeva postala spor z mednarodnim elementom. Ugotavljati bi torej moralo, ali je za odločitev o sporu pristojno slovensko sodišče in če bi ugotovilo, da ni, bi se moralo po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, razveljaviti med postopkom opravljena dejanja in zavreči tožbo in s tem uporabiti pravilno 3. odst. 16. člena ZPP. Sicer pa bi moralo pristojnost slovenskega sodišča sprejeti in nadaljevati postopek ter meritorno odločiti, ker bi se v konkretnem primeru v skladu z določilom 2. odst. 20. člena ZPP lahko po uradni dolžnosti izreklo za krajevno nepristojno le, kadar bi bilo drugo t.j. X sodišče izključno krajevno pristojno in sicer najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa dokler se toženec ne spusti v obravnavanje stvari na prvem naroku za glavno obravnavo.

Kot je zgoraj že navedeno pa izključna krajevna pristojnost v tem primeru ni podana. Sodišče prve stopnje bi zadevo torej moralo obravnavati ne z vidika zgrešene krajevne pristojnosti, ampak z vidika morebitne zgrešene mednarodne pristojnosti Temeljnega sodišča v X, enota v X. To dejansko tožena stranka tudi uveljavlja, čeprav se sklicuje na dogovor strank o krajevnosti pristojnosti Z sodišča.

Z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dne 25.6.1991 (Ur. l. RS št. 1/91-I) je Republika Slovenija postala samostojna država. S tem dnem sta tožeča in tožena stranka postali subjekta različnih državnih pripadnosti. Vprašanja o tem, sodišče katere države je pristojno odločati v sporu med njima pa ni mogoče rešiti na podlagi sporazuma iz 70. člena ZPP.

Po 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l.

RS št. 1/91-I) se v Republiki Sloveniji do izdaje ustreznih predpisov še nadalje smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so v Republiki Sloveniji veljali ob uveljavitvi tega ustavnega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Takšna predpisa sta tudi ZPP in Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 72/82 - v nadaljevanju ZMZP). Zato je treba za ugotovitev, ali sodišče prve stopnje glede na svojo državno pripadnost lahko odloča, uporabiti določbe omenjenih dveh zakonov, upoštevajoč pri tem omejitve, ki izhajajo iz 1. odst. 4. člena zgoraj navedenega ustavnega zakona.

Po 27. členu ZPP kot republiškem predpisu je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom Republike Slovenije ali z mednarodno pogodbo. Če v omenjenih predpisih ni izrecne določbe o pristojnosti sodišča Republike Slovenije za določeno vrsto sporov, je to pristojno za sojenje v tovrstnih sporih tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb republiškega zakona (t.j. ZPP) o krajevni pristojnosti slovenskega sodišča.

V konkretnem primeru bi moralo sodišče prve stopnje čim ni bilo več mogoče zadeve odstopiti v drugo državo, ker je prišlo do osamosvojitve Slovenije odločati le še o slovenski jurisdikciji, ne pa več reševati spora z vidika krajevne pristojnosti.

Sodišče prve stopnje bi moralo torej pravilno uporabljati določila ZPP in ZMZP, da bi lahko ugotovilo ali je podana v konkretnem sporu slovenska jurisdikcija. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je pristojnost sodišča Republike Slovenije mogoče temeljiti na določbah ZMZP. Pri tem bi moralo vpogledati medsebojno pogodbo oz.

ugotoviti dejansko in pravno podlago tožbenega zahtevka ter opredeliti zatrjevano obveznost tožene stranke ter ugotoviti ali v ZPP obstojijo pravila o mednarodni pristojnosti za konkreten primer.

Za primer, da bi bilo mogoče uporabiti 492. člen ZPP, po katerem se v gospodarkih sporih določa krajevna pristojnost sodišča tudi po kraju, kjer bi toženec moral izpolniti svojo obveznost, bi sodišče prve stopnje glede na 27. člen ZPP lahko sodilo. Mednarodno pristojnost bi torej lahko temeljili na 492. členu ZPP saj kraj izpolnitve obveznosti kot navezne okoliščine ZMZP ne pozna. Tudi 58. člen ZPP vsebuje pravila o mednarodni pristojnosti, saj v 3. odst. določa, da se v sporih zoper osebo za katero v Republiki Sloveniji ni splošne krajevne pristojnosti, lahko za obveznosti, ki jih je treba izpolniti v Sloveniji tožba vloži pri tistem sodišču, na katerega območju je treba izpolniti to obveznost.

Ker sodišče prve stopnje ni reševalo zadeve na opisan način in torej ni uporabilo navedenih zakonitih določil, oziroma je posamezna navedena določila ZPP napačno uporabilo je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj ugotovi ali gre za njeno mednarodno pristojnost ali ne, ni pa mogoče zadeve odstopiti drugemu slovenskemu sodišču, ker bi le-to lahko opravičeno sprožilo spor o pristojnosti, saj ni zakonitih določil v ZPP, ki bi opravičevale sodišče prve stopnje, da v primeru, da ugotovi mednarodno slovensko jurisdikcijo, odstopi zadevo v reševanje sodišču v X.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2975/05
• VSL sklep Cpg 1010/93
• VSL sklep II Cp 397/2012