VSL sklep Kp 1345/93

Jedro

Teža kaznivih dejanj oziroma višina predpisane kazni sama po sebi še ne opravičuje sklepa o begosumnosti, če niso hkrati podane še kakšne druge okoliščine, ki bi potrjevale takšno bojazen. Po tej logiki bi morali biti v priporu vsi obdolženci za kazniva dejanja, za katera je zagrožena višja zaporna kazen.

Priporni razlog iz 1. točke 2. odstavka 191. člena ZKP, zaradi katerega je bil pripor podaljšan vsem štirim obdolžencem, ni podan.

Razlogi, ki jih v pritožbah navajata zagovornika, so hkrati tudi v korist drugih dveh obdolžencev, ki se zoper izpodbijani sklep nista pritožila (člen 380 v zvezi s 1. odstavkom 398. člena ZKP).

 

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega J.C., delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega A. V. in po uradni dolžnosti se izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolženima A. V. in M. K.

pripor podaljša le iz razloga po 3. točki 2. odstavka 191. člena ZKP, pripor zoper obdolžena J. C. in S. K. pa se odpravi.

 

Obrazložitev

Temeljno sodišče v x, enota v x je z izpodbijanim sklepom ob preizkusu pripornih razlogov po vložitvi obtožnice na podlagi 2. odstavka 265. člena ZKP odločilo, da se obdolženim A. V., M. K., S.

K. in J. C. pripor podaljša iz pripornega razloga po 1. točki 2. odstavka 191. člena ZKP, obdolženima A. V. in M. K. pa tudi iz pripornega razloga po 3. točki 2. odstavka 191. člena ZKP.

Proti navedenemu sklepu se je pritožil zagovornik obdolženega A. V.

zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep "razveljavi in pripor zoper obtoženca odpravi".

Zagovornik obdolženega J. C. pa je v svoji pritožbi, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, predlagal, da sodišče druge stopnje pripor zoper tega obdolženca odpravi.

Pritožbi zagovornikov obdolženih J. C. in A. V. sta utemeljeni (slednjega le deloma), izpodbijani sklep pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je vsem štirim obdolžencem podaljšalo pripor zaradi pripornega razloga "begosumnosti" (1. točka 2. odstavka 191. člena ZKP) z utemeljitvijo," da so obtoženi za kazniva dejanja za katera so v zakonu prdpisane izjemno visoke zaporne kazni in je zato podana velika verjetnost, da bi se na prostosti poizkušali izogniti kazenskemu postopku z begom iz države, kar naj ne bi predstavljalo posebnega problema, glede na odprtost naših meja".

Zagovornika obdolženih A. V. in J. C. upravičeno navajata, da teža kaznivih dejanj oziroma višina predpisane kazni še ne opravičuje sklepa o "begosumnosti", če niso hkrati podane še kakšne druge okoliščine, ki bi potrjevale takšno bojazen. Pravilno poudarja zagovornik obdolženega J. C., da bi ob takšni utemeljitvi morali biti v priporu prav vsi obdolženci za kazniva dejanja, za katera je zagrožena višja zaporna kazen. V konkretnem primeru pa je mogoče celo ugotoviti okoliščine, ki govorijo proti podaljševanju pripora zaradi navedenega pripornega razloga. Najprej je treba opozoriti, da so obseg, vrsta in teža kaznivih dejanj, katerih so posamezni obdolženci osumljeni, različni, torej so takšna lahko tudi njihova pričakovanja glede morebitne izrečene kazni, zlasti še glede na zelo različne podatke o njihovem dosedanjem življenju. Obdolžena M. K. in A.V. sta večkratna povratnika in sta doslej že bila v kazenskih postopkih tudi zaradi težjih kaznivih dejanj, za katera sta se dostikrat zagovarjala tudi na prostosti, vendar pa se doslej nista izogibala kazenskim postopkom z bežanjem ali skrivanjem. Nadalje zagovornik J. C.

pravilno navaja, da ta obdolženec, ki je pri prvem zaslišanju vsa dejanja odkrito priznal, ni bil takoj priprt, da je že od vsega začetka vedel, česa bo obtožen, vendar pa kljub temu ni pobegnil in da takšnih namenov nima tudi zaradi tega, ker z družino že vrsto let živi v Sloveniji.Pritrditi je tudi treba zagovorniku obdolženega A.

V., da je docela nesprejemljivo, ker sodišče prve stopnje priporni razlog po 1. točki 2. odstavka 191. člena ZKP utemeljuje z "odprtostjo naše meje", kajti tudi takšna meja predpostavlja njen prehod zgolj z ustreznimi listinami in torej kot takšna omogoča le prehod, ne pa pobega. Še posebej pa je nesprejemljivo utemeljevanje tega pripornega razloga z dejstvom, da je med tem kazenskim postopkom pobegnil eden od sostorilcev. Gre namreč za okoliščino na strani drugega storilca, na katero obdolženci nimajo nobenega vpliva in zato kot takšna ne more biti obremenilna tudi za druge obdolžence, ki doslej niso poskušali pobegniti.

Po navedenem je torej treba ugotoviti, da priporni razlog iz 1. točke 2. odstavka 191. člena ZKP, zaradi katerega je bil pripor podaljšan vsem štirim obdolžencem, ni podan. Razlogi, ki jih v pritožbah navajata zagovornika obdolženih J.C. in A. V. so hkrati tudi v korist obdolženih S. K. in M. K., ki se zoper izpodbijani sklep nista pritožila. V skladu z določbo 380. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 398. člena ZKP je zato sodišče druge stopnje tudi glede slednjih dveh obdolžencev ugotovilo, da tudi pri njiju priporni razlog po 1. točki 2. odstavka 191. člena ZKP ni podan. Zaradi navedenih ugotovitev je sodišče druge stopnje pripor zoper obdolžena S. K. in J. C.

odpravilo, saj jima je bil podaljšan le zaradi že omenjenega pripornega razloga, ki pa ni podan, medtem ko pri obdolženih A.V. in M. K. še vedno obstaja priporni razlog takoimenovane "ponovitvene nevarnosti" iz 3. točke 2. odstavka 191. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče se namreč ne more strinjati z razlogi, s katerimi skuša zagovornik obdolženega A. V. izpodbiti tudi obstoj tega pripornega razloga. Obdolženi A. V., ki je rojen leta l956, že vse od leta l973 dalje izvršuje različna kazniva dejanja, med katerimi prevladujejo kazniva dejanja z elementi nasilja in premoženjski delikti. Iz obsežnega dokaznega gradiva v obravnavani zadevi je mogoče povzeti, da se ta obdolženec ukvarja tudi s kaznivimi dejanji, povezanimi z orožjem. Obdolženec naj bi bil po podatkih spisa tudi organizator kaznivega dejanja, opisanega pod točko I. obtožnice, (tatvina 20 avtomatskih pušk "kalašnikov" in najmanj 500 nabojev iz vojaškega skladišča v skupni vrednosti 621.340 SIT). On naj bi zbiral informacije od J. C., pridobil za sodelovanje M. K., S. K in P. ter kasneje tudi razpolagal z ukradenim orožjem in strelivom. Ob takšnih podatkih je mogoče utemeljeno sklepati, da je pri obdolženemu A. V.

verjetnost ponavljanja kaznivih dejanj zelo velika, takorekoč stalna, ko je na prostosti, saj je očitno, da dosedanje obsodbe tudi na daljše zaporne kazni nanj niso imele nikakršnih predvzgojnih vplivov.

Ta priporni razlog obstaja ne glede na to, da obdolženec kot navaja zagovornik, živi urejeno družinsko življenje in da ima tudi sredstva za preživljanje, ker ga preživlja žena. Tudi če vse to drži, te okoliščine, ki trajajo že vrsto let, na obdolženčev način življenja očitno nimajo prav nobenega vpliva, saj obdolženec kljub temu vztrajno ponavlja kazniva dejanja. Zaradi navedenih razlogov pritožbi zagovornika v tem delu ni bilo mogoče ugoditi.

Po navedenem je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te odločbe.

Pravna podlaga za uporabo Zveznih predpisov (ZKP in KZ SFRJ) je podana v 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list št. 1/91-I).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Kp 1395/93
• VSL sklep Kp 1484/93
• VSL sklep Kp 1585/93