VSL sklep Kp 906/93

Jedro

Ne gre za silobran, če storilec z izoblikovanim naklepom koga umori, čaka na oškodovančevo pričakovano nadlegovanje kot neposredni povod za obračun. Ni potrebe za pritegnitev novih izvedencev, če sodišče sprejme kot osnovo za svojo odločitev mnenje skupine izvedencev, ko je prej dvomilo v mnenje izvedenca posameznika.

 

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obd. J. V. oprostilo obtožbe na podlagi 1. tč. 350. člena ZKP v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona Republike Slovenije, ker je ocenilo, da dejanje kot je opisano v obtožnem predlogu, ne predstavlja kaznivega dejanja.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil javni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo samo tako spremeni, da obdolženca spozna za krivega in mu izreče kazen ali pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je pritožniku, da je vprašljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je to dejanje mogoče storiti le napram fizični osebi kot zastopnik njenih premoženjskih koristi ali oskrbnik njenega premoženja, ne pa tudi kot zastopnik pravne osebe. Po I. odst. 175. člena KZ RS namreč stori kaznivo dejanje zlorabe zaupanja kdor zastopa premoženjske koristi kakšne osebe ali oskrbuje njeno premoženje, pa ne izpolni svoje dolžnosti ali zlorabi dano mu pooblastilo z namenom, da si pridobi sebi ali komu drugemu kakšno premoženjsko korist ali da bi oškodoval tistega čigar premoženjske koristi zastopa ali čigar premoženje oskrbuje.

Pritrditi je namreč treba pritožniku, da iz opisa abstraktnih znakov kaznivega dejanja zlorabe zaupanja ni prav nikjer moč zaključevati, da je dejanje moč izvršiti le na škodo fizične osebe. Zakon govori o osebi, ta pa je lahko pravna ali fizična. Tudi ni nepomembno, da je to kaznivo dejanje uvrščeno v poglavje zoper družbeno in zasebno premoženje in torej ni vezano le na premoženje fizičnih oseb. Zato je po oceni sodišča druge stopnje mogoče storiti to kaznivo dejanje tudi na škodo pravne osebe in da je storilec lahko tudi oseba, ki je v njej po zakonu ali internih splošnih aktih pooblaščen, da zastopa premoženjske koristi pravne osebe. Kazenski zakon kot znak kaznivega dejanja ne določa zlorabe zaupanja, ampak govori o zlorabi pooblastila oziroma neizpolnitvi obveznosti, ki jih storilcu nalaga pooblastilo.

Glede na tako oceno pritožbenega sodišča je podan pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti izpodbijane oprostilne sodbe v obsodilno in spoznati obdolženca za krivega ter mu izreči kazen kot prvenstveno predlaga pritožnik, ker je samo dejansko stanje po oceni pritožbenega sodišča nerazčiščeno, zlasti pa glede na tako stališče sodišča prve stopnje, tudi ni v ničemer obrazloženo zakaj naj bi obd. pridobil v izreku sodbe navedeno premoženjsko korist v taki višini. Ta okoliščina je namreč, kot je razvidno iz celotnega spisa, sporna. Sodišče prve stopnje pa o tem nima nobenih razlogov. Zato je bilo treba ob nadaljnji ugotovitvi, da je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izpodbijano sodbo razveljaviti in torej ugoditi podrejenmu pritožbenemu predlogu in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje podrobneje obrazloži svoje stališče zakaj naj bi v danem primeru šlo le za zlorabo zaupanja napram fizični osebi, oziroma, če bo sprejelo stališče, da je možno to kaznivo dejanje storiti tudi napram pravni osebi bo moralo v nadaljevanju tudi razčistiti vsa sporna vprašanja, ki so bila zgoraj nakazana in naj nato o stvari ponovno odloči. Taka odločitev pritožbenega sodišča temelji na I. odst. 385. člena ZKP v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona Republike Slovenije.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Kp 122/93
• VSL sodba I Kp 1376/2000
• VDS sodba Pdp 1730/2000